SODBA SODIŠČA

z dne 16. junija 1998(*)

„Pogodba o sodelovanju EGS/Jugoslavija – Ustavitev uporabe trgovinskih koncesij – Združljivost z mednarodnim pravom“

V zadevi C-162/96,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 177 Pogodbe ES, ki ga je na Sodišče vložilo Bundesfinanzhof v zvezi s postopkom med

A. Racke GmbH & Co.

in

Hauptzollamt Mainz

o veljavnosti Uredbe Sveta (EGS) št. 3300/91 z dne 11. novembra 1991 o prenehanju trgovinskih koncesij, ki jih je določil Sporazum o sodelovanju med Evropsko Gospodarsko Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (UL 1991, L 315, str.1),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. Gulmann, H. Ragnemalm in M. Wathelet (predsedniki senatov), J. C. Moitinho de Almeida, P. J. G. Kapteyn (poročevalec), J. L. Murray, D. A. O. Edward, G. Hirsch, P. Jann in L. Sevón, sodniki,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, glavna administratorka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za A. Racke GmbH & Co. Dietrich Ehle, avocat v Kölnu,

–        za Svet Evropske unije Jürgen Huber in Micail Vitsentzatos, pravna svetovalca, ter Antonio Tanca iz pravne službe, zastopniki,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti Jörn Sack, pravni svetovalec, in Barbara Brandtner iz pravne službe, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi stališč A. Racke GmbH & Co., Sveta in Komisije na obravnavi 15. julija 1997,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 4. decembra 1997

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepom z dne 7. marca 1996, ki je prispel na Sodišče 13. maja 1996, je Bundesfinanzhof Sodišču na podlagi člena 177 Pogodbe ES predložilo dve vprašanji za predhodno odločanje, ki se nanašata na veljavnost Uredbe Sveta (EGS) št. 3300/91 z dne 11. novembra 1991 o prenehanju trgovinskih koncesij, ki jih je določil Sporazum o sodelovanju med Evropsko Gospodarsko Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (UL 1991, L 315, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba).

2        Vprašanja so bila postavljena v okviru postopka med A. Racke GmbH & Co. (v nadaljevanju: Racke) in Hauptzollamt Mainz v zvezi s carinskim dolgom, ki je nastal pri uvozu določenih količin vina iz Socialistične Federativne Republike Jugoslavije v Nemčijo.

 Pravni okvir

3        Sporazum o sodelovanju med Evropsko Gospodarsko Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju: Sporazum o sodelovanju) je bil podpisan v Beogradu 2. aprila 1980 med državami članicami Evropske Gospodarske Skupnosti in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju: Jugoslavija) in v imenu Skupnosti potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 314/83 z dne 24. januarja 1983 (UL 1983, L 41, str. 1).

4        Člen 22 Sporazuma o sodelovanju v različici, kot izhaja iz člena 4 Dodatnega protokola k temu sporazumu, ki vzpostavlja novo trgovinsko ureditev (v nadaljevanju: Dodatni protokol), potrjen v imenu Skupnosti s sklepom Sveta 87/605/EGS z dne 21. decembra 1987 (UL 1987, L 389, str. 72), določa:

„1. Carine pri uvozu vina iz svežega grozdja iz tarifne podštevilke 22.05 C ex I ali ex II skupne carinske tarife, s poreklom iz Jugoslavije, v Skupnost, ki je polnjeno v dvolitrskih ali manjših posodah, se znižajo za 30 % v okviru letne tarifne kvote Skupnosti 12.000 hektolitrov. Za uvožene količine, ki presegajo kvoto, se uporabljajo carine iz določb odstavka 4.

[…]

3.       Določbe odstavkov 1 in 2 veljajo do znižanja carinskih dajatev, določenih v okviru postopne ukinitve iz odstavka 4, za vina iz odstavka 1, za 30 %, kot je bilo določeno v odstavku 1.

4.       Carine pri uvozu vina iz svežega grozdja s poreklom iz Jugoslavije v Skupnost iz podštevilke 22.05 C ex I ali ex II skupne carinske tarife se ukinejo v skladu s pravili iz člena 2(1) in (2) Dodatnega protokola o novi trgovinski ureditvi. Ta predpis se uporablja v okviru letne tarifne kvote Skupnosti 545.000 hektolitrov. Za uvožene količine, ki presegajo kvoto, bo Skupnost uporabljala carino iz skupne carinske tarife.

[…]“

5        Na podlagi člena 2(1) Dodatnega protokola se carine, ki se na podlagi Sporazuma o sodelovanju uporabljajo za uvoz v Skupnost, postopoma opustijo v enakih obdobjih in po enakih stopnjah, kot je določeno v Aktu o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike in prilagoditvi pogodb (UL 1985, L 302, str. 23) glede uvoza v Skupnost za enake proizvode iz Kraljevine Španije ali Portugalske republike, kakor je bilo določeno 31. decembra 1985. Med to postopno odpravo carin in če se višina carin, ki velja za španski uvoz v Skupnost v sestavi z 31. decembra 1985, razlikuje od stopnje, ki se uporablja za uvoze s poreklom iz Portugalske, se za proizvode s poreklom iz Jugoslavije uporabi višja od obeh stopenj. V skladu s členom 2(2), če je Jugoslavija upravičena do nižjih carin kot Španija ali Portugalska, se odprava začne, ko carine, ki se uporabljajo za Španijo in Portugalsko, dosežejo nižjo raven od tiste, ki se uporablja za proizvode s poreklom iz Jugoslavije.

6        Na podlagi člena 1 Uredbe Sveta št. 3413/90 z dne 19. novembra 1990 o odprtju in zagotavljanju upravljanja tarifnih kvot Skupnosti za določene proizvode s poreklom iz Jugoslavije (1991) (UL 1990, L 335, str. 26) se carine pri uvozu vin iz svežega grozdja v Skupnost, razvrščenih v tarifni številki KN ex 2204 21 in 2204 29, s poreklom iz Jugoslavije, odpravijo od 1. januarja do 31. decembra 1991 na ravni od 3.6, 44.4, 4.8 ali 5.6 ECU/hl in v mejah tarifne kvote 545.000 hl. Poleg tega člena 2 in 4 Uredbe št. 3413/90 določata podrobna pravila za dostop uvoznikov do zadevnih kvot omenjenih proizvodov.

7        Na podlagi člena 60 je veljavnost Sporazuma o sodelovanju omejena. Ne glede na to lahko obe stranki odpovesta Sporazum o sodelovanju z obvestilom drugi stranki. Sporazum preneha veljati šest mesecev od obvestila.

8        S Sklepom 91/586/ESPJ, EGS z dne 11. novembra 1991 o opustitvi uporabe Sporazumov med Evropsko skupnostjo, njenimi državami članicami in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (UL 1991, L 315, str. 47) so Svet in predstavniki vlad držav članic, ki so se sestali v Svetu, ustavili uporabo Sporazuma o sodelovanju s takojšnjim učinkom, iz razlogov, podrobneje opredeljenih v drugi, tretji, četrti in peti uvodni izjavi Sklepa:

„ […] ker so se, v svojih deklaracijah z dne 5. in 28. oktobra 1991, Evropska skupnost in njene države članice, ki so se sestale v okviru Evropskega političnega sodelovanja, seznanile s krizo v Jugoslaviji; ker je Varnostni svet Združenih narodov v resoluciji 713 (1991) izrazil skrb, da bi podaljševanje te situacije predstavljalo nevarnost mednarodnemu miru in varnosti;

ker nadaljevanje sovražnosti in njihove posledice na gospodarske in trgovinske odnose, tako med jugoslovanskimi republikami kot Skupnostjo, pomenijo veliko spremembo pogojev, pod katerimi sta bila sklenjena Sporazum o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in njegovi protokoli, kot tudi Sporazum Evropske skupnosti za premog in jeklo; ker zbuja dvom glede izvajanja takšnih sporazumov in protokolov;

ker ugovor Evropske skupnosti in njenih držav članic, ki so se sestale v okviru evropskega političnega sodelovanja dne 6. oktobra 1991 v Haarzuilensu, ki zahteva skladnost s Sporazumom o ustavitvi ognja, sklenjenem v Haagu dne 4. oktobra 1991, ni bil upoštevan;

ker so v izjavi z dne 6. oktobra 1991 Evropska skupnost in njene države članice, ki so se sestale v okviru evropskega političnega sodelovanja, objavile svojo odločitev, da prekinejo sporazume med Skupnostjo in Jugoslavijo, če sporazum, sprejet v Haagu dne 4. oktobra 1991 med pogodbenicama v sporu, v prisotnosti predsednika Sveta Evropskih skupnosti in predsednika konference o Jugoslaviji, ne bo upoštevan“.

9        Na podlagi člena 1 sporne uredbe so bile trgovinske koncesije, dodeljene s Sporazumom o sodelovanju oziroma na njegovi podlagi, ukinjene. Člen 3 je začel veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske Skupnosti, to je 15. novembra 1991.

10      V prvi, drugi, tretji in četrti uvodni izjavi te uredbe so ponovljeni razlogi iz preambule Sklepa 91/586, kot so navedeni zgoraj.

11      V skladu s členom 60 Sporazuma o sodelovanju je Svet sprejel Sklep 91/602/EGS z dne 25. novembra 1991 o odpovedi Sporazuma o sodelovanju med Evropsko Gospodarsko Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (UL 1991, L 325, str. 23). V skladu s členom 2 začne ta sklep o odpovedi Sporazuma in vseh pripadajočih protokolov in listin veljati na dan objave, to je 27. novembra 1991.

12      Svet je z Uredbo (EGS) št. 3567/91 z dne 2. decembra 1991 o ureditvi uvoza proizvodov s poreklom iz republik Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije (UL 1991, L 342, str. 1) tem republikam za določene proizvode, med katerimi ni bilo vin, podelil ugodnosti trgovinskih določb, ki so v bistvenem enake kot tiste v Sporazumu o sodelovanju, ki ga je Skupnost odpovedala.

13      Uredba sveta (EGS) št. 545/92 z dne 3. februarja 1992 o ureditvi uvoza proizvodov s poreklom iz republik Hrvaške in Slovenije ter jugoslovanskih republik Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne Gore (UL 1992, L 63, str. 1) je ohranila te ukrepe za leto 1992 in jih razširila na določene kmetijske proizvode, med njimi na vina iz svežega grozdja iz tarifnih številk KN ex 2204 21 in 2204 29 s poreklom iz teh republik. Enako člen 6 Uredbe št. 545/92 za ta vina določa, da se carina pri uvozu teh vin zniža na stopnjo 3.2 ECU/hl v mejah letne kvote 545.000 hl.

14      Na podlagi člena 1 Uredbe Sveta (EGS) št. 547/92 z dne 3. februarja 1992 o odprtju in zagotavljanju upravljanja tarifnih kvot Skupnosti za določene proizvode s poreklom iz republik Hrvaške in Slovenije ter jugoslovanskih republik Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne Gore (UL 1992, L 63, str. 41) so bile carine pri uvozu vin iz svežega grozdja, razvrščenih v tarifni številki KN ex 2204 21 in 2204 29, s poreklom iz teh republik, v Skupnost ukinjene od 1. januarja do 31. decembra 1992 na ravni od 2.4, 2.9, 3.2 ali 3.7 ECU/hl in v okviru kvot 545.000 hl. Člena 2 in 4 te uredbe določata podrobna pravila za dostop uvoznikov do zadevnih kvot omenjenih proizvodov.

 Postopek v glavni stvari

15      Od 6. novembra 1990 do 27. aprila 1992 je Racke v Nemčiji ocarinil vina, uvožena iz proizvodnega območja na Kosovu, s tem da jih je uskladiščil v zasebnem carinskem skladišču. 7. maja 1992 je prijavil lote za prosti promet v skladu s carinsko ureditvijo po preferenčni stopnji, določeni v Sporazumu o sodelovanju.

16      Kljub temu je Hauptzollamt Mainz z odločbo z dne 27. maja 1992 zahteval razliko med carino, ki se uporablja za tretje države, in preferenčno stopnjo, zato ker so bila vina uvožena iz Srbije.

17      Racke je zoper ta sklep vložil tožbo pri Finanzgericht, ki ji je ugodilo za vina, uvožena pred 15. novembrom 1991, zavrnilo pa jo je glede presežka, zato ker je bila ukinitev trgovinskih koncesij, dodeljenih s Sporazumom o sodelovanju, s sporno uredbo upravičena s temeljno spremembo položaja, namreč z vojno v Jugoslaviji.

18      Racke se je zoper ta sklep pritožil pri Bundesfinanzhof, ki se najprej sprašuje, ali je enostranska odpoved Sporazuma o sodelovanju skladna s pogoji iz člena 61(1) Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 (v nadaljevanju: Dunajska konvencija).

19      Člen 62 Dunajske konvencije določa:

„1. Bistvene spremembe okoliščin, ki so vladale ob sklenitvi pogodbe in je članice niso predvidele, ni mogoče navesti kot razlog za prenehanje pogodbe ali za odstop od nje, razen:

a) če te okoliščine za članice niso bistvena podlaga za njihovo privolitev, da jih veže pogodba, in

b) če ta sprememba ne meri na to, da korenito spremeni pomen obveznosti, ki jih je v skladu s pogodbo treba še izpolniti.

[…]

3. Če se more članica sklicevati v smislu prejšnjih točk na bistveno spremembo okoliščin kot na razlog za prenehanje pogodbe ali za odstop od nje, se sme nanjo sklicevati prav tako le za ustavitev uporabe pogodbe.“

20      Po mnenju predložitvenega sodišča je razpad Jugoslavije v več novih držav in sovražnosti znotraj Jugoslavije, ki so bile posledica političnih sprememb, povzročil temeljno spremembo bistvenih okoliščin, na katerih temelji privolitev pogodbenih strank, zavezanih s Sporazumom o sodelovanju. Nasprotno pa sprememba ne spreminja bistveno obsega obveznosti, ki izhajajo iz Sporazuma o sodelovanju, ki je predvsem gospodarska pogodba.

21      Bundesfinanzhof se nato glede na člen 65 Dunajske konvencije sprašuje, ali je bilo zakonito ustaviti uporabo Sporazuma o sodelovanju brez predhodnega obvestila in odpovednega roka, če je bila posebna nujnost in je časovni zamik pred plačilom zadevnih carin odtehtal morebitne napake v postopku.

22      Člen 65(1) Dunajske konvencije določa, da mora stranka, ki se na podlagi določbe te konvencije sklicuje na razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe, za odstop od nje ali za ustavitev uporabe svojo zahtevo sporočiti drugim članicam. Člen 65(2) Dunajske konvencije dalje določa, da lahko po preteku roka, ki razen v primeru posebne nujnosti ne bi smel biti krajši kot tri mesece od prejema sporočila, če nobena članica nima pripomb, članica, ki je obvestila, nastopi z nameravanim ukrepom v obliki, kot jo določa 67. člen. Člen 65(3) Dunajske konvencije pa določa, da morajo članice, če ima pripombo kakšna druga članica, iskati rešitev na način, ki je naveden v 33. členu ustanovne listine Združenih narodov.

23      Upoštevaje te pomisleke je Bundesfinanzhof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je Uredba Sveta (EGS) št. 3300/91 z dne 11. novembra 1991 o prenehanju trgovinskih koncesij, ki jih je določil Sporazum o sodelovanju med Evropsko Gospodarsko Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (UL L 315, str.1), veljavna?

2.      V primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje:

Kakšne so posledice neveljavnosti za uporabo carin, zaračunanih v začetku maja 1992 za vina s poreklom iz Srbije, ki so bila uvožena od sredine novembra 1991 do aprila 1992 in sproščena za skladiščenje v carinskem skladišču?

Ali so v okviru kvot, dodeljenih leta 1992, vina s poreklom iz nekdanje Jugoslavije, razen Srbije, predmet prednostnega carinskega obravnavanja?“

 Prvo vprašanje

24      Uvodoma je treba ugotoviti, da vrsta določb, med njimi tudi člen 62 Dunajske konvencije, tudi če ne zavezuje Skupnosti in vseh držav članic, odseva pravila mednarodnega prava, ki pod določenimi pogoji uzakonja načelo, v skladu s katerim lahko sprememba okoliščin povzroči neveljavnost oziroma prenehanje pogodbe. Tako je mednarodno sodišče presodilo, da so „to načelo in izjemne okoliščine, ki zanj veljajo, izraženi v členu 62 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, ki jo je mogoče v mnogih primerih, kar zadeva prenehanje pogodbenih odnosov zaradi spremenjenih okoliščin, šteti za kodifikacijo obstoječega običajnega prava“ (sodba z dne 2. februarja 1973 v zadevi Fisheries Jurisdiction, Združeno kraljestvo proti Islandiji, ICJ Poročilo o sodbah, neobveznih mnenjih in sklepih, 1973, str. 3, odstavek 36).

 Pristojnost Sodišča

25      Komisija je izrazila dvome glede pristojnosti Sodišča za odločanje o prvem vprašanju, če se to nanaša na veljavnost sporne uredbe glede na pravila mednarodnega običajnega prava. Tudi če je ta uredba akt, ki ga je sprejela Skupnost v smislu člena 177, prvi pododstavek, (b), Pogodbe, pa postopek za sprejetje predhodne odločbe ne dopušča začeti razprave, ki temelji le na mednarodnem pravu, in še posebej na načelih, ki urejajo prenehanje pogodb in prekinitev njihove uporabe.

26      Kot je Sodišče že odločilo v sodbi z dne 12. decembra 1972 v zadevi International Fruit Company in drugi (21/72 do 24/72, Recueil, str. 1219, točka 5), pristojnost sodišča za odločanje na podlagi člena 177 Pogodbe o veljavnosti aktov institucij Skupnosti ni omejena z razlogi, na podlagi katerih je mogoče izpodbijati veljavnost teh aktov.

27      Ker se ta pristojnost razteza na vse razloge neveljavnosti, ki lahko vplivajo na te akte, je Sodišče dolžno preveriti, ali lahko na njihovo veljavnost vpliva dejstvo, da so v nasprotju s pravilom mednarodnega prava (zgoraj navedena sodba International Fruit Company in drugi, točka 6).

28      Sodišče ima torej pristojnost za odločanje o prvem vprašanju.

 Veljavnost sporne uredbe

29      Treba je opozoriti, da se vprašanje veljavnosti sporne uredbe glede na mednarodno običajno pravo postavlja kot vmesno vprašanje v pravdi, v kateri Racke zahteva uporabo sistema carin po preferenčni stopnji, določeni v členu 22 Sporazuma o sodelovanju.

30      Zato je treba najprej preveriti, ali je člen 22(4), ki se uporablja v postopku v glavni stvari, tako kot kaže namen uredb o kvotah, navedenih v sklepu o predložitvi, takšen, da posameznikom neposredno daje pravico do prednostnega carinskega obravnavanja.

31      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba šteti, da se določba sporazuma, ki ga je Skupnost sklenila s tretjimi državami, neposredno uporablja, če vsebuje glede na besedilo in namen sporazuma jasno in natančno obveznost, katere izvrševanje ni odvisno od nobenega drugega ukrepa (glej predvsem sodbo v zadevi Demirel, 12/86, Recueil, str. 3719, točka 14).

32      Da bi razsodili, ali določba člena 22(4) Sporazuma o sodelovanju ustreza tem merilom, je treba najprej pregledati njeno besedilo.

33      To določbo je treba v skladu z njenim besedilom izvršiti z akti Skupnosti, zato da bi se v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v členu 2(1) in (2) Dodatnega protokola, odprla letna tarifna kvota Skupnosti, s tem da Skupnost pri sprejemanju teh ukrepov nima nobene diskrecije.

34      Iz tega sledi, da člen 22(4) Sporazuma o sodelovanju, kar zadeva prednostno carinsko obravnavanje, ki ga določa, posameznikom lahko da pravice, na katere se je mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči.

35      Ta ugotovitev poleg tega ni v nasprotju s presojo namena in narave sporazuma, katerega del je tudi člen 22(4).

36      Namen Sporazuma o sodelovanju je pospeševanje razvoja trgovine med pogodbenima strankama in postopno odstranjevanje ovir za znaten obseg menjave. Po končani prvi stopnji te sprostitve 30. junija 1985 je Dodatni protokol uvedel naslednjo ureditev trgovinske menjave. V tem kontekstu člen 22(4) v različici, kot izhaja iz člena 4 tega Dodatnega protokola, za določena vina uvaja carinsko kvoto Skupnosti, v okviru katere bodo carine pri uvozu v Skupnost ukinjene.

37      Tako je treba preveriti, ali lahko posameznik, ki se v postopku sklicuje na prednostno carinsko obravnavanje, ki mu ga daje člen 22(4) spremenjenega Sporazuma o sodelovanju, izpodbija veljavnost sporne uredbe glede na pravila mednarodnega običajnega prava, na podlagi katerih je bila od 15. novembra 1991 ustavljena uporaba trgovinskih koncesij, ki so razveljavile trgovske koncesije, določene v tem sporazumu.

38      V zvezi s tem Svet zatrjuje, da je sprejetje sporne uredbe logično in zakonito sledilo sprejetju Sklepa 91/586, ki je na mednarodni ravni ustavil uporabo Sporazuma o sodelovanju. Sprejetje sporne uredbe je bilo nujno, ker so bile trgovinske koncesije, dodeljene s Sporazumom, v preteklosti implementirane z notranjo uredbo Skupnosti.

39      Svet meni, da zato, ker mednarodno pravo ne določa pravnih sredstev za primere kršitev določb mednarodnega prava, njihova morebitna kršitev s Sklepom 91/586 ne bi nujno vzpostavila ponovne uporabe Sporazuma o sodelovanju in posledično, na ravni Skupnosti, povzročila neveljavnosti izpodbijane uredbe, zato ker je ta v nasprotju s sporazumom, ki se ponovno uporablja. Kršitev mednarodnega prava bi bila lahko na primer sankcionirana z odškodnino, uporaba Sporazuma o sodelovanju pa bi ostala ustavljena. Zato Sodišču, da bi presodilo veljavnost sporne uredbe, ne bi bilo treba preveriti, ali ustavitev uporabe Sporazuma o sodelovanju s Sklepom 91/586 krši pravila mednarodnega prava.

40      Najprej je treba ugotoviti, da se vprašanje predložitvenega sodišča nanaša le na veljavnost sporne uredbe glede na pravila mednarodnega običajnega prava.

41      Prav tako je treba ugotoviti, da je sporazum s tretjo državo, ki ga je sklenil Svet v skladu z določbami Pogodbe ES, kar zadeva Skupnost, akt, ki ga je sprejela institucija Skupnosti, in da so določbe takega sporazuma sestavni del prava Skupnosti (zgoraj navedena sodba Demirel, točka 7).

42      Če bi bilo treba sporno uredbo razglasiti za neveljavno, bi se trgovinske koncesije, dodeljene s Sporazumom o sodelovanju, v pravnem redu Skupnosti uporabljale, dokler ne bi Skupnost v skladu s pravili mednarodnega prava, ki se uporablja, prekinila veljavnosti tega sporazuma.

43      Iz tega sledi, da bi razglasitev neveljavnosti sporne uredbe zato, ker je v nasprotju z določili mednarodnega običajnega prava, posameznikom omogočila, da se neposredno sklicujejo na pravico do prednostnega obravnavanja, ki jim ga daje Sporazum o sodelovanju.

44      Komisija dvomi, da je mogoče pravila mednarodnega prava, na katera se sklicuje sklep o predložitvi, brez izrecne določbe v Pogodbi ES obravnavati kot sestavni del pravnega reda Skupnosti. Za izpodbijanje veljavnosti posamezne uredbe se lahko posameznik opre na razloge, ki temeljijo na razmerju med njim in Skupnostjo, nasprotno pa nima pravice, da bi se skliceval na razloge, ki izhajajo iz pravnega razmerja med Skupnostjo in tretjo državo, za katero se uporablja mednarodno pravo.

45      V zvezi s tem je treba poudariti, da mora Skupnost, kot izhaja iz sodbe z dne 24. novembra 1992 v zadevi Poulsen in Diva Navigation (C-286/90, Recueil, str. I-6019, str. 9), pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštovati mednarodno pravo. Zato mora takrat, ko sprejme uredbo, ki ustavi uporabo trgovinskih koncesij, podeljenih s sporazumom ali na podlagi sporazuma, ki ga je sklenila s tretjo državo, spoštovati pravila mednarodnega običajnega prava.

46      Pravila mednarodnega običajnega prava, ki se nanašajo na prenehanje in ustavitev pogodbenih odnosov zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, zavezujejo institucije Skupnosti in so del pravnega reda Skupnosti.

47      Dalje je treba ugotoviti, da posameznik v tem primeru posredno izpodbija veljavnost uredbe Skupnosti glede na ta pravila, zato da bi uveljavil pravice, ki jih ima neposredno na podlagi sporazuma Skupnosti s tretjo državo. Ta zadeva se torej ne nanaša na neposredni učinek teh pravil.

48      Pravzaprav se posameznik sklicuje na temeljna pravila mednarodnega običajnega prava nasproti izpodbijani uredbi, ki je bila sprejeta v skladu s temi pravili in mu odvzela pravice do prednostnega obravnavanja, ki mu jih daje Sporazum o sodelovanju (za položaj, primerljiv glede temeljnih pogodbenih pravil, glej sodbo z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu, C-69/89, Recueil, str. I-2069, točka 31).

49      Pravila, na katera se sklicuje posameznik, so izjema od načela pacta sunt servanda, ki je temeljno načelo vsakega pravnega reda, še posebej mednarodnega pravnega reda. Ko se uporablja v mednarodnem pravu, to načelo zahteva, naj vsaka pogodba zavezuje stranke in naj jo te izpolnijo v dobri veri (glej člen 26 Dunajske konvencije).

50      Na pomembnost tega načela je poleg tega opozorilo Meddržavno sodišče, po mnenju katerega „stabilnost pogodbenih odnosov določa, da je sklicevanje na temeljno spremembo okoliščin dopustno samo v posebnih primerih“ (sodba z dne 25. septembra 1997 v zadevi Gabcíkovo-Nagymaros Project, Madžarska proti Slovaški, točka 104, še neobjavljena v ICJ Poročilu o sodbah, neobveznih mnenjih in sklepih).

51      V teh okoliščinah posamezniku, ki se upravičeno sklicuje na pravice, ki jih je pridobil neposredno iz sporazuma s tretjo državo, ni mogoče odreči možnosti, da izpodbija veljavnost uredbe, ki mu z ukinitvijo trgovinskih koncesij, pridobljenih s tem sporazumom, preprečuje, da se nanj sklicuje, in da se za izpodbijanje njene veljavnosti sklicuje na obveznosti, ki izhajajo iz pravil mednarodnega običajnega prava, ki ureja prenehanje in ustavitev uporabe pogodbenih razmerij.

52      Vendar se mora sodni nadzor zaradi zapletenosti zadevnih pravil in nenatančnosti nekaterih pojmov, na katere se nanašajo, zlasti v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti, omejiti na vprašanje, ali je Svet s sprejetjem uredbe o ustavitvi uporabe pogodbenih razmerij glede pogojev za uporabo teh pravil storil očitno napako pri presoji.

53      Da bi bila mogoča prenehanje oziroma ustavitev uporabe sporazuma zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, mednarodno običajno pravo, kot je uzakonjeno v členu 62(1) Dunajske konvencije, postavlja dva pogoja. Prvič, če so te okoliščine za članice bistvena podlaga za njihovo privolitev, da jih veže pogodba; drugič, učinek te spremembe je tak, da korenito spremeni pomen obveznosti, ki jih je v skladu s pogodbo treba še izpolniti.

54      Kar zadeva prvi pogoj, je treba ugotoviti, da sta v skladu s preambulo Sporazuma o sodelovanju pogodbeni stranki „trdno odločeni, da pospešita razvoj in raznovrstnost gospodarskega, finančnega in trgovinskega sodelovanja, da bi dosegli boljše ravnovesje ter izboljšanje strukture in razširitev obsega trgovine in s tem večjo blaginjo svojega prebivalstva,“ in da se zavedata „potrebe, da se za organizacijo bolj harmoničnih ekonomskih in trgovinskih odnosov med Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo upošteva nov položaj, ki ga je ustvarila širitev Skupnosti, in da se krepijo obstoječi sosedski odnosi“. V skladu s tema uvodnima izjavama člen 1 Sporazuma določa, da je „cilj tega sporazuma pospeševati splošno sodelovanje med pogodbenicama, kar naj bi prispevalo h gospodarskemu in socialnemu razvoju Socialistične Federativne Republike Jugoslavije in pomagalo okrepiti njune odnose“.

55      Z vidika tako obsežnega namena zagotavljanje miru v Jugoslaviji, nujnega za dobre sosedske odnose, in obstoj institucij, ki bi lahko zagotovile udejanjanje sodelovanja, zajetega s sporazumom na celotnem ozemlju Jugoslavije, pomenita nujen pogoj za začetek in nadaljevanje sodelovanja, predvidenega s sporazumom.

56      Kar zadeva drugi pogoj, ne izhaja, da je Svet s tem, ko je v drugi uvodni izjavi sporne uredbe ugotovil, da „nadaljevanje sovražnosti in njihove posledice na gospodarske in trgovinske odnose, tako med jugoslovanskimi republikami kot Skupnostjo, pomenijo veliko spremembo pogojev, pod katerimi sta bila sklenjena Sporazum o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in njegovi protokoli,“ in da „zbuja dvom glede izvajanja takšnih sporazumov in protokolov“, storil očitno napako pri presoji.

57      Tudi če je res, kot dokazuje Racke, da se je določen obseg trgovanja z Jugoslavijo moral nadaljevati in da bi Skupnost lahko nadaljevala z dodeljevanjem tarifnih koncesij, pa ni nič manj res, kot je opozoril generalni pravobranilec v odstavku 93 sklepnih predlogov, da uporaba zadevnih pravil mednarodnega običajnega prava ni odvisna od nezmožnosti izvrševanja obveznosti, in da nadaljevanje podeljevanja prednosti za spodbujanje trgovanja v okoliščinah, ko je Jugoslavija razpadala, ne bi bilo več smiselno.

58      Kar zadeva vprašanje, ki se postavlja v sklepu o predložitvi, ali je bilo glede na člen 65 Dunajske konvencije zakonito ustaviti uporabo Sporazuma o sodelovanju brez predhodnega obvestila ali odpovednega roka, je treba ugotoviti, da so v skupnih izjavah z dne 5., 6. in 28. oktobra 1998 Skupnost in države članice napovedale, da bodo sprejele omejevalne ukrepe proti tistim pogodbenim strankam, ki ne bi spoštovale dogovora o prekinitvi ognja z dne 4. oktobra 1991, podpisanega v prisotnosti predsednika Sveta in predsednika Konference o Jugoslaviji; poleg tega je Skupnost ob sklenitvi tega sporazuma navedla, da bo prekinila Sporazum o sodelovanju v primeru nespoštovanja prekinitve ognja (Bull. CE 10-1991, odstavki 1.4.6, 1.4.7 in 1.4.16).

59      Tudi če take deklaracije ne izpolnjujejo formalnih zahtev iz te določbe, je treba opozoriti, da posebna postopkovna pravila niso del mednarodnega običajnega prava.

60      Zato je treba ugotoviti, da pri presoji prvega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi vplival na veljavnost uredbe o ustavitvi uporabe.

61      Glede na odgovor na prvo predloženo vprašanje ni treba odločiti o drugem vprašanju.

 Stroški

62      Stroški Sveta in Komisije, ki sta Sodišču predložila stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče

o vprašanjih, ki jih je predložilo Bundesfinanzhof s sklepom z dne 7. marca 1996, razsodilo:

Pri presoji zastavljenih vprašanj ni bil ugotovljen noben element, ki bi vplival na veljavnost Uredbe Sveta (EGS) št. 3300/91 z dne 11. novembra 1991 o prenehanju trgovinskih koncesij, ki jih je določil Sporazum o sodelovanju med Evropsko Gospodarsko Skupnostjo in Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo.

Rodríguez Iglesias

Gulmann      Ragnemalm

Wathelet

Moitinho de Almeida      Kapteyn

Murray

Edward      Hirsch

Jann

Sevón

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. junija 1998.

Sodna tajnica:

Predsednik:

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

Sevón

---

* Jezik postopka: nemščina.