SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (sedmi senat)

z dne 10. decembra 2008

Zadeva T-57/99

Albert Nardone

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odškodninska tožba – Poklicna bolezen – Izpostavljenost azbestu in drugim snovem“

Predmet: Tožba za povračilo škode, ki jo je tožeča stranka domnevno utrpela zaradi krivdnega ravnanja Komisije, ki je tožečo stranko izpostavila okolju, ki je bilo zaprašeno in onesnaženo z azbestom.

Odločitev: Komisiji se naloži plačilo odškodnine Albertu Nardoneju v višini 66.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Socialna varnost – Nezgodno zavarovanje in zavarovanje za primer poklicne bolezni – Pavšalna odškodnina na podlagi Kadrovskih predpisov – Dodaten odškodninski zahtevek, ki temelji na napaki, ki lahko povzroči odgovornost institucije

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)

2.      Uradniki – Invalidnost – Obveznost uprave, da preveri delovno zmožnost uradnika, ki je dal odpoved – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 78)

3.      Postopek – Stroški – Odmera stroškov – Povračljivi stroški – Pojem – Stroški, nastali v predhodnem postopku – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.      Uradnik, ki je zbolel za poklicno boleznijo, ima pravico zahtevati dodatno odškodnino po običajnem pravu le, kadar ureditev, uvedena s členom 73 Kadrovskih predpisov, ne omogoča ustrezne odškodnine. To pravno pravilo, katerega cilj je preprečiti izplačilo dvojne odškodnine uradnikom, se uporablja sistematično in načeloma ne dovoljuje nobene izjeme ali odstopanja. Tako je treba morebitna prejeta nadomestila iz Kadrovskih predpisov upoštevati pri oceni popravljive škode, če se z njimi povrne ista škoda, katere povračilo se zahteva v okviru odškodninske tožbe.

Odškodninska tožba je vložena prezgodaj, kadar še ni mogoče oceniti ustreznosti odškodnine po Kadrovskih predpisih, ki bi jo tožeča stranka lahko zahtevala. Čeprav je za uradnika običajno hitreje in ceneje dokazati, da ima pravico do pavšalne odškodnine na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, kot dokazati, da so izpolnjeni potrebni pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti, pa ni vedno tako. Sodišče Skupnosti z vidika ekonomičnosti postopka, to je načela, ki zahteva tehtanje različnih obstoječih dejavnikov v vsakem posameznem primeru, za dopustnost odškodninske tožbe po običajnem pravu določa, da mora biti izčrpan postopek za pridobitev odškodnine po Kadrovskih predpisih, določen v členu 73 teh predpisov. Taka tožba se torej lahko razglasi za dopustno, ko postopek za pridobitev odškodnine po Kadrovskih predpisih traja predolgo. Poleg tega bi se v primeru, ko bi se z odškodnino, dodeljeno v okviru take tožbe, povrnila škoda, katere povračilo se tudi zahteva iz naslova ureditve odškodnine po Kadrovskih predpisih, določene v členu 73 teh predpisov, znesek te odškodnine moral odšteti od morebitnih nadomestil iz Kadrovskih predpisov, dodeljenih tožeči stranki, na podlagi pravila o preprečevanju kopičenja odškodnin.

(Glej točke od 53 do 58.)

Napotitev na: Sodišče, 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 23; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑627, točka 72; Sodišče prve stopnje, 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točki 94 in 95.

2.      Niti iz sodne prakse Sodišča niti iz drugega vira prava Skupnosti ne izhaja, da bi imela institucija Skupnosti v primeru prostovoljnega prenehanja delovnega razmerja splošno obveznost preveriti delovno zmožnost uradnika.

Če uradnik meni, da mu zdravstveno stanje ne dopušča opravljanja nalog, mora pred prenehanjem delovnega razmerja v skladu s členom 90 Kadrovskih predpisov vložiti zahtevo za dodelitev invalidske pokojnine na podlagi člena 78 teh predpisov. Če tega ne stori, je edini odgovoren, da mu invalidska pokojnina ni bila dodeljena, če se domneva, da je bil upravičen do take pokojnine.

(Glej točki 130 in 131.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 26. februar 2003, Nardone proti Komisiji, T‑59/01, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑323, točki 38 in 40.

3.      Nagrade, ki jih je treba plačati za storitve odvetnika v fazi predhodnega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, niso povračljivi stroški. Tako po logiki sistema predhodnega postopka, določenega v Kadrovskih predpisih, uradnik v tej fazi nima zastopnika, v zameno pa uprava pritožb ne sme razlagati ozko, ampak jih mora nasprotno preučiti z odprtim duhom. Posledično uradnik, razen v izjemnih okoliščinah, ne more dobiti povračila stroškov in nagrad za svoje svetovalce v okviru odškodninske tožbe.

(Glej točki 139 in 140.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 5. julij 1993, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91 DEP, Recueil, str. II‑757, točka 14; Sodišče prve stopnje, 6. maj 2004, Hecq proti Komisiji, T‑34/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑143 in II‑639, točka 21 in navedena sodna praksa; Sodišče prve stopnje, 13. december 2005, Cwik proti Komisiji, združene zadeve T‑155/03, T‑157/03 in T‑331/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑411 in II‑1865, točka 199 in navedena sodna praksa.

4.      Prvi pogoj za to, da nastane nepogodbena odgovornost Evropske skupnosti, je, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Kar zadeva zahtevo, da mora biti kršitev dovolj resna, je odločilno merilo, da velja za izpolnjeno, zlasti kadar ima zadevna institucija široko diskrecijsko pravico, to, da je ta institucija očitno in resno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice. Če ima ta institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve.

Pogoji za izvajanje odgovornosti Skupnosti za škodo, povzročeno njenim uradnikom in nekdanjim uradnikom zaradi kršitve prava Skupnosti, se ne smejo zaradi neobstoja posebne utemeljitve razlikovati od pogojev, ki urejajo odgovornost Skupnosti do drugih posameznikov.

Zdravstvena služba institucije Skupnosti mora na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja uradnika opozoriti na obstoj vsake bolezni, ki je razvidna iz njegovega spisa, in na vsa ravnanja, nevarna za njegovo zdravje, kar pomeni, da se mu sporočijo vsi glede tega pomembni podatki in informacije. Zdravstvena služba mora uradnika opozoriti tudi na dejavnike tveganja, ki lahko povzročijo nastanek bolezni. Morebitna kršitev teh obveznosti lahko povzroči nastanek odgovornosti zadevne institucije. Dolžnost skrbnega ravnanja je tako pravno pravilo, katerega kršitev lahko povzroči nastanek odgovornosti Evropske skupnosti.

Komisija stori napako, ki pomeni resno kršitev njene dolžnosti skrbnega ravnanja, kadar od uradnika zahteva, da dela v nezdravih razmerah, in ne sprejme ukrepov za izboljšanje teh razmer, čeprav jo je uradni zdravnik večkrat opozoril na ta položaj.

(Glej točke 162, 164, 166 in od 171 do 173.)

Napotitev na: Sodišče, 4. julij 2000, Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točke 41, 43 in 44; Sodišče prve stopnje, 25. september 1991, Nijman proti Komisiji, T‑36/89, Recueil, str. II‑699, točki 36 in 37; Sodišče prve stopnje, 18. december 1997, Gill proti Komisiji, T‑90/95, RecFP, str. I‑A‑471 in II‑1231, točka 34; Sodišče prve stopnje, 12. julij 2001, Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, združene zadeve T‑198/95, T‑171/96, T‑230/97, T‑174/98 in T‑225/99, Recueil, str. II‑1975, točka 134.