This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62002CC0442
Opinion of Mr Advocate General Tizzano delivered on 25 March 2004. # CaixaBank France v Ministère de l'Économie, des Finances et de l'Industrie. # Reference for a preliminary ruling: Conseil d'État - France. # Freedom of establishment - Credit institutions - National legislation prohibiting the payment of remuneration on sight accounts. # Case C-442/02.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Tizzano - 25. marca 2004.
CaixaBank France proti Ministère de l'Économie, des Finances et de l'Industrie.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe: Conseil d'État - Francija.
Pravica do ustanavljanja - Kreditne institucije - Nacionalna zakonodaja, ki prepoveduje obrestovanje računov za vloge na vpogled.
Zadeva C-442/02.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Tizzano - 25. marca 2004.
CaixaBank France proti Ministère de l'Économie, des Finances et de l'Industrie.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe: Conseil d'État - Francija.
Pravica do ustanavljanja - Kreditne institucije - Nacionalna zakonodaja, ki prepoveduje obrestovanje računov za vloge na vpogled.
Zadeva C-442/02.
Zbirka odločb 2004 I-08961
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2004:187
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTONIA TIZZANA,
predstavljeni 25. marca 2004(1)
Zadeva C-442/02
CaixaBank France
proti
Ministère de l'Économie, des Finances et de l'Industrie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Conseil d'État (Francija))
„Pravica do ustanavljanja – Kreditne institucije – Nacionalna zakonodaja, ki prepoveduje obrestovanje računov za vloge na vpogled – Morebitna neskladnost s pravom Skupnosti“
1. V tej zadevi je Sodišču predloženo vprašanje, ali nacionalna pravila države članice, ki prepovedujejo obrestovanje vlog na vpogled v evrih, pomenijo omejitve pravice do ustanavljanja, ki so v nasprotju s členom 43 ES, kolikor veljajo za hčerinsko družbo, ki jo je v tej državi članici ustanovila pravna oseba druge države članice.
I – Pravni okvir
Pravo Skupnosti
2. Ta zadeva se v glavnem nanaša na določbe Pogodbe ES o pravici do ustanavljanja, zlasti na člen 43 ES.
3. Omeniti je treba tudi Direktivo 2000/12/ES(2), ki je bila v ustnem postopku pred Sodiščem večkrat navedena, čeprav ni neposredno upoštevna za odgovor na vprašanji, ki ju je zastavilo predložitveno sodišče.
4. Najprej je treba opozoriti, da je Direktiva v celoti na novo uredila pravne okvire v zvezi s pravico do ustanavljanja in svobodo do opravljanja storitev v sektorju bančnih kreditov, ki so jih na podlagi člena 43 ES in nadaljnjih uvedle različne prej veljavne direktive.
5. Direktiva določa predvsem, da lahko samo kreditne institucije, ki imajo dovoljenje pristojnih organov države članice, opravljajo posle sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti (členi 1, 3 in 4); določeno je tudi, da lahko te institucije, ki so pravne osebe in ki izpolnjujejo celo vrsto usklajenih zahtev(3), opravljajo bančne storitve, za katere imajo dovoljenje, ne le v državi članici, ki je izdala dovoljenje in kjer imajo institucije sedež, temveč tudi v katerikoli državi članici, prek podružnice, ki ni pravna oseba, ali z neposrednim opravljanjem storitev v skladu s sistemom vzajemnega priznavanja dovoljenj (člen 18).
Nacionalno pravo
6. Člen L. 312-3 Monetarnega in finančnega zakonika (zakonodajni del) (v nadaljevanju: monetarni zakonik) ureja obrestovanje računov za vloge na vpogled ali vloge, vezane za manj kot pet let, in določa:
„Ne glede na drugačne določbe je vsem kreditnim institucijam, ki od javnosti na kakršenkoli način sprejemajo sredstva na račune za vloge na vpogled ali vloge, vezane za manj kot pet let, ta sredstva prepovedano obrestovati po višji meri kot jo določi [uredba Odbora za bančno in finančno ureditev ali][(4)] minister, pristojen za gospodarstvo“(5).
7. Uredba Odbora za bančno in finančno ureditev št. 86-13(6) (v nadaljevanju: Odbor za bančno ureditev) je prepovedala obrestovanje računov za vloge na vpogled(7).
8. Ta prepoved velja za račune za vloge na vpogled v evrih, ki jih odprejo francoski rezidenti.
II – Dejansko stanje in postopek
9. V letu 2002 je družba Caixa Bank France, ki je francoska hčerinska družba španske družbe Caixa Holding, Odbor za bančno ureditev obvestila o svoji nameri, da na trgu ponudi račun za vloge na vpogled, ki se za depozite nad 1500 evrov obrestuje 2 % letno.
10. Odbor za bančno ureditev je z odločbo z dne 16. aprila 2002 družbi Caixa Bank France prepovedal, da s francoskimi rezidenti sklene nove pogodbe glede obrestovanih računov za vloge na vpogled in ji naložil, naj odstopi od že sklenjenih pogodbenih določil, ki tako obrestovanje določajo.
11. Družba je to odločbo izpodbijala pred Conseil d'État, pri čemer je zatrjevala, da naj bi bila prepoved obrestovanja računov rezidentov za vloge na vpogled v nasprotju z določbami Pogodbe glede pravice do ustanavljanja.
12. Ker je Conseil d'État spoznalo pomembnost vprašanja, je odločilo, da prekine odločanje in Sodišču za predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali prepoved države članice bančnim institucijam, ki so zakonito ustanovljene na njenem ozemlju, da obrestujejo vloge na vpogled in druga vračljiva sredstva, glede na to da Direktiva 2000/12 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 tega ne ureja, omejuje pravico do ustanavljanja?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, kateri so tisti razlogi javnega interesa, na podlagi katerih bi bilo v posameznem primeru mogoče takšno omejitev upravičiti?“
13. Družbi Caixa Bank France, BNP Paribas ter druge francoske banke, ki so intervenientke v postopku v glavni stvari, in Komisija so Sodišču predložile svoja stališča.
III – Pravna analiza
Prvo vprašanje
14. Stališča strank glede tega vprašanja je mogoče povzeti takole.
15. Družba Caixa Bank France in Komisija v bistvu zatrjujeta, da je uporaba ukrepa, ki naj bi pomenil oviro za učinkovito in donosno opravljanje storitve kreditiranja glede na utemeljitve, ki jih bomo po potrebi podrobneje obravnavali, prepovedana na podlagi člena 43 ES, kot ga razlaga sodna praksa Skupnosti, zlasti v sodbah Kraus(8), Gebhard(9) in Pfeiffer(10).
16. Komisija poleg tega meni, da je treba presoditi skladnost francoskih predpisov s Pogodbo tudi glede njihove morebitne uporabe za podružnice kreditnih institucij s sedežem v drugi državi članici. S tega vidika naj bi bili tudi omenjeni predpisi v nasprotju s pravom Skupnosti, ker naj bi bila pri njih podana kršitev usklajene ureditve, ki jo je za podružnice uvedla Direktiva 2000/12.
17. Po mnenju francoske vlade in francoskih bank-intervenientk pa člen 43 ES, kot ga razlaga Sodišče(11), v bistvu državam članicam sedeža institucije nalaga, da državljanom drugih držav članic glede pogojev dostopa do opravljanja dejavnosti kot samozaposlenih oseb zagotovijo enako obravnavanje kot svojim državljanom s tem, da prepoveduje kakršnokoli neposredno ali posredno oziroma prikrito diskriminacijo državljanov Skupnosti na podlagi državljanstva.
18. V vsakem primeru naj bi nacionalni ukrepi, ki se uporabljajo nediskriminatorno, lahko pomenili omejitev pravice do ustanavljanja samo, če se nanašajo na dostop do opravljanja dejavnosti, in ne, če zgolj, kot v tej zadevi, urejajo pogoje za njeno opravljanje(12).
19. Omejevalni učinki ukrepa, kot je obravnavani, naj bi bili v vsakem primeru preveč negotovi in posredni, da bi jih bilo mogoče šteti za omejitve pravice do ustanavljanja, ki so v nasprotju s Pogodbo.
20. Glede na te preudarke bomo sedaj podali svojo presojo te zadeve.
a) Predpostavka
21. Najprej je treba omeniti, da Conseil d'État Sodišče sprašuje, ali Pogodba nasprotuje temu, da se sporni ukrep uporablja za francosko hčerinsko družbo banke s prvotnim sedežem v drugi državi članici. Zadeva se torej nanaša na izvrševanje prostega pretoka z ustanovitvijo hčerinske družbe kot neodvisne pravne osebe.
22. Na to se mora torej omejiti odgovor Sodišča. V nasprotju s Komisijo (glej točko 16 zgoraj) namreč ne zastopamo stališča, da bi bilo mogoče predmet vprašanja razširiti na možnost uporabe zadevnega ukrepa na banko, ki bi nameravala v Franciji opravljati kreditno dejavnost prek podružnice. Ne le, da to ni predmet vprašanja, ki ga je zastavilo nacionalno sodišče, temveč ta možnost tudi ni upoštevna za rešitev spora, ki poteka pred tem sodiščem.
b) Pojem omejitev pravice do ustanavljanja
23. Ker smo pojasnili to vprašanje, bomo obravnavali bistvo vprašanja, pri čemer najprej pripominjamo, da ima zadevni ukrep zelo verjetno, čeprav njegov predmet ni dostop do kreditne dejavnosti – in stališča strank so si glede tega do določene mere podobna – znaten učinek nagospodarske pogoje za opravljanje tehdejavnosti. Navedeni ukrep namreč ne dopušča, da bi se tako pomemben bančni proizvod, kot je račun za vloge na vpogled, lahko obrestoval, s čimer je po eni strani konkurenca med bankami glede te vrste proizvoda otežena, po drugi strani pa omogoča, da osnovne bančne storitve, ki bi drugače lahko potencialno prinašale izgubo, ostanejo brezplačne.
24. Kljub temu se stališča strank bistveno razlikujejo v tem, ali se tak ukrep lahko šteje za omejitev pravice do ustanavljanja zaradi njegovih učinkov, če se uporabi za hčerinsko družbo kreditne institucije s prvotnim sedežem v drugi državi članici.
25. Družba Caixa Bank France in Komisija zatrjujeta, da naj bi se pojem prosti pretok na notranjem trgu v sodni praksi Sodišča, vsaj v zadevah Kraus in Gebhard, široko razlagal. Tako naj bi bili v skladu s to razlago prepovedani vsi nacionalni ukrepi, ki lahko ovirajo ali napravijo izvrševanje temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Pogodba, s strani državljanov Skupnosti manj privlačno, čeprav se uporabljajo brez razlikovanja glede na državljanstvo(13).
26. Podoben odvračilen učinek naj bi bil v bistvu podan vsakokrat, ko določen nacionalni ukrep zmanjša donosnost gospodarske dejavnosti, s čimer je njeno izvrševanje manj privlačno, in to tudi pri ureditvi glede ustanavljanja.
27. Družba Caixa Bank France dalje zatrjuje, da naj bi država članica, ki želi sprejeti ali ohraniti v veljavi predpise za tako dejavnost, samo s tem ovirala pravico do ustanavljanja osebam iz druge države članice, ki ima bolj ohlapne predpise, četudi na ravni Skupnosti pogoji za opravljanje določene gospodarske dejavnosti niso usklajeni.
28. Po drugi stani so francoske banke izrazile dvome o dejanskem pomenu zadevnih sodb: če se namreč upoštevajo okoliščine, ki so bile podlaga za njihovo izdajo, naj bi te odločitve v bistvu zgolj ugotovile ničnost diskriminatornih ukrepov, ki neposredno zadevajo dostop do samostojne gospodarske dejavnosti.
29. Mi zastopamo stališče, da sodna praksa Sodišča glede pravice do ustanavljanja oziroma splošneje glede prostega gibanja oseb na notranjem trgu, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, nikakor ni nedvoumna, zaradi česar je, kot v tej zadevi, predmet različnih oziroma nasprotujočih si razlag. Da bi ugotovili, kako je treba razlagati člen 43 ES, je torej treba preučiti navedeno sodno prakso, vendar pa je treba kljub temu najprej na kratko preučiti besedilo Pogodbe.
30. Kot je znano, ima člen 43 ES dva pododstavka. Prvi pododstavek prepoveduje „omejitev glede pravice do ustanavljanja“, ki je omejitev, ki se umešča „[v] okvir določb, navedenih v nadaljevanju“.
31. Drugi pododstavek, v katerem je opisan okvir, v katerem ta prepoved učinkuje, določa, da pravica do ustanavljanja „zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba, ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij […] pod pogoji, ki jih […] za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.“
32. Vendar se je tradicionalna sodna praksa Skupnosti nagibala k temu, da načelu nacionalne obravnave prizna bistvo same pravice do ustanavljanja(14) s tem, da je glede pogojev za dostop ali opravljanje gospodarskih dejavnosti v smislu drugega pododstavka v bistvu izenačila prepoved omejitev v smislu člena 43, prvi pododstavek, ES in prepoved (neposredne ali posredne) Diskriminacije.
33. Vendar pa se zdi, da je Sodišče od izdaje sodbe Kraus, ki je obravnavala nemški ukrep, ki je nalagal določene formalnosti za priznanje pravne veljave tuje diplome, v primerjavi z merilom nacionalne obravnave uporabilo strožje merilo s tem, da je v bistvu priznalo, da lahko celo nediskriminatorni ukrepi pomenijo omejitev pravice do ustanavljanja.
34. Po presoji Sodišča gre v tej sodbi pomen učinka nacionalnega ukrepa, ki odvrača od tega, da bi državljani Skupnosti izvrševali pravico do ustanavljanja, celo prek morebitne diskriminacije.
