EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62002CC0294
Opinion of Advocate General Kokott delivered on 23 September 2004. # Commission of the European Communities v AMI Semiconductor Belgium BVBA and Others. # Arbitration clause - Designation of the Court of First Instance - Jurisdiction of the Court of Justice - Parties in liquidation - Capacity to be parties to legal proceedings - Council Regulation (EC) No 1346/2000 - Insolvency proceedings - Recovery of advances - Reimbursement under a clause of the contract - Joint and several liability - Recovery of sums paid but not due. # Case C-294/02.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Kokott - 23. septembra 2004.
Komisija Evropskih skupnosti proti AMI Semiconductor Belgium BVBA in drugi.
Arbitražna klavzula - Izbira Sodišča prve stopnje - Pristojnost Sodišča - Stranke v likvidaciji - Pravdna sposobnost - Uredba (ES) št. 1346/2000 - Postopki v primeru insolventnosti - Izterjava predplačila - Povračilo na podlagi pogodbene klavzule - Solidarna odgovornost - Kondikcija.
Zadeva C-294/02.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Kokott - 23. septembra 2004.
Komisija Evropskih skupnosti proti AMI Semiconductor Belgium BVBA in drugi.
Arbitražna klavzula - Izbira Sodišča prve stopnje - Pristojnost Sodišča - Stranke v likvidaciji - Pravdna sposobnost - Uredba (ES) št. 1346/2000 - Postopki v primeru insolventnosti - Izterjava predplačila - Povračilo na podlagi pogodbene klavzule - Solidarna odgovornost - Kondikcija.
Zadeva C-294/02.
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2004:549
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 23. septembra 2004(1)
Zadeva C-294/02
Komisija Evropskih skupnosti
proti
AMI Semiconductor Belgium BVBA in drugi
„Arbitražna klavzula – Projekt Esprit 26927 – Pristojnost Sodišča – Dopustnost tožbe proti likvidiranim ali insolventnim podjetjem – Pogodba, za katero se uporabi nemško pravo – Odpoved pogodbe – Vračilo predplačil – Solidarna odgovornost“
Kazalo
I – Uvod
II – Pogodba
A – Pogodba (v ožjem smislu)
B – Priloga I (Opis projekta)
C – Priloga II (Splošni pogoji)
III – Dejansko stanje
IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
V – Dopustnost tožbe
A – Pristojnost Sodišča
B – Dopustnost tožbe proti podjetju InterTeam
1. Trditve strank
2. Pravna presoja
C – Dopustnost tožbe proti podjetjema A-Consult in Ision
1. Trditve strank
2. Pravna presoja
a) Glavni zahtevek
b) Podredni zahtevki
VI – Utemeljenost
A – Solidarna odgovornost
1. Trditve strank
a) Komisija
b) Tožene stranke
2. Pravna presoja
B – Zahtevek za vračilo predplačila proti podjetjem AMI, Intracom, Euram in banki Nordbank
1. Zahtevki iz pogodbe
a) Zahtevek iz drugega stavka člena 1(2) pogodbe (odgovornost za prispevek h kršitvi pogodbe drugih sopogodbenikov)
b) Zahtevek na podlagi člena 23.3 priloge II (vračilo predplačil)
i) Prenehanje pogodbe
ii) Plačila Komisije
iii) Stroški, ki se povrnejo
– Potrditev 6-mesečnega poročila s strani Komisije
– Diskrecija Komisije
– Vezanost sopogodbenikov na oceno skupine za nadzor
– Trditveno in dokazno breme
2. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve
3. Vmesni zaključek
VII – Nasprotna tožba
VIII – Stroški
IX – Predlog
I – Uvod
1. Na podlagi pogodbene arbitražne klavzule v skladu s členom 238 ES je Komisija vložila tožbo proti
– AMI Semiconductor Belgium BVBA, prej Alcatel Microelectronics NV, Oudenaarde, Belgija (v nadaljevanju: AMI),
– A-Consult EDV-Beratungsgesellschaft mbH, Dunaj, Avstrija (v nadaljevanju: A-Consult)(2),
– Intracom SA Hellenic Telecommunications & Electronic Industry, Atene, Grčija (v nadaljevanju: Intracom),
– Ision Sales & Services GmbH & Co. KG, Hamburg, Nemčija, prej AllCon Gesellschaft für Kommunikationstechnologie mbH, (v nadaljevanju: Ision),
– Euram-Kamino GmbH, Hallbergmoos, Nemčija (v nadaljevanju: Euram),
– InterTeam GmbH v likvidaciji, Itzehoe, Nemčija (v nadaljevanju: InterTeam) in
– HSH Nordbank, prej Landesbank Kiel Girozentrale, Hamburg in Kiel, Nemčija (v nadaljevanju: Nordbank),
zaradi vračila 317.214 eurov z obrestmi.
2. Ta znesek je del predplačil, ki jih je Komisija plačala toženim strankam na podlagi pogodbe, sklenjene leta 1998. Pogodba se nanaša na poseben Program za raziskave, tehnološki razvoj in demonstracijo (FTE) na področju informacijske tehnologije (1994–1998) (v nadaljevanju: program Esprit) (3), ki je del četrtega okvirnega programa FTE Skupnosti(4).
3. Predmet pogodbe je bila podpora projektu Electronic commerce fulfilment service for the electronics industry (ECFS/E) – projekt Esprit: 26927 (v nadaljevanju: projekt). Ta se je v glavnem nanašal na vzpostavitev in tržno predstavitev internetno podprte trgovinske platforme za elektronske komponente.
4. Ker je Komisija menila, da storitve toženih strank niso zadostne, je projekt predčasno odpovedala in zdaj zahteva od toženih strank kot solidarnih dolžnikov vračilo predplačil, če ti ne zadevajo potrjenih rezultatov. V postopku se najprej zastavlja vprašanje pristojnosti Sodišča, ker besedilo arbitražne klavzule kot pristojno sodišče navaja le Sodišče prve stopnje. Nadaljnji problemi v zvezi z dopustnostjo pa izhajajo iz tega, da se tožba nanaša na toženo stranko, ki je bila ob vložitvi tožbe že likvidirana, kot tudi na drugi toženi stranki, glede katerih je bil do tega trenutka že uveden insolvenčni postopek.
5. V zadevi je med drugim sporno, v kakšnem obsegu storitve niso ustrezale pogodbenim določilom in ali je Komisija upravičeno odpovedala pogodbo. Med strankami je nadalje spor glede tega, ali tožene stranke za vračilo odgovarjajo kot solidarni dolžniki. Če namreč solidarna odgovornost ne bi bila podana in bi lahko Komisija posledično od vsake tožene stranke zahtevala le delne zneske, bi bila tožba že iz tega razloga brezpredmetna, ker so glavna udeležena podjetja nesolventna oz. že likvidirana.
II – Pogodba
6. V pogodbi, ki je bila dne 8. junija 1998 sklenjena med Evropsko skupnostjo, ki jo zastopa Komisija, in toženimi strankami, so se slednje zavezale, da bodo razvile platformo e-commerce na področju mikroelektronike za izmenjavo oziroma prodajo presežnih polprevodniških vezij med podjetji predelovalne elektronske industrije in jo uvrstile na trg.(5) Platforma naj bi podjetjem omogočila zmanjševati njihove zaloge in hitro odstranjevati presežna polprevodniška vezja oziroma zagotavljati komponente, ki niso na zalogi. Hkrati naj bili v platformi integrirani logistika, tj. odprema prodanih komponent, in plačilni sistemi.
7. Projekt naj bi bil izveden v 18 mesecih od 1. maja 1998. Skupnost se je zavezala nositi stroške do polovice predvidenih skupnih stroškov v višini 1.080.000 ekujev(6).
8. Pogodba, sestavljena v angleškem jeziku, ustreza vzorcu, ki ga Komisija stalno uporablja na področju raziskav in tehnološkega razvoja.(7) Sestavljena je iz treh delov: pogodbe (v nadaljevanju: pogodba), priloge I (Podatki o podjetjih, udeleženih v projektu, in podroben opis projekta) in priloge II (Splošni pogoji) (v nadaljevanju: priloga I oziroma priloga II).
A – Pogodba (v ožjem smislu)
9. V členu 1 pogodbe je področje uporabe določeno tako:
„1.1 The Contractors shall carry out this contract jointly and severally towards the Commission for the work set out in Annex I up to the milestone at month 18 (‚the Project‘).
1.2 Subject to force majeure[(8)] (including strikes, lockouts and other events beyond the reasonable control of the Contractors), the Contractors shall use reasonable endeavours to achieve the results intended for the Project and to fulfil the obligations of a defaulting Contractor. A Contractor shall not be liable to take action beyond its reasonable control or to reimburse money due from a defaulting Contractor unless it has contributed to the default. Measures to be taken in the event of force majeure shall be agreed between the contracting parties.“
10. Poleg tega pogodba med drugim vsebuje določila o stroških, ki se povrnejo (člen 3), izplačilu prispevka Skupnosti (člen 4 in člen 9.2.2), predložitvi dokazil o stroških in obveznosti poročanja toženih strank (člena 5 in 6). V členu 10 je kot pravo, ki se uporablja za pogodbo, določeno nemško pravo.(9)
B – Priloga I (Opis projekta)
11. Priloga I je razdeljena na dva dela. V prvem delu so najprej povzeti cilji projekta, kot sledi:
„– integration of multiple key services for the electronics industry,
– design of appropriate interfaces for an efficient brokerage system to be integrated into the professional IT-environment of future users and service providers,
– stimulation of increased electronic commerce in the electronics industry, including developing means for rewarding usage (‚bonus component‘) and for quantitatively determining the cost-efficiency gained through implementation of ECFS/E“.
12. Nadalje priloga I v prvem delu vsebuje podrobne formularne podatke o podjetjih, udeleženih pri projektu, vključno s stroški, ki bodo domnevno nastali posameznim podjetjem.
13. V drugem delu priloge I so podrobneje opisani cilji projekta. Glavna tema tega dela pa je definicija projektnega načrta, ki obsega osem delovnih sklopov (workpackages). Vsak delovni sklop je nadalje razdeljen na posamezne naloge (tasks). Kot izid vsake naloge naj bi bil opravljen določen rezultat (deliverable). Ta je lahko podan v obliki poročila, programske opreme, tehničnih specifikacij ipd. Za vsako nalogo je določeno, v kakšnem časovnem obdobju mora biti opravljena, kateri sopogodbeniki pri njej sodelujejo in s kakšnim delovnim prispevkom (navedeno v mesecih dela ene osebe) ter kateri sopogodbenik je odgovoren za dosego rezultata. Posamezno so predvideni naslednji delovni sklopi:
Workpackage 1: Specification of relevant business procedures (Task 1.1–1.3.), od 0 do 2 mesecev,
Workpackage 2: Detailed definition of ECFS/E software (Task 2.1–2.5), od 2 do 6 mesecev,
Workpackage 3: Server specification (Task 3.1–3.2), od 2 do 3 mesecev,
Workpackage 4: Realisation of software (Task 4.1–4.6), od 3 do 15 mesecev,
Workpackage 5: Field user tests (Task 5.1–5.4), od 11 do 15 mesecev,
Workpackage 6: Cross border beta-test (Task 6.1–6.4), od 15 do 18 mesecev,
Workpackage 7: Dissemination and acceptance activities (Task 7.1–7.4), od 15 do 18 mesecev in
Workpackage 8: Project management (Task 8.1–8.3), od 0 do 36 mesecev.
14. Način in obseg udeležbe toženih strank ustrezata njihovi vlogi prihodnjih potencialnih uporabnikov sistema, ponudnikov stranskih storitev v okviru sistema ali nosilcev razvoja informacijsko-tehničnih instrumentov (Web-Design, Interfaces, podatkovne banke in druge vrste programske opreme).
15. AMI in Intracom sta podjetji, ki predelujeta in tržita elektronske komponente ter sodita v skupino uporabnikov. Euram je špedicijsko podjetje, ki bi lahko prevzelo transport komponent, ki so bile premet trgovanja, in sodi skupaj z Nordbank, ki bi lahko kot banka razvila plačilni promet, v drugo kategorijo. Naloge AMI, Intracom, Euram in Nordbank so v glavnem v tem, da v zgodnjem stadiju sodelujejo pri vzpostavitvi zahtev, v kasnejši fazi pa izvajajo testne zagone s prototipi.
16. InterTeam, Ision in A-Consult, manjša podjetja informacijsko-tehnološke panoge, pa so bila po drugi strani zadolžena za tehnični razvoj sistema. InterTeam je imelo poleg tega kot koordinator nekatere posebne naloge, kot je sestava poročil in organizacija ukrepov za uporabo in širjenje produkta na trgu.
17. Tretji oddelek drugega dela priloge I je posvečen projektnemu menedžmentu. V njem so določene predvsem vloga in naloge podjetja InterTeam kot koordinatorja projekta. Četrti oddelek zadeva vzpostavitev načrta uporabe. Skladno z oddelkom 5 predložijo sopogodbeniki Komisiji v skladu s členom 6 pogodbe in členom 10 priloge II pod vodstvom podjetja InterTeam kratka 6‑mesečna poročila, izčrpno 12-mesečno poročilo, vmesno nadzorstveno poročilo in končno poročilo. V zadnjem oddelku je predvideno, da sopogodbeniki izpolnijo določila priloge II in med seboj sklenejo konzorcijsko pogodbo.
C – Priloga II (Splošni pogoji)
18. Splošni pogoji, vsebovani v prilogi II, zopet ustrezajo vzorčni pogodbi Komisije.
19. Člen 2.1 priloge II se v izvlečku glasi:
„The Coordinator shall:
(a) be the channel for submitting all documents and for general liaison between the Contractors and the Commission. All general communications with the Commission shall be through the Coordinator;
(b) subject to any special conditions in Article 9 of the contract, receive and distribute all payments which shall be made to the Coordinator in trust for the Contractors. The Coordinator shall immediately transfer the appropriate amount of each payment to each Contractor. The Coordinator shall not be the beneficial owner of any payment […]“
20. Člen 5.3 določa takšno ureditev odpovedi pogodbe s strani Komisije brez odpovednega roka:
„The Commission may immediately terminate the contract, or the participation of any Contractor, by written notice:
(a)(i) where remedial action to rectify non-performance within a reasonable period of time (being not less than one month) specified in writing has been requested by the Commission and has not been satisfactorily taken […]“
21. Posledice odpovedi so urejene v členu 5.4:
„The Community contribution to costs, on termination, shall be paid if they relate to Project Deliverables accepted by the Commission and such other costs which are fair and reasonable, including expenditure commitments.
[…]
For termination under Article 5.3(a), interest may be added to any amount to be reimbursed, upon written request, at 2 % above the rate applied by the European Monetary Institute for ECU operations […] for the period between the receipt of the funds and their reimbursement.“
22. Člen 7 glede sodne pristojnosti določa:
„The Court of First Instance of the European Communities, and in the case of appeal, the Court of Justice of the European Communities shall have exclusive jurisdiction in any dispute between the Commission and the Contractors concerning the validity, application and interpretation of this contract.“
23. V zvezi s poročili, ki jih predložijo sopogodbeniki, je v členu 10 predvideno:
„10.1 Submission of Reports
The Contractors shall submit to the Commission for approval the following reports […]:
(a) progress reports (the progress, resources employed, deviations to the work plan, and results). Each 12 months, or such other period specified in the contract, the information in the relevant report must enable the Commission to evaluate the progress and cooperation, within the Project and with any related project;
(b) a final report covering all the work, the objectives, the results and the conclusions, including a suitable summary of all these matters;
[…]
10.3 Each progress report shall be submitted within one month of the end of the relevant reporting period.
A final report shall be submitted within two months following the period specified in Article 2.1 of the contract, or the completion of the work, if earlier.
Unless there are observations by the Commission the final report shall be deemed to be approved within two months of its receipt and within one month in the case of other reports.“
24. V členih 23.2 in 23.3 so v zvezi s plačili Komisije te določbe:
„23.2 Subject to Article 24 of this Annex, all payments shall be treated as advances until acceptance of the appropriate Project Deliverables, or, if none are specified, until acceptance of the final report.
23.3 Where the total financial contribution due for the Project, including the result of any audit, is less than the payments made for the Project, the Contractors shall immediately reimburse the difference, in ECU, to the Commission.“
III – Dejansko stanje
25. Izvedba projekta se je začela maja 1998. 8. junija 1998 je Komisija podjetju InterTeam izplačala prvo predplačilo v višini 270.000 eurov.
26. V šestmesečnem poročilu, sestavljenem 15. decembra 1998, so tožene stranke izjavile, da so v celoti dosegle rezultate , ki so predvideni v delovnih sklopih 1, 2 in 3.
27. 29. marca 1999 je Komisija podjetju InterTeam predlagala oblikovanje skupine za nadzor (Review Team), ki sta jo sestavljala gospoda Guida in Ouzounis, ter poslala njuna življenjepisa. Z elektronsko pošto z dne 8. aprila 1999 je podjetje InterTeam podalo soglasje k predlaganima strokovnjakoma.
28. Po tem, ko so tožene stranke vezano na predložitev šestmesečnih poročil predložile dokazila o stroških za prvo časovno obdobje, je Komisija 6. maja 1999 izplačala nadaljnje predplačilo v znesku 191.394 eurov za časovno obdobje od 6. maja 1999 do 31. oktobra 1998, tako da so plačila do tega trenutka znašala skupno 461.394 eurov.
29. Na sestanku v Bruslju 11. junija 1999, na katerem so bili udeleženi zastopniki toženih strank, Komisije in skupine za nadzor, so tožene stranke poročale o napredku pri izvedbi. Ker so bile pri izvedbi projekta po stališču skupine za nadzor hude pomanjkljivosti, je ta skupina napovedala zaustavitev projekta do 1. julija 1999 in zahtevala od sopogodbenikov, da ji do takrat predložijo dodatne informacije, iz katerih bo razvidna odprava ugotovljenih pomanjkljivosti.
30. Z dopisom z dne 18. junija 1999 je Komisija poslala prvo nadzorstveno poročilo (Review Report), ki je bilo pripravljeno na podlagi predstavitve napredka pri izvedbi 11. junija 1999, in še enkrat povzela kritiko nadzornikov. Dopis je vseboval tudi ta odlomek:
„Zaradi teh razlogov smo se odločili za zaustavitev izvajanja projekta do 1. julija 1999, pri čemer se je konzorcij za ta vmesni čas zavezal, da bo posredoval dodatne informacije. Te informacije bodo obravnavane takoj po 1. juliju 1999, dodatne informacije in ukrepi za odpravo neizpolnitve pa bodo upoštevani v skladu z rokom, določenim v členu 5.3 (a)(i) priloge II k pogodbi, ki začne veljati takoj. Upoštevajte, da je ta dopis v skladu z upoštevnimi določbami priloge II k pogodbi (zlasti člen 5) opomin.“
31. Z dopisom z dne 29. junija 1999 je Komisija poslala podjetju InterTeam različico prvega nadzorstvenega poročila, dopolnjenega s prilogo, in znova grajala izpolnjevanje pogodbe. V prilogi so nadzorniki ocenili prvi prototip platforme, postavljene v medmrežju, ki so jo testirali, potem ko so od toženih strank dobili pravice za dostop.
32. 5. julija je InterTeam podalo dodatne informacije – deloma sestavljene v nemščini – in dalo na razpolago rezultate, ki bi morali biti doseženi v dvanajstem mesecu projekta. Kratek čas zatem je poleg tega predložilo še pogodbeno predvideno 12-mesečno poročilo.
33. Z dopisom z dne 23. julija 1999 je Komisija poslala podjetju InterTeam drugo nadzorstveno poročilo, sestavljeno ob upoštevanju podatkov s 5. julija in 12-mesečnega poročila, ter povabila tožene stranke na nadaljnji sestanek v Bruselj 8. septembra 1999. V drugem nadzorstvenem poročilu so nadzorniki ugotovili, da je njihova osnovna kritika vseh rezultatov upravičena. Potrdili so le rezultate 2.4, 3.1, 4.1, 4.2, 4.3, 4.5 in 4.6, čeprav so njihovo kakovost ocenili kot slabo. Tudi po pojasnilih toženih strank na sestanku 8. septembra 1999 skupina za nadzor od svojih ugotovitev ni odstopila.
34. S priporočeno pošiljko z dne 21. decembra 1999, naslovljeno na podjetje InterTeam, je Komisija retroaktivno odstopila od pogodbe, z učinkom od 8. septembra 1999. V tem dopisu, ki so ga ostale tožene stranke prejele v kopiji, je Komisija napovedala, da bo poslala poziv za plačilo 317.214 eurov. Ta znesek po njenih trditvah izhaja iz skupnega predplačila v višini 461.394 eurov, zmanjšan pa je za stroške za potrjene rezultate v višini 144.180 eurov. Nadalje je Komisija opredelila, kateri deleži teh priznanih stroškov pripadajo posameznim sopogodbenikom.
35. Če se poveže potrjene stroške s predplačili, izplačanimi posameznim sopogodbenikom, se po trditvah Komisije pokaže ta slika:
|
|
A |
B |
C |
D |
|
InterTeam |
153.500 |
300.934 |
29.491,36 |
271.443 |
|
A-Consult |
101.500 |
61.823 |
40.960,23 |
20.862 |
|
AMI |
97.000 |
26.743 |
26.214,55 |
529 |
|
Ision |
70.000 |
39.926 |
31.129,77 |
8797 |
|
Euram |
40.000 |
21.606 |
0,00 |
21.606 |
|
Intracom |
68.000 |
10.362 |
16.384,09 |
(6022) |
|
Nordbank |
10.000 |
0 |
0,00 |
0 |
|
Vsota |
540.000 |
461.394 |
144.180 |
317.214 |
A: maksimalni prispevek v skladu s pogodbo; B: dejansko izplačani znesek; C: potrjeni znesek; D: znesek za povračilo (Intracom ima dobroimetje).
36. Po nadaljnji izmenjavi pisanj je Komisija z dopisom z dne 17. julija 2000 končno zahtevala od podjetja InterTeam, naj v sedmih dneh plača 317.214 eurov. Po tem, ko v postavljenem roku ni prejela plačil, je Komisija z dopisom z dne 18. junija 2001 od posameznih toženih strank zahtevala plačilo 317.214 eurov z obrestmi.
IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
37. Komisija je 12. avgusta 2002 tožbo vložila najprej pri Sodišču prve stopnje; kljub temu pa je bila ta posredovana Sodišču. Po pogovoru s sodnim tajništvom Sodišča prve stopnje je Komisija z dopisom z dne 14. avgusta 2002 sporočila, da je tožbo dejansko nameravala vložiti pri Sodišču.
38. Komisija meni, da je bila pogodba v skladu s členom 5.3 a) i) priloge II veljavno odpovedana, ker storitve toženih strank niso bile zadostne, kot izhaja iz nadzorstvenih poročil, ki so za tožene stranke obvezujoča, in ker tožene stranke pomanjkljivosti niso odpravile v postavljenem roku. Skupnost ima v skladu s členom 23.3 priloge II pravico do povračila predplačil, če ta ne odpadejo na potrjene rezultate. Terjatev se v skladu s členom 5.4. priloge II obrestuje od izplačila predplačil. Pravica do povračila poleg tega izhaja iz neupravičene obogatitve v smislu člena 812 Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB). Skladno s členom 1 pogodbe ter členom 420 in nasl. BGB so tožene stranke zavezane k plačilu kot solidarni dolžniki.
39. Komisija Sodišču predlaga, naj
toženim strankam kot solidarnim dolžnikom naloži, naj ji plačajo 317.214 eurov skupaj z obrestmi v višini 2 % nad obrestno mero Evropskega monetarnega instituta za operacije v eurih, od zneska v višini 125.820 eurov od 8. junija 1998 in od zneska 191.394 eurov od 6. maja 1999.
Na obravnavi je Komisija dodatno, v delu, v katerem je tožba vložena proti podjetjema A-Consult in Ision, podredno Sodišču predlagala, naj:
ugotovi, da sta A-Consult GmbH in Ision GmbH kot solidarna dolžnika z ostalimi toženimi strankami dolžna plačati Komisiji 317.214 eurov skupaj z obrestmi v višini 2 % nad obrestno mero Evropskega monetarnega instituta za operacije v evrih, od zneska v višini 125.820 eurov od 8. junija 1998 in od zneska 191.394 eurov od 6. maja 1999,
ter še bolj podredno – če Sodišče ne bi upoštevalo solidarne odgovornosti toženih strank –,
naj ugotovi, da je A-Consult GmbH dolžano plačati Komisiji 20.862 eurov, Ision GmbH pa 8797 eurov, vsako z obrestmi.
Dalje Komisija v vsakem primeru predlaga, naj se toženim strankam naloži plačilo stroškov postopka.
40. AMI, Euram in InterTeam Sodišču predlagajo, naj:
– tožbo v delu, v katerem je vložena proti njim, zavrne, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
41. A-Consult Sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne in
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
42. Intracom Sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne,
– Komisiji v okviru nasprotne tožbe naloži, naj mu plača 6022 eurov, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
43. Nordbank Sodišču predlaga, naj:
– tožbo v delu, v katerem je vložena proti njej, zavrne in
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
44. Tožene stranke prerekajo, da naj njihove storitve ne bi bile zadostne, in za svoje trditve predlagajo dokaz z izvedencem. Vezanost na oceno skupine za nadzor ne obstaja. Rezultati, dokumentirani v 6-mesečnem poročilu, vsekakor ne morejo biti izpodbijani, ker se to poročilo ob tem, da Komisija zanj v roku ni podala ugovorov, šteje za potrjeno. Tudi odstop od pogodbe je brez učinka, ker ni bil naslovljen na vse tožene stranke, temveč le na InterTeam.
45. Menijo, da solidarna obveznost vračila predplačil ne obstaja, kot izhaja iz člena 1.2 pogodbe. Po mnenju Intracom in Nordbank odgovarja vsak sopogodbenik le toliko, kot je odgovoren za morebitne pomanjkljivosti. Onadva pa sta svoja prispevka opravila pravilno.
46. Ker se Ision o tožbi ni izjavilo, Komisija v repliki predlaga, naj se zoper Ision izda zamudne sodbe. Na to je Ision vložilo dupliko in predlagalo zavrnitev tega predloga.
47. V repliki je Komisija tudi uveljavljala, naj se nasprotna tožba Intracom zavrne.
48. Nadaljnje izvajanje strank se – če je pomembno – podaja v okviru pravne presoje.
V – Dopustnost tožbe
A – Pristojnost Sodišča
49. V skladu s členom 7 priloge II so stranke za vse spore iz te pogodbe kot pristojno sodišče določile Sodišče prve stopnje. V skladu s tem je Komisija tožbo prvotno tudi vložila pri Sodišču prve stopnje.
50. Vprašanje je, ali se lahko to arbitražno klavzulo(10) razlaga tako, da bi morala biti pri tožbi Komisije utemeljena tudi pristojnost Sodišča kot sodišča prve instance. V skladu s členom 225(1) ES je namreč Sodišče prve stopnje med drugim pristojno za odločitve na podlagi arbitražne klavzule v smislu člena 238 ES, ki so vsebovane v pogodbi, ki jo sklene Skupnost. To pa velja le s pridržkom drugačnih določb statuta Sodišča, ki v členu 51 različice, ki izhaja iz Pogodbe iz Nice, pristojnost za tožbe institucij Skupnosti prenaša na Sodišče.(11)
51. Pri tem se tudi nič ne spremeni, če se ne postavimo na sedaj veljavno pravno podlago(12), temveč na pravno podlago ob vložitvi tožbe. Takrat je bila v skladu s členom 238 ES splošno določena pristojnost Sodišča. Le tožbe oseb zasebnega prava na podlagi arbitražne klavzule so se v skladu s členom 3(c) Sklepa o ustanovitvi Sodišča prve stopnje(13) dodeljevale Sodišču prve stopnje; tožbe institucij Skupnosti so ostale v pristojnosti Sodišča.
52. Ob samo besedni razlagi klavzule bi bila ta zato v nasprotju z določbami o pristojnosti sodišča Skupnosti. Če bi zato šteli, da je klavzula brez učinka, bi moral biti spor v skladu s členom 240 ES sprožen pred nacionalnimi sodišči.
53. Nobena stranka sicer ni ugovarjala pristojnosti Sodišča. Na ustrezno vprašanje Sodišča so stranke celo izrecno poudarile, da sodi spor v pristojnost Sodišča. Kljub temu pa je Sodišče dolžno, da po uradni dolžnosti ugotavlja neveljavnost arbitražne klavzule in s tem svojo nepristojnost.(14)
54. Nekatere stranke poudarjajo, da je bil člen 7 priloge II naknadno konkludentno spremenjen s soglasnimi pisnimi izjavami sopogodbenikov, v katerih se ti izjavljajo za pristojnost Sodišča.
55. Sporno pa je, ali je to mogoče. Prvič, tožeča stranka mora namreč v skladu s členom 38(6) poslovnika že tožbi priložiti izvod arbitražne klavzule. Ne glede na v njem vsebovano zahtevo po pisni obliki(15) pride v tej formulaciji do izraza, da mora biti sporazum sklenjen pred vložitvijo tožbe. Nadalje je lahko pogodba v skladu s svojim členom 8 spremenjena le s „pisnim sporazumom“ med pravilno pooblaščenimi zastopniki strank. To vprašanje pa lahko ob zaključku ostane odprto, če že iz sedanje različice arbitražne klavzule izhaja, da je Sodišče pristojno za tožbe Komisije iz pogodbe.
56. Iz sodbe Sodišča v zadevi Feilhauer(16) izhaja, da je treba pristojnost Sodišča na podlagi arbitražne klavzule presojati izključno po pravu Skupnosti in klavzuli. To ustreza splošno priznanemu načelu, da vsako sodišče uporablja svoja procesna pravila, vključno z določbami o pristojnosti.(17) Pravo, ki je v pogodbi opredeljeno kot tisto, ki se uporabi, se posledično nanaša le na materialne določbe. Za razlago arbitražne klavzule, od katere je končno odvisna pristojnost Sodišča, zato ne veljajo načela nemškega prava o razlagi pogodb, kot so posebej določena v členu 133 in 157 BGB, čeprav je klavzula v pogodbi, za katero se uporablja nemško pravo.
57. Tudi načela Skupnosti pri razlagi pogodbe ne zahtevajo razlage le na podlagi njenega besedila. Nasprotno, treba je upoštevati tudi voljo pogodbenih strank in okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba.(18)
58. Iz formulacije klavzule najprej izhaja, da sopogodbeniki niso želeli izključiti odločanja Sodišča. Njegova pristojnost kot instance je celo izrecno omenjena. S klavzulo so stranke poleg tega izrazile, da pristojnosti za spore vsekakor ne želijo prenesti na nacionalna sodišča, temveč na sodišče Skupnosti. Da je bil to njihov namen pri sklenitvi sporazuma, so stranke potrdile v izjavah pred Sodiščem.
59. Poleg tega velja, da institucijo „Sodišče“ sestavljata Sodišče prve stopnje in Sodišče. To se prvič kaže v tem, da se v členu 7(1) ES, v katerem so navedene institucije Skupnosti, govori le o Sodišču in da Sodišče prve stopnje ni posebej omenjeno. Poleg tega nosi oddelek PES, ki vsebuje določbe o Sodišču in Sodišču prve stopnje, naslov „Sodišče“. Posledično ni izključeno, da označba Sodišča prve stopnje kot pars pro toto obsega tudi Sodišče.
60. Končno je treba upoštevati, da je bila pogodba sklenjena v okviru programa Esprit. Z dodeljevanjem sredstev podpore na podlagi ustreznih programov zasleduje Skupnost raziskovalno- in industrijskopolitične cilje. Logično je, da se pristojnost za spore v zvezi s temi pogodbami prenese na sodišče Skupnosti. Tako je zagotovljeno, da se te po enotnem vzorcu sklenjene pogodbe tudi razlagajo enotno in glede na kontekst Skupnosti, če to dopušča nacionalno pravo, ki se uporablja za posamezno pogodbo.
61. S tu obravnavanim pojmovanjem ni v nasprotju ugotovitev Sodišča, da je treba njegovo pristojnost na podlagi arbitražne klavzule presojati ozko, ker predstavlja to odstop od občega prava.(19) To stališče Sodišča se nanaša na vprašanje, katere terjatve se lahko v okviru tožbe v skladu s členom 238 ES uveljavljajo pred organom „Sodišče“, ter ne na razmejitev pristojnosti med Sodiščem in Sodiščem prve stopnje.
62. Sicer pa se je Sodišče na podlagi enake ali podobne klavzule že večkrat obravnavalo tožbe institucij Skupnosti.(20) V nobenem od teh primerov zaradi formulacije klavzule ni postavljalo pod vprašanje svoje pristojnosti, čeprav je dolžno, po potrebi, po uradni dolžnosti ugotavljati svojo nepristojnost. Iz tega lahko zaključimo le, da je Sodišče razlagalo klavzulo na tu predlagani način.
63. Zato je ob upoštevanju volje strank in okoliščin potrebna taka razlaga člena 7 priloge II, da je Sodišče pristojno za tožbe Komisije iz predložene pogodbe.
B – Dopustnost tožbe proti podjetju InterTeam
64. 22. decembra 1999 je skupščina podjetja InterTeam sprejela sklep o likvidaciji podjetja, ki je bil v sodni register vpisan 18. januarja 2000. 8. novembra 2001 je bil nato vpisan zaključek likvidacije, družba pa je bila izbrisana iz sodnega registra.
1. Trditve strank
65. Po mnenju Komisije je tožba proti podjetju InterTeam dopustna. Dopustnost tožbe se opira na trditev tožeče stranke, da ima tožena stranka še premoženje. Drugače bi se lahko tožena stranka izognila grozečemu sporu tako, da bi se dala izbrisati iz sodnega registra.
66. AMI, Euram in InterTeam pa po drugi strani menijo, da tožba proti podjetju InterTeam ni dopustna. InterTeam je izbrisano zaradi prenehanja obratovanja in posledičnega neobstoja sredstev. Po izbrisu iz sodnega registra nima več sposobnosti biti stranka.
2. Pravna presoja
67. Tožba proti podjetju InterTeam ne bi bila dopustna, če to ob vložitvi tožbe ne bi več imelo ne pravne sposobnosti ne sposobnosti biti stranka. V sodbi Komisija proti Oder-Plan in drugi je Sodišče o vprašanju pravne sposobnosti in sposobnosti biti stranka družbe odločilo po pravu sedeža družbe.(21) Pravo sedeža družbe je v obravnavanem primeru nemško pravo. Po nemškem pravu družba z omejeno odgovornostjo (Gesellschaft mit beschränkter Haftung – GmbH) preneha z izbrisom iz sodnega registra po zaključku likvidacije. S procesnega vidika ima popolno prenehanje družbe za posledico, da preneha tudi njena sposobnost biti stranka; tožbe proti družbi tako niso dopustne.(22)
68. V nasprotju z obravnavanim primerom je bila tožena stranka v sodbi Komisija proti Oder-Plan in drugi še v likvidaciji in še ni bila izbrisana iz sodnega registra. Zato iz te sodbe ni mogoče sklepati, kot to meni Komisija, da je tožba proti, pred vložitvijo tožbe, že v celoti likvidiranemu in izbrisanemu podjetju InterTeam dopustna.
69. Tudi likvidirana in izbrisana GmbH pa je lahko izjemoma še tožena, če tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, da ima GmbH še vedno premoženje.(23) Toženi družbi potem v tem obsegu znova pripada pravna subjektiviteta in sposobnost biti stranka. Predpostavka za to pa je v vsakem primeru, da tožeča stranka poda najmanj indice glede obstoja uporabnega premoženja.(24) Pavšalno postavljena trditev, da ima GmbH še terjatve, ki jih lahko uveljavlja, pa ne zadostuje za dopustnost takšne tožbe.(25)
70. Utemeljitev Komisije, da bi morala trditev, da pri toženi stranki še obstaja premoženje, zadoščati za dopustnost tožbe proti izbrisani GmbH, ker bi se sicer tožena stranka lahko z izbrisom iz sodnega registra izognila tožbi, ni prepričljiva. Do izbrisa družbe iz sodnega registra pride namreč šele po preteku zakonsko urejenega postopka, ki služi varstvu upnikov.(26) Izjeme od načela nedopustnosti tožb proti likvidiranim in izbrisanim družbam morajo biti zaradi pravne varnosti dopustne le pri predpostavki, da tožeča stranka poda utemeljene indice glede obstoja premoženja.
71. Ker je Komisija le pavšalno zatrjevala, da InterTeam še vedno razpolaga s premoženjem, za to pa ni navedla podrobnejših indicev, je treba tožbo Komisije proti podjetju InterTeam zavreči kot nedopustno.(27)
C – Dopustnost tožbe proti podjetjema A-Consult in Ision
72. Tožba Komisije je bila vložena 12. avgusta 2002. Malo pred tem, 25. julija 2002, je bil nad premoženjem podjetja A-Consult uveden stečajni postopek kot nadaljevanje postopka prisilne poravnave po avstrijskem pravu, nad premoženjem podjetja Ision pa je bil 19. julija 2002 vložen insolvenčni postopek po nemškem pravu.
1. Trditve strank
73. Stečajni upravitelj podjetja A-Consult navaja, da tožba, vložena proti podjetju A‑Consult, ni dopustna. V skladu s členom 6 avstrijskega Konkursordnung (stečajni zakon, v nadaljevanju: KO) se spori, v katerih se uveljavljajo zahtevki na premoženju, ki sodi v stečajno maso, po uvedbi stečaja ne morejo ne uvesti ne nadaljevati. V skladu s členi 16 in 17 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih pri insolventnosti(28) (v nadaljevanju: Uredba št. 1346/2000) je uvedba insolvenčnega postopka v državi članici Evropske unije priznana v vseh ostalih državah članicah in ima tam učinke, ki jih kot procesno posledico določa pravo države uvedbe postopka.
74. Tudi Ision meni, da tožba, ki je vložena proti njemu, ni dopustna. Z uvedbo insolvenčnega postopka 19. julija 2002 je izgubilo procesno sposobnost. Od takrat dalje je procesna sposobnost v zvezi z insolvenčnim premoženjem v skladu s členom 80 Insolvenzordnung (nemški insolvenčni zakon, v nadaljevanju: InsO) prešla na insolvenčnega upravitelja. Do vročitve tožbe insolvenčnemu upravitelju pa ni prišlo. Insolvenčni upravitelj torej ni postal stranka spora.
75. Po pojmovanju Komisije sta tožbi dopustni. Izključna pristojnost Sodišča za odločitev o tem sporu sledi iz člena 238 ES v zvezi s arbitražno klavzulo. Sodišče naj odloči, da nacionalno pravo tej izključni pristojnosti ne more nasprotovati. Uredba št. 1346/2000 se nanaša izključno na učinke insolvenčnega postopka v državah članicah, nikakor pa ne učinkuje na dopustnost tožbe pred Sodiščem. Poleg tega je bila Komisija, o uvedbi stečajnega postopka podjetja A‑Consult obveščena šele 23. septembra 2002, torej dva meseca in pol kasneje. To se ne more šteti kot „nemudoma“ v smislu člena 40 Uredbe št. 1346/2000.
2. Pravna presoja
a) Glavni zahtevek
76. Dopustnost tožb proti družbam, nad premoženjem katerih je uveden stečajni oz. insolvenčni postopek, bi se lahko tako kot dopustnost tožb proti družbam, ki so v likvidaciji, obravnavala kot problem pravne sposobnosti in sposobnosti biti stranka. To razlago potrjuje dejstvo, da uvedba insolvenčnega postopka neposredno pripelje do spremembe statusa družbe in da ta ne more več opravljati dejanj prek svojih organov. Preraste v posebno premoženje (insolvenčno maso), ki jo upravlja insolvenčni upravitelj. Zaradi tega bi se uporabljalo pravo sedeža družb, torej avstrijsko oz. nemško pravo.(29)
77. Dopustnost pa bi se lahko kot siceršnje procesnopravno vprašanje ravnala tudi po pravu sedeža sodišča, torej po procesnem pravu Sodišča, ki pa takega dejanskega stanja ne urejajo. Vsekakor zoper Sodišče po sodbi Feilhauer(30) ni mogoče uveljavljati nacionalnih procesnopravnih določb, ki izključujejo njegovo pristojnost.
78. Vprašanje, ali je dopustnost problem sposobnosti biti stranka ali kot splošni problem dopustnosti, bi lahko ostalo odprto, če iz razlage procesnega prava Sodišča ob upoštevanju Uredbe št. 1346/2000 izhaja, da je treba učinke insolvenčnega postopka, uvedenega v državi članici, upoštevati tudi pred Sodiščem.
79. V skladu s členom 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000 pravo države, v kateri je bil uveden insolvenčni postopek, ureja, kako uvedba postopka učinkuje na ukrepe uveljavljanja pravic posameznih upnikov. Zato se dopustnost ukrepov uveljavljanja pravic pred sodišči držav članic ravna po nemškem in avstrijskem pravu.
80. Po nemškem pravu lahko upniki v skladu s členom 87 InsO po uvedbi insolvenčnega postopka nad premoženjem dolžnika uveljavljajo svoje terjatve le po predpisih o insolvenčnem postopku. Namesto civilnoprocesne vložitve tožbe je postopek prijave terjatev po členu 74 in nasl. InsO. Neposredna dajatvena tožba proti dolžniku ali insolvenčnemu upravitelju se zavrže kot nedopustna.(31)
81. Tudi po avstrijskem pravu se v skladu s členom 6(1) KO po uvedbi stečaja spori, katerih namen je uveljavljanje ali zavarovanje zahtevkov na premoženju, ki sodi v stečajno maso, ne morejo več uvesti.
82. Ob uporabi nacionalnega prava bi bilo torej treba posamezne tožbe kot nedopustne zavreči.
83. Komisiji sicer velja pritrditi, da Uredba št. 1346/2000 ne vsebuje nobene določbe, ki bi izrecno urejala uporabo v postopku pred Sodiščem. Procesno pravo Sodišča se prav tako ne sklicuje na Uredbo. Vendar pa teleološka razlaga Uredbe pokaže, da za postopke pred Sodiščem ne more veljati nobena izjema od načel, ki jih vzpostavlja Uredba št. 1346/2000.
84. Namen insolvenčnih postopkov je, da se razpoložljiva masa v samo enem postopku, v katerem so udeleženi vsi upniki, mednje enotno porazdeli. Zato je po nacionalnem pravu izključeno ločeno uveljavljanje zahtevkov po uvedbi insolvenčnega postopka. Upniki ne morejo niti vlagati neposrednih tožb za pridobitev posebnega pravnega naslova niti voditi prisilne izvršbe na podlagi obstoječih pravnih naslovov.(32) S členom 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000 se zagotavlja, da tega načela ni mogoče obiti z vložitvijo tožbe v drugih državah članicah.
85. Uredba velja neposredno v vseh državah članicah in zavezuje vsa nacionalna sodišča. Ni razvidno, zakaj z Uredbo določenih načel ne bi bilo treba upoštevati tudi pred sodiščem Skupnosti. Če ta načela ne bi bila ustrezno uporabljena pri tožbah Komisije pred Sodiščem, bi imela Komisija proti drugim upnikom, ki lahko terjatve uveljavljajo le v okviru insolvenčnega postopka, neupravičeno privilegiran položaj.(33) Ker o praktičnem učinku (effet utile) Uredbe ni dvoma, mora tudi za Komisijo veljati, da lahko svoje pogodbene terjatve po uvedbi insolvenčnega postopka uveljavlja le v okviru nacionalnih insolvenčnih postopkov.
86. Ugotovitve Sodišča v sodbi Feilhauer(34) in tudi načelo, da sodišče uporablja svoje procesno pravo, tu predstavljene rešitve ne izključujejo. Nacionalne določbe, ki nasprotujejo dopustnosti tožbe pred Sodiščem, se namreč uporabljajo na podlagi kolizijske norme Skupnosti (člen 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000). Pravo Skupnosti sámo torej jemlje v zakup ali celo zapoveduje, da se dopustnost tožbe pred Sodiščem omeji zaradi nacionalnih določb, ki se uporabijo.
87. Komisija podredno utemeljuje, da dopustnost tožbe proti podjetju A‑Consult tudi ob uporabi Uredbe št. 1346/2000 v vsakem primeru izhaja iz tega, da je bila v nasprotju s členom 40 Uredbe o uvedbi insolvenčnega postopka obveščena šele dva meseca in pol po njej ter torej ne „nemudoma“ v smislu obravnavane norme.
88. Te utemeljitve ni mogoče sprejeti. Člen 40 Uredbe št. 1346/2000 namreč ne vsebuje nobene določbe o sankciji, ki bi narekovala, da pri zapoznelem obveščanju učinki uvedbe insolvenčnega postopka nastopijo le zoper upnike, ki so bili obveščeni nemudoma. Poleg tega se uvedba insolvenčnega postopka vpiše v sodni register oz. v knjigo družb in postane javno znana, tako da je imela Komisija tudi brez ustreznega obvestila možnost, da se seznani z uvedbo postopka.
89. Sklepno je zato treba ugotoviti, da tožba proti podjetjema A-Consult in Ision ni dopustna, ker avstrijsko in nemško insolvenčno pravo v delu, kjer se posamezno uporablja, izključujeta ukrepe uveljavljanja pravic posameznih upnikov po uvedbi stečajnega oz. insolvenčnega postopka.
b) Podredni zahtevki
90. Na ustni obravnavi je Komisija dajatveno tožbo v zvezi s podjetjema A‑Consult in Ision podredno spremenila v ugotovitveno tožbo. Do tega trenutka terjatev proti podjetju A-Consult še ni bila prijavljena v stečajnem postopku. Po drugi strani pa je bila terjatev proti podjetju Ision nedoločenega dne, po soglasnih trditvah Komisije in insolvenčnega upravitelja podjetja Ision na ustni obravnavi vpisana na seznam terjatev in prerekana s strani insolvenčnega upravitelja.
91. Če je prijavljena terjatev v roku prerekana s strani sodnega upravitelja ali drugega upnika, lahko upnik po avstrijskem pravu vloži ugotovitveno tožbo v skladu s členom 110 KO. Za to tožbo je v skladu s členom 111 KO pristojno stečajno sodišče. V skladu s členom 179 in nasl. InsO smiselno enako velja v nemškem pravu.
92. Pristojnost stečajnega oz. insolvenčnega sodišča, predvidena za te ugotovitvene tožbe v obeh pravnih ureditvah, ne nasprotuje vložitvi ustrezne tožbe pred Sodiščem. V skladu s členom 110(1) KO je ugotovitvena tožba pred (avstrijskim) stečajnim sodiščem lahko vložena le, če je postopek dopusten. V skladu s členom 185 InsO smiselno enako velja v nemškem pravu. Ker je v skladu s členom 238 ES pri arbitražni klavzuli izključno pristojno Sodišče, postopek pred nacionalnimi sodišči ne bi bil dopusten. V nemškem pravu poleg tega velja, da se lahko tožba na ugotovitev prerekanih insolvenčnih terjatev kljub členu 180 InsO vodi tudi pred arbitražo, dogovorjeno med strankama.(35)
93. Predpostavka za ugotovitveno tožbo pa je v vsakem primeru, da je terjatev prijavljena v seznam terjatev in je prerekana. To se pri terjatvi proti podjetju A‑Consult do sedaj še ni zgodilo. Podredni zahtevki zato niso dopustni, če se nanašajo na zahtevke proti podjetju A-Consult. Če namreč ni gotovo, da je terjatev prerekana, ni potrebe po pravnem varstvu. Če bi terjatev ostala neprerekana, Komisiji njene ugotovitve ne bi bilo treba uveljavljati s tožbo.
94. Zahtevek proti podjetju Ision je bil sicer prijavljen(36). Lahko pa podredni zahtevki kljub temu prav tako ne bi bili dopustni, ker niso vloženi proti pravi toženi stranki in/ali ker so bili vloženi prepozno.
95. Tožbo za ugotovitev utemeljenosti vpisa terjatve na seznam terjatev je treba vložiti proti drugim toženim strankam kot prvotno vloženo dajatveno tožbo, in sicer proti tistim, ki prerekajo obstoj pravice. To je lahko insolvenčni upravitelj ali tudi drug upnik. Dvomi glede dopustnosti podrednih predlogov proti podjetju Ision obstajajo že zato, ker Komisija ni predlagala spremembe tožbe v tožbo proti insolvenčnemu upravitelju ali drugemu insolvenčnemu upniku, ki je prerekal terjatev. Tako insolvenčnemu upravitelju tožba tudi ni bila formalno vročena.
96. Celo če bi predloge razlagali široko v smislu, da so bili postavljeni proti insolvenčnemu upravitelju, njihovi dopustnosti nasprotuje dejstvo, da so bili postavljeni šele na ustni obravnavi. Nedvomno je treba izhajati iz tega, da je ugotovitev pravice vsebovana že v obsodbi na ustrezno dajatev. Ker pa je tožba za ugotovitev utemeljenosti vpisa terjatve na seznam terjatev vložena proti drugim toženim strankam kot prvotno vložena dajatvena tožba, namreč proti tistim, ki prerekajo obstoj terjatve, je potrebna sprememba tožbe.
97. Poslovnik ne ureja izrecno, ali in – pri pritrdilnem odgovoru – do katerega trenutka je sprememba tožbe še mogoča. V skladu s členom 42(2) poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavila med postopkom. To določbo je treba smiselno uporabiti za obravnavano spremembo tožbe, vključno z za to potrebnim navajanjem dejanskega stanja, posebej v zvezi s prijavo terjatve in prerekanjem terjatve s strani insolvenčnega upravitelja.
98. Insolvenčni postopek nad premoženjem podjetja Ision je bil uveden 19. julija 2002. Tudi če Komisija ob vložitvi tožbe 12. avgusta 2002 kljub objavi še ni mogla vedeti za uvedbo postopka, je to izvedela najkasneje z vročitvijo v predmetnem postopku predloženega dopisa insolvenčnega upravitelja podjetja Ision z dne 26. septembra 2002.
99. Od takrat je imela priložnost, da prijavi terjatev in da – po prerekanju terjatve s strani insolvenčnega upravitelja – postavi ugotovitvene zahtevke. Dejansko pa je te zahtevke postavila šele na ustni obravnavi 8. julija 2004, ne da bi to zamudo obrazložila. To je med drugim vodilo do tega, da se insolvenčnega upravitelja podjetja Ision ni dalo v ustreznem času pritegniti v predmetni postopek. Ta pred prijavo terjatve in preden mu je bila vročena tožba, v nobenem primeru ni imel povoda, da bi se udeleževal postopka pred Sodiščem.
100. Posledično tožba proti podjetju A-Consult in proti podjetju Ision ni dopustna tudi v delu, v katerem se z njo podredno predlaga ugotovitev utemeljenosti vpisa terjatve na seznam terjatev.
VI – Utemeljenost
101. Komisija na podlagi pogodbenih določil, posebej člena 23.3 priloge II, in na podlagi neupravičene obogatitve skladno s členom 812 BGB uveljavlja proti toženim strankam kot solidarnim dolžnikom zahtevek za vračilo predplačil. Ker tožba proti podjetjem InterTeam, A-Consult in Ision ni dopustna, ostane za presojo le še, ali je tožba proti podjetjem AMI, Intracom, Euram in banki Nordbank(37) utemeljena.
102. Za solidarno odgovornost je v skladu s členom 421 BGB značilno, da je vsak dolžnik dolžan opraviti celotno izpolnitev. Le če bi bila solidarna odgovornost podana, bi imela tožba Komisije možnosti za uspeh v celoti. Drugače bi lahko Komisija od vsakega sopogodbenika zahtevala le delno izpolnitev.
A – Solidarna odgovornost
1. Trditve strank
a) Komisija
103. Komisija v bistvu navaja, da izhaja solidarna odgovornost iz člena 1 pogodbe in člena 23.3 priloge II. Razdelitev na delovne sklope med posameznimi sopogodbeniki solidarni odgovornosti ne nasprotuje, ker naj bi posamezni rezultati služili samo enemu interesu.
104. Iz pogodbe nadalje izhaja tudi, da mora vsaka od toženih strank nositi posledice zamude druge tožene stranke v skladu s členom 425(1) BGB.(38) Tovrstna soodgovornost za krivdno ravnanje drugih solidarnih dolžnikov je v nemškem pravu redno sprejeta, če se je – kot v obravnavanem primeru – več izvajalcev zavezalo k opravi enega dela (člen 427 BGB).
105. Člen 1(2) pogodbe se ne nanaša na obravnavani primer, temveč določa, v kolikšnem obsegu sopogodbeniki odgovarjajo za zamudo sopogodbenika proti tretjim (npr. podizvajalcem). Tudi če bi šlo pri tem za izjemo od solidarne odgovornosti do Komisije, tožene stranke niso storile vsega, da bi se v nadzorstvenih poročilih odpravile dokumentirane zamude. V vsakem primeru so vse tožene stranke kršile svojo medsebojno obveznost sodelovanja in Komisije v nasprotju s členom 2(3)(c) priloge II o nezadostnem napredovanju del niso obveščale.
b) Tožene stranke
106. A-Consult in Intracom menita, da člen 1(1) pogodbe nikakor ne utemeljuje solidarne odgovornosti za obveznost vračila po členu 23.3 priloge II. Nasprotno, odgovornost za sekundarne storitve je določena le v členu 1(2) pogodbe.
107. Intracom izključuje obstoj solidarne odgovornosti že zato, ker niti en dolžnik ne poseduje potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko opravil celotno izpolnitev. Sicer pa ima pri dvomu pogodbeno določilo prednost pred določbo člena 427 BGB.
108. AMI, Euram in InterTeam, ki so predložila skupna stališča, kot tudi Nordbank, menijo, da je solidarna odgovornost, določena za glavno izpolnitveno obveznost v členu 1(1) pogodbe, v drugem odstavku bistveno spremenjena.
109. Tožene stranke dalje navajajo, da Komisija ni v ničemer pojasnila, katere zamude se v skladu s členom 1(2) pogodbe očitajo posameznim sopogodbenikom. Nordbank in Intracom dodatno navajata, da sta do prekinitve del izpolnila vse svoje obveznosti. Zaradi predčasnega prenehanja ni prišlo do oprave del, ki sta jih bila dejansko dolžna opraviti.
110. Nordbank in Intracom zanikata, da bi kršila obveznosti obveščanja. Člen 2(3)(c) priloge II predvideva le, da morajo sopogodbeniki Komisijo prek koordinatorja opozoriti na težave na svojem delovnem področju. V vsakem primeru jima ni bilo znano, da bi bila pri drugih sopogodbenikih podana neizpolnitev ali zamuda.
111. Iz narave pogodbe kot subvencijske pogodbe po mnenju Nordbank izhaja, da je vsak sopogodbenik zavezan k povračilu le, če je dejansko prejel javna sredstva, do katerih ni bil upravičen.
2. Pravna presoja
112. Obstoj solidarne odgovornosti je treba v prvi vrsti presojati na podlagi samih pogodbenih določil. Pri tem bi lahko bila solidarna odgovornost prvič podana, ker je to neposredno predvideno v pogodbi. Drugič bi lahko solidarna odgovornost sopogodbenikov sledila iz tega, da ti morda sestavljajo družbo civilnega prava (GbR) v smislu člena 705 BGB, katere namen je izvedba projekta.(39) Vsak družbenik GbR namreč načeloma subsidiarno odgovarja za obveznosti družbe, in sicer v višini celotne obveznosti in ne le v višini deleža, ki nanj odpade v notranjem razmerju v okviru družbe.(40)
113. Subsidiarna odgovornost družbenikov pa tako kot pogodbeno dogovorjena solidarna odgovornost vsekakor predvideva, da pogodba dejansko utemeljuje zahtevek za povračilo predplačil proti družbi (in ne le proti posameznim sopogodbenikom), in da osebna odgovornost družbenikov v pogodbi ni bila omejena.
114. Za glavno izpolnitveno obveznost, torej za izvedbo projekta, se zdi, da člen 1(1) pogodbe glede na svoje besedilo jasno utemeljuje solidarno odgovornost. V pogodbenem besedilu določena fraza jointly and severally ustreza solidarni zavezi. Tako se namreč ustrezni odlomek vzorčne pogodbe glasi tudi v nemški različici: „Die Vertragspartner führen die in Anhang I dieses Vertrags genannten Arbeiten […] als Gesamtschuldner […] aus“.
115. Če pa nedeljiva obveznost – kot v obravnavanem primeru – ne more biti opravljena s strani vsakega posameznega sopogodbenika, je bila lahko namesto solidarne odgovornosti mišljena skupna odgovornost, ker ni mogoče domnevati, da so se sopogodbeniki želeli zavezati k nečemu, kar ni mogoče.(41) Za skupno odgovornost je značilno, da upnik ne more zahtevati od vsakega posameznega dolžnika, naj izpolni celotno obveznost, temveč le, da se obveznost izpolni s sodelovanjem vseh dolžnikov.(42)
116. Iz člena 1(2) pogodbe sledi, da je bila – v nasprotju z besedilom odstavka 1 – dejansko dogovorjena skupna odgovornost. Člen 1(2) namreč sopogodbenikom nalaga le obveznost, da si na primeren način prizadevajo doseči cilje projekta in prevzamejo obveznosti sopogodbenika, ki krši pogodbo. Dalje naj noben sopogodbenik ne odgovarja za dogodke, ki so zunaj sfere, na katero lahko običajno vpliva. Ker sopogodbenik torej ni dolžan sam opraviti celotne izpolnitve, solidarna odgovornost ne pride v poštev.
117. Vendar v obravnavanem sporu ne gre več za glavno izpolnitev, torej za izvedbo projekta in izdelavo trgovinske platforme za elektronske komponente. Komisija namreč zahteva povračilo predplačil, do katerih tožene stranke po njenem mnenju niso upravičene. Dejstvo, da že za glavno izpolnitev ne obstaja solidarna odgovornost, je indic za to, kako so sopogodbeniki hoteli splošno razdeliti tveganja. Vendar pa iz tega ne izhaja nujno, da za obveznost povračila prav tako ne obstaja solidarna odgovornost.
118. Vračilo predplačil je deljiva obveznost, za katero veljajo po zakonskih določbah naslednja načela. Če je več dolžnikov zavezanih k opravi deljive obveznosti, kot je sporno vračilo, odgovarjajo po členu 420 BGB v dvomu le sorazmerno. Drugače od tega pa predvideva člen 427 BGB, da tudi pri deljivih obveznostih v dvomu obstaja solidarna odgovornost, če se je več dolžnikov z eno pogodbo zavezalo, da bodo skupaj opravili izpolnitev. To pravilo o razlagi pa velja pri predpostavki, da ni prišlo do drugačne pogodbene ureditve, kar je v nadaljevanju treba preveriti. Solidarna odgovornost bi lahko bila podana tudi, če bi šlo za obveznost GbR, za katero subsidiarno odgovarjajo družbeniki in solidarni dolžniki.
119. Osrednje pogodbeno določilo za povračilo predplačil, ki presegajo priznane stroške, je člen 23.3 priloge II. To določilo izrecno ne predvideva solidarne odgovornosti vseh sopogodbenikov. Zahtevek Komisije za povračilo pa bi bil lahko vložen proti – navidezni – družbi ali skupnosti sopogodbenikov, za katere obveznosti vsak sopogodbenik solidarno odgovarja. Prav tako je razumljivo, da vsak posamezen sopogodbenik odgovarja le za zneske, ki jih je prejel.
120. V členu 23.3 so kot zavezanci za povračilo navedeni the contractors (sopogodbeniki). Iz tega se ne da nujno sklepati o skupni obveznosti in s tem o solidarni odgovornosti. To formulacijo se lahko razume tudi tako, da mora vsak od sopogodbenikov vrniti zneske, ki presegajo povračilo stroškov, ki jim pripada.
121. Iz uporabe glagola „to reimburse“ (vrniti) izhaja, da morajo sopogodbeniki povrniti le tiste zneske, ki so jih pred tem tudi prejeli. V osnovi gre torej za posebno pogodbeno ureditev neupravičene obogatitve. Zahtevki iz neupravičene obogatitve so v skladu s členom 812 BGB usmerjeni k izročitvi tistega, kar je oseba (sama) prejela. Praviloma pri tem ne obstaja solidarna odgovornost med več sopogodbeniki, ki so dolžni izročiti tisto, kar so npr. prejeli na podlagi nične pogodbe.(43) Kaj drugega pa seveda lahko velja, če je bila obogatitev v korist skupnosti civilnega prava.(44)
122. Za razumevanje obveznosti povračila je torej odločilno, komu je bilo plačilo izvršeno. Le tisti, kdor je bil prejemnik plačil, je zdaj zavezanec za vračilo.
123. Razumljivo bi bilo, da bi Komisija izplačala zneske po pogodbi sopogodbenikom skupaj, konkretno GbR, ki jo sestavljajo. Na prvi pogled se zdi, da to potrjuje dejstvo, da Komisija plačuje koordinatorju in ne delno vsakemu sopogodbeniku.
124. Iz člena 2.1 priloge II pa sledi, da koordinator prevzame plačila fiduciarno in jih mora nemudoma posredovati sopogodbenikom, ne da bi postal razpolagalno pooblaščen imetnik sredstev. Plačilo torej ne pripade premoženju družbe, ki jo sestavljajo sopogodbeniki, ali drugi skupnoročni skupnosti. Dejanski prejemnik plačila je namreč vsak posamezen sopogodbenik, in sicer v višini deleža subvencije, ki mu vsakokrat pripada in je vnaprej določen s pogodbeno predvidenim načrtom stroškov. Koordinator ima le funkcijo transferne točke, ki Komisiji prihrani izplačevanje velikemu številu upravičencev.
125. Vsak sopogodbenik je torej v skladu s členom 23.3 priloge II zavezan le k povračilu deleža predplačil, ki ga je prejel. Ker do obogatitve premoženja družbe ni prišlo, prav tako odpade solidarna odgovornost na podlagi morebitnega statusa družbenika sopogodbenikov.
126. Ta zaključek se potrdi ob branju člena 23.3 priloge II v zvezi s členom 1(2) pogodbe. V skladu z drugim stavkom člena 1(2) pogodbe sopogodbenik ne odgovarja za obveznosti plačila drugega sopogodbenika, ki krši pogodbo, razen če je prispeval h kršitvi pogodbe.
127. Komisija meni, da se ta določba nanaša le na obveznosti, ki zavezujejo posameznega sopogodbenika, torej npr. na dolgove proti podizvajalcem ali obveznosti plačila v notranjem razmerju do drugih sopogodbenikov. Za zahtevke, ki so usmerjeni proti vsem sopogodbenikom skupaj, pa se člen 1(2) pogodbe sploh ne uporablja.
128. Ta razlaga pa ni prepričljiva. Člen 1 kot temeljno določilo pogodbe ureja obveznosti toženih strank v razmerju do Komisije. V prvem odstavku so izrecno navedena dela, ki jih je treba opraviti za Komisijo, drugi odstavek zadeva ukrepe, če pride pri izpolnjevanju te obveznosti do motenj. Torej morajo sopogodbeniki v določenih mejah jamčiti za sopogodbenike, ki kršijo pogodbo (prvi stavek drugega odstavka). Te meje so dalje konkretizirane v členu 2(2). Še vedno pa gre za to, kolikšen je obseg obveznosti sopogodbenikov do Komisije.
129. Če bi bilo drugi stavek člena 1(2) pogodbe mogoče razumeti tako, kot to zagovarja Komisija, bi se ta odlomek nanašal na obveznosti sopogodbenikov med seboj ali proti tretjim osebam. S tem bi ta določba v celoti izpadla iz konteksta člena 1 pogodbe. Takšna določba bi sodila bolj v konzorcijsko pogodbo med toženimi strankami, kot pa v pogodbo s Komisijo.
130. Ob pravilni razlagi je treba drugi stavek člena 1(2), v zvezi s členom 23.3 priloge II, razumeti tako, da sopogodbenik ni dolžan povrniti predplačil, ki jih je neupravičeno prejel drug sopogodbenik, ali ker ta svojih obveznosti sploh ni opravil oziroma jih je opravil z napakami ali ker nastalih stroškov ni pravilno izkazal.
131. Vsekakor pa je sopogodbenik lahko odgovoren, če je prispeval h kršitvi pogodbe. V tem okviru drugi stavek člena 1(2) pogodbe Komisijo pooblašča tudi, da od sopogodbenika zahteva povračilo predplačil, ki jih ni prejel. Predpostavka za to je, da je dolžnik sopovzročil pomanjkljivo izpolnitev ali neizpolnitev. Ta določba pa dejansko ne utemeljuje solidarne odgovornosti v zvezi z zahtevki za povračilo. Nasprotno, v vsakem posameznem primeru je treba dokazati, da in če je podano, v kolikšnem obsegu mora sopogodbenik izjemoma povrniti predplačila, ki jih ni prejel.(45)
132. Celo če bi v nasprotju z izvajanji v točkah od 119 do 125 izhajali iz obstoja obveznosti družbe, je treba upoštevati, da je lahko osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe v pogodbah s tretjimi osebami omejena.(46) Člen 1(2) pogodbe bi moral biti opredeljen kot takšna omejitev odgovornosti, tako da je solidarna odgovornost na podlagi statusa družbenika že zaradi tega izključena.
133. Celostno obravnavanje pogodbe potrjuje, da za obveznosti vračila ni bila dogovorjena solidarna odgovornost. Deleži posameznih sopogodbenikov se glede na obseg in kakovost drug od drugega bistveno razlikujejo. Posebej Euram in Nordbank naj bi opravila le pomožen prispevek, tako da bi zagotovila integracijo dopolnilnih storitev v sistem (logistika oz. plačilni sistemi). Ustrezno majhna je bila njuna udeležba v sredstvih finančne podpore. Torej ni mogoče sklepati, da so posamezna podjetja želela prevzeti solidarno odgovornost, čeprav jim je pripadal le majhen delež pri sredstvih podpore in čeprav so bila udeležena le ob koncu projekta ter so imela s tem tudi le malo vpliva na njegov uspeh.(47)
134. Treba je upoštevati tudi posebno naravo pogodbe kot instrumenta spodbujanja raziskav, ki jo je Komisija na ustni obravnavi posebej izpostavila – čeprav v drugem kontekstu. S subvencioniranjem raziskav in razvoja so povezana velika tveganja.(48) Prav zaradi tega, ker zasebni vlagatelji praviloma niso pripravljeni prevzeti teh tveganj, je potrebna podpora iz javnih sredstev. Eno od tveganj, ki ga je Komisija ob sklenitvi subvencijske pogodbe zavestno prevzela, je, da manjša podjetja na področju raziskav in razvoja gospodarsko ne preživijo. Ne bi bilo pravično, če bi tveganje neizpolnitve v takšnih primerih v celoti prevalila na druge sopogodbenike. Komisija bi morala računati s tem, da se podjetja ne bodo več udeleževala s strani Skupnosti subvencioniranih projektov, če s tem prevzamejo tako široke obveznosti, kot jih želi Komisija prikazati na podlagi svoje vzorčne pogodbe.
135. V podporo svojega razumevanja pogodbe Komisija nazadnje opozarja na ugotovitve Sodišča o obstoju solidarne odgovornosti v sodbi Komisija proti Oder‑Plan(49) ter sodbi Komisija proti Manuel Roldão & Filhos in drugi(50). Vendar pa teh zaključkov ni mogoče prenesti na obravnavani primer, ker je bila v tistem postopku sporna pogodba sestavljena popolnoma drugače kot tu obravnavana pogodba.
136. Najprej pogodba v postopkih Komisija proti Oder-Plan ter Komisija proti Manuel Roldão & Filhos in drugi ni dopuščala nobenih dvomov o solidarni odgovornosti glede glavne izpolnitvene obveznosti.(51) Poleg tega bi se lahko sopogodbenik razbremenil solidarne odgovornosti za povračilo neupravičenih plačil le tako, da bi dokazal, da ni prispeval k neizpolnitvi in da je izpolnil obveznosti obveščanja po pogodbi. Po tej klavzuli je torej solidarna odgovornost pravilo, sopogodbenik, od katerega se zahteva vračilo predplačil, pa se je lahko razbremeni le izjemoma, za kar nosi dokazno breme.
137. V navedeni pogodbi pa sopogodbenik za obveznosti vračila tretjih odgovarja le izjemoma, namreč če je prispeval h kršitvi pogodbe. Pravilna izpolnitev obveznosti obveščanja Komisije s tem ni predpostavka za izključitev soodgovornosti. Zato v obravnavanem primeru ni upoštevno dejstvo, da želi Komisija s sklicevanjem na sodbo Komisija proti Oder-Plan sklepati o soodgovornost zaradi kršitve obveznosti obveščanja.
138. Neodvisno od predhodnih razmišljanj pa kot rečeno v vsakem primeru v pogodbenem besedilu obstajajo številne nedoslednosti, ki povzročajo precejšen dvom v solidarno odgovornost. Ti dvomi gredo v breme Komisije.
139. Komisija je vzorčno pogodbo skupaj s prilogo II oblikovala in jo uporabljala za sopogodbenike v velikem številu primerov. Posledično gre za splošne pogoje poslovanja v smislu člena 1 Gesetz zur Regelung des Rechts der Allgemeinen Geschäftsbedingungen (nemški zakon o ureditvi prava splošnih pogojev poslovanja, v nadaljevanju: zakon o AGB). V skladu s členom 5 zakona o AGB, ki se v skladu s členom 24 zakona o AGB uporablja tudi za pogodbe s podjetji, gredo dvomi pri razlagi splošnih pogojev poslovanja v breme uporabnika. Solidarna odgovornost je ugodna za Komisijo, ni pa ugodna za tožene stranke. Da bi se Komisija lahko sklicevala na pogodbena zaveze, ki utemeljujejo solidarno odgovornost, bi moralo to s potrebno jasnostjo izhajati iz določila. Kot so pokazala predhodna izvajanja, pa navedenim spornim pogodbenim določilom ta jasnost manjka.
140. Sklepno je treba ugotoviti, da iz pogodbe ne izhaja nedvomno solidarna odgovornost vseh toženih strank za vračilo predplačil Skupnosti. Sopogodbeniki tudi ne odgovarjajo solidarno za obveznosti GbR, ki bi bila po možnosti ustanovljena za izvedbo projekta.
B – Zahtevek za vračilo predplačila proti podjetjem AMI, Intracom, Euram in banki Nordbank
141. Ker solidarna odgovornost ne obstaja, je treba preveriti, ali ima Komisija zahtevek za vračilo ustreznega dela predplačil proti podjetjem AMI, Intracom, Euram in banki Nordbank. Ta zahtevek bi lahko izhajal iz pogodbe, posebej iz člena 23.3 priloge II, in iz neupravičene obogatitve v smislu člena 812 BGB.
1. Zahtevki iz pogodbe
142. Predpostavka za zahtevek po členu 23.3 priloge II je, da „total financial contribution due for the Project“ (celotni finančni prispevek [Komisije] za projekt) ne dosega že opravljenih predplačil. Pravna posledica bi bila, da bi morala vsaka od navedenih toženih strank povrniti razliko med predplačilom, ki ga je prejela, in nadomestilom stroškov, ki ji pripada. Poleg tega bi bile lahko tožene stranke v skladu z drugim stavkom člena 1(2) pogodbe dolžne povrniti tudi predplačila, ki jih je prejel drug sopogodbenik. To je treba najprej obravnavati.
a) Zahtevek iz drugega stavka člena 1(2) pogodbe (odgovornost za prispevek h kršitvi pogodbe drugih sopogodbenikov)
143. Zahtevek iz drugega stavka člena 1(2) pogodbe bi bil utemeljen, če je tožena stranka, proti kateri je vložen, prispevala h kršitvi (torej npr. nepravilni izpolnitvi ali neizpolnitvi) drugega sopogodbenika, ki ima za posledico restitucijski zahtevek.
144. Iz besedne zveze „razen če“ izhaja, da gre pri tem zahtevku za izjemo od splošnih pogodbenih določil o odgovornosti. Dokazno breme za dejstva, ki utemeljujejo ustrezni zahtevek Skupnosti, torej za prispevek sopogodbenika h kršitvi pogodbe drugega sopogodbenika, nosi Komisija, ki je zahtevek postavila.(52)
145. Komisija je na podlagi nadzorstvenih poročil sicer navajala, da tožene stranke niso v zadostni meri sodelovale in niso vplivale na sopogodbenike, ki so kršili pogodbo. Prav tako ti niso zadostili obveznosti po členu 2.3, točka c, priloge II o obveščanju Komisije o neželjenih razvojih. To pavšalno navajanje pa ne zadošča za obrazložitev odgovornosti sopogodbenika za obveznost vračila terjatev, ki jih ima Komisija do drugega sopogodbenika. Komisija bi namreč to morala konkretizirati glede na posamezne sopogodbenike. Poleg tega so podjetja Ami, Euram, Intracom in banka Nordbank te trditve obrazloženo prerekali, tako da bi morala Komisija zanje predložiti dokaze, česar pa ni storila.
146. Zato je treba zahtevek Komisije na podlagi drugega stavka člena 1(2) pogodbe zavrniti.
b) Zahtevek na podlagi člena 23.3 priloge II (vračilo predplačil)
147. V skladu s členom 23.3 priloge II je treba preveriti, ali plačila, ki so jih prejeli Ami, Euram, Intracom in Nordbank, presegajo povračilo stroškov, ki jim pripada. Dalje mora biti zapadel ustrezen zahtevek za vračilo.
148. Iz člena 23.3 priloge II izhaja, da se obračun opravi, ko so določeni celotni stroški, ki jih mora prispevati Komisija. Dejansko nastali celotni stroški se lahko namreč ugotovijo šele po zaključku projekta ali po drugačnem prenehanju njegove izvedbe.(53) Ker projekt ni bil izveden do konca, bi torej zahtevki za povračilo zapadli šele, ko je bil projekt končan na drug način. Če namreč projekt še ne bi bil končan, bi lahko nastali dodatni stroški za povračilo.
i) Prenehanje pogodbe
149. Projekt bi lahko bil končan z odstopom Komisije od pogodbe 8. septembra 1999. Med strankami pa je zelo sporno, ali je bil ta odstop veljaven. Po mnenju toženih strank manjkata veljavna izjava o odstopu in tudi razlog za odstop. Za zahtevek po členu 23.3 pa ta vprašanja niso bistvena in lahko ostanejo odprta, če je pogodba prenehala na drug način.
150. Člen 5.4 priloge II v dopolnitev člena 23.3 priloge II le pojasnjuje, da sopogodbeniki pri odpovedi obdržijo pravico do sorazmernega povračila stroškov, povezanih s projektom. Člen 5.4 priloge II za prenehanje pogodbe ne vsebuje drugačnega določila kot člen 23.3 priloge II. Po drugi strani pa bi se moral tudi pri odstopu od pogodbe opraviti obračun v skladu s členom 23.3 priloge II.
151. V tem smislu tudi ni potrebe po upoštevanju zakonskih določb o neizpolnitvi oz. pomanjkljivi izpolnitvi pogodbe iz člena 320 in nasl. BGB oz. posebnih določb o podjemni pogodbi, ker vsebuje pogodba ta definitivna določila v členu 23.3 v zvezi s členom 5.4 priloge II. Pogodbena ureditev manjka le za nadaljnje odškodninske zahtevke. Takšnih zahtevkov pa v tem postopku ni uveljavljala nobena stranka.
152. Veljavnost odstopa bi bilo treba preveriti kvečjemu v zvezi z morebitnimi obrestnimi zahtevki Komisije, ki bi v skladu s členom 5.4 priloge II lahko bili podani pri odstopu. Vprašanje, ali je Komisija upravičena do obresti, pa lahko ostane odprto, dokler ni ugotovljeno, ali Komisija sploh ima zahtevke za povračilo proti toženim strankam.
153. Neodvisno od odstopa je pogodba v vsakem primeru s potekom časa postala brezpredmetna. V skladu s členom 2.1 pogodbe bi moral biti projekt izveden v 18 mesecih. S tem se je potek projekta ne glede na odpoved končal 30. novembra 1999. Res je pogodba v skladu s svojim členom 2.2 zaključena šele z zadnjim plačilom Komisije. Vendar pa lahko sopogodbeniki v skladu s členom 18.1 priloge II zahtevajo le povračilo stroškov, ki so nastali med 18‑mesečnim trajanjem projekta. Od tedaj naprej se lahko uveljavljajo le stroški v zvezi s pogodbenimi obveznostmi poročanja in z ocenjevanji. Ni razvidno, da bi tožene stranke še uveljavljale ustrezne stroške. V skladu s členom 5.2 pogodbe(54) – ob ustrezni uporabi v tej okoliščini – bi lahko sopogodbeniki tudi prijavili nadaljnje stroške le v treh mesecih po opravljeni zadnji delni storitvi. Nadaljnjih plačil Komisije torej tudi ni več mogoče pričakovati. Posledično se lahko v vsakem primeru na tej podlagi opravi končni obračun.
154. Med nadzorom razglašeni „suspenz“ projekta pri tem ničesar ne spremeni. Prvič, suspenz v pogodbi ni predviden in med strankami tudi ni bil dogovorjen v pisni obliki, predvideni za spremembe pogodbe. Drugič, mirovanje projekta je v vsakem primeru trajalo do odstopa od pogodbe. Tudi če trajanje mirovanja prištejemo k 18-mesečnemu trajanju, je bilo izvrševanje pogodbe vsekakor zaključeno v letu 2000.
155. Upoštevanje pogodbeno predvidenega trajanja izvedbe je pri pogodbah o financiranju projektov raziskav in razvoja osrednjega pomena. Zaradi tehničnega napredka so lahko ti projekti smiselno izvedeni le v določenem roku. Poleg tega so lahko proračunska sredstva Komisije na razpolago le v določenih obdobjih.
156. Končno tudi stranke soglašajo, da je pogodba postala brezpredmetna. Tožene stranke sicer pojmujejo odstop Komisije kot neveljaven. Nobeno od podjetij pa iz tega ni zaključilo, da bi se projekt še lahko nadaljeval. Nadaljevanje projekta bi spodletelo že zato, ker glavna odgovorna podjetja ne obstajajo več. Poleg tega je treba upoštevati, da so tehnične in ekonomske podlage projekta danes presežene.
157. Ker je postala torej pogodba s potekom časa brezpredmetna, je treba opraviti obračun v skladu s členom 23.3 priloge II. Morebitni znesek razlike med plačili Komisije in dejansko dolgovanim prispevkom Skupnosti bi zapadel.
ii) Plačila Komisije
158. Komisija nosi trditveno breme za zneske, ki so jih prejeli posamezni sopogodbeniki in ki se zajamejo v obračunu po členu 23.3 priloge II. Ker je solidarna odgovornost izključena(55), bi načeloma sledilo, da se kot plačila v tem smislu upošteva zneske, ki jih je InterTeam prevzelo za posamezne sopogodbenike v skladu s členom 2.1, točka b, priloge II. Po tem ni pomembno, v kolikšnem obsegu je InterTeam ustrezne zneske dejansko posredovalo sopogodbenikom.
159. Komisija pa ni navedla podatkov o tem, v kolikšnem obsegu gre s strani podjetja InterTeam prejete zneske pripisati posameznim sopogodbenikom po pogodbeno predvidenem načrtu stroškov. Nasprotno, razčlenila je le zneske, ki naj bi jih sopogodbeniki v notranjem razmerju nosili „ne glede na solidarno odgovornost“.(56) Pri tem Komisija utemeljuje zneske, ki jih je InterTeam dejansko posredovalo sopogodbenikom. Sodišče lahko vzame za podlago le te zneske, ker Komisija ni utemeljila zahtevkov, ki bi segali prek tega. V okviru obračuna je torej treba upoštevati ta plačila za posamezne tožene stranke: AMI: 26.743 eurov, Euram: 21.606 eurov in Intracom: 10.362 eurov. Ker Nordbank ni prejela nobenih plačil, je restitucijski zahtevek proti tej toženi stranki vnaprej izključen.
iii) Stroški, ki se povrnejo
160. Plačilom je treba nasproti postaviti stroške, ki jih mora povrniti Komisija. Komisija je nesporno priznala stroške podjetja AMI v višini 26.214,55 eura in stroške podjetja Intracom v višini 16.384,09 eura. Pri podjetju Intracom obstaja saldo v korist podjetja, tako da zahtevek za povračilo Komisije ni podan. AMI bi moralo plačati razliko 528,45 eura (26.743 – 26.214,55). Euram bi moralo povrniti celotno predplačilo (21.606 eurov), ker Komisija ni priznala nobenih stroškov, ki jih je uveljavljalo Euram. Sporno je le, ali Komisija upravičeno šteje stroške, ki jih uveljavlja AMI, za delno neutemeljene in stroške Euram v celoti za neutemeljene.
161. Nepriznanje stroškov temelji na tem, da komisija rezultatov, v okviru katerih so nastali stroški, ni potrdila kot pogodbeno ustreznih storitev. Pri tem se Komisija sklicuje na nadzorstvena poročila. Predmet zadnjega nadzora ob prenehanju projekta so bili rezultati, tudi dokumentirani v 12-mesečnem poročilu, in sicer: 1.1, 1.2, 1.3, 2.1, 2.2, 2.4, 2.5, 3.1, 3.2, 4.1, 4.2, 4.3, 4.5, 4.6, 5.1. Od teh rezultatov so pomembni le tisti, pri katerih sta po pogodbeno predvidenem načrtu dela sodelovali podjetji Euram in AMI; to so za Euram rezultata 1.2 in 1.3 ter za AMI rezultati 1.1, 1.2, 1.3, 4.3 in 4.5. Ker sta bila rezultata 4.3 in 4.5. s strani Komisije potrjena, je spor osredotočen na stroške, nastale v okviru rezultatov 1.1, 1.2 in 1.3.
162. Komisija je zahtevek za vračilo stroškov oprla le na domnevno nezadostnost rezultatov. Po drugi strani pa ni grajala dokazil o stroških, s katerimi so tožene stranke podprle stroške, ki so jim nastali.
163. Preden raziščemo, ali Komisija upravičeno ni potrdila rezultatov, je treba razjasniti nekatera osnovna vprašanja, ki so sporna med strankami.
– Potrditev 6-mesečnega poročila s strani Komisije
164. Tožene stranke menijo, da je Komisija rezultate, na katere se nanaša 6‑mesečno poročilo (torej med drugim rezultate 1.1, 1.2 in 1.3), potrdila že s tem, da v roku ni podala ugovorov zoper to poročilo.
165. Res je, da veljajo v skladu s členom 10.3 priloge II vmesna poročila za odobrena, če Komisija v enem mesecu ne poda ugovora. Komisija poročila tudi dejansko ni grajala pravočasno.
166. To pa ne pomeni sprejetja rezultatov, dokumentiranih v 6‑mesečnem poročilu. Kot namreč izhaja iz člena 10.1 priloge II, so poročila o napredku namenjena le pregledu Komisije nad pravilnim potekom projekta. Na podlagi teh poročil se Komisija med drugim odloči o tem, ali se lahko opravijo nadaljnja predplačila.(57) Če bi se morala Komisija že ob predložitvi vsakega vmesnega poročila, po potrebi ob pritegnitvi izvedencev, odločiti o potrditvi v njem opisanih rezultatov, bi to povzročilo nesorazmeren upravni strošek.
– Diskrecija Komisije
167. Komisija poudarja posebno naravo pogodbe kot pogodbe o enostranski finančni pomoči Skupnosti v okviru projekta raziskav in razvoja. Iz tega izvaja, da ima za potrjevanje opravljenih storitev diskrecijsko pravico. Sodišče lahko presoja le, ali je Komisija svojo diskrecijsko pravico prekoračila in ravnala samovoljno.
168. To stališče Komisije je treba zavrniti. V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava je na enega sopogodbenika prenesti tako široko pooblastilo za sprejemanje enostranskih odločitev. Pogodba namreč temelji prav na soglasju volj dveh ali več enakopravnih strank. Res je sicer v skladu s členom 315 BGB dopustno, da ena stranka podrobneje opredeli storitev, preden je ta opravljena. Ta določba pa ne predvideva, da ima ena stranka diskrecijsko pravico do naknadne ocene kakovosti že opravljene storitve.
169. Tudi če domnevamo, da se teoretično takšne široke enostranske pravice lahko priznajo, je za to v vsakem primeru potrebna izrecna določba v pogodbi. Obravnavana pogodba vsebuje nekatere indice za to, da je povračilo stroškov odvisno od potrditve storitev s strani Komisije. Vendar pa iz pogodbe ne izhaja s potrebno jasnostjo, da bi bila končna ocena storitev v diskreciji Komisije. Pri tem je treba spomniti, da gredo nejasnosti splošnih pogojev poslovanja v breme Komisije kot uporabnice.(58)
170. Dejstvo, da gre za pogodbo subvencijske narave, pa ne pripomore k utemeljenosti enostranske pravice ocene Komisije. Ni jasno, zakaj bi morale za takšne pogodbe veljati posebnosti.(59) Če Komisija za oddajo finančnih sredstev izbere obliko pogodbe, je vezana tudi na načela, ki veljajo za pogodbe.
171. Poleg tega je treba upoštevati, da prejemnik pogodbeno dogovorjene podpore projektu raziskave in razvoja v pričakovanju prispevka Skupnosti oblikuje svoje pomembne ekonomske ukrepe. Ob neobstoju ustreznega dogovora pričakuje, da ocena pogodbeno dolgovane obveznosti in s tem nadomestila stroškov nista v izključni diskreciji Komisije.
– Vezanost sopogodbenikov na oceno skupine za nadzor
172. Komisija meni, da so ugotovitve skupine za nadzor za tožene stranke zavezujoče, ker so se z oblikovanjem skupine strinjale.
173. Zaradi daljnosežnih posledic bi tak arbitražni dogovor potreboval izrecno ureditev. Niti pogodba niti kasnejša korespondenca strank pa ne vsebujeta indicev za to, da so se sopogodbeniki želeli podvreči zavezujoči oceni storitve s strani tretjih oseb. Pritegnitev izvedencev s strani Komisije je v členu 8 priloge II omenjena le v zvezi z varovanjem zaupnih podatkov sopogodbenikov. V ta kontekst sodi tudi elektronsko dopisovanje med Komisijo in podjetjem InterTeam glede imenovanja skupine za nadzor. V njem se InterTeam strinja z izbiro izvedencev s strani Komisije. O vezanosti na njihove ugotovitve pa se sploh ni govorilo.
– Trditveno in dokazno breme
174. Ker torej ocena storitev ni v diskreciji Komisije in se v tem smislu sopogodbeniki tudi niso zavezali k ugotovitvam skupine za nadzor, veljajo splošna načela trditvenega in dokaznega bremena. Trditveno in dokazno breme za pravno relevantna dejstva nosi torej tisti, ki je postavil zahtevek.(60)
175. Komisija uveljavlja zahtevek za vračilo predplačil. Torej mora navajati in pri sporu dokazati, da plačila presegajo dolgovani finančni prispevek.
176. Komisija dolguje le zneske stroškov za dosežene rezultate, ki so v skladu s pogodbo in če so bili stroški pravilno izkazani. Če je sopogodbenik dosegel rezultat in predložil dokazila o stroških, nosi Komisija dokazno breme za to, da za ta rezultat ne dolguje nadomestila stroškov, ker je bil rezultat pomanjkljiv ali ker dokazila o stroških niso pravilna.
177. S to določitvijo nosilca dokaznega bremena za pomanjkljivost storitve ugotovitve Sodišča prve stopnje v sodbi Toditec(61), na katero se sklicuje Komisija, niso v nasprotju. V tej odločitvi je Sodišče prve stopnje izhajalo iz tega, da morajo sopogodbeniki Komisiji dokazati pravilnost nastalih stroškov in upoštevanje ostalih pogodbeno predvidenih obličnosti, če proti Komisiji uveljavljajo nadomestilo stroškov. V nasprotju s zadevno okoliščino so bili v zadevi Toditec v vlogi tistega, ki je postavil zahtevek, sopogodbeniki in ne Komisija. Zato so morali oni dokazati predpostavke za obstoj zahtevka za povračilo stroškov proti Komisiji.
178. Preveriti je treba še, ali je Komisija sklepčno navedla, da ne dolguje nobenega zneska za stroške rezultatov 1.1, 1.2 in 1.3, ker so bile te storitve pomanjkljive.
179. Zaradi včasih zelo kratkih in na videz površinskih trditev o teh rezultatih bi bilo primerno preveriti tudi, ali je bilo za to delo dejansko porabljenih več mesecev. Na ustni obravnavi se je Komisija res sklicevala na nesorazmerje med vloženim delom in majhnim obsegom rezultata, posebej v zvezi z rezultatom 1.3, prikazanim na samo eni strani. Vendar pa iz tega ni zaključila, da stroški niso bili pravilno izkazani, temveč le, da storitev ni zadostna. V vsakem primeru bi bilo prepozno, če bi Komisija s tem želela posredno izpodbijati tudi dokazilo o stroških.
180. Komisija se pri navajanju napak v veliki meri sklicuje na poročila skupine za nadzor. V drugem nadzorstvenem poročilu, ki je tu odločilno kot zaključno nadzorstveno poročilo, so nadzorniki vse tri rezultate prvega delovnega sklopa ocenili kot nestrukturirane in nepopolne. Podrobno se opredeljujejo o točkah, ki bi jih morali opraviti sopogodbeniki. V končnem stališču gredo celo tako daleč, da rezultata 1.2 in 1.3 obravnavajo kot neobstoječa, ker so predloženi dokumenti po podatkih sopogodbenikov le povzetki storitev.
181. Rezultat 2.1 bi moral v skladu s pogodbo obstajati v tem, da se definirajo Software Interfaces, ki so potrebni za vključitev bank za plačilni promet in logističnih podjetij za transportne naloge. Ta rezultat je predstavljal predpostavko za podrobno specifikacijo funkcij Interface, ki je bila predmet rezultata 2.4. To storitev so nadzorniki v drugem nadzorstvenem poročilu potrdili. Komisija ni prepričljivo utemeljila, kako je bilo mogoče rezultat 2.4 doseči na sprejemljiv način, čeprav podlaga v rezultatu 1.2 ni bila zadostna ali je celo ni bilo. Zlasti ni upoštevala, da so sopogodbeniki v okviru oprave rezultata 2.4, na katerega se v navajanju rezultata 1.2 izrecno sklicuje, morda nadoknadili prej neopravljena dela.
182. Komisija tudi ni navedla, kako se zneski, ki naj jih povrneta podjetji Euram in Alcatel, porazdelijo na različne razultate. Posledično ugotovitev, da Komisija ni prepričljivo utemeljila pomanjkljivosti enega od rezultatov, pri katerih sta ta sopogodbenika sodelovala, zadošča za zavrnitev zahtevkov v celoti.
183. Ker Komisija torej ni izkazala, da obstaja razlika med plačili, ki sta jih prejeli podjteji AMI in Euram, ter finančnim prispevkom Skupnosti, zahtevek za povračilo po členu 23.3 priloge II ne obstaja.
184. Zaradi neobstoja glavnega zahtevka je v vsakem primeru izključen tudi obrestni zahtevek na podlagi člena 5.4 priloge II.
2. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve
185. Zahtevek na podlagi člena 812 BGB iz naslova neupravičene obogatitve je treba zavrniti iz enakih razlogov kot zahtevek za vračilo na podlagi pogodbe. Komisija namreč ni izkazala, da plačila presegajo terjatve sopogodbenikov. Tako ni dokaza za neupravičeno obogatitev.
3. Vmesni zaključek
186. V delu, kjer je tožba dopustna, ni utemeljena, ker tožene stranke ne odgovarjajo kot solidarni dolžniki in ker Komisija ni prepričljivo navedla, da ji pripadajo delni zahtevki za vračilo zoper posamezne sopogodbenike.
VII – Nasprotna tožba
187. Intracom z nasprotno tožbo proti Komisija uveljavlja plačilo zneska 6022 eurov. Ta znesek izhaja iz razlike med predplačilom v višini 10.362 eurov, ki ga je InterTeam dejansko preneselo na Intracom, in podjetju Intracom pripadajoči delež stroškov za potrjene rezultate v višini 16.384,09 eura.
188. Komisija meni, da podjetje Intracom samo ne more uveljavljati zahtevkov, pač pa le vsi sopogodbeniki skupaj kot „solidarni upniki“. Komisija je ta znesek že odštela od terjatve, ki jo je uveljavljala od vseh toženih strank kot solidarnih dolžnikov.
189. Intracom se sklicuje na to, da lahko pri solidarnosti upnikov v skladu s členom 428 BGB že vsak posamezen upnik zahteva celotno izpolnitev. V vsakem primeru je po prenehanju pogodbenega razmerja vsak sopogodbenik upravičen do uveljavljanja svojih zahtevkov.
190. Najprej je treba poudariti, da Komisija ni izrecno predlagala zavrnitve nasprotne tožbe. V odgovoru pa je Komisija v njej vsebovani zahtevek po temelju prerekala in navedla, naj se nasprotna tožba zavrne. V tem navajanju je implicitno vsebovan predlog za zavrnitev.
191. Nasprotna tožba bi bila utemeljena le, če celotna, s strani Komisije izplačana predplačila ne bi že zadoščala za pokritje načrtovanega deleža stroškov podjetja Intracom. Če pa bi Komisija nasprotno izplačala dovolj visoko predplačilo koordinatorju podjetja InterTeam, vendar pa to podjetje sredstev ne bi izplačalo sopogodbenikom v skladu z načrtom stroškov, bi se moralo Intracom obrniti na InterTeam.
192. Znesek, ki ga uveljavlja Intracom, se nanaša na stroške, ki so nastali v zvezi z rezultatoma 4.3 in 4.5, edinima s strani Komisije priznanima rezultatoma, h katerima je Intracom bistveno prispevalo.(62) Rezultat 4.3 je moral biti opravljen do šestega meseca, rezultat 4.5 pa do dvanajstega meseca. Iz pregleda stroškov v prilogi I (str. 28 pogodbe) izhaja, da bi podjetju Intracom pri načrtovanih celotnih stroških v prvih dvanajstih mesecih pripadal delež v višini 28.500 eurov. Intracom pa je nesporno prejelo le 10.362 eurov.
193. Intracom bi imelo zahtevek za nadaljnja plačila proti Komisiji le tedaj, če predplačila, ki jih je Komisija izplačala podjetju InterTeam do konca prvega 12‑mesečnega obdobja, ne bi zadoščala za pokritje z načrtom stroškov do tedaj predvidenih stroškov sopogodbenikov, vključno z deležem podjetja Intracom.
194. Vendar pa ni tako. Podpora Komisije za prvih dvanajst mesecev naj bi znašala 50 % od 646.940 eurov, torej 323.470 eurov.(63) Dejansko je Komisija do 6. maja 1999 koordinatorju podjetja InterTeam izplačala predplačila v znesku 461.394 eurov. V skladu s členom 2.1, točka b, priloge II bi moralo podjetje InterTeam plačila Komisije v ustreznem deležu nemudoma posredovati ostalim sopogodbenikom. Delež, ki bi ga tedaj prejelo podjetje Intracom, bi več kot zadoščal za pokritje njegovih do dvanajstega meseca načrtovanih stroškov.
195. Dejstva, da je podjetje InterTeam sredstva v nasprotju s pogodbo deloma zadržalo, ni mogoče pripisati Komisiji. Intracom torej danes od Komisije ne more več zahtevati nobenega nadaljnjega plačila. Intracom bi namreč moralo delež predplačil, ki mu pripada, zahtevati od podjetja InterTeam in ne od Komisije, kar pa se zdi po likvidaciji podjetja InterTeam brezupno.
196. Zato je treba nasprotno tožbo zavrniti.
VIII – Stroški
197. V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker Komisija s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. Intracom z nasprotno tožbo prav tako ni uspelo. Vendar pa Komisija v zvezi z nasprotno tožbo ni zahtevala, naj se podjetju Intracom naložijo stroški. Zato mora vsaka stranka v tem obsegu nositi svoje stroške.
IX – Predlog
198. Sodišču predlagam, naj odloči tako:
1. Tožba se zavrne.
2. Komisija Evropskih skupnosti nosi stroške postopka.
3. Nasprotna tožba se zavrne.
4. V zvezi z nasprotno tožbo nosita Intracom SA Hellenic Telecommunications & Electronic Industry in Komisija Evropskih skupnosti vsaka svoje stroške.
1 – Jezik izvirnika: nemščina.
2 – Nad premoženjem podjetja A-Consult GmbH je bil pred vložitvijo tožbe uveden postopek prisilne poravnave in odvetnik E. Roehlich je bil postavljen za sodnega upravitelja. Po avstrijskem pravu bi morala biti tožba vložena proti njemu. Komisija tožbe kljub poznavanju teh okoliščin ni spremenila. Zato je v nadaljevanju kot stranka navedeno podjetje A-Consult.
3 – Sklep Sveta št. 94/802/ES z dne 23. novembra 1994 o posebnem programu za raziskave, tehnološki razvoj in demonstracijo na področju informacijskih tehnologij (1994–1998) (UL L 334, str. 24).
4 – Sklep št. 1110/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. aprila 1994 o Četrtem okvirnem programu Evropske skupnosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in demonstracije (1994–1998) (UL L 126, str. 1).
5 – V vmesnem času je bila dejansko vzpostavljena podobna platforma: www.excessportal.com.
6 – Ker je v skladu s členom 2(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem evra (UL L 162, str. 1) potrebno sklicevanje na ECU treba nadomestiti s sklicevanjem na euro po tečaju 1 euro za 1 ECU, je v nadaljevanju – razen v dobesednih citatih – uporabljena le označba euro.
7 – Vzorčna pogodba je dosegljiva na spletni strani http://europa.eu.int/comm/research/modelc.html v francoski, angleški in nemški različici.
8 – Pomen v angleščini ne povsem jasne formulacije „Subject to force majeure […]“ postane jasen, če se dopolnilno uporabljata nemška in francoska različica. V teh se formulacija glasi: „Vorbehaltlich höherer Gewalt […[“ oziroma „Sous réserve des cas de force majeure […]“
9 – Velja različica zadevnih predpisov, ki se je uporabljala ob sklenitvi pogodbe. Tako zlasti ne gre upoštevati sprememb, uvedenih z Gesetz zur Modernisierung des Schuldrechts (zakon o modernizaciji obligacijskega prava) z dne 26. novembra 2001 (prim. člen 229, § 5 Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch – izvedbenega zakona k civilnemu zakoniku).
10 – V skladu s terminologijo člena 238 ES se v nadaljevanju uporablja ta izraz, čeprav gre dejansko za dogovor o sodni pristojnosti, ker so sodišča Skupnosti državna sodišča v širšem smislu, katerih pristojnost je urejena v Pogodbi ES, ne pa zasebne arbitraže.
11 – Člen 51 je bil s Sklepom Sveta 2004/407/ES, Euratom z dne 26. aprila 2004 (UL L 132, str. 5) spremenjen tako, da je od takrat naprej Sodišče pristojno tudi za tožbe institucij Skupnosti na podlagi arbitražne klavzule. Skladno s prehodno določbo člena 2 Sklepa pa se postopki, ki so že uvedeni pred Sodiščem prve stopnje, ne odstopijo Sodišču, če je bil ob uveljavitvi Sklepa pisni postopek že zaključen, kot je to v obravnavanem primeru. Iz tega je treba zaključiti, da ostane za te zadeve nadalje pristojno Sodišče.
12 – K načelu, da se uporabljajo procesne določbe, ki veljajo ob odločitvi, primerjaj sodbi z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah od Salumi in drugi (od 212/80 do 217/80 Recueil, str. 2735, točka 9) ter z dne 1. julija 2004 v zadevah Tsapalos in Diamantakis (C‑361/02 in C‑362/02), ZOdl., str. I‑6405, točka 19).
13 – Sklep Sveta 88/591/ESPJ, EGS, Euratom z dne 24. oktobra 1988 o ustanovitvi Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (UL L 319, str. 1), v različici Sklepa Sveta 1999/291/ES, ESPJ, Euratom z dne 26. aprila 1999 (UL L 114, str. 52). Sklep je bil razveljavljen s členom 10 Pogodbe iz Nice.
14 – Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mayrasa z dne 27. oktobra 1976 v zadevi Pellegrini proti Komisiji (23/76, ZOdl., str. 1807 in 1824).
15 – Vendar pa pisna oblika (razen pri drugačni pogodbeni ureditvi) ni podvržena nobenim strogim merilom. Tako je Sodišče štelo, da zadošča, če je bila klavzula najprej vsebovana v nepodpisanem osnutku pogodbe, na katerega pa so se stranke potem soglasno pisno sklicevale (sodba z dne 7. decembra 1976 v zadevi Pellegrini proti Komisiji, 23/76 Recueil, str. 1807, točki 9 in 10).
16 – Sodba z dne 8. aprila 1992 v zadevi Komisija proti Feilhauer (C-209/90 Recueil, str. I‑2613, točka 13).
17 – Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Lenza z dne 22. oktobra 1991 v zadevi Komisija proti Feilhauer (C-209/90 Recueil, str. 2622, točka 18). Glej tudi sodno prakso Sodišča k členu 17 Bruseljske konvencije (sodbi z dne 10. marca 1992 v zadevi Powell Duffryn, C‑214/89, Recueil, str. I‑1745, točka 37, in z dne 3. julija 1997 v zadevi Benincasa, C‑269/95, Recueil, str. I‑3767, točka 31).
18 – O obveznosti razlage pogodbe ob upoštevanju konteksta prava Skupnosti: sodba z dne 27. aprila 1999 v zadevi Komisija proti SNUA (C-69/97, Recueil, str. I-2363, točka 19).
19 – Sodbi z dne 18. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Zoubek (426/85, Recueil, str. 4057, točka 11) in z dne 3. decembra 1998 v zadevi Komisija proti Industrial Refuse & Coal Energy (C‑337/96, Recueil, str. I‑7943, točka 49).
20 – Sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Parlament proti SERS in drugi (C-167/99, Recueil, str. I‑3269); z dne 16. oktobra 2003 v zadevi Komisija proti ITEC (C-29/03 Recueil, str. I‑12205); z dne 16. oktobra 2003 v zadevi Komisija proti ITEC (C-30/03, Recueil, str. I‑12217) in z dne 8. julija 2004 v zadevi Komisija proti Trendsoft (C‑127/03, neobjavljena v ZOdl, točki 7 in 21).
21 – Sodba z dne 11. oktobra 2001 v zadevi Komisija proti Oder-Plan Architektur in drugi (C‑77/99, Recueil, str. I‑7355, točka 28). Glej tudi sodbo z dne 27. novembra 1984 v zadevi Bensider in drugi proti Komisiji (50/84, Recueil, str. 3991, točka 7). Po sodbi z dne 5. novembra 2002 v zadevi Überseering (C-208/00, Recueil, str. I-9919) se je bolje opreti na kraj ustanovitve. Ker kraj ustanovitve in sedeža v obravnavanem primeru sovpadata, tega vprašanja ni treba podrobneje obravnavati.
22 – Prim. Lutter in Hommelhoff, GmbH-Gesetz: Kommentar, 15. izdaja (2000), § 74, točka 17.
23 – Prim. Bundesarbeitsgericht, sodba z dne 4. junija 2003 (10 AZR 449/02), Neue Zeitschrift für Arbeitsrecht 2003, str. 1049.
24 – Tako sedaj izrecno Bundesgerichtshof v sodbi z dne 2. junija 1999 (VIII ZR 112/98), Neue Juristische Wochenschrift 1999, str. 2972, ki je v starejši sodni praksi štelo za zadostno že samo zatrjevanje obstoja premoženja (sodba z dne 29. septembra 1967, V ZR 40/66, BGHZ 48, str. 303 in 307).
25 – Prim. Schmidt v: Scholz, Kommentar zum GmbH-Gesetz, 9. izdaja (2002), člen 60, točka 62.
26 – Tako se med drugim likvidacija GmbH skladno s členom 65(1) Gesetz betreffend die Gesellschaft mit beschränkter Haftung (zakona, ki ureja družbo z omejeno odgovornostjo, GmbHG) vpiše v sodni register in ga morajo likvidatorji skladno s členom 65(2) GmbHG trikrat objaviti. Hkrati se upniki pozovejo, naj se zglasijo pri družbi. Po zadnji objavi sledi enoletno čakalno obdobje, do izteka katerega premoženje družbe ne sme biti razdeljeno.
27 – Ni jasen preostanek približno 150.000 eurov, ki bi jih moralo podjetje InterTeam nemudoma posredovati ostalim sopogodbenikom ali jih vsaj fiduciarno hraniti ločeno od svojega premoženja. Komisija bi lahko v tem obsegu namesto likvidirane družbe individualno tožila osebe, odgovorne pri podjetju InterTeam.
28 – UL L 160, str. 1.
29 – Prim. zgoraj v opombi 21 navedeno sodbo Komisija proti Oder-Plan, točka 28.
30 – Navedena v opombi 16, točka 13.
31 – Prim. Hess, Weis in Wienberg, Kommentar zur Insolvenzordnung, 2. izdaja (2001), § 87, točki 6 in 7.
32 – Prim. člen 89 InsO.
33 – V svoji z dne 22. februarja 1990 v zadevi ESPJ proti Acciaierie e Ferriere Busseni SPA v stečaju (C‑221/88, Recueil, str. I‑459, točka 26) je Sodišče že odločilo, da se zapovedi ESPJ ne sme razlagati tako, da ima ESPJ v okviru kolektivnih izvršilnih postopkov prednostno pravico pred zasebnimi upniki.
34 – Navedena zgoraj, točka 78.
35 – Hess, Weis in Wienberg, § 180, točka 2.
36 – Vendar pa zaradi pomanjkanja pisne dokumentacije ni jasno, kaj natančno je bilo prijavljeno v tabelo, zahtevek, ki se uveljavlja s prvim podrejenim predlogom, ali zahtevek, ki je vložen skrajno podredno. Dalje ne obstajajo podatki o tem, ali je zahtevek prerekal le insolvenčni upravitelj ali tudi drugi upniki, proti katerim bi morala biti v tem primeru usmerjena tudi ugotovitvena tožba.
37 – Če se v nadaljevanju govori o toženih strankah, so mišljene le še ta štiri podjetja.
38 – Komisija se v zvezi s tem sklicuje na zgoraj v opombi 21 navedeno sodbo Komisija proti Oder‑Plan, točka 61.
39 – Skladno s prilogo I, del 2, točka 6 (str. 70 pogodbe) je predvidena sklenitev konzorcijske pogodbe. Če do tega ne bi prišlo, bi lahko bila družbena pogodba med sopogodbeniki sklenjena tudi konkludentno.
40 – Sprau v: Palandt Bürgerliches Gesetzbuch, 62. izdaja (2003), § 714, točka 12.
41 – Bydlindski v: Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, knjiga 2a, 4. izdaja (2003), § 431, točka 3, Noack v: Staudinger, Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, 1999, uvodna pojasnila k § 420 in nasl., točka 24, drugo gledišče: Heinrichs v: Palandt, uvodna pojasnila k § 420 in nasl., točka 9.
42 – Noack v: Staudinger, uvodna pojasnila k § 420 in nasl., točka 26.
43 – Prim. Noack v: Staudinger, § 427, točka 74.
44 – Noack v: Staudinger, § 427, točka 76, Sprau v: Palandt, § 718, točka 9.
45 – Glede tega glej v nadaljevanju točke od 143 do 146.
46 – Sprau v: Palandt, § 714, točka 18.
47 – Podobno razmišljanje je razvilo Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 13. marca 2003 v zadevi Valnerina proti Komisiji (T-340/00, Recueil, str. II-811, točka 65). Solidarno odgovornost za vračilo prispevka Skupnosti je štelo za nesorazmerno. Vendar pa je bil prispevek v tem primeru plačan na podlagi sklepa in ne na podlagi pogodbe.
48 – Nekatera tveganja, povezana s tem projektom, so izrecno navedena v prilogi I, del 2, točka 2.1 (str. 37 pogodbe).
49 – Navedena v opombi 21.
50 – Sodba z dne 13. novembra 2001 (C-59/99, Recueil, str. I-8499).
51 – Prim. člen 2 pogodbe, podan v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca Alberja z dne 25. januarja 2001 v zadevi Komisija proti Oder-Plan Architektur in drugi (C‑77/99, Recueil, str. 7356, točka 3).
52 – Za ustrezno splošno pravilo o dokaznem bremenu glej v nadaljevanju navedeno točko 174.
53 – Zato mora tudi Komisija v skladu s členom 4, 3. alinea, pogodbe opraviti morebitna preostala plačila šele po dosegi zadnjega rezultata in predložitvi ustreznih dokazil o stroških.
54 – To določilo se glasi: „The cost statements for the final period, incorporating adjustments for previous periods, shall be submitted not later than three months after the approval of the last report, document or other Project Deliverable following which no further costs shall be allowable for payments.“
55 – Glej zlasti točki 124 in 125.
56 – Glej zgoraj navedeno točko 35.
57 – Prim. člen 4, 2. alinea, pogodbe.
58 – Glej zgoraj navedeno točko 139.
59 – Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 16. maja 2001 v zadevi Toditec proti Komisiji (T‑68/99, Recueil, str. II‑1443, točka 77) prav tako odklonilo, da bi se posebne posledice vezale na naravo takih pogodb.
60 – V zvezi s tem načelom prim. npr. sodbo Bundesgerichtshof z dne 14. januarja 1991 (II ZR 190/89, BGHZ 113, str. 222 in 226) in Greger v: Zöller, Zivilprozessordnung, 23. izdaja (2002), uvodna pojasnila k § 284, točka 17.
61 – Navedena v opombi 59, točka 95.
62 – V zvezi z udeležbo podjetja Intracom pri različnih rezultatih glej pregled v prilogi I (str. 55 pogodbe).
63 – Prim. pregled v prilogi I (str. 30 pogodbe).