SODBA SODIŠČA

z dne 22. maja 1990(*)

Zadeva C-70/88,

Evropski parlament, ki ga zastopata Francesco Pasetti Bombardella in Jorge Campinos, pravna strokovnjaka, ob sodelovanju članov pravne službe Evropskega parlamenta Christiana Pennere in Johanna Schooja, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Generalnem sekretariatu Evropskega parlamenta, Kirchberg,

tožeča stranka

proti

Svetu Evropskih Skupnosti, ki ga zastopata generalni direktor pravne službe Raffaello Fornasier in pravni svetovalec Bernhard Schloh, zastopnika, z naslovom v Luxembourgu, pri Jörgeju Käserju, direktorju direktorata za pravne zadeve Evropske investicijske banke, 100 Boulevard Konrad-Adenauer,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ki ga zastopa J. Gensmantel iz Treasury Solicitor's Department, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, na sedežu Veleposlaništva Združenega kraljestva, 14 Boulevard Roosevelt,

in

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata pravni svetovalec Michel Van Ackere-Pietri in član pravne službe Jürgen Gränwald, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Georgiosu Kremlisu, članu pravne službe, Wagner Centre, Kirchberg,

intervenienta,

katere predmet je v trenutni fazi postopka dopustnost tožbe, vložene na podlagi člena 173 Pogodbe EGS in člena 146 Pogodbe ESAE, za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ESAE) št. 3954/87 z dne 22. decembra 1987, ki predpisuje najvišje dovoljene ravni radioaktivne onesnaženosti živil in hrane v primeru, ko je onesnaženost povzročena z nuklearno nesrečo ali kakršnokoli drugo radiološko katastrofo (UL L 371, stran 11),

SODIŠČE,

v sestavi: O. Due, predsednik, sir Gordon Slynn, C. N. Kakouris, F. A. Schockweiler in M. Zuleeg, predsedniki senatov, G. F. Mancini, R. Joliet, J. C. Moitinho de Almeida in G. C. Rodríguez Iglesias, sodniki;

generalni pravobranilec: W. Van Gerven,

sodni tajnik: D. Louterman, glavni administrator,

ob upoštevanju poročilo za obravnavo,

potem ko so stranke podale ustne navedbe na obravnavi z dne 5. oktobra 1989: Evropski parlament, ki so ga zastopali Francesco Pasetti Bombardella, Christian Pennera in Johann Schoo ob sodelovanju člana Odvetniške zbornice v Bruslju Waelbroeck Michela, Svet, ki sta ga zastopala Raffaello Fornasier in Bernhard Schloh, ter Komisija, ki sta jo zastopala generalni direktor pravne službe Jean-Louis Dewost ob sodelovanju Denise Sorasio, pravna svetovalka, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. novembra 1989

izdalo naslednjo

Sodbo

1        Evropski parlament je dne 4. marca 1988 v sodnem tajništvu Sodišča vložil tožbo ter z njo na podlagi člena 173 Pogodbe EGS in člena 146 Pogodbe ESAE predlagal razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ESAE) št. 3954/87 z dne 22. decembra 1987, ki predpisuje najvišje dovoljene ravni radioaktivne onesnaženosti živil in hrane v primeru, ko je onesnaženost povzročena z nuklearno nesrečo ali kakršnokoli drugo radiološko katastrofo (UL L 371, stran 11).

2        Ta uredba, ki temelji na členu 31 Pogodbe ESAE, predpisuje postopek za določanje najvišjih dovoljenih ravni radioaktivne onesnaženosti živil in hrane, ki se lahko trži po nuklearni nesreči ali kakršnikoli radiološki katastrofi, ki lahko povzroči ali je že povzročila daljnosežno radioaktivno onesnaženost živil in hrane. Živil in hrane, katerih onesnaženost preseže najvišje dovoljene ravni, ki so določene v aktu, sprejetem v skladu z določbami izpodbijane uredbe, se ne sme dati na trg.

3        V postopku sprejemanja izpodbijane uredbe je Svet v skladu s členom 31 Pogodbe ESAE vprašal Evropski parlament za svetovalno mnenje in ta je izrazil nestrinjanje s pravno podlago, ki jo je Komisija izbrala, ter zahteval, da mu Komisija predloži nov predlog, ki temelji na členu 100A Pogodbe EGS. Ker Komisija zahteve ni upoštevala, je Svet sprejel Uredbo št. 3954/87 na podlagi člena 31 Pogodbe ESAE. Parlament je nato zoper to uredbo vložil to ničnostno tožbo.

4        Svet je vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 91(1), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča in Sodišču predlagal, naj o odloči o ugovoru in zadeve ne obravnava po temelju.

5        Preden je Sodišče izreklo sodbo z dne 27. septembra 1988 v zadevi Evropski parlament proti Svetu, „komitologija“ (302/87, Recueil, str. 5615), je Svet v utemeljitev ugovora nedopustnosti navedel podobne trditve kot v zadevi 302/87. Na obravnavi dne 5. oktobra 1989 je Svet navedel, da je Sodišče o vprašanju procesnega upravičenja Evropskega parlamenta za vložitev ničnostne tožbe že razsodilo v sodbi z dne 27. septembra 1988 in da je posledično ta tožbe nedopustna.

6        Evropski parlament je predlagal, naj Sodišče ugovor zavrne. Navaja, da obravnavana zadeva v primerjavi z zadevo 302/87, vsebuje nove elemente. Sodišče naj bi pri utemeljitvi zavrnitve priznanja procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe Parlamentu dejansko poudarilo, da je Komisija tista, ki je na podlagi člena 155 Pogodbe EGS dolžna varovati posebne pravice Parlamenta in v ta namen vlagati ničnostne tožbe, ki bi se izkazale za potrebne. Vendar pa obravnavana zadeva kaže na to, da Komisija te naloge ne more opravljati, saj je predlog utemeljila na pravni podlagi, ki se razlikuje od tiste, za katero Parlament meni, da je ustrezna. Potemtakem se Parlament ne more zanesti na Komisijo, da bo branila njegove posebne pravice tako, da bo vložila ničnostno tožbo.

7        Evropski parlament je dodatno navedel, da sprejetja izpodbijanega akta s strani Sveta ni mogoče razlagati kot implicitno zavrnitev delovanja, ki bi Parlamentu dajala možnost vložitve tožbe zaradi nedelovanja. Poleg tega pa je varovanje njegovih posebnih pravic s tožbami posameznikov popolnoma naključno in zato neučinkovito.

8        Zato po mnenju Parlamenta obstaja pravna praznina, ki jo mora Sodišče premostiti, tako da Evropskem parlamentu prizna procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe, v mejah, ki so potrebne za varstvo lastnih posebnih pravic.

9        S sklepom z dne 13. julija 1988 je bilo Komisiji Evropskih skupnosti dovoljeno, da intervenira v podporo predlogom tožeče stranke. Čeprav je Komisija sklenila, da bi na podlagi dejanskega stanja Sodišče moralo tožbo po temelju zavrniti, je na obravnavi Sodišču predlagala, naj ugovor nedopustnosti Sveta zavrne. S sklepom z dne 18. januarja 1989 je bilo Združenem kraljestvu dovoljeno intervenirati v podporo predlogom tožene stranke. Združeno kraljestvo glede dopustnosti tožbe ni predlagalo ničesar.

10      Obširnejša navedba dejanskega stanja v tej zadevi, potek postopka, tožbeni razlogi in trditve strank, so navedeni v poročilu za obravnavo. Ti elementi spisa so povzeti spodaj le toliko, kolikor so potrebni za presojo Sodišča

11      Pred začetkom obravnave je treba opozoriti, da je treba dopustnost predloga za razglasitev ničnosti presoditi upoštevaje Pogodbo ESAE, saj izpodbijani akt temelji na določbi te pogodbe.

12      Iz zgoraj navedene sodbe z dne 27. septembra 1988 izhaja, da Parlament nima pravice vložiti ničnostne tožbe na podlagi člena 173 Pogodbe EGS ali na podlagi člena 146 Pogodbe ESAE, ki sta po vsebini enaka..

13      Dejansko po eni strani Parlament ni naveden v členu 173, prvi odstavek, ali 146 med institucijami, ki lahko, tako kot države članice, vložijo predlog za razglasitev ničnosti zoper vse akt drugih institucij.

14      Dalje, ker ni pravna oseba, Parlament ne more začeti postopka pred Sodiščem na podlagi drugega odstavka omenjenih členov, ki je zasnovan tako, da je v vsakem primeru neprimeren za vložitev ničnostne tožbe s strani Parlamenta.

15      V isti sodbi z dne 27. septembra 1988 je Sodišče po obrazložitvi odločitve, zakaj Parlament na podlagi člena 173 Pogodbe EGS nima procesnega upravičenja za sprožitev postopka pred Sodiščem, opozorilo, da obstajajo številna pravna sredstva, ki zagotavljajo zaščito posebnih pravic Parlamenta. V tej sodbi je Sodišče tudi poudarilo, da ima Parlament v primeru nedelovanja pravico vložiti tožbo zaradi nedelovanja, poleg tega pa Pogodbi zagotavljata pravno sredstvo, s katerim lahko Parlament Sodišču predloži v presojo akte Sveta ali Komisije, ki so bili s prejeti s kršitvijo posebnih pravic Parlamenta.

16      Vendar pa iz okoliščin in debate v tej zadevi izhaja, da so sicer številna pravna sredstva, ki jih zagotavljata obe pogodbi, Pogodba ESAE in Pogodba EGS, čeprav so učinkovita in raznolika, lahko tudi neučinkovita in negotova.

17      Prvič, s tožbo zaradi nedelovanja ni mogoče izpodbijati pravne podlage že sprejetega akta.

18      Drugič, predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti takšnega akta ali začetek postopka za razglasitev ničnosti akta s strani držav članic ali posameznikov je popolnoma naključna in na to Parlament ne more računati.

19      Končno, čeprav je Komisija dolžna zagotavljati varstvo posebnih pravic Parlamenta, ni dolžna slediti stališču Parlamenta in vložiti ničnostne tožbe, za katero sama meni, da ni utemeljena.

20      Iz prej navedenega izhaja, da obstoj različnih pravnih sredstev ne zagotavlja, da bo zanesljivo in v vseh okoliščinah prišlo do presoje zakonitosti akta Sveta ali Komisije, ki krši posebne pravice Parlamenta..

21      Takšne posebne pravice so en od dejavnikov institucionalnega ravnovesja, ki ga ustvarjata Pogodbi. Pogodbi vzpostavljata sistem delitve oblasti med različnimi institucijami Skupnosti tako, da vsaki instituciji podeljujeta lastno vlogo v institucionalni zgradbi Skupnosti in uresničevanju nalog, ki so ji zaupane.

22      Spoštovanje institucionalnega ravnovesja pomeni, da mora vsaka institucija izvrševati lastna pooblastila ob spoštovanju pooblastil drugih institucij. Zato je tudi potrebno, da obstaja možnost sankcioniranja v primerih kakršnekoli kršitve tega pravila.

23      Pogodbi podeljujeta pristojnost Sodišču, da pri razlagi in uporabