Zadeva C-110/02

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Svetu Evropske unije

„Pomoč portugalske vlade rejcem prašičev – Pomoč, namenjena za vrnitev pomoči, razglašenih za neskladne s skupnim trgom – Odločba Sveta o združljivosti take pomoči s skupnim trgom – Nezakonitost – Člen 88(2), tretji pododstavek, ES“

Povzetek sodbe

Državne pomoči – Pooblastilo Sveta, da izjemoma odobri pomoč ob upoštevanju izjemnih okoliščin – Pogoji za izvedbo – Predložitev zadeve Svetu s strani zadevne države članice pred sprejetjem odločbe Komisije o nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom in sprejetje odločbe v roku treh mesecev – Omejitev – Onemogočanje učinkovanja predhodne odločbe Komisije

(Člen 87 ES, 88 ES in 89 ES)

Pogodba ES s tem, da v členu 88 ES predvideva, da Komisija stalno preučuje in preverja pomoči, določa, da ugotovitev nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom temelji, pod nadzorom Sodišča prve stopnje in Sodišča, na postopku, katerega izvedba spada v pristojnost te institucije. Člena 87 ES in 88 ES ji tako dajeta glavno vlogo za ugotovitev morebitne nezdružljivosti pomoči.

Kot izhaja iz določb člena 88(2), tretji pododstavek, ES, se ta določba nanaša na izjemen in poseben primer. Dejansko lahko Svet „na zahtevo države članice“ s soglasjem odloči, da se dodeljena pomoč ali pomoč, ki naj bi jo dodelila ta država članica, šteje za združljivo s skupnim trgom „z odstopanjem od določb člena 87 ali uredb iz člena 89“, če „izjemne okoliščine“ utemeljujejo tako odločitev.

Pooblastilo Sveta iz člena 88(2), tretji pododstavek, ES je očitna izjema, zato je treba upoštevati, da pojasnila iz člena 88(2), tretji in četrti pododstavek, na podlagi katerih po eni strani predložitev zadeve Svetu s strani države članice začasno prekine preiskavo na Komisiji za obdobje treh mesecev in po drugi strani odloči Komisija, če Svet v tem roku ne sprejme odločbe, kažejo, da po preteku navedenega roka Svet ni več pristojen za sprejem odločbe na podlagi navedenega tretjega pododstavka glede zadevne pomoči. Tako se izogne sprejemanju odločb z izrekom, ki bi se lahko izkazal za protislovnega.

Posledično, če na Svet ni bil naslovljen noben predlog zadevne države članice na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES, preden Komisija razglasi zadevno pomoč za nezdružljivo s skupnim trgom in konča postopek iz prvega pododstavka iste določbe, Svetu ni več dovoljeno izvajati izjemnega pooblastila, ki mu ga podeljuje navedeni tretji pododstavek za razglasitev združljivosti take pomoči s skupnim trgom.

Svet ne more več onemogočiti učinkovanja take odločbe s tem, da na podlagi te določbe razglasi za združljivo s skupnim trgom pomoč prejemnikom nezakonite pomoči, ki jo je Komisija razglasila za nezdružljivo, za kompenzacijo na podlagi te odločbe dolgovanih vračil.

(Glej točke od 29 do 33, 45.)

SODBA SODIŠČA (občna seja)

z dne 29. junija 2004(*)

„Pomoč portugalske vlade rejcem prašičev – Pomoč, namenjena za vrnitev pomoči, razglašenih za neskladne s skupnim trgom – Odločba Sveta o združljivosti take pomoči s skupnim trgom – Nezakonitost – Člen 88(2), tretji pododstavek, ES“

V zadevi C-110/02,

Komisija Evropskih skupnosti, ki so jo zastopali F. Santaolalla Gadea, D. Triantafyllou in V. Di Bucci, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki sta ga zastopala J. Carbery in F. Florindo Gijón, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Portugalske republike, ki sta jo zastopala L. Fernandes in I. Palma, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

in

Francoske republike, ki sta jo zastopala G. de Bergues in F. Million, zastopnika,

intervenienta,

zaradi razglasitve ničnosti Odločbe 2002/114/ES Sveta z dne 21. januarja 2002 v zvezi z dovoljenjem, da Portugalska republika dodeli pomoč portugalskim rejcem prašičev, prejemnikom ukrepov, odobrenih leta 1994 in 1998 (UL L 43, str. 18),

SODIŠČE (občna seja),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, C. Gulmann, J.-P. Puissochet in J. N. Cunha Rodrigues, predsedniki senatov, A. La Pergola, R. Schintgen, sodnika, F. Macken, N. Colneric, sodnici, S. von Bahr in K. Lenaerts (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi poročila sodnika poročevalca,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi dne 11. decembra 2003

izreka naslednjo

Sodbo  

1        S tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča dne 25. marca 2002 je Komisija Evropskih skupnosti na podlagi člena 230 ES zahtevala razglasitev ničnosti Odločbe Sveta 2002/114/ES z dne 21. januarja 2002 v zvezi z dovoljenjem, da Portugalska republika dodeli pomoč portugalskim rejcem prašičev, prejemnikom ukrepov, odobrenih leta 1994 in 1998 (UL L 43, str. 18, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2        Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 16. in 19. septembra 2002 Portugalski republiki in Francoski republiki dovolil, da intervenirata v podporo stališčem Sveta, pri čemer je bilo zadnji dovoljeno, da predstavi svoja stališča le v morebitnem ustnem postopku.

 Pravni okvir

3        Člen 88(2) in (3) ES določa:

„2.      Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 87, ali če se taka pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država tako pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.

Če zadevna država ne upošteva te odločitve v predpisanem roku, lahko Komisija ali katera koli zainteresirana država, z odstopanjem od določb členov 226 in 227, zadevo predloži neposredno Sodišču.

Na predlog države članice lahko Svet soglasno sklene, da se državna pomoč, ki jo ta država dodeli ali jo ima namen dodeliti, šteje za združljivo s skupnim trgom, z odstopanjem od določb člena 87 ali uredb po členu 89, če tako odločitev upravičujejo izjemne okoliščine. Če je Komisija glede take pomoči že sprožila postopek iz prvega pododstavka tega odstavka, je posledica vložitve predloga zadevne države pri Svetu začasna prekinitev postopka do razglasitve stališča Sveta.

 Če Svet v treh mesecih po vložitvi omenjenega predloga ne razglasi svojega stališča, o primeru odloča Komisija.

 3.      Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takn načrt glede na člen 87 ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati ukrepov, ki jih je predlagala, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

 Izpodbijana odločba in njeno ozadje

4        Z decreto-lei št. 146/94 z dne 24. maja 1994 (Diário da República I, serija A, št. 120, z dne 24. maja 1994, v nadaljevanju: decreto-lei iz leta 1994) je Portugalska republika uvedla program pomoči, ki po eni strani omogoča dodelitev kredita za odpravo dolgov podjetij na področju intenzivne živinoreje in po drugi strani kredit za nov razmah na področju prašičjereje. Komisija o tem programu pomoči ni bila obveščena.

5        Komisija je na podlagi člena 88(2), prvi pododstavek, ES sprejela Odločbo 2000/200/ES z dne 25. novembra 1999 o programih pomoči, ki jih je izvedla Portugalska za odpravo dolgov podjetij na področju intenzivne živinoreje in nov razmah na področju prašičjereje (UL 2000 L 66, str. 20). Na podlagi člena 1(1) le-te je kredit za odpravo dolgov podjetij na področju intenzivne živinoreje razglašen za nezdružljivega s skupnim trgom v primerih, ko nadomestek – subvencija tega kredita – skupaj s prejetimi pomočmi za investicije presega 35 % na nedefavoriziranih kmetijskih območjih. Odstavek 2 te določbe razglaša kredit za nov razmah v prašičjereji za nezdružljivega s skupnim trgom. S členom 3 te odločbe je prejemnikom naložena vrnitev nezakonito danih pomoči z obrestmi na te zneske.

6        Portugalska republika je med drugim z decreto-lei št. 4/99 z dne 4. januarja 1999 (Diário da República I, serija A, št. 2, z dne 4. januarja 1999, v nadaljevanju: decreto-lei iz leta 1999) uvedla moratorij, ki je za eno leto podaljšal rok za vrnitev nekaterih posojil, ki so jih sklenili obrati na področju prašičjereje, ki se ukvarjajo z vzrejo, pitanjem in zakolom v okviru tega obrata, in kratkoročno financiranje v korist omenjenih obratov z ugodnimi krediti. Čeprav je bila Komisija o teh ukrepih obveščena, so bili ti ukrepi izvedeni, preden se je o njih izrekla.

7        Te pomoči so bile razglašene za nezdružljive s skupnim trgom in njihova vrnitev odrejena z Odločbo Komisije 2001/86/ES z dne 4. oktobra 2000 o programu pomoči, ki ga je izvedla Portugalska na področju prašičjereje (UL 2001 L 29, str. 49).

8        Dne 23. novembra 2001 je Portugalska republika predlagala Svetu Evropske unije, naj na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES sprejme „odločbo, ki ji dovoljuje odobritev pomoči portugalskim rejcem prašičev, ki morajo vrniti pomoči, dobljene leta 1994 in 1998, in [razglasiti] to pomoč za združljivo s skupnim trgom“.

9        Svet je ugodil temu predlogu in sprejel izpodbijano odločbo, katere člen 1 se glasi:

„S skupnim trgom je združljiva posebna pomoč portugalske vlade na področju portugalske prašičjereje, ki je sestavljena iz dodelitve pomoči prejemnikom, ki jih zadevata Odločbi Komisije z dne 25. novembra 1999 in z dne 4. oktobra 2000 v maksimalnem znesku 16,3 milijona evrov, ki je enaka zneskom, ki jih morajo ti prejemniki vrniti na podlagi teh odločb.“

10      Po tem, ko je navedla posebne okoliščine in značilnosti področja portugalske prašičjereje, zaradi katerih je Portugalska republika sprejela decreto-lei iz leta 1994 in 1999, obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjujejo v točki 9, da pomoči, uvedene na podlagi teh decreto-lei, „[…] kot to dokazuje razvoj izmenjav, niso imele posebnih vplivov na trgovino med državami članicami in tako niso povzročile izkrivljanja konkurence“. 

11      Točke od 12 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe določajo:

„(12)  Komisija je v odločbah z dne 25. novembra 1999 in z dne 4. oktobra 2000 menila, da zadevni ukrepi niso bili združljivi s skupnim trgom. Ob uporabi teh odločb so portugalski organi sprožili postopek za vrnitev odobrenih pomoči.

(13)      Vendar vrnitev odobrenih pomoči ogroža ekonomsko sposobnost veliko prejemnikov in bi imela zelo negativen socialni učinek v nekaterih regijah, saj je 50 % prašičev skoncentriranih na manj kot 5 % ozemlja.

(14)      Obstajajo torej izjemne okoliščine, ki dovoljujejo, da se ta pomoč za popravo ugotovljenega neravnovesja izjemoma in v strogo potrebnem okviru šteje za združljivo s skupnim trgom pod pogoji, določenimi v tej odločbi.“ 

 Tožba

12      Komisija v podporo svoji tožbi navaja pet tožbenih razlogov, ki izhajajo iz nepristojnosti Sveta, zlorabe pooblastila in postopka, kršitve Pogodbe ES in različnih splošnih pravnih načel, kršitve pooblastila za odločanje po prostem preudarku in neobrazložitve izpodbijane odločbe.

 Prvi tožbeni razlog

 Trditve strank

13      Komisija s prvim tožbenim razlogom navaja, da Svet ni bil pristojen za sprejem izpodbijane odločbe. Njena obrazložitev obsega dve fazi.

14      Komisija najprej navaja, da ima izpodbijana odločba enake učinke, kot bi jih ustvarila preklic ali razglasitev ničnosti Odločb 2000/200 in 2001/86, s katerima je razglasila za nezdružljive s skupnim trgom pomoči, plačane na podlagi decreto-lei iz leta 1994 in 1999, in odredila vrnitev le-teh.

15      Z dovolitvijo plačila portugalskim rejcem, ki jih zadeva pomoč v znesku, ki je enak temu, ki so ga na podlagi navedenih odločb Komisije dolžni vrniti, bi izpodbijana odločba izničila njihove učinke. Preprečila bi dejansko odpravo pomoči, ki jih je Komisija razglasila za nezdružljive, in vrnitev v status quo, ki ga zahteva člen 88(2), prvi pododstavek, ES, da se trg zavaruje pred izkrivljanjem konkurence.

16      Po mnenju Komisije izpodbijana odločba dejansko dovoljuje prvotne pomoči, ki jih je ta institucija predhodno razglasila za nezdružljive.

17      Komisija navaja tudi to, da iz besedila člena 88 ES izhaja, da ji je Pogodba izključno poverila naloge nadzora in upravljanja državnih pomoči. To bi se pojasnilo z dejstvom, da je samo popolnoma neodvisna institucija držav članic sposobna objektivno in nepristransko preučiti ukrepe pomoči, ki so jih te sprejele, in zagotoviti, da konkurenca ni izkrivljana z ukrepom, ki je v nasprotju s skupnim interesom. 

18      Pooblastilo Sveta na podlagi člena 88(2) ES naj bi bilo izjemno in odstopa od splošnih predpisov. To naj bi izhajalo iz besedila tretjega pododstavka te določbe, ki se nanaša na „izjemne okoliščine“, in iz njenega četrtega pododstavka, ki določa rok, v katerem ima predlog države članice v postopku pred Komisijo odložilen učinek, po njegovem preteku pa ta spet dobi pooblastilo za „odločanje“, kar pomeni, da dokončno odloči o zadevnih pomočeh. Podelitev Svetu takega pooblastila za odločanje, ki ima za določen čas prednost pred pooblastilom Komisije, bi izgubila pomen, če bi odločitev Sveta lahko v vseh okoliščinah prevladala nad odločitvijo Komisije.

19      Po mnenju Komisije iz tega izhaja, da Svet ni pristojen za sprejem odločitve na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES, kadar je bila na podlagi odločbe Komisije pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom. V tem primeru Svet ni več pristojen za izničenje učinkov take odločitve z odobritvijo dodelitve pomoči, katere namen je prejemnikom pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo, nadomestiti sredstva, ki jih morajo vrniti na podlagi te odločbe. 

20      Svet navaja zlasti to, da utemeljitev Komisije v celoti temelji na predpostavki, po kateri bi bili Odločbi 2000/200 in 2001/86 razglašeni za nični ali bi bili odpravljeni z izpodbijano odločbo. Vendar izpodbijana odločba ne bi povzročila pomislekov o obveznosti vračila na podlagi teh odločb, saj bi nasprotno to bilo v okviru popolne izvedbe le-teh in ob upoštevanju ekonomskih in socialnih posledic, nastalih zaradi te izvedbe, da bi naj Svet dovolil novo pomoč, ki jo je predlagala Portugalska republika.

21      Opredelitev nove pomoči bi bila dejansko odvisna od oblične in objektivne presoje. Vendar bi bila pomoč, odobrena z izpodbijano odločbo, sestavljena iz novega izplačila, izhajajočega iz nacionalne določbe, ki ni decreto-lei iz leta 1944 in leta 1999 in ustreza drugačnim pogojem za pridobitev pomoči in plačila kot tem, ki se uporabijo za odobrene pomoči na podlagi teh decreto-lei. 

22      Po mnenju Sveta dejstvo, da je pomoč, dovoljena z izpodbijano odločbo, nova pomoč, izhaja iz definicije „nove pomoči“, vsebovane v členu 1 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1), določbe, ki se v tem pogledu nanaša na „programe pomoči ali vsako neobstoječo individualno pomoč, vključno z vsako spremembo obstoječe pomoči“. Dejansko bi pojem „obstoječa“ pomoč pomenil, da je zadevna pomoč že odobrena, kar pa ne velja za pomoč, na katero se nanaša izpodbijana odločba. 

23      Sicer bi člen 11(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 659/1999, ki določa možnost, da se pooblasti državo članico, da poveže vračilo nezakonite pomoči z izplačilom pomoči za reševanje zadevnega podjetja, prav tako potrdil možnost za sprejem različnih odločitev glede državnih pomoči, odobrenih zaporedoma istim operaterjem. To bi izhajalo tudi iz sodne prakse Skupnosti, ki naj bi implicitno dopustila, da Komisija lahko ustvari pogoje za plačila novih pomoči, ki so razglašene za združljive, z vrnitvijo prejšnjih pomoči, razglašenih za nezdružljive (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. septembra 1995 v zadevi TWD proti Komisiji, T-244/93 in T-486/93, Recueil, str. II‑2265, in sodba Sodišča z dne 15. maja 1997 v zadevi TWD proti Komisiji, C-355/95 P, Recueil, str. I‑2549).

24      Končno Svet navaja, da niti odločbe Komisije, s katerimi se neko pomoč razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom, niti katero drugo besedilo nimajo za posledico za prejemnike take pomoči prepovedi, da dobijo druge pomoči v bolj ali manj bližnji prihodnosti. Načelo individualne presoje vsake nadaljnje pomoči bi moralo biti upoštevano v vseh okoliščinah (sodba z dne 23. novembra 2000 v zadevi Wirtschaftsvereinigung Stahl in drugi proti Komisiji, C-441/97 P, Recueil, str. I 10293, točka 55). Če izpodbijane odločbe ne bi bilo, bi odobreno pomoč, ki bi jo Portugalska republika sporočila Komisiji, ta institucija morala preučiti in sprejeti odločitev.

25      Svet o obsegu člena 88(2) ES meni tudi to, da je trimesečni rok, omenjen v četrtem pododstavku te določbe, določen zgolj za odlog. Iz tega bi izhajalo, da bi Svet ostal prost pri odobritvi zadevne pomoči kljub izteku tega roka.

26      Svet glede nasprotja, ki bi lahko v tem smislu nastal med starejšo odločbo Komisije, s katero ugotovi, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom, in novejšo odločbo Sveta, ki dovoljuje to pomoč, navaja, da se v primeru neskladnih predpisov in ob odsotnosti hierarhije med njimi uporabi načelo, da novejši predpis razveljavi starejšega.

27      Portugalska republika se v bistvu strinja z analizo Sveta. Z izpodbijano odločbo odobrena pomoč je nova pomoč, ki se razlikuje od teh, ki jih uvajata decreto-lei iz leta 1994 in 1999, ki sta bila sporočena Komisiji. Ta država članica dodaja, da okoliščina, da člen 88(2), tretji pododstavek, ES daje Svetu pooblastilo, da se izjavi ne le o pomoči „za dodeliti“, ampak tudi za „dodeljeno“ pomoč, potrjuje, da je ta pooblaščen za odobritev pomoči, čeprav je Komisija o njej že zavzela stališče. Dejansko bi izhajalo iz pododstavka 3 istega člena, da dodelitev ali „uvedba“ pomoči zahteva predhodno preučitev Komisije, tako da se pomoč uvede le, če bi jo Komisija odobrila.

 Presoja Sodišča

28      Za odločanje o prvem tožbenem razlogu, ki ga je Komisija navedla v podporo svoji tožbi, je treba zlasti določiti, ali, kot navaja slednja, je treba člen 88(2) ES razumeti tako, da kakor hitro je Komisija sprejela odločbo o tem, da državna pomoč ni združljiva s skupnim trgom, Svet ne more več odločiti na podlagi tretjega pododstavka te določbe, da je treba to pomoč šteti za združljivo s skupnim trgom. 

29      Glede tega je treba najprej opozoriti, da Pogodba s tem, ko v členu 88 ES predvideva, da Komisija stalno preučuje in preverja pomoči, določa, da ugotovitev nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom temelji, pod nadzorom Sodišča prve stopnje in Sodišča, na postopku, katerega izvedba spada v pristojnost te institucije. Člena 87 ES in 88 ES ji tako dajeta glavno vlogo za ugotovitev morebitne nezdružljivosti pomoči (glej zlasti sodbo z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, C-354/90, Recueil, str. I-5505, točki 9 in 14).

30      Dalje je treba povedati, da, kot izhaja iz določb člena 88(2), tretji pododstavek, ES, se ta določba nanaša na izjemen in poseben primer (sodba z dne 12. oktobra 1978 v zadevi Komisija proti Belgiji, 156/77, Recueil, str. 1881, točka 16). Po tej določbi lahko Svet dejansko „na zahtevo države članice“ s soglasjem odloči, da se dodeljena pomoč ali pomoč, ki naj bi jo dodelila ta država članica, šteje za združljivo s skupnim trgom „z odstopanjem od določb člena 87 ali uredb iz člena 89“, če „izjemne okoliščine“ utemeljujejo tako odločitev. 

31      Iz tega izhaja, da je pooblastilo Sveta iz člena 88(2), tretji pododstavek, ES, kot upravičeno navaja Komisija, očitna izjema.

32      Glede na to je treba upoštevati, da pojasnila iz člena 88(2), tretji in četrti pododstavek, na podlagi katerih po eni strani predložitev zadeve Svetu s strani države članice začasno prekine preiskavo na Komisiji za obdobje treh mesecev in po drugi strani odloči Komisija, če Svet v tem roku ne sprejme odločbe, kažejo, da po preteku navedenega roka Svet ni več pristojen za sprejem odločbe na podlagi navedenega tretjega pododstavka glede zadevne pomoči. Tako se izogne sprejemanju odločb z izrekom, ki bi se lahko izkazal za protislovnega.

33      Ta časovna omejitev pristojnosti Sveta, ko je Komisija že začela postopek iz člena 88(2), prvi pododstavek, ES, ne da bi sprejela odločbo o razglasitvi nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom, in okoliščina, da Komisija obdrži za tri mesece pristojnost iz četrtega pododstavka te določbe, da odloči o zadevni pomoči, tudi kažeta na to, da, če na Svet ni bil naslovljen noben predlog zadevne države članice na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES, preden Komisija razglasi zadevno pomoč za nezdružljivo s skupnim trgom in konča postopek iz prvega pododstavka iste določbe, Svetu ni več dovoljeno izvajati izjemnega pooblastila, ki mu ga podeljuje navedeni tretji pododstavek za razglasitev združljivosti take pomoči s skupnim trgom.

34      Glede na zadnje omenjeno se lahko pripomni, da se ta zadeva razlikuje od tiste, ki je bila predmet sodbe z dne 29. februarja 1996 v zadevi Komisija proti Svetu (C-122/94, Recueil, str. I-881), v kateri sporna odločba Sveta ni bila sprejeta po odločbi Komisije, s katero bi razglasila, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom, saj je Komisija v tem primeru na podlagi člena 88(3) ES menila, da projekt pomoči ni bil združljiv s skupnim trgom, in je začela postopek, določen v odstavku 2, prvi pododstavek, tega člena.  

35      Končno je treba poudariti, da razlaga iz točk 32 in 33 te sodbe, ki omogoči preprečitev, da bi bila ista državna pomoč predmet nasprotnih odločb Komisije in Sveta, sprejetih zaporedoma, pripomore, kot je Komisija pravilno poudarila, k pravni varnosti. V tem pogledu je treba poudariti zlasti to, da pravnomočnost neke upravne odločbe po preteku razumnih rokov za vložitev tožbe ali z izčrpanjem pravnih sredstev pripomore k pravni varnosti (sodba z dne 13. januarja 2004 v zadevi Kühne & Heitz, C-453/00, še neobjavljena v Recueil, točka 24).

36      Glede navedbe portugalske vlade, ki izhaja iz dejstva, da člen 88(2), tretji pododstavek, ES prav tako dovoljuje Svetu, da se opredeli glede „uvedenih“ pomoči, medtem ko bi izhajalo iz odstavka 3 tega člena, da bi vsaka „uvedba“ pomoči zahtevala, da se je Komisija pred tem opredelila o njej, tako, da bi Svet imel pooblastilo, da odloči o pomočeh, ki so bile predmet prejšnje odločbe Komisije, je treba ugotoviti, da je v sebi protislovna. Hkrati se namreč ne more poudariti, da je „uvedena“ pomoč v smislu člena 88(2), tretji pododstavek, ES pomoč, ki jo je Komisija nujno morala predhodno razglasiti za združljivo s skupnim trgom ob uporabi določb člena 87 ES in da je Svet pooblaščen, da z odstopanjem od teh določb tako pomoč naknadno razglasi za združljivo s skupnim trgom.

37      Kot drugo Sodišče preveri, ali dejstvo, da Svet ni pristojen, da bi odločil o združljivosti pomoči s skupnim trgom, o kateri je Komisija že dokončno odločila, pomeni, kot poudarja Komisija, da Svet ni pristojen niti za to, da bi odločil o pomoči, katere predmet je, prejemnikom nezakonite pomoči, ki je bila predhodno razglašena za nezdružljivo z odločbo Komisije, dodeliti znesek, namenjen kompenzaciji vračil, h katerim jih zavezuje ta odločba.

38      V tem oziru je treba najprej poudariti, da v nasprotju, s tem kar zatrjuje Svet, ni mogoče ugotoviti na podlagi sodne prakse Sodišča, da v primeru take pomoči, institucije Skupnosti obdržijo svobodo odločanja in, da niso dolžne upoštevati starejše odločbe Komisije o nezdružljivosti sprva odobrenih pomoči zainteresiranim.

39      Dejansko je Sodišče, ravno nasprotno, razsodilo, da mora Komisija, ko preučuje združljivost državne pomoči s skupnim trgom, upoštevati vse ustrezne elemente, vključno, glede na okoliščine primera, že upoštevani kontekst v kaki prejšnji odločbi, in obveznosti, ki jih ta odločba lahko naloži neki državi članici (glej zlasti sodbi z dne 3. oktobra 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C-261/89, Recueil, str. I-4437, točka 20, in zgoraj navedeno sodbo TWD proti Komisiji, točka 26). Sodišče je na podlagi tega sklenilo, da kadar Komisiji ni bil sporočen noben nov element, ki bi ji omogočil presojo, ali se za zadevne pomoči lahko uporabi izjema iz Pogodbe, ta utemeljeno opre svojo odločbo na presoje, ki jih je že uporabila v prejšnji odločbi, in na neupoštevanje pogoja, ki ji ga je postavila (zgoraj navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 23).

40      Sodišče je prav tako razsodilo, da je treba prehodno ureditev, ki ohranja učinke programa državnih pomoči, o katerih Komisija ni obveščena, ki ga je Komisija razglasila za nezdružljivega s pravom Skupnosti z odločbo le-te – ne da bi ta institucija zahtevala vrnitev zadevnih pomoči –, kolikor je to mogoče, razlagati na način, ki omogoči zagotovitev skladnosti s to odločbo, torej v smislu, da taka prehodna ureditev ne dovoljuje dodelitve novih državnih pomoči po odpravi programa pomoči, ki je bil z zadevno odločbo Komisije razglašen za nezdružljivega s pravom Skupnosti (sklep z dne 24. julija 2003 v zadevi Sicilcassa in drugi, C-297/01, Recueil, str. I-7849, točka 44). 

41      Dalje je treba opozoriti, da je po ustaljeni sodni praksi ukinitev nezakonito odobrene državne pomoči z vrnitvijo logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti (glej zlasti sodbi z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana „Tubemeuse“, C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 66, in z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 98).

42      Obveznost države članice, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva s skupnim trgom, ima v bistvu namen vzpostaviti prejšnje stanje, in ta cilj je dosežen, ko je zadevne pomoči, zvišane za zamudne obresti, prejemnik vrnil. S tem vračilom prejemnik izgubi prednost, ki jo je glede na svoje konkurente imel na trgu, in se vzpostavi stanje pred plačilom pomoči (glej zlasti sodbi z dne 4. aprila 1995 v zadevi Komisija proti Italiji, C-350/93, Recueil, str. I-699, točki 21 in 22, in z dne 7. marca 2002 v zgoraj navedeni sodbi Italija proti Komisiji, točki 98 in 99). 

43      Pod temi pogoji bi dopustitev, da država članica lahko odobri prejemnikom nezakonite pomoči, ki je bila z odločbo Komisije predhodno razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, novo pomoč v enakem znesku, kot je nezakonita pomoč, z namenom, da se nevtralizira vpliv vračil, h katerim jih zavezuje ta odločba, očitno povzročila neučinkovitost odločb, ki jih Komisija sprejme na podlagi členov 87 ES in 88 ES (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-5/89, Recueil, str. I-3437, točka 17, in zgoraj navedeno sodbo z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, točka 104). 

44      Opozoriti je treba, da, kot izhaja iz točk 33 in 35 te sodbe, ko Komisija sprejema odločbo o ugotovitvi nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom, Svet ne more onemogočiti učinkovitosti te odločbe s tem, da sam razglasi pomoč za združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES.

45      Iz tega sledi, da Svet ne more več onemogočiti učinkovanja take odločbe s tem, da na podlagi te določbe razglasi za združljivo s skupnim trgom pomoč prejemnikom nezakonite pomoči, ki jo je Komisija razglasila za nezdružljivo, za kompenzacijo na podlagi te odločbe dolgovanih vračil.

46      K temu je treba dodati, da je druga odobrena pomoč pod temi pogoji tako neločljivo povezana s to, za katero je Komisija predhodno ugotovila, da ni združljiva s skupnim trgom, da je umetno trditi, da za uporabo člena 88(2) ES obstaja razlika med temi pomočmi.

47      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 88(2), tretji pododstavek, ES razlagati tako, da Svet na podlagi te določbe ne more veljavno razglasiti za združljivo s skupnim trgom pomoči prejemnikom nezakonite pomoči, ki je z odločbo Komisije razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in je namenjena kompenzaciji na podlagi te odločbe dolgovanih vračil.

48      Glede tega primera je treba ugotoviti, da Portugalska republika ni predložila Svetu prošnje na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES za odobritev, da se pomoči, uvedene z decreto-lei iz 1994 in 1999, razglasi za združljive s skupnim trgom. Prav tako je ugotovljeno, da so bile te pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom in da je bilo njihovo vračilo odrejeno z Odločbama 2000/200 in 2001/86.

49      Glede izpodbijane odločbe se ugotovi, da iz besedila njenega naslova in njenega člena 1 izhaja njen posebni namen, in sicer da se glede pomoči, ki jo je nameravala razglasiti za združljivo s skupnim trgom, prejemnikom pomoči, ki so bili z Odločbama 2000/200 in 2001/86 predhodno razglašene za nezdružljive s skupnim trgom, dodeli znesek, ki je namenjen temu, da se spoprimejo z na podlagi teh dveh odločb dolgovanimi vračili.

50      Kot izhaja iz točke 47 te sodbe, Svet ni mogel veljavno sprejeti take odločbe, kakršna je izpodbijana.

51      Iz tega izhaja, da je prvi tožbeni razlog Komisije v podporo njeni tožbi, ki izhaja iz nepristojnosti Sveta, da sprejme izpodbijano odločbo, utemeljen in da je treba to posledično razglasiti za nično.

 Drugi, tretji, četrti in peti tožbeni razlog

52      Prvemu tožbenemu razlogu Komisije se ugodi, izpodbijana odločba pa mora biti razglašena za nično na tej podlagi, zato ni treba preučiti drugih tožbenih razlogov Komisije.

 Stroški

53      Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Svetu naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi tožbenimi razlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov. Na podlagi člena 69(4), prvi pododstavek, tega poslovnika Portugalska republika in Francoska republika nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE (občna seja)

razsodilo:

1)      Odločba Sveta 2002/114/ES z dne 21. januarja 2002 o dovolitvi odobritve pomoči portugalske vlade portugalskim rejcem prašičev, prejemnikom ukrepov, odobrenih leta 1994 in 1998, se razglasi za nično.

2)      Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.

3)      Portugalska republika in Francoska republika nosita svoje stroške.

Skouris

Jann

Timmermans

Rosas

Gulmann

Puissochet

Cunha Rodrigues

La Pergola

Schintgen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, dne 29. junija 2004.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

V. Skouris

---

* Jezik postopka: francoščina.