Združeni zadevi C-65/02 P in C-73/02 P

ThyssenKrupp Stainless GmbH, prej Krupp Thyssen Stainless GmbH,

in

ThyssenKrupp Acciai speciali Terni SpA, prej Acciai speciali Terni SpA,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Pogodba ESPJ – Omejevalni sporazumi – Dodatna dajatev na zlitine – Znižanje zneska globe – Sodelovanje v upravnem postopku – Odgovornost za kršitev – Pravica do obrambe“

Povzetek sodbe

1.        Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo upravičenih pričakovanj – Zavrnitev varstva storilcu očitne kršitve veljavne zakonodaje

2.        ESPJ – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitev – Upravni postopek – Zahteva za informacije – Pravice do obrambe – Pravica do zavrnitve odgovora, ki bi lahko vseboval priznanje kršitve

(Pogodba ESPJ, člen 36, prvi odstavek)

3.        ESPJ – Omejevalni sporazumi – Globe – Znesek – Določitev – Nenaložitev ali zmanjšanje globe v zameno za sodelovanje obtoženega podjetja – Večje zmanjšanje v primeru priznanja kršitve – Kršitev pravice do obrambe in zlasti pravice do zavrnitve odgovora, ki bi lahko vseboval priznanje kršitve – Neobstoj

(Pogodba ESPJ, člen 65(5); Obvestilo Komisije 96/C 207/04, točka D)

4.        ESPJ – Omejevalni sporazumi – Globe – Kršitev, ki jo je storila hčerinska družba — Merila, ki jih je treba upoštevati za določitev pravne osebe, ki ji je treba naložiti globo

(Pogodba ESPJ, člen 65(5))

5.        ESPJ – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitev – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina

(Pogodba ESPJ, člena 36, prvi odstavek, in 65)

1.        Oseba, ki je očitno kršila veljavno zakonodajo, ne more uveljavljati načela varstva upravičenih pričakovanj. Zato podjetje, ki namenoma protikonkurenčno ravna, nima pravice uveljavljati kršitve tega načela iz razloga, da naj ga Komisija ne bi jasno obvestila, da je njegovo ravnanje pomenilo kršitev.

(Glej točko 41.)

2.        Čeprav ima Komisija v okviru postopka, na podlagi katerega se skuša dokazati obstoj kršitve pravil o konkurenci, pravico naložiti podjetju, naj ji posreduje vse potrebne podatke o dejstvih, s katerimi se ta institucija lahko seznani, pa mu ne more naložiti, naj ji posreduje odgovore, s katerimi bi bilo prisiljeno priznati obstoj kršitve, ki jo mora dokazati Komisija.

(Glej točki 48 in 49.)

3.        Čeprav Komisija ne sme prisiliti podjetja, da prizna svoje sodelovanje pri kršitvi s področja konkurence, ji to ne preprečuje, da pri določitvi zneska globe upošteva pomoč zadevnega podjetja, da bi lažje ugotovila obstoj kršitve, in zlasti okoliščino, da je podjetje priznalo svoje sodelovanje pri kršitvi. Podjetju, ki ji je tako pomagalo, lahko odobri znatno znižanje njegove globe in odobri bistveno nižje znižanje drugemu podjetju, ki se je zadovoljilo s tem, da ni zanikalo glavnih dejanskih navedb, na katere je Komisija oprla svoje očitke.

Priznanje očitane kršitve zadevnega podjetja je izključno prostovoljno. Podjetje nikakor ni prisiljeno k priznanju omejevalnega sporazuma. Zato je treba šteti, da to, da Komisija upošteva stopnjo sodelovanja med njo in zadevnim podjetjem, vključno s priznanjem kršitve, da bi se določil nižji znesek globe, ne krši pravice do obrambe.

Obvestilo o sodelovanju in zlasti njegovo točko D je treba razumeti tako, da vrsta sodelovanja zadevnega podjetja, ki lahko pripelje do znižanja globe, ni omejena na priznanje narave dejstev, ampak zajema priznanje sodelovanja pri kršitvi.

(Glej točke od 50 do 54.)

4.        Določitev odgovornosti podjetja za kršitev pravil o konkurenci je odvisna od vprašanja, ali je to podjetje delovalo samostojno ali pa je le sledilo navodilom svoje nadrejene družbe. V takem primeru se protikonkurenčno ravnanje podjetja lahko pripiše njegovi nadrejeni družbi.

Nasprotno pa, kadar so podjetja v skupini, ki sodeluje pri omejevalnem sporazumu, delovala samostojno, lahko Komisija vsakemu izmed njih naloži globo tako, da kot izhodišče uporabi pavšalni znesek.

(Glej točki 66 in 67.)

5.        Spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do sankcij, je temeljno načelo, ki ga zagotavlja člen 36, prvi odstavek, Pogodbe ESPJ. Dejansko spoštovanje tega načela zahteva, da se zadevnemu podjetju omogoči, da od upravnega postopka dalje ustrezno predstavi svoje stališče glede resničnosti in relevantnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter v zvezi z listinami, na katere se je Komisija oprla v utemeljitvi svojih trditev. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora zaradi svojega pomena natančno in nedvoumno določiti pravno osebo, kateri se lahko naložijo globe, in mora biti na to osebo naslovljeno.

(Glej točko 92.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 14. julija 2005(*)

„Pritožba – Pogodba ESPJ – Omejevalni sporazumi – Dodatna dajatev na zlitine – Znižanje zneska globe – Sodelovanje v upravnem postopku – Odgovornost za kršitev – Pravice obrambe“

V združenih zadevah C-65/02 P in C-73/02 P,

zaradi dveh pritožb na podlagi člena 49 Statuta ESPJ Sodišča, vloženih 28. februarja 2002,

ThyssenKrupp Stainless GmbH, prej Krupp Thyssen Stainless GmbH, ki jo zastopa M. Klusmann, odvetnik,

tožeča stranka v zadevi C-65/02 P,

ThyssenKrupp Acciai speciali Terni SpA, prej Acciai speciali Terni SpA, ki jo zastopata A. Giardina in G. Di Tommaso, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka v zadevi C-73/02 P,

druga stranka v postopku je bila

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa A. Whelan, zastopnik, skupaj s H.-J. Freundom, odvetnik, (C‑65/02 P) in z A. Whelanom in V. Superti, zastopnika, skupaj z A. Dal Ferrom, odvetnik, (C-73/02 P) z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Rosas, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Lenaerts in S. von Bahr (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. oktobra 2004

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družba ThyssenKrupp Stainless GmbH (v nadaljevanju: družba TKS) in družba ThyssenKrupp Acciai speciali Terni SpA (v nadaljevanju: družba AST) s pritožbama predlagata razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. decembra 2001 v zadevi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji (T-45/98 in T-47/98, Recueil, str. II‑3757, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je le delno ugodilo njunima tožbama za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 98/247/ESPJ z dne 21. januarja 1998 o postopku iz člena 65 Pogodbe ESPJ (Zadeva IV/35.814 – Dodatna dajatev na zlitine) (UL L 100, str. 55, v nadaljevanju: sporna odločba).

 Dejansko stanje

2        Za namene te sodbe je dejstva, ki so podlaga za ti tožbi pred Sodiščem prve stopnje, kot jih je to predstavilo v izpodbijani sodbi, mogoče povzeti tako.

3        Družba TKS, družba nemškega prava, je nastala 1. januarja 1995 kot posledica koncentracije podjetij Fried Krupp AG Hoesch-Krupp (v nadaljevanju: družba Krupp) in Thyssen Stahl AG (v nadaljevanju: družba Thyssen), ki delujeta v sektorju ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, ki so odporni na kisline in visoke temperature. Družba TKS se je najprej imenovala KruppThyssen Nirosta GmbH, od septembra 1997 pa Krupp Thyssen Stainelss GmbH.

4        Družba AST, prej Acciai speciali Terni SpA, družba italijanskega prava, katere glavna dejavnost je proizvodnja ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, je bila ustanovljena 1. januarja 1994. Komisija Evropskih skupnosti je 21. decembra 1994 več družbam, med katerimi sta bili družbi Krupp in Thyssen, odobrila skupno pridobitev družbe AST. Udeležba družbe Krupp v družbi AST se je decembra 1995 povečala s 50 na 75 %, 10. maja 1996 pa na 100 %. Družba Krupp je vse svoje deleže v družbi AST takoj prenesla na družbo TKS.

5        Zaradi podatkov, ki so se pojavili v specializiranem tisku, in prijav potrošnikov je Komisija 16. marca 1995 v skladu s členom 47 Pogodbe ESPJ od več proizvajalcev nerjavnega jekla zahtevala, naj ji posredujejo informacije o splošnem dvigu cen, znanem pod imenom „dodatna dajatev na zlitine“, ki naj bi ga uvedli.

6        Dodatna dajatev na zlitine je dodatek k ceni, izračunan glede na tečaje elementov zlitine, ki se doda osnovni ceni nerjavnega jekla. Strošek elementov zlitine, ki jih uporabljajo proizvajalci nerjavnega jekla (nikelj, krom in molibden), je pomemben del proizvodnih stroškov. Tečaji teh elementov so izjemno spremenljivi.

7        Na podlagi zbranih podatkov je Komisija 19. decembra 1995 na devetnajst podjetij naslovila obvestilo o očitkih (v nadaljevanju: prvo obvestilo o očitkih).

8        V decembru 1996 in januarju 1997, potem ko je Komisija opravila vrsto pregledov na kraju samem, so odvetniki in predstavniki nekaterih podjetij seznanili Komisijo, da želijo sodelovati. V ta namen sta družbi TKS in AST 17. decembra 1996 in 10. januarja 1997 Komisiji poslali vsaka svojo izjavo.

9        Komisija je 24. aprila 1997 na ta podjetja, tudi na družbo Thyssen, naslovila novo obvestilo o očitkih, ki je nadomestilo tisto z dne 19. decembra 1995 (v nadaljevanju: drugo obvestilo o očitkih).

10      Družba TKS je v izjavi z dne 23. julija 1997 sprejela odgovornost za dejanja, očitana družbi Thyssen od leta 1993, čeprav so bile dejavnosti te v sektorju ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla nanjo prenesene šele 1. januarja 1995.

11      Komisija je 21. januarja 1998 sprejela sporno odločbo.

12      Po tej odločbi so se cene elementov zlitine nerjavnega jekla leta 1993 precej znižale. Ko se je septembra 1993 tečaj niklja dvignil, so se dobički proizvajalcev bistveno znižali. Da bi obvladali ta položaj, se je večina proizvajalcev ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla na sestanku v Madridu 16. decembra 1993 (v nadaljevanju: madridski sestanek) dogovorila, da bodo usklajeno zvišali svoje cene s tem, da bodo spremenili parametre izračuna dodatne dajatve na zlitine. V ta namen so se odločili, da bodo od 1. februarja 1994 uporabljali dodatno dajatev na zlitine, izračunano po formuli, ki je bila nazadnje uporabljena leta 1991, s tem da je za vse proizvajalce kot referenčne vrednosti za elemente zlitine sprejela tiste iz meseca septembra 1993, ko je tečaj niklja dosegel zgodovinski minimum.

13      V sporni odločbi je podrobneje navedeno, da so dodatno dajatev na zlitine, izračunano na podlagi novo določenih referenčnih vrednosti, uporabljali vsi proizvajalci pri svojih prodajah v Evropi od 1. februarja 1994, razen v Španiji in na Portugalskem.

14      V členu 1 sporne odločbe je Komisija sklenila, da so družbe Acerinox, ALZ NV, Acciai speciali Terni SpA (v nadaljevanju: družba AST), Avesta Sheffield AB (v nadaljevanju: družba Avesta), Hoesch Stahl AG, ki je 1. januarja 1995 postala Krupp Thyssen Nirosta GmbH, Thyssen Stahl AG, ki se od 1. januarja 1995 imenuje Krupp Thyssen Nirosta GmbH, in Ugine SA, ki je postala Usinor SA (v nadaljevanju: družba Usinor), kršile člen 65(1) Pogodbe ESPJ v obdobju od decembra 1993 do novembra 1996 pri družbi Avesta in do datuma sporne odločbe pri vseh drugih podjetjih, ker so spremenila in usklajeno uporabljala referenčne vrednosti formule za izračun dodatne dajatve na zlitine. Po njenem mnenju je bil cilj in učinek tega ravnanja omejevanje in izkrivljanje normalnega delovanja konkurence na skupnem trgu.

15      S členom 2 sporne odločbe so bile naložene naslednje globe:

–        družbi Acerinox:                   3.530.000 ekujev,

–        družbi ALZ NV:                    4.540.000 ekujev,

–        družbi AST:                             4.540.000 ekujev,

–        družbi Avesta:                            2.810.000 ekujev,

–        družbi TKS:                             8.100.000 ekujev

–        družbi Usinor:                             3.860.000 ekujev.

 Tožbi pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

16      Družbi TKS in AST sta z ločenima vlogama, vloženima v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 11. in 13. marca 1998, vložili tožbo, s katero sta predlagali razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, ki ju zadeva, in podredno znatno znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi s to odločbo.

17      Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

–        združilo zadevi T-45/98 in T-47/98 zaradi izdaje sodbe;

–        razglasilo za ničnega člen 1 sporne odločbe, ker je bila z njim družbi TKS naložena odgovornost za ravnanje družbe Thyssen;

–        določilo znesek glob, ki ju člen 2 sporne odločbe nalaga družbama TKS in AST, v višini 4.032.000 evrov;

–        v preostalem zavrnilo ti tožbi;

–        v zadevi T-45/98 družbi TKS in Komisiji naložilo plačilo vsaki svojih stroškov in

–        v zadevi T-47/98 družbi AST naložilo plačilo njenih stroškov in dve tretjini stroškov Komisije ter določilo, da zadnje navedena nosi tretjino svojih stroškov.

 Predlogi strank in razveljavitveni razlogi, navedeni v podporo pritožb

18      V zadevi C-65/02 P družba TKS predlaga Sodišču, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo, ker je zavrnila njeno tožbo;

–        popravi člen 1 sporne odločbe in spremeni obdobje kršitve v delu, ki jo zadeva;

–        v istem razmerju zmanjša znesek globe, ki ji je bil naložen na podlagi člena 2 sporne odločbe;

–        podredno zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje o dveh prej navedenih predlogih;

–        zavrne nasprotno pritožbo Komisije in

–        tej naloži plačilo stroškov pritožbe in nasprotne pritožbe.

19      V isti zadevi Komisija predlaga Sodišču naj:

–        zavrne pritožbo;

–        podredno, če bi izpodbijano sodbo razveljavila, zavrne predlog za znižanje zneska globe;

–        razveljavi izpodbijano sodbo, ker je Sodišče prve stopnje:

i)      razglasilo za ničnega člen 1 sporne odločbe, s katerim je odgovornost za storjeno kršitev družbe Thyssen naložila družbi TKS;

ii)      določilo znesek, nižji od 7.596.000 evrov, globe, naložene družbi TKS na podlagi člena 2 sporne odločbe;

iii)      Komisiji naložilo plačilo njenih stroškov in

–        družbi TKS naloži stroške postopka pred Sodiščem.

20      V zadevi C-73/02 P družba AST predlaga Sodišču, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem potrjuje sporno odločbo, ki ji nalaga pavšalno globo, čeprav je bila del skupine TKS, ki ji je bila prav tako naložena pavšalna globa;

–        podredno razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem potrjuje člen 1 sporne odločbe, po katerem je kršitev pravil konkurence, ki ji je očitana, trajala do datuma sprejetja te odločbe;

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem ni ugodila njenemu predlogu za dodatno 40-odstotno znižanje zneska globe na podlagi njenega sodelovanja v upravnem postopku in

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

21      V tej zadevi Komisija predlaga Sodišču, naj:

–        zavrne pritožbo;

–        podredno zavrne predlog za razglasitev ničnosti sporne odločbe, če bi se razveljavila katera od točk izpodbijane sodbe, in

–        družbi AST naloži plačilo stroškov.

22      Družba TKS uveljavlja tri razveljavitvene razloge v podporo svoji pritožbi:

–        zmotno uporabljeno pravo pri presoji trajanja kršitve;

–        napačni izračun zneska pavšalne globe in

–        zmotno uporabljeno pravo glede posledic sodelovanja družbe TKS v postopku poizvedbe za znižanje zneska globe.

23      Družba AST prav tako uveljavlja tri razveljavitvene razloge v podporo svoji pritožbi:

–        zmotno uporabljeno pravo, ker ji je bila naložena globa, medtem ko je bila del skupine TKS;

–        zmotno uporabljeno pravo pri presoji trajanja kršitve in

–        kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije glede znižanja zneska globe.

24      Komisija uveljavlja tri pritožbene razloge v podporo svoji nasprotni pritožbi:

–        izkrivljanje nekaterih dokaznih listin in zmotno uporabljeno pravo pri presoji prenosa odgovornosti družbe Thyssen na družbo TKS;

–        napačna presoja zahtevanih pogojev glede spoštovanja pravic obrambe in

–        nepravilna presoja glede kršitve uresničevanja pravic obrambe.

 Združitev zadev

25      Po opredelitvi strank in generalnega pravobranilca o tej točki je treba zaradi medsebojne povezanosti ti zadevi združiti zaradi izdaje skupne odločbe v skladu s členom 43 Poslovnika Sodišča.

 Tožbi družb TKS in AST

26      Ker so trije pritožbeni razlogi, ki jih družbi TKS in AST uveljavljata v podporo svojima pritožbama, v bistvu enaki, jih je treba preučiti skupaj, in v okviru vsakega pritožbenega razloga obravnavati posamezne razlike, ki jih glede na okoliščine navaja ena ali druga tožeča stranka.

 Pritožbeni razlog: zmotna uporaba prava pri presoji trajanja kršitve

 Trditve strank

27      Družba TKS s svojim prvim pritožbenim razlogom in družba AST s svojim drugim pritožbenim razlogom zatrjujeta, da kršitev ni trajala štiri leta, to je od dneva madridskega sestanka do dneva sprejetja sporne odločbe, ampak je bila posamična, kar je v nasprotju s presojo Sodišča prve stopnje v točki 182 izpodbijane sodbe. Kršitev naj bi začela učinkovati šele po tem sestanku in naj bi trajala le nekaj tednov.

28      Družbi TKS in AST poudarjata, da je vsako podjetje določilo svoje cene avtonomno, kar naj bi potrjevala nihanja njunih cen. Delovali naj bi neodvisno, brez usklajenosti, ko sta se odločili, da ne bosta spremenili referenčne vrednosti dodatne dajatve na zlitine. Ocenjujeta, da je Sodišče prve stopnje predvsem v točki 178 izpodbijane sodbe nenatančno pojasnilo sklep, ki ga je sprejelo v zvezi s trajanjem kršitve.

29      Družbi TKS in AST poleg tega očitata Sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo napake Komisije, ki ju v upravnem postopku ni jasno obvestila, da je ocenila, da se je omejevalni sporazum nadaljeval. Ta opustitev Komisije naj bi kršila legitimna pričakovanja teh dveh podjetij.

 Presoja Sodišča

30      Pritožbeni razlog družb TKS in AST je sestavljen iz dveh delov. Prvi se nanaša na presojo elementov, ki omogočajo določitev trajanja omejevalnega sporazuma, drugi pa zadeva zatrjevano kršitev legitimnih pričakovanj teh podjetij.

31      Sodišče prve stopnje je glede prvega dela pritožbenega razloga v točki 174 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da mora Komisija dokazati ne le obstoj omejevalnega sporazuma, ampak tudi njegovo trajanje.

32      Sodišče prve stopnje je v točki 176 izpodbijane sodbe najprej opozorilo, da je bil predmet omejevalnega sporazuma uporaba enakih referenčnih vrednosti proizvajalcev ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla v formuli za izračun dodatne dajatve na zlitine, da bi zvišali njihovo končno ceno. Dalje je Sodišče prve stopnje v točki 177 te sodbe ugotovilo, da iz sporne odločbe izhaja, da je omejevalni sporazum začel veljati na madridskem sestanku in da sta družbi TKS in AST ter druga podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, v Evropi, razen v Španiji in na Portugalskem, pri svojih prodajah od 1. februarja 1994 dejansko uporabljali dodatno dajatev na zlitine, izračunano na podlagi formule, ki temelji na referenčnih vrednostih, dogovorjenih na tem sestanku.

33      Nazadnje je Sodišče prve stopnje v točki 178 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družbi TKS in AST nista ugovarjali, da se referenčne vrednosti, o katerih so se dogovorili na tem sestanku, niso spremenile pred sprejetjem sporne odločbe. Iz tega je Sodišče prve stopnje v isti točki 178 povzelo, da ker so zadevna podjetja še naprej uporabljala te referenčne vrednosti, dejstvo, da tako ni bila sprejeta nobena izrecna odločitev glede trajanja uporabe omejevalnega sporazuma, ne more dokazati njene posamičnosti in ne nepretrganosti.

34      Treba je navesti, da sklep, do katerega je prišlo Sodišče prve stopnje v točki 178 izpodbijane sodbe, ne pomeni presoje dejstev, v katera v pritožbeni fazi ni mogoče podvomiti, ker ni ničesar, kar bi izkazalo izkrivljanje dokaznih elementov ali napako pri pravni analizi dejstev.

35      Glede tega družbi TKS in AST zatrjujeta, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo drugih elementov, ki bi dokazovali neobstoj omejevalnega sporazuma v letih od 1994 do 1998, namreč različnih cen, ki sta jih sprejeli, in obstoj vzporednosti ravnanj.

36      Vendar je treba šteti, da so ti elementi bodisi neupoštevni bodisi so popolnoma nezadostni, da bi oporekali presoji Sodišča prve stopnje.

37      Najprej, glede razlik v cenah, ki jih družbi TKS in AST uporabljata za svoje zadevne stranke, in nihanja teh cen, ki naj bi odsevala njuna avtonomna ravnanja na trgu in neobstoj vsakršne usklajenosti, je treba ugotoviti, kot je pravilno storilo Sodišče prve stopnje v točki 179 izpodbijane sodbe, da ta trditev ni pomembna. Zadevne cene dejansko pomenijo končno ceno ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, ki jo uporabljajo ta podjetja. Torej dejstvo, da so bile te cene različne in da sta jih ti podjetji uporabljali v različnih trenutkih obravnavanega obdobja, nikakor ne dopušča zavrnitve sklepa, ki sta ga sprejela Komisija in Sodišče prve stopnje, namreč da so bile take cene v glavnem posledica omejevalnega sporazuma o odločilnem elementu njihove cene, v tem primeru dodatne dajatve na zlitine.

38      Drugič, glede obstoja zatrjevane vzporednosti ravnanj ta trditev več ne dopušča dvoma o ugotovitvi o nadaljevanju uporabe omejevalnega sporazuma, ker je ustrezno drugo pojasnilo. Glede tega je Sodišče prve stopnje v točki 180 izpodbijane sodbe pravilno menilo, da ohranitev enakih referenčnih vrednosti navedenih podjetij v formuli za izračun dodatne dajatve na zlitine pojasnjuje uporaba referenčnih vrednosti, ki so bile skupno določene v razpravah proizvajalcev decembra 1993.

39      Posledično je treba skleniti, da Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo prava, ko je v točkah od 174 do 184 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija smela pravilno šteti, da je kršitev trajala štiri leta, to je v obdobju od madridskega sestanka do datuma sprejetja sporne odločbe, in da je izpodbijana sodba v tem delu zadostno obrazložena.

40      Glede drugega dela pritožbenega razloga o zatrjevani kršitvi legitimnih pričakovanj družb TKS in AST je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje, v nasprotju s trditvami družb TKS in AST, v točki 215 izpodbijane sodbe razsodilo, da ni mogoče očitati Komisiji, da je kršitev štela za nepretrgano, ne da bi ju o tem opozorila v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je svojo presojo podkrepilo predvsem z navedbo, da je Komisija v točki 50 drugega obvestila o očitkih poudarila, da „se je usklajenost začela z madridskim sestankom in se je od tedaj nadaljevala“.

41      Še več, treba je opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso oseba, ki je očitno kršila veljavno zakonodajo, ne more uveljavljati načela varstva legitimnih pričakovanj (sodba z dne 16. maja 1991 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑96/89, Recueil, str. I‑2461, točka 30). Zato, kot je generalni pravobranilec pravilno navedel v točki 112 sklepnih predlogov, podjetje, ki namenoma protikonkurenčno ravna, nima pravice uveljavljati kršitve tega načela iz razloga, da naj ga Komisija ne bi jasno obvestila, da je njegovo ravnanje pomenilo kršitev.

42      Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je pritožbeni razlog družb TKS in AST o trajanju kršitve, ki jima je očitana, treba zavrniti kot neutemeljenega.

 Pritožbeni razlog: zmotna uporaba prava zaradi neodobritve dodatnega znižanja zneska globe

 Trditve strank

43      Družbi TKS in AST s tretjim pritožbenim razlogom navajata, da bi, ker sta priznali dejstva, na katerih temelji sporna odločba, kot je tudi ugotovilo Sodišče prve stopnje v točkah 262 in 268 izpodbijane sodbe, morali biti upravičeni do enakega znižanja globe kot podjetja, ki so poleg tega izrecno priznala obstoj kršitve. Med temi podjetji se nikakor ne bi smelo razlikovati pri njihovi stopnji sodelovanja s Komisijo in njihovo ravnanje ne bi moglo pripeljati do različnih znižanj naloženih glob.

44      Po mnenju družb TKS in AST iz obvestila Komisije o oprostitvi glob in znižanju njihovih zneskov v zadevah, ki zadevajo omejevalne sporazume (UL 2002 C 45, str. 3), in iz prejšnje različice tega obvestila (UL 1996 C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o sodelovanju) izhaja, da za dodelitev pravice oprostitve globe zadošča, da zadevna podjetja posredujejo dokazne elemente in posledično priznajo dejstva. Ni nujno, da podjetja ta dejstva pravno opredelijo in da s tem priznajo svoje sodelovanje pri kršitvi. Pravna opredelitev dejstev in ugotovitev kršitve, ki iz tega izhaja, naj bi bila izključno naloga Komisije.

45      Tako Komisija ne bi mogla dodeliti dodatnega znižanja globe podjetju, ki prizna pravno opredelitev dejstev ali izrecno prizna svoje sodelovanje pri kršitvi. Znižanje globe v takih okoliščinah naj bi kršilo pravice obrambe, saj naj bi to pripeljalo do kaznovanja podjetja, ki se je odločilo braniti tako, da ugovarja obstoju kršitve.

46      Družba TKS še navaja, da zaradi tega, ker je zatrjevala, da je svoje odločitve sprejemala samostojno, to ne pomeni, da je ugovarjala, da naj bi sodelovala pri kršitvi, v tem primeru pri usklajenem ravnanju. Družba AST naj bi ugovarjala le opredelitvi „sporazuma“ in ne dejstvu, da je bil omejevalni sporazum v nasprotju s pravili konkurence.

47      Posledično družbi TKS in AST ocenjujeta, da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ko jima je v točkah od 260 do 281 izpodbijane sodbe zavrnilo odobritev dodatnega znižanja globe, kot ga je odobrilo družbama Usinor in Avesta.

 Presoja Sodišča

48      Da bi ugotovili, ali je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ko je družbama TKS in AST dodelilo nižje znižanje naložene globe kot družbama Usinor in Avesta, se je treba opreti na sodno prakso Sodišča glede obsega pooblastil Komisije v predhodnih postopkih poizvedb in upravnih postopkih, upoštevajoč potrebo, da se zagotovi spoštovanje pravic obrambe.

49      V skladu s sodbo z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji (374/87, Recueil, str. 3283, točki 34 in 35) ima Komisija pravico zavezati podjetje, naj ji posreduje vse potrebne podatke o dejstvih, s katerimi se ta institucija lahko seznani, vendar mu ne more naložiti, naj ji posreduje odgovore, s katerimi bi bilo prisiljeno priznati obstoj kršitve, ki jo mora dokazati Komisija.

50      Vendar, ker Komisija ne sme prisiliti podjetja, naj prizna svoje sodelovanje pri kršitvi, ji to ne preprečuje, da pri določitvi zneska globe upošteva pomoč, ki jo je to podjetje po lastni volji ponudilo, da bi se ugotovil obstoj kršitve.

51      Glede tega iz sodbe z dne 16. novembra 2000 v zadevi Finnboard proti Komisiji (C‑298/98 P, Recueil, str. I‑10157), zlasti iz njenih točk 56, 59 in 60, izhaja, da sme Komisija pri določitvi zneska globe upoštevati pomoč zadevnega podjetja, da bi lažje ugotovila obstoj kršitve, in zlasti okoliščino, da je podjetje priznalo svoje sodelovanje pri kršitvi. Podjetju, ki ji je tako pomagalo, lahko odobri znatno znižanje njegove globe in odobri bistveno nižje znižanje drugemu podjetju, ki se je zadovoljilo s tem, da ni zanikalo glavnih dejanskih navedb, na katere je Komisija oprla svoje očitke.

52      Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 140 sklepnih predlogov, je treba poudariti, da je priznanje očitane kršitve zadevnega podjetja izključno prostovoljno. Podjetje nikakor ni prisiljeno k priznanju omejevalnega sporazuma.

53      Posledično je treba šteti, da to, da Komisija upošteva stopnjo sodelovanja med njo in zadevnim podjetjem, vključno s priznanjem kršitve, da bi se določil nižji znesek globe, ne krši pravic obrambe.

54      V tem smislu je treba razumeti obvestilo o sodelovanju in zlasti njegov del D, po katerem lahko Komisija podjetju odobri znižanje od 10 do 50 % zneska globe, ki bi mu jo naložila brez sodelovanja, predvsem kadar to podjetje obvesti Komisijo, da ne ugovarja dejstvom, na katera je ta oprla svoje obtožbe. Tako vrsta sodelovanja zadevnega podjetja, ki lahko pripelje do znižanja globe, ni omejena na priznanje narave dejstev, temveč prav tako zajema priznanje sodelovanja pri kršitvi.

55      V tem primeru je Sodišče prve stopnje v točki 261 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta glede na sporno odločbo edino družbi Usinor in Avesta priznali obstoj kršitve, medtem ko sta družbi TKS in AST ugovarjali obstoju usklajenosti in posledično nista priznali kršitve. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je Komisija iz tega sklepala, da je bilo sodelovanje družb TKS in AST bolj omejeno kot sodelovanje družb Usinor in Avesta ter ni upravičevalo tako znatnega znižanja globe, kot ga je odobrila slednjima.

56      Sodišče prve stopnje je glede družbe TKS v točki 263 izpodbijane sodbe navedlo, da je ta zatrjevala, da je svoje odločitve glede dodatne dajatve na zlitine sprejela avtonomno. V točki 264 te sodbe je iz tega Sodišče prve stopnje, ne da bi zmotno uporabilo pravo, sklepalo, da je družba TKS tako molče, vendar nesporno, dala razumeti, da merila uskladitve in sodelovanja, značilnega za usklajeno ravnanje, niso bila izpolnjena. Sodišče prve stopnje je v točki 266 te sodbe iz tega sklepalo, da za to podjetje ni mogoče šteti, da je izrecno priznalo svoje sodelovanje pri kršitvi.

57      Glede družbe AST je Sodišče prve stopnje v točki 269 izpodbijane sodbe navedlo, da ni priznala obstoja usklajenosti, čeprav je priznala dejstva, na katera se je Komisija oprla.

58      Glede tega je treba šteti, da je Sodišče prve stopnje v točki 269 izpodbijane sodbe upravičeno zavrnilo trditev družbe AST, da naj bi bilo tako priznanje posledica dejstva, da je ugovarjala le temu, da bi se njeno ravnanje lahko opredelilo kot usklajeno ravnanje. Dejansko je Sodišče prve stopnje v točki 270 iste sodbe pravilno ugotovilo razliko med izrecnim priznanjem kršitve in golim neobstojem njenega ugovarjanja, ki ne prispeva k olajšanju naloge Komisije, da odkrije in odpravi kršitve skupnostnih pravil konkurence.

59      Treba je dodati, da se je Sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na obvestilo o sodelovanju iz leta 1996, ker različica tega obvestila iz leta 2002 na dan izdaje izpodbijane sodbe še ni bila sprejeta. V tem smislu je Sodišče prve stopnje v točki 275 navedene sodbe prav tako pravilno presodilo, da dejstvo, da je navedeno obvestilo izrecno predvidevalo možnost priznanja kršitve razmeroma zgodaj v postopku, ne izključuje tega, da bi se tako priznanje zgodilo v poznejši fazi, pred obvestilom o očitkih zadevnemu podjetju ali po njem, in da bi Komisija to priznanje upoštevala pri znižanju zneska globe.

60      V teh okoliščinah je treba oceniti, da je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izrecno priznanje kršitve lahko dodatno zniža globo, in iz tega sklepalo, da zaradi takega priznanja družb TKS in AST stopnja sodelovanja teh dveh podjetij s Komisijo ni upravičevala tega, da bi se jima odobrilo tako znatno znižanje globe, kot je bilo odobreno družbama Usinor in Avesta.

61      Iz tega sledi, da je treba pritožbeni razlog nedodelitve dodatnega znižanja globe, naložene družbama TKS in AST, zavrniti kot neutemeljenega.

 Pritožbeni razlog: zmotna uporaba prava pri določitvi pavšalne globe

 Trditve strank

62      Družba TKS s svojim drugim pritožbenim razlogom in družba AST s svojim prvim pritožbenim razlogom trdita, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 189 do 192 izpodbijane sodbe zmotno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo dejstva, da so na dan, ko je bila globa naložena, to je 21. januarja 1998, naslednji trije subjekti, namreč družba TKS, sektor ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, ki je prej pripadal družbi Thyssen, in družba AST spadali v isto skupino in so torej oblikovali en sam gospodarski subjekt pod vodstvom družbe TKS.

63      Družbi TKS in AST zatrjujeta, da mora Komisija, kadar znesek globe izračuna pavšalno in enotno, ta znesek naložiti gospodarskemu subjektu. Z naložitvijo globe vsakemu od treh subjektov skupine TKS je bila tej naložena trikrat višja globa, kot je bila naložena drugim zadevnim podjetjem, namreč družbam Acerinox, ALZ NV, Avesta in Usinor.

64      Družba AST dodaja, da naložitev dveh ločenih glob, ene družbi TKS in druge njej, ni bila upravičena glede na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (T‑354/94, Recueil, str. II‑2111), ker družba TKS ob pridobitvi celotnega poslovnega deleža družbe AST na eni strani ni vedela za njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu, ker je družba TKS sama pristopila k njemu, in na drugi strani, da je bilo obdobje samostojnosti družbe AST, ko je omejevalni sporazum začel delovati, nepomembno.

65      Družba TKS trdi, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je preučilo le razmerje med družbo TKS in družbo AST ter ni odgovorilo na njen pritožbeni razlog v zvezi s skupino, ki ji je pripadala s sektorjem ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, ki je prej pripadal družbi Thyssen, ter z naložitvijo ločenih glob družbi Thyssen in njej odreklo pravno varstvo in v tem delu nezadostno obrazložilo izpodbijano sodbo.

 Presoja Sodišča

66      V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje v točkah 189 in 191 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je določitev odgovornosti podjetja za kršitev pravil konkurence odvisna od vprašanja, ali je to podjetje delovalo samostojno ali je le sledilo navodilom svoje nadrejene družbe. V takem primeru Sodišče prve stopnje v navedeni točki 189 pravilno opozarja, da se protikonkurenčno ravnanje podjetja lahko pripiše njegovi nadrejeni družbi.

67      Nasprotno pa, kadar so podjetja v skupini, ki sodeluje pri omejevalnem sporazumu, delovala samostojno, lahko Komisija vsakemu izmed njih naloži globo tako, da kot izhodišče uporabi pavšalni znesek.

68      V tem primeru je Sodišče prve stopnje v točki 191 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družbi TKS in AST ne ugovarjata, da sta v celotnem obdobju omejevalnega sporazuma delovali samostojno, in te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s pritožbama. Iz tega sledi, da je Komisija smela vsakemu izmed teh podjetij naložiti osnovni pavšalni znesek in znesek, ki ustreza trajanju kršitve, ter tako izračunani znesek izterjati od vsakega izmed navedenih podjetij, ker sta bili ti od začetka omejevalnega sporazuma še naprej dve različni pravni osebi. V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo prava, ko je v točki 192 izpodbijane sodbe presodilo, da ni bilo mogoče pritrditi tožbenemu razlogu družb TKS in AST, da bi se tej skupini kot celoti smela naložiti ena sama pavšalna globa.

69      Glede trditve družbe AST glede zgoraj navedene sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji zadošča opozorilo, da je Sodišče to sodbo razveljavilo v delu, na katerega se sklicuje družba AST. Sodišče je namreč presodilo, da okoliščina, da nadrejeni družbi ni moglo ostati skrito, da so podružnice, ki jih je pridobila, sodelovale pri omejevalnem sporazumu zaradi tega, ker je sama sodelovala pri njem, ne more zadoščati za to, da se ji pripiše odgovornost za kršitve, ki so jih te družbe storile pred njihovo pridobitvijo (glej sodbo z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C-286/98 P, Recueil, str. I‑9925, točka 39).

70      Glede očitka družbe TKS, da Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njeno trditev o povezavi v skupini med družbo TKS in nekdanjim sektorjem ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla družbe Thyssen, je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 91 in 93 sklepnih predlogov, da je Sodišče prve stopnje zaradi ekonomičnosti postopka smelo odločiti, da na to ne bo posebej odgovarjalo. Ker je Sodišče prve stopnje že razglasilo za ničnega člen 1 sporne odločbe, ker je družbi TKS pripisal odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, in posledično spremenil znesek globe, ki je bila družbi TKS naložena na podlagi člena 2 te odločbe, ter s tem pritrdilo njenemu tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo njenih pravic biti zaslišan v zvezi z ravnanji družbe Thyssen, ni bilo dolžno preučiti drugega tožbenega razloga, ki želi doseči enak cilj.

71      Zato je treba pritožbeni razlog napake pri določitvi pavšalne globe zavrniti kot neutemeljenega.

72      Ker noben od pritožbenih razlogov, ki sta jih družbi TKS in AST navedli v podporo svojima pritožbama, ni utemeljen, jih je treba zavrniti.

 Nasprotna pritožba

 Prvi pritožbeni razlog nasprotne pritožbe: izkrivljanje dokaznih elementov in zmotna uporaba prava pri presoji prenosa odgovornosti družbe Thyssen na družbo TKS

 Trditve strank

73      Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje prestrogo razlagalo izjavo z dne 23. julija 1997, s katero je družba TKS sprejela odgovornost za dejanja, očitana družbi Thyssen od leta 1993, čeprav so dejavnosti slednje v sektorju ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla nanjo prešle šele s 1. januarjem 1995.

74      Po mnenju Komisije je Sodišče prve stopnje izkrivilo vsebino te izjave, ko je v točki 64 izpodbijane sodbe nepravilno ocenilo, da te izjave ni bilo mogoče razlagati v smislu, da se je družba TKS poleg tega, da je sprejela odgovornost, odrekla pravici biti zaslišana glede ravnanj družbe Thyssen.

75      Komisija meni, da Sodišče prve stopnje ni v celoti preučilo dokumentov, ki so pripeljali do izjave z dne 23. julija 1997, in da jih je izkrivilo.

76      Tako navaja, da je družba TKS v svojem odgovoru na prvo obvestilo o očitkih in v dopisu z dne 17. decembra 1996 predložila svoja stališča tako v svojem imenu kot v imenu družbe Thyssen glede dejavnosti slednje pred 1. januarjem 1995. Še več, družba TKS se je v svojem odgovoru na drugo obvestilo o očitkih sklicevala na dopis z dne 17. decembra 1996 o navedenih dejavnostih. Poleg tega naj bi se družba Thyssen v svojem odgovoru na obvestili o očitkih sklicevala le na stališča družbe TKS in naj bi odgovorila zgolj iz „skrajne previdnosti“. Družba Thyssen naj bi poleg tega zatrjevala, da Komisija ni smela vzporedno voditi postopka zoper družbo TKS in zoper njo.

77      Komisija dodaja, da je v drugem obvestilu o očitkih zapisano, da je družba TKS prevzela odgovornost za ravnanja družbe Thyssen pred prenosom njenih dejavnosti 1. januarja 1995, prav tako kot je prevzela odgovornost za ravnanja družbe Krupp.

78      Po mnenju Komisije je brez pomena dejstvo, da je bilo drugo obvestilo o očitkih ločeno poslano družbama TKS in Thyssen in da sta ti podjetji nanj odgovorili ločeno. Ti naj bi namreč ločeno odgovorili zgolj formalno. Če bi še vseeno obstajali dvomi, bi jih lahko pregnalo dejstvo, da je Komisija po sprejetju odgovorov teh podjetij na to obvestilo ponovno zahtevala od družbe TKS, da ji potrdi prevzem odgovornosti za ravnanja družbe Thyssen od leta 1993.

79      Komisija prav tako trdi, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjemnih okoliščin, ki bi dopuščale, da se odgovornost za kršitev pripiše drugi pravni osebi, kot jo je storila. Najprej, družba TKS naj bi bila pravna in gospodarska naslednica družbe Thyssen. Dalje naj bi ravnanje teh dveh podjetij zaznamovala očitna enotnost delovanja pri delu dejavnosti družbe Thyssen, ki ga je prevzela družba TKS. Končno naj bi slednja v upravnem postopku podala izjave v imenu družbe Thyssen. Komisija dodaja, da sodna praksa podpira njeno stališče, da je družbi TKS smela naložiti globo za ravnanja družbe Thyssen.

 Presoja Sodišča

80      Treba je preučiti, ali je Sodišče prve stopnje s presojo, da izjava z dne 23. julija 1997 ni pomenila odreka družbe TKS pravici biti zaslišan, izkrivilo ta dokazni element in morebiti listine, omenjene v točkah 76 in 77 te sodbe, in ali je zato zmotno uporabilo pravo.

81      Glede tega je Sodišče prve stopnje v točki 62 izpodbijane sodbe navedlo, da ni bilo sporno, da je Komisija ob upoštevanju izjave z dne 23. julija 1997 smela izjemoma pripisati družbi TKS odgovornost za ravnanja, očitana družbi Thyssen od decembra 1993 do prenosa njenih dejavnosti na družbo TKS 1. januarja 1995.

82      Vendar je Sodišče prve stopnje v točki 63 izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je tako izjavo, ker odstopa od načela, na podlagi katerega je fizično ali pravno osebo treba kaznovati le za dejanja, ki se jim lahko posamezno očitajo, treba razlagati strogo. Sodišče prve stopnje je iz tega pravilno sklepalo, da ker oseba, ki je podala tako izjavo, ni navedla nasprotnega, zanjo ni mogoče meniti, da se je odrekla uveljavljanju svojih pravic obrambe.

83      Vendar je treba preveriti, ali ni Sodišče prve stopnje z razlago izjave z dne 23. julija 1997 spregledalo drugih dokaznih elementov v zvezi s to izjavo.

84      Po mnenju Komisije iz odgovorov družbe TKS na obvestili o očitkih in iz dopisa te z dne 17. decembra 1996 izhaja, da je to podjetje v svojem imenu podalo mnenja o svojih dejavnostih in dejavnostih, ki jih je prevzelo od družbe Thyssen pred njeno pridobitvijo. Slednja se je sama sklicevala na odgovore družbe TKS. Posledično je družbo TKS, ki je v izjavi z dne 23. julija 1997 navedla, da prevzema odgovornost za ravnanja družbe Thyssen pred 1. januarjem 1995, treba šteti, kot da se je strinjala s plačilom globe, ki bi ji bila naložena za ravnanja družbe Thyssen ob zaključku postopka, ki ga je uvedla Komisija. Zato izjave z dne 23. julija 1997 ni mogoče razumeti v smislu, da se je družba TKS strinjala, da prevzame tako odgovornost le pod pogojem, da se jo ponovno zasliši v tej zadevi.

85      Treba je ugotoviti, da družba TKS v dopisu z dne 17. decembra 1996 ni izrecno navedla, da se je izjavila tudi v imenu družbe Thyssen. Še več, družba TKS je odgovor na prvo obvestilo o očitkih predložila zase in v svojem imenu. V tem kontekstu in čeprav je družba TKS v teh listinah predstavila tudi stališča glede nekaterih dejavnosti družbe Thyssen pred njeno pridobitvijo leta 1995, izjava z dne 23. julija 1997 ni pomenila, da je družba TKS menila, da je bila njena obramba glede tega popolna in zadostna, tako da ji je Komisija upravičeno določila globo zaradi dejanj družbe Thyssen, ne da bi jo o tem ponovno zaslišala.

86      Ker je Komisija obvestili o očitkih ločeno poslala družbama TKS in Thyssen in ker sta ti ločeno odgovorili o ravnanjih, očitanih vsaki izmed njiju, je bila Komisija zavezana, da izpraša in zasliši družbo TKS o dejanjih družbe Thyssen, preden je sklenila o njeni odgovornosti in ji naložila globo za kršitev, očitano družbi Thyssen.

87      Posledično je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje nikakor ni izkrivilo pomena izjave z dne 23. julija 1997 niti pomena drugih dokaznih elementov, ki jih je družba TKS predložila Komisiji. Nikakor ni zmotno uporabilo prava, ko je ocenilo, da sprejetje odgovornosti za ravnanja družbe ni pomenil tega, da se je družba TKS odrekla svojemu zaslišanju glede tega.

88      Glede zatrjevanih izjemnih okoliščin, na katere se sklicuje Komisija in so omenjene v točki 79 te sodbe, zadošča najprej opozorilo, da družba TKS ni gospodarski naslednik družbe Thyssen, ker ta še naprej obstaja kot ločena pravna oseba do dne sprejetja sporne odločbe. Dalje taka enotnost delovanja, ki je lahko zaznamovala ravnanje družbe Thyssen in družbe TKS po 1. januarju 1995, ne zadošča za utemeljitev, da se odgovornost za ravnanja družbe Thyssen pred tem datumom pripiše družbi TKS zaradi načela iz točke 82 te sodbe, po katerem se pravna oseba sme kaznovati le za dejanja, ki se očitajo posebej njej. Glede izjave, ki naj bi jih družba TKS med upravnim postopkom podala o dejavnostih družbe Thyssen, je že bilo navedeno v točkah 85 in 86 te sodbe, da ne dopuščajo, da se družbi TKS pripiše odgovornost za ravnanja družbe Thyssen pred tem datumom.

89      Prvi pritožbeni razlog, ki ga je Komisija navedla v podporo svoji nasprotni pritožbi, je zato treba zavrniti.

 Drugi in tretji pritožbeni razlog nasprotne pritožbe: neobstoj kršitve načela spoštovanja pravic obrambe in izvrševanja teh pravic

90      Komisija z drugim pritožbenim razlogom uveljavlja, da ni kršila načela spoštovanja pravic obrambe, ker je bilo v točki 11 F drugega obvestila o očitkih omenjeno, da je družba TKS postala odgovorna za ravnanja družbe Thyssen pred prenosom njenih dejavnosti 1. januarja 1995 in da je tudi zahtevala, da družba TKS ponovno in izrecno potrdi, da je prevzela to odgovornost.

91      Komisija s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da ni kršila izvrševanja pravic obrambe družbe TKS, kot to izhaja iz odgovorov in stališč, ki jih je slednja predložila v upravnem postopku. V utemeljitev tega tožbenega razloga se Komisija sklicuje na točke od 142 do 146 sodbe z dne 16. marca 2000 v zadevi Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji (C‑395/96 P in C‑396/96 P, Recueil, str. I‑1365). Komisija poudarja, da je obvestilo o očitkih v postopku, v katerem je bila izdana ta sodba, v nasprotju s tem postopkom kot storilca kršitve opredelilo le Associated Central West Africa Lines, ki je pomorska konferenca, in ne njenih članov. Komisija omenja tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. marca 1999 v zadevi ARBED proti Komisiji (T‑137/94, Recueil, str. II‑303). Komisija navaja, da je družba TKS, tako kot družba ARBED SA, ki se ji je po mnenju Sodišča prve stopnje smelo pripisati odgovornost za ravnanja njene podružnice TradeARBED SA zlasti zaradi tega, ker je odgovorila na obvestilo o očitkih in zahtevo po podatkih, naslovljeno na slednjo, svoja stališča predložila v imenu družbe Thyssen, na katera se je ta sama sklicevala.

 Presoja Sodišča

92      Zato je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v točkah 55 in 56 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je spoštovanje pravic obrambe v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do sankcij, temeljno načelo, ki ga zagotavlja člen 36, prvi odstavek, Pogodbe ESPJ. Pravilno je opozorilo, da dejansko spoštovanje tega načela zahteva, da se zadevnemu podjetju omogoči, da od upravnega postopka dalje ustrezno predstavi svoje stališče glede resničnosti in relevantnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter v zvezi z listinami, na katere se je Komisija oprla v utemeljitvi svojih trditev. Sodišče prve stopnje je v točki 57 sodbe pojasnilo, da mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila v trenutku nastanka kršitve, načeloma odgovarjati zanjo, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve druga oseba odgovorna za poslovanje podjetja. V istem smislu je treba dodati, da mora obvestilo o očitkih zaradi svojega pomena natančno in nedvoumno določiti pravno osebo, kateri se lahko naložijo globe, in mora biti na to osebo naslovljeno (glej zlasti sodbo z dne 2. oktobra 2003 v zadevi ARBED proti Komisiji, C‑176/99 P, Recueil, str. I‑10687, točka 21).

93      Ker je Komisija v skladu s temi načeli obvestili o očitkih ločeno poslala družbama Thyssen in TKS, bi dvom lahko ostal glede obsega dejanj, očitanih družbi TKS, in glede nuje, da se to podjetje brani v zvezi z dejstvi, očitanimi v obvestilih o očitkih, ki je bilo ločeno poslano družbi Thyssen. Zato omemba dejstva v drugem obvestilu o očitkih, da je za ravnanja družbe Thyssen pred ustanovitvijo družbe TKS odgovarjala slednja, ne omogoča, da se ta dvom popolnoma odpravi. Kot tudi izhaja iz točk od 84 do 86 te sodbe, da čeprav bi zahteva, da družba TKS potrdi prevzem odgovornosti za družbo Thyssen, in izjava slednje o tem lahko pojasnili vprašanje tega prevzema odgovornosti, ti zato nista zmanjšali pomena vprašanja, ali je bilo družbi TKS omogočeno, da predstavi svoje stališče o vseh dejanjih, očitanih družbi Thyssen za leta od 1993 do 1995.

94      Ker je Komisija obvestili o očitkih ločeno naslovila na družbi Thyssen in TKS, je lahko popolnoma spoštovala pravice obrambe slednje le s tem, da jo je po drugem obvestilu o očitkih pozvala, naj navede, ali želi predložiti še druga stališča o očitkih, posebej naslovljenih na družbo Thyssen.

95      Iz tega sledi, da čeprav se je družba TKS dejansko obširno izrekla o ravnanjih družbe Thyssen pred 1. januarjem 1995, je Komisija vendarle storila postopkovno napako, ki jo je družba TKS smela izkoristiti. Posledično je Sodišče prve stopnje v točki 66 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da Komisija družbi TKS ni omogočila, da predloži svoja stališča glede resničnosti in relevantnosti dejanj, očitanih družbi Thyssen, in da zato družba TKS ni mogla izvrševati svojih pravic obrambe.

96      Treba je dodati, da sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija, namreč zgoraj navedeni sodbi Sodišča prve stopnje ARBED proti Komisiji in Sodišča Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, nikakor ne more podpreti sklepanja, v podporo katerega je navedena. Dejansko je Sodišče sodbo Sodišča prve stopnje na podlagi pritožbe razveljavilo. Sodišče, ki se je oprlo predvsem na omenjeno sodbo Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, je tako presodilo, da je Sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da dejstvo, da Komisija obvestila o očitkih ni naslovila na družbo ARBED SA, čeprav ji je naložila globo za ravnanja njene podružnice TradeARBED SA, ni moglo povzročiti ničnosti odločbe Komisije zaradi kršitve pravic obrambe (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča ARBED proti Komisiji, točka 24).

97      Iz tega sledi, da je drugi in tretji razlog, ki ju je Komisija navedla v podporo svoji nasprotni pritožbi, treba zavrniti.

98      Ker ni utemeljen noben razlog Komisije, naveden v podporo njeni nasprotni pritožbi, je to treba zavrniti.

 Stroški

99      V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar člen 69(3), prvi pododstavek, Poslovnika določa, da kadar stranka uspe samo z delom predloga, lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo. Ker družbi TKS in AST nista uspeli s svojimi predlogi v okviru pritožb in Komisija ni uspela s predlogi v okviru nasprotne pritožbe, vsaka izmed njih nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Pritožbi in nasprotna pritožba se zavrnejo.

2)      Družba ThyssenKrupp Stainless GmbH, družba ThyssenKrupp Acciai speciali Terni SpA in Komisija Evropskih skupnosti nosijo svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezika postopka: nemščina in italijanščina.