35. V tem okviru se Sodišču ne zdi potrebno, da bi zadevni nacionalni ukrep moral imeti neposredne učinke na dostop do gospodarske dejavnosti, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot omejitev, ki je v nasprotju s Pogodbo, obravnavani ukrep bi namreč pomenil omejitev v smislu člena 52 pogodbe ES (po spremembi postal člen 43 ES) zgolj zaradi potencialnih negativnih posledic za ekonomski interes za opravljanje določenih gospodarskih dejavnosti(15).
36. Kljub temu poudarjamo, da je mogoče sodbo v zadevi Kraus razlagati tudi drugače, ker so sprejetje takega merila, ki je nedvomno zelo strogo, v resnici lahko narekovale okoliščine konkretnega primera in ne odločitev za splošno razlago.
37. Če sprejmemo drugačen pogled na razlago, je pristop, ki ga je Sodišče ubralo v zadevi Kraus, očitna reakcija na kaznovalnost nemških predpisov glede oseb, ki so pridobile univerzitetno diplomo v tujini, saj so za priznanje pravne veljave takega naziva določali formalnost, ki se ni zahtevala za diplome, pridobljene v Nemčiji.
38. Isto bi lahko rekli za sodbo Gebhard, ki je sledila, ter za bolj nedavne sodbe v zadevah Mac Quen in drugi(16) ter Payroll in drugi(17), katerih predmet je bila presoja, ali so s Pogodbo skladne nacionalne določbe, ki s potencialno diskriminatornimi pogoji neposredno omejujejo dostop do reguliranih poklicev.
39. Drži sicer, da je ob tem Sodišče omejitev razlagalo v širšem smislu s tem, da je kot omejitev opredelilo vse „nacionalne ukrepe, ki lahko ovirajo ali napravijo izvrševanje temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Pogodba, manj privlačno(18).“
40. Ta ista formula je bila uporabljana v sodbi Pfeiffer(19) iz leta 1999. Za razliko od preostalih zadev se zdi, da je Sodišče v tej sodbi svoje sklepanje privedlo do skrajnosti s tem, da je kot omejitev pravice do ustanavljanja opredelilo nacionalni ukrep, katerega učinki na gibanje oseb so bili ob natančnejši presoji vse prej kot takojšnji in neposredni.
41. V tej zadevi je Sodišče moralo presojati skladnost avstrijske ureditve glede varstva firme pred nevarnostjo zmede s Pogodbo. Sodišče je predvsem obravnavalo prepoved hčerinski družbi nemškega podjetja, da uporabi določeno firmo, ki jo je v Nemčiji že uporabljala družba mati, pri čemer pa je ta v bistvu enaka firmi konkurenčnega avstrijskega podjetja.
42. Vendar obravnavani ukrep ni zadeval dostopa do gospodarske dejavnosti, in sicer distribucije živil, ki je kot taka dejansko ostala dostopna kateremu koli nacionalnemu ali tujemu gospodarskemu subjektu. Ta ukrep tudi ni mogel učinkovati diskriminatorno, bodisi neposredno bodisi posredno, na osebo, ki bi se želela sklicevati na pravico do ustanavljanja, tako da bi se jo obravnavalo manj ugodno kot osebe, ki imajo v zadevni državi prvotni sedež.
43. Kljub temu je Sodišče avstrijske predpise štelo za omejitev pravice do ustanavljanja – čeprav je potem odločilo, da so jih upravičevale zahteve varstva intelektualne lastnine –, ker so nemško podjetje in njegovo avstrijsko hčerinsko družbo obvezovali k temu, „da glede na kraj, kjer ima sedež, drugače uredi predstavitev svojega podjetja“(20).
44. Glede na tak precedenčni primer bi bilo mogoče trditi, kot to v bistvu počne družba Caixa Bank France, da vsak nacionalni ukrep, ki zmanjša donosnost določene gospodarske dejavnosti, s čimer celo posredno zmanjša privlačnost izvrševanja pravice do ustanavljanja, pomeni omejitev te pravice.
45. Mogoče pa je iti še dlje: če štejemo, da je prepovedan načeloma vsak nacionalni ukrep, zaradi katerega je lahko – v smislu, ki smo ga pravkar pojasnili – izvrševanje prostega gibanja manj privlačno, je mogoče šteti, da država, ki uporablja najstrožjo ureditev, ob neobstoju uskladitve nacionalnih zakonodaj, ki bi veljale za opravljanje določene gospodarske dejavnosti, za osebe iz drugih držav članic avtomatično ustvari oviro za pravico do ustanavljanja.
46. Iz navedenega je torej mogoče v tej zadevi sklepati, da obravnavani francoski ukrep s tem, da skupino Caixa Bank obvezuje k temu, da uporabi drugačne strategije trženja za svojo francosko hčerinsko družbo po eni strani in za hčerinske družbe ali podružnice v drugih državah po drugi strani, pomeni omejitev pravice do ustanavljanja, ki je v nasprotju z členom 43 ES.
47. V številnih drugih sodbah pa Sodišče kljub temu ne uporablja tako strogega merila, temveč zgolj kot prepovedane omejitve prostega gibanja oseb opredeli nacionalne ukrepe, ki neposredno ovirajo dostop do opravljanja gospodarske dejavnosti ali ki so v bistvu diskriminatorne, ker ne zagotavljajo pravne ali dejanske enakosti glede pogojev za dostop do gospodarske dejavnosti ali njenega opravljanja.
48. Kot odsev takega pristopa lahko navedemo sodbe Alpine Investments iz leta 1995, Perfili(21) iz leta 1996, Futura Participations in Singer(22) iz leta 1997 ter Metallgesellschaft in drugi(23) iz leta 2001.
49. Sodišče zlasti v sodbi Alpine Investments poudarja merilo neposredne ovire za dostop.
50. V tej zadevi je šlo za nacionalne predpise, ki so gospodarskim subjektom, ki so poslovali na finančnih trgih in so imeli sedež na Nizozemskem, prepovedovali, da na nacionalnem ozemlju in na ozemlju drugih držav članic s potencialnimi strankami vzpostavijo stik po telefonu, zlasti na način, imenovan „cold calling“(24).
51. Po presoji Sodišča je taka prepoved, čeprav se je uporabljala brez razlikovanja, vseeno „lahko pomenila omejitev prostega opravljanja čezmejnih storitev,“ kolikor „[je] zadevne subjekte prikrajša[la] za možnost uporabe hitre in neposredne tehnike oglaševanja in vzpostavitve stika s potencialnimi strankami v drugih državah članicah“(25).
52. V odgovor na ugovor, ki se opira na možnosti analogne uporabe znanega načela iz sodbe Keck in Mithouard (ki ga bomo podrobneje obravnavali v točki 70 in naslednjih), je Sodišče poleg tega poudarilo, da „[je] omejitev, kot je obravnavana, določi[la] država članica, v kateri ima sedež izvajalec storitev in se [je] nanaša[la] ne samo na ponudbe, [ki so bile] dane naslovnikom, ki [so imeli] sedež na ozemlju te države ali ki [so] se tja premakn[ili], da bi prejeli storitve, ampak tudi na ponudbe, [ki so bile] naslovljene na naslovnike, ki [so] se nahaja[li] na ozemlju druge države članice.“ Iz tega je po mnenju sodišča izhajalo, da [je] omenjena prepoved „neposredno pogoj [evala] dostop do trga storitev v drugih državah članicah“ in je tako „lahko ovirala trgovino s storitvami znotraj Skupnosti“(26).
53. Zdi se torej, da je Sodišče s tem zadnjim pojasnilom razjasnilo, da mora nacionalni ukrep, ki se uporablja brez razlikovanja, da bi se opredelil kot ovira za prosto opravljanje storitev, neposredno zadevati dostop do trga storitev v drugih državah članicah. Po drugi strani pa ni dovolj, „da druge države članice uporabljajo manj stroga pravila za izvajalce podobnih storitev s sedežem na njihovem ozemlju“(27).
54. Podobne usmeritve, kot izhajajo iz sodbe Alpine Investments, po našem mnenju izhajajo tudi iz sodb Bosman(28) iz leta 1995, Semeraro Casa Uno in drugi(29) iz leta 1996, SETTG(30) iz leta 1997, Zenatti(31) iz leta 1999 in Graf(32) iz leta 2000.
55. Posebej koristno se je opreti na slednjo sodbo, ki jo je Sodišče izdalo na obči seji. V tej zadevi je šlo za vprašanje, ali so s Pogodbo skladne nacionalne določbe, ki lahko vplivajo na to, ali se bo delavec odločil prenehati delati, da bi sprejel drugo delo, morebiti v drugi državi članici, pri čemer te določbe pravico delavca do nadomestila zaradi prenehanju delovnega razmerja za te primere izključujejo, kar je omejevalo ekonomski interes za zamenjavo delodajalca.
56. Sodišče je zavrnilo tezo, v skladu s katero naj bi tak ukrep pomenil oviro za prosto gibanje oseb na notranjem trgu. Namesto tega je spomnilo na precedenčni primer Alpine Investments s tem, da je navedlo, da „tudi določbe, ki ovirajo ali odvračajo državljana države članice, [...] [da] izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, celo če se uporabljajo nediskriminatorno,“ pomenijo ovire te pravice, ki jih Pogodba načeloma prepoveduje, samo če „[neposredno] pogojujejodostop delavcev do trga dela“(33). Po drugi strani to ne velja, če je omejevalni učinek odvisen od „preveč negotove in posredne okoliščine“(34).
57. Na podlagi analize, ki smo jo do sedaj opravili, lahko sedaj podamo sklepne ugotovitve, pri čemer najprej ponavljamo ugotovitev, ki smo jo navedli že prej, in sicer, da je navedeno sodno prakso težko vsebinsko dosledno zaokrožiti in da je zato lahko a fortiori predmet različnih razlag.
58. Ko to sodno prakso poizkušamo izluščiti, najprej ugotavljamo, da se nam zdi težko kot omejitve, ki so v nasprotju s Pogodbo, opredeliti nacionalne določbe, ki urejajo opravljanje gospodarske dejavnosti, ne da bi neposredno vplivale na dostop do njihovega opravljanja in ne da bi med nacionalnimi in tujimi subjekti bodisi dejansko bodisi pravno kakorkoli učinkovale diskriminatorno, samo zato, ker zmanjšajo ekonomski interes za opravljanje omenjene dejavnosti.
59. Taka razlaga, za katero se sicer zdi, da se da v določeni meri izvesti iz zgoraj navedene sodbe Pfeiffer, bi, prvič, privedla do nasprotja s sistemom pristojnosti, ki izhaja iz Pogodbe.
60. Določbe glede ustanavljanja, kot vemo, Skupnosti niso podelile splošne pristojnosti za reguliranje gospodarskih dejavnosti samozaposlenih oseb. Nasprotno, dalje so ohranile državno pristojnost na tem področju s tem, da so zgolj prepovedale diskriminacijo in ovire za ustanavljanje in za priznanje natančno določenih pristojnosti Skupnosti za uskladitev nacionalnih zakonodaj (člen 57(1) in (2) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 47(1) in (2) ES)).
61. Ker take uskladitve ni, države članice torej načeloma ostajajo pristojne, da z nediskriminatornimi ukrepi regulirajo opravljanje gospodarskih dejavnosti.
62. Drugič, navedena razlaga bi gospodarskim subjektom – bodisi nacionalnim bodisi tujim – omogočala zlorabo člena 43 ES, da bi se zoperstavili vsakršnemu nacionalnemu ukrepu, ki lahko zgolj zaradi dejstva, da ureja pogoje opravljanja gospodarske dejavnosti, v končni fazi omeji donosnost in s tem interes za opravljanje navedene gospodarske dejavnosti.
63. To bi pripeljalo do tega, da bi Pogodba zasledovala cilj, ki ga ne zajema: in sicer ne cilj vzpostavitve notranjega trga, za katerega veljajo podobni pogoji kot za enotni trg in na katerem velja prosto gibanje oseb, temveč cilj vzpostavitve trga brez pravil, celo trga, ki ga je načeloma prepovedano urejati s pravili, razen če so potrebna in sorazmerna za izpolnitev nujnih zahtev javnega interesa.
64. Zato se nam zdi, da ne kaže razmišljati v to smer.
65. Nasprotno, menimo, da je primerno uporabiti različne usmerjevalne elemente razlage, ki so prisotni v sodni praksi Skupnosti in v skladu s katerimi nacionalni ukrepi, četudi lahko in abstracto vplivajo na prosto gibanje oseb, ne morejo „ovirati ali napraviti izvrševanja temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Pogodba, manj privlačnega“, in torej pomenijo omejitve teh pravic samo, če so izpolnjeni določeni pogoji.
66. Zlasti menimo, da nacionalnega ukrepa, kadar je spoštovano načelo prepovedi diskriminacije – zaradi česar so pogoji glede dostopa do gospodarske dejavnosti in njenega opravljanja pravno in dejansko enaki – ni mogoče opredeliti za omejitev gibanja oseb, razen če glede na predmet ali učinke neposredno vpliva na dostop do trga.
67. Do sedaj(35) navedena sodna praksa Skupnosti v veliki meri zajema bodisi neposredne bodisi posredne indikativne elemente, ki gredo v to smer, pri čemer ti zlasti izhajajo iz sodb Alpine Investments in Graf(36), v katerih je Sodišče, kljub temu da so mu bile v razlago predložene določbe o gibanju delavcev in opravljanja storitev, navedlo načelo, ki velja za celoten sektor prostega gibanja oseb, skupaj s pravico do ustanavljanja.
68. Tako očrtan razlagalni pristop po našem mnenju poleg tega omogoča uskladitev cilja združitve različnih nacionalnih trgov v en sam skupni trg z ohranitvijo splošne pristojnosti držav članic za urejanje gospodarskih dejavnosti.
69. Poleg tega se nam zdi, da predlagano merilo presoje, kot so to poudarile francoska vlada in banke intervenientke, omogoča, da se v sektorju prostega gibanja oseb upošteva znaten razvoj sodne prakse na področju prostega pretoka blaga v teh zadnjih desetih letih.
70. Opozarjamo, da je Sodišče s sodbo Keck in Mithouard(37) iz leta 1993 in s poznejšo sodno prakso, ki je postala ustaljena sodna praksa, določilo, da uporaba nacionalnih določb, ki prepovedujejo določene prodajne pogoje za blago iz drugih držav članic, ne pomeni ovire za trgovino med državami članicami v smislu člena 28 ES, če veljajo za vse subjekte, ki poslujejo na nacionalnem ozemlju in če na enak način pravno in dejansko vplivajo na trženje nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic(38).
71. Sodišče nadaljuje, da to velja zato, ker ob tem da so ti pogoji izpolnjeni, uporaba te vrste predpisov „ni taka, da bi ovirala dostop [blaga iz druge države članice] na trg ali da bi ga ovirala bolj kot ovira dostop nacionalnih proizvodov“(39).
72. Ratio sodbe Keck in Mithouard sta torej dve merili, in sicer dostop do trga in diskriminacija: oviro za prosti pretok blaga pomeni kakršenkoli nacionalni ukrep, ki proizvodom iz druge države članice preprečuje dostop do trga ali ga zanje bolj ovira kot dostop nacionalnih proizvodov(40).
73. Na kratko, če presodimo natančneje, je merilo, ki ga je od sodbe Keck in Mithouard naprej glede prostega pretoka blaga uporabljala sodna praksa, enako, kot je bilo pozneje uporabljeno na področju prostega gibanja oseb v sodbah Alpine Investments(41) in Graf (42).
74. Podobno merilo – ki ga, kot smo videli, sprejema večina odločb, izdanih v zadnjih desetih letih na področju gibanja oseb(43) – poleg tega v ničemer ne nasprotuje pristopu, ki ga je Sodišče ubralo v sodbah Kraus in Gebhard.
75. Omenjeno merilo namreč zgolj določa obseg pojma omejitev, kot je bil opredeljen v teh sodbah, ne da bi pri tem postavil pod vprašaj njegov smisel. Namen pojasnila, ki smo ga podali zgoraj (točka 66), je zgolj to, da se ne bi iz preveč nejasne formulacije navedenega pojma izpeljevale izkrivljene razlage prostega gibanja oseb, ki bi pripeljale do tega, da bi se kot prepovedane omejitve opredelili celo ukrepi, katerih učinki na izvrševanje te pravice so zgolj hipotetični in v vsakem primeru popolnoma negotovi in posredni.
76. Menimo torej, da lahko sklenemo, da s splošnega vidika glede pravice do ustanavljanja nacionalne določbe države članice, ki urejajo opravljanje gospodarskih dejavnosti, pomenijo omejitve, ki so v nasprotju s Pogodbo, če je zaradi njih subjekt, ki izvršuje to pravico, v dejansko ali pravno manj ugodnem položaju kot subjekt s sedežem v tej državi članici, oziroma vedno, ko neposredno bodisi zaradi svojega cilja ali učinkov pogojujejo njegov dostop do trga.
c) Opredelitev spornega ukrepa
77. Sedaj bomo podrobneje obravnavali francoski ukrep, ki je predmet te zadeve, in sicer uporabo prepovedi obrestovanja vlog na vpogled za hčerinsko družbo tuje kreditne institucije, kot je družba Caixa Bank France.
78. Glede na merilo, ki smo ga ravnokar na splošno opisali, je treba pri presoji zakonitosti zadevnega ukrepa slediti naslednji logiki. Najprej se bo treba vprašati, ali je omenjeni ukrep pravno diskriminatoren oziroma ali je njegov cilj urejanje dostopa do kreditne dejavnosti. Če ni tako, bo treba ugotoviti, ali so zadevne hčerinske družbe zaradi njegove uporabe v dejansko manj ugodnem položaju kot konkurenti, ki imajo prvotni sedež v Franciji in poslujejo na francoskem trgu; na koncu pa bo treba ugotoviti, ali glede na svoje posledice ni neposredna ovira za dostop do trga posojil.
79. Najprej ugotavljamo, da je treba nedvomno izključiti, da bi pri zadevnem ukrepu šlo za pravno diskriminacijo – pri čemer menimo, da se stranke glede tega v osnovi strinjajo – ker s formalnega stališča za tujce glede pogojev opravljanja kreditne dejavnosti ni manj ugoden kot za državljane.
80. Glede drugega vprašanja je mogoče ravno tako preprosto zavrniti, da bi bil cilj obravnavanega ukrepa urejanje dostopa do kreditne dejavnosti.
81. Dobro namreč vemo, da je dostop do kreditne dejavnosti v skladu z Direktivo 2000/12(44) odvisen od izdaje dovoljenja s strani pristojnih nacionalnih organov. Pogoje za pridobitev navedenega dovoljenja določijo države članice ob uporabi usklajenih meril, ki jih določa ista direktiva in se nanašajo na določeno statusnopravno obliko, določen osnovni kapital, določene lastnosti družbenikov, ki imajo kvalificiran delež itd. (glej točko 5 in opombo 3 zgoraj).
82. Vendar nobenega izmed teh pogojev predpis glede obrestovanja vlog na vpogled ne zadeva, ker ureja zgolj en način opravljanja bančne dejavnosti s strani institucije, ki ima dovoljenje.
83. Glede na to za obravnavo preostaneta dve vprašanji, navedeni zgoraj v točki 77, in sicer, ali so zaradi ukrepa lahko francoske hčerinske družbe tujih bank v dejansko manj ugodnem položaju kot kreditne institucije, ki imajo prvotni sedež v Franciji, in je torej zaradi tega v osnovi diskriminatoren oziroma ali s svojimi učinki lahko neposredno pogojuje dostop do trga kreditov.
84. Izid take presoje je po našem mnenju odvisen od učinkov, ki jih konkretno lahko ima obravnavani ukrep na francoski trg posojil. Gre torej za dejanske presojo, ki jo je treba načeloma prepustiti nacionalnemu sodišču(45).
85. Navedeno sodišče se bo lahko v ta namen vprašalo, ali je res, da obravnavani nacionalni ukrep, kot to v bistvu zatrjujeta družba Caixa Bank France in Komisija, ovira hčerinske družbe tujih bank, da pri sprejemanju depozitov od javnosti učinkovito konkurirajo bankam, ki imajo prvotni sedež na francoskem ozemlju in ki uporabljajo razvejano mrežo poslovalnic, in ali po drugi strani obstajajo druge možnosti za konkuriranje na tem trgu, kot trdijo francoska vlada in francoske banke.
86. Šlo bo predvsem za ugotovitev, ali francoski trg posojil zlahka ponuja druge vrste depozitov, ki jih je mogoče prosto obrestovati in ki lahko privedejo do učinkovite konkurence med bankami pri sprejemanju depozitov od javnosti.
87. V nasprotnem primeru bi namreč, ker ne bi mogla pridobiti kapitala s sprejemanjem depozitov, hčerinska družba tuje banke za financiranje svoje kreditne dejavnosti morala poseči po medbančnem trgu. Na koncu bi morala nositi višje stroške kot banke, ki imajo v Franciji prvotni sedež in imajo na trgu sprejemanja depozitov od javnosti prednostni položaj zaradi razvejanosti njihove mreže podružnic.
88. Torej bi bilo treba zaključiti, da so zaradi obravnavanega ukrepa hčerinske družbe tujih bank v dejansko manj ugodnihpogojih kot francoske banke, in zato pomeni omejitev pravice do ustanavljanja, ki je v nasprotju s Pogodbo.
89. Poleg tega bi bile v takem primeru zadevne banke zaradi prepovedi ponujanja obrestovanih računov za vloge na vpogled prikrajšane za edino učinkovito sredstvo za pridobivanje strank na francoskem trgu. Iz tega bi izhajalo, da lahko zadevni ukrep glede na učinke hčerinskim družbam tujih bank neposredno ovira dostop do francoskega trga, kar bi tudi s tega vidika pomenilo omejitev pravice do ustanavljanja v smislu člena 43 ES(46).
d) Sklepni preudarki
90. Glede na navedeno Sodišču predlagamo, da na prvo vprašanje Conseil d'État odgovori tako, da nacionalne določbe države članice, ki urejajo opravljanje gospodarske dejavnosti, pomenijo omejitve pravice do ustanavljanja, ki jih načeloma prepoveduje člen 43 ES, če je zaradi tega subjekt, ki izvršuje to pravico, v dejansko ali pravno manj ugodnih pogojih kot subjekt s sedežem v tej državi članici, oziroma vedno, ko neposredno bodisi zaradi cilja ali posledic pogojujejo njegov dostop do trga.
91. Nacionalni ukrep, kot je prepoved obrestovanja računov z vlogami na vpogled v evrih, pomeni omejitev pravice do ustanavljanja, ki jo prepoveduje člen 43 ES, kadar njegova uporaba ovira hčerinske družbe tujih bank, da pri sprejemanju depozitov od javnosti učinkovito konkurirajo bankam, ki imajo prvotni sedež na francoskem ozemlju in ki uporabljajo razvejano mrežo poslovalnic.
92. To presojo bo opravilo nacionalno sodišče, ki bo zlasti preverilo, ali francoski trg posojil zlahka ponuja druge oblike depozitov, ki jih je mogoče prosto obrestovati in lahko privedejo do učinkovite konkurence med bankami na tem trgu.
Drugo vprašanje
93. V drugem vprašanju predložitveno sodišče sprašuje, ali obstajajo razlogi javnega interesa, ki lahko upravičijo omejitev pravice do ustanavljanja, kot bi morebiti lahko izhajala iz uporabe zadevnega nacionalnega ukrepa.
94. Predvsem ugotavljamo, da je glede na delitev pristojnosti med sodišči Skupnosti in nacionalnimi sodišči predložitveno sodišče – če presodi, da je treba obravnavani nacionalni ukrep šteti za omejitev pravice do ustanavljanja v smislu člena 43 ES – in ne Sodišče tisto, ki presodi, ali je ta prepoved utemeljena ali ne(47).
95. Kot vemo, pa lahko Sodišče pri odločanju o vprašanju za predhodno odločanje kljub temu po potrebi navede pojasnila in merila za razlago, ki lahko nacionalnemu sodišču dajejo napotilo pri odločanju o zadevi, ki mu je predložena(48).
96. V zvezi s tem je treba omenjeno sodišče opozoriti, da se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalni ukrepi, ki pomenijo omejitve svoboščine gibanja oseb, a veljajo za vse osebe ali podjetja, ki opravljajo dejavnost na ozemlju države članice, kjer imajo sedež, utemeljijo, če izpolnjujejo nujne zahteve v javnem interesu, pod pogojem da so primerni za uresničitev zastavljenega cilja in ne prekoračijo okvirov, ki so potrebni za njegovo doseganje(49).
97. Vendar so francoska vlada in francoske banke-intervenientke v bistvu trdile, da naj bi obravnavani ukrep upravičevale nujne zahteve varstva potrošnikov in da naj bi bil poleg tega odsev tudi pomembne odločitve gospodarske politike francoske vlade.
98. Kar zlasti zadeva varstvo potrošnikov, naj bi zadevna prepoved povzročila znatno zvišanje stroškov vodenja transakcijskih računov. Zato bi banke morale od potrošnika zahtevati nadomestilo za bančne storitve, ki so sedaj brezplačne, kot sta izdaja čekov in dvig gotovine na bančnih avtomatih.
99. Prepoved obrestovanja računov z vlogami na vpogled naj bi bila dalje, kot smo že navedli, odsev odločitve gospodarske politike, katere namen je spodbuditi srednjeročno in dolgoročno varčevanje, zlasti zaradi brzdanja inflacije.
100. Po mnenju družbe Caixa Bank France in Komisije pa naj te zahteve ne bi bile sposobne upravičiti zadevnega ukrepa. V vsakem primeru pa po njunem mnenju niso v skladu z načelom sorazmernosti.
101. Mi ugotavljamo, da sta tako spodbujanje varčevanja in varstvo potrošnikov cilja, ki zaslužita varstvo, pri čemer se nam tudi zdi, da je sporni ukrep za ta namen primeren. Kljub temu menimo, da sredstvo, ki ga je izbral francoski zakonodajalec, zaradi razlogov, ki jih bomo navedli v nadaljevanju, presega okvir, ki je potreben za dosego teh ciljev.
102. Glede spodbujanja dolgoročnega varčevanja se nam v resnici zdi dokaj neverjetno, da bi bil edini ukrep, ki bi si ga bilo mogoče zamisliti, enostavna in popolna prepoved obrestovanja kratkoročno vezanih vlog. Ukrepa, kot sta določitev zgornje obrestne mere za vloge na vpogled ali spodbujanje srednjeročnih in dolgoročnih investicij se bi vsaj na prvi pogled zdela vsekakor primerna alternativna ukrepa.
103. Dalje, glede varstva potrošnikov se bolj nagibamo k utemeljitvi družbe Caixa Bank France, in sicer, da bi se zahteva po varstvu potrošnikov z ohranitvijo brezplačnih temeljnih bančnih storitev lahko zagotovila z ustreznimi manj prisilnimi ukrepi.
104. Menimo tudi, da bi lahko za ta namen zadoščalo, da se bančnim institucijam naloži obveznost, da potrošnikom, ki bi to zahtevali, ponudijo neobrestovan račun za vloge na vpogled, v zvezi s katerim so temeljne bančne storitve brezplačne, obenem pa se istim institucijam dovoli, da ponujajo tudi obrestovane račune za vloge na vpogled, v zvezi s katerimi so po potrebi temeljne bančne storitve odplačne.
105. Ob tem pa opozarjamo, da Sodišče ni tisto, ki dokončno odloči o tem, saj je nacionalno sodišče tisto, ki ugotovi, ali so v zadevi, ki jo obravnava, izpolnjeni pogoji, ki jih določa sodna praksa Skupnosti (navedeni zgoraj, točka 96).
106. Ni izključeno, da se v tem okviru pojavijo okoliščine ali se navedejo trditve, ki upravičujejo ukrep, kakršen je ta, ki je predmet obravnavane zadeve. Vendar ob dosedanjem poznavanju zadeve ponavljamo, da se nam za zadevni ukrep ne zdi, da bi se dal utemeljiti z nujnimi zahtevami v javnem interesu, kot sta varstvo potrošnikov in spodbujanje varčevanja, saj prekorači okvire, ki se potrebni za uresničitev tega cilja.
107. Zato Sodišču predlagamo, naj na drugo vprašanje Conseil d'État odgovori tako, da je treba v primeru, če ukrepi, kot so ti obravnavani, pomenijo omejitev pravice do ustanavljanja v smislu člena 43 ES – na podlagi dejstev, predloženih Sodišču – šteti, da take omejitve ne upravičujejo nujni razlogi javnega interesa, na katere se sklicuje v tej zadevi, in sicer zlasti varstvo potrošnikov in spodbujanje varčevanja.
IV – Predlog
108. Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagamo, naj na vprašanji Conseil d'État odgovori tako:
„1. Nacionalne določbe države članice, ki urejajo opravljanje gospodarske dejavnosti, pomenijo omejitve pravice do ustanavljanja, ki jih načeloma prepoveduje člen 43 ES, če je zaradi tega subjekt, ki izvršuje to pravico, v dejansko ali pravno manj ugodnih pogojih kot subjekt s sedežem v tej državi članici, oziroma vedno, ko neposredno pogojujejo njegov dostop do trga.
109. Nacionalni ukrep, kot je prepoved obrestovanja računov z vlogami na vpogled v evrih, pomeni omejitev pravice do ustanavljanja, ki jo prepoveduje člen 43 ES, kadar njegova uporaba ovira hčerinske družbe tujih bank, da pri sprejemanju depozitov od javnosti učinkovito konkurirajo bankam, ki imajo prvotni sedež na francoskem ozemlju in ki uporabljajo razvejano mrežo poslovalnic.
110. To presojo bo opravilo nacionalno sodišče, ki bo zlasti preverilo, ali francoski kreditni trg zlahka ponuja druge oblike depozitov, ki jih je mogoče prosto obrestovati in lahko privedejo do učinkovite konkurence med bankami na tem trgu.
2. V primeru, da ukrepi, kot so obravnavani, pomenijo omejitev pravice do ustanavljanja v smislu člena 43 ES, je treba – na podlagi dejstev, predloženih Sodišču – šteti, da take omejitve ne upravičujejo nujni razlogi javnega interesa, na katere se sklicuje v tej zadevi, in sicer zlasti varstvo potrošnikov in spodbujanje varčevanja.
1 – Jezik izvirnika: italijanščina.
2 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (v nadaljevanju: Direktiva 2000/12 ali Direktiva) (UL L 126, str. 1).
3 – Zlasti na področju: ustanovitvenega kapitala, člen 5; zahtev glede članov uprave in zahtev glede statutarnega sedeža, člen 6; lastnosti delničarjev in družbenikov, ki imajo kvalificiran delež, člen 7, in programa poslovanja, člen 8.
4 – Zakon št. 2003-706 z dne 1. avgusta 2003, člen 46 III št. 2 (objavljen v uradnem listu z dne 2. avgusta 2003), je v členu L.312-13 črtal besede, navedene v oklepaju; vendar pa člen 47 istega zakona določa, da uredbe Odbora za bančno ureditev kljub temu ostanejo v veljavi. Torej ni šlo za bistveno spremembo pravnega okvirja, ki je za to zadevo upošteven, kot je sicer francoska vlada izrecno navedla v odgovoru na vprašanje Sodišča.
5 – Ta opomba zadeva samo italijansko različico teh sklepnih predlogov.
6 – Glej opombo 4.
7 – Uredba št. 92-13 Odbora za bančno ureditev je potem to prepoved razširila na dejavnost sprejemanja depozitov s strani francoskih podružnic bank, ki imajo sedež v drugi državi članici.
8 – Sodba z dne 31. marca 1993 (C-19/92, Recueil, str. I-1663).
9 – Sodba z dne 30. novembra 1995 (C-55/94, Recueil, str. I-4165).
10 – Sodba z dne 11. maja 1999 (C-255/97, Recueil, str. I-2835).
11 – Glej sodbe z dne 18. junija 1985 v zadevi Steinhauser (197/84, Recueil, str. 1819); z dne 10. marca 1993 v zadevi Komisija proti Luksemburgu (C-111/91, Recueil, str. I-817), in z dne 30. marca 1993 v zadevi Konstantinidis (C-168/91, Recueil, str. I-1191).
12 – Banke se glede delavcev sklicujejo na sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman (C-415/93, Recueil, str. I-4921) in z dne 27. januarja 2000 v zadevi Graf (C-190/98, Recueil, str. I-493), glede pretoka storitev na sodbi z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments (C-384/93, Recueil, str. I-1141), z dne 13. maja 2003 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu (C-98/01, Recueil, str. I-4641) ter glede pretoka kapitala na sodbo Komisija proti Španiji (C-463/00, Recueil, str. I-4581 – glede zlatih delnic).
13 – Glej zgoraj navedeni sodbi Kraus, točka 32, in Gebhard, točka 37.
14 – Med drugim glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 1977 v zadevi Thieffry (71/76, Recueil, str. 765, točka 19) in zgoraj navedeno sodbo Steinhauser, točka 14.
15 – Glej zlasti točki 21 in 22, ki ju povzemamo v nadaljevanju: „21. [I]metnik diplome, kot je oseba v zadevi v postopku v glavni stvari, je lahko pri opravljanju gospodarske dejavnosti v ugodnejšem položaju, če mu imetništvo te diplome lahko zagotavlja višje plačilo ali hitrejše napredovanje ali če mu v njegovi karieri omogoča dostop do posebnih delovnih mest, ki jih lahko zasedejo samo osebe, ki imajo posebej visoke strokovne kvalifikacije. 22. Ravno tako možnosti navajanja univerzitetnih nazivov, ki se pridobijo v tujini oziroma ki dopolnjujejo nacionalne diplome, na podlagi katerih je mogoče opravljati poklic, močno olajša začetek opravljanja dejavnosti kot samozaposlena oseba in, v vsakem primeru, opravljanje ustrezne poklicne dejavnosti“ (podčrtal generalni pravobranilec).
16 – Sodba z dne 1. februarja 2001 (C-108/96, Recueil, str. I-837).
17 – Sodba z dne 17. oktobra 2002 (C-79/01, Recueil, str. I-8923).
18 – Zgoraj navedena sodba Gebhard, točka 37 (podčrtal sam).
19 – Zgoraj navedena sodba.
20 – Zgoraj navedena sodba Pfeiffer, točka 20.
21 – Sodba z dne 1. februarja 1996 (C-177/94, Recueil, str. I-161).
22 – Sodba z dne 15. maja 1997 (C-250/95, Recueil, str. I-2471).
23 – Sodba z dne 8. marca 2001 (C-397/98 in C‑410/98, Recueil, str. I-1727).
24 – Gre za uporabo telefona za ponujanje storitev potencialnim strankam brez predhodne pridobitve njihovega dovoljenja.
25 – Zgoraj navedena sodba Alpine Investments, točka 28.
26 – Prav tam, točka 38; podčrtali smo mi.
27 – Prav tam, točka 27. V istem smislu glej prejšnje sodbe: z dne 28. junija 1978 v zadevi Kenny (1/78, Recueil, str. 1489, točka 18); z dne 3. julija 1979 v zadevi Van Dam en Zonen in drugi (od 185/78 do 204/78, Recueil, str. 2345, točka 10); z dne 7. maja 1992 v zadevi Wood in Cowie (C-251/90 in C-252/90, Recueil, str. I-2873, točka 19); z dne 14. julija 1994 v zadevi Peralta (C-379/92, Recueil, str. I-3453, točka 48), in zgoraj navedeno sodbo Perfili, točka 17.
28 – Zgoraj navedena sodba, točka 103.
29 – Sodba z dne 20. junija 1996 (od C‑418/93 do C‑421/93, od C‑460/93 do C‑462/93, C‑464/93, od C‑9/94 do C‑11/94, C‑14/94, C‑15/94, C‑23/94, C‑24/94 in C‑332/94, Recueil, str. I-2975).
30 – Sodba z dne 5. junija 1997 (C‑398/95, Recueil, str. I-3091).
31 – Sodba z dne 21. oktobra 1999 (C‑67/98, Recueil, str. I-7289).
32 – Zgoraj navedena sodba.
33 – Zgoraj navedena sodba Graf, točka 23. Podčrtal sam. V nasprotju z italijansko različico v francoski in tudi drugih jezikovnih različicah ni prislova „neposredno“; francosko besedilo se namreč glasi: „[... P]our être aptes à constituer de telles entraves, il faut qu’elles conditionnent l’accès des travailleurs au marché du travail.“ Treba je opozoriti, da je Sodišče ob uporabi tega merila v konkretni zadevi poudarilo predvsem, „da predpisi, kot so ti, ki so obravnavani v postopku v glavni stvari, niso [bili] taki, da bi ovirali ali odvračali delavca, da odpove svojo pogodbo o zaposlitvi zato, da bi opravljal delo za drugega delodajalca, ker pravica do nadomestila za odpoved delovnega razmerja ni [bila] odvisna od odločitve delavca, ali ostane pri sedanjem delodajalcu ali ne, temveč ob prihodnjega in hipotetičnega dogodka, in sicer od poznejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je delavec ne [bi] odpovedal, ali da do prenehanja delovnega razmerja [ne bi] prišlo po njegovi krivdi“ (točka 24).
34 – Prav tam, točka 25. V tej zadevi bi po presoji Sodišča izguba pravice do nadomestila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljala „preveč negotovo in posredno okoliščino, da bi se za predpise, ki [niso] ne določajo[li] enake posledice za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca kot za odpoved, kije [ne bi] ni predlagal delavec sam ali za katero [ne bi] nosil krivde, lahko štelo, da ovirajo prosti pretok delavcev.“
35 – Točke od 48 naprej.
36 – Točke od 55 naprej.
37 – Sodba z dne 24. novembra 1993 (C‑267/91 in C‑268/91, Recueil, str. I-6097).
38 – Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard, točka 16.
39 – Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard, točka 17 (podčrtal sam).
40 – Med drugim glej v tem smislu tudi zgoraj navedeno sodbo Keck in Mithouard, točka 17, sodbe z dne 15. decembra 1993 v zadevi Hünermund in drugi (C‑292/92, Recueil, str. I-6787, točka 21); z dne 2. junija 1994 v zadevi Tankstation ‘t Heukske in Boermans (C‑401/92 in C‑402/92, Recueil, str. I-2199, točka 12); z dne 9. februarja 1995 v zadevi Leclerc-Siplec (C‑412/93, Recueil, str. I-179, točka 21); z dne 29. junija 1995 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑391/92, Recueil, str. I-1621, točka 13); z dne 13. januarja 2000 v zadevi TK-Heimdienst (C‑254/98, Recueil, str. I-151, točka 26), in z dne 8. marca 2001 v zadevi Gourmet International Products (C‑405/98, Recueil, str. I-1795, točka 18). Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Fennellyja v zgoraj navedeni sodbi Graf, točka 19. Nazadnje glej sodbo z dne 11. decembra 2003 v zadevi Deutscher Apothekerverband (C-322/01, Recueil, 2003, str. I-14887, točke od 67 naprej.).
41 – Glej zgoraj, točke od 49 naprej.
42 – Glej zgoraj, točke od 55 naprej.
43 – Glej zgoraj, točka 44 in naslednje. Poleg tega glede pristopa, ki je v skladu s tem, ki smo ga opredelili tu, glej sodbe z dne 5. novembra 2002 v zadevi Überseering (C‑208/00, Recueil, str. I-9919, točke od 78 naprej: popolnoma zavrnjen dostop); z dne 21. novembra 2002 v zadevi X in Y (C‑436/00, Recueil, str. I-10829, točki 36 in 67: posredna diskriminacija) in z dne 6. novembra 2003 v zadevi Gambelli in drugi (C‑243/01, Recueil, 2003, str. I-13031, točka 48: posredna diskriminacija).
44 – Glej zgoraj, točka 5.
45 – Glej med drugim sodbe z dne 18. novembra 1999 v zadevi Teckal (C‑107/98, Recueil, str. I‑8121, točke 29 in 31); z dne 22. junija 2000 v zadevi Fornasar in drugi (C‑318/98, Recueil, str. I-4785, točka 32), in z dne 16. oktobra 2003 v zadevi Traunfellner (C‑421/01, Recueil, str. I-11941, točka 21).
46 – V tako opisanem hipotetičnem primeru bi prepoved obrestovanja transakcijskih računov imela nekako podobne učinke kot prepoved „cold calling“, ki je bila predmet sodbe Alpine Investments (glej zgoraj točke od 50 dalje). V tistem primeru smo videli, da se je za prepoved štelo, da „lahko pomeni omejitev svobodnega opravljanja čezmejnih storitev“, kolikor „[je] zadevne subjekte prikrajša[la] za možnost uporabe hitre in neposredne tehnike oglaševanja in vzpostavitve stika s potencialnimi strankami v drugih državah članicah“ (točka 28).
47 – Sodba z dne 4. julija 2000 v zadevi Haim (C‑424/97, Recueil, str. I-5123, točka 58), in zgoraj navedena sodba Payroll in drugi, točka 29.
48 – Prav tam.
49 – Zgoraj navedene sodbe Kraus, točka 32; Gebhard, točka 37; sodba z dne 9. marca 1999 v zadevi Centros (C‑212/97, Recueil, str. I-1459, točka 34); zgoraj navedene sodbe Pfeiffer, točka 19; Haim, točka 57, in Payroll in drugi, točka 28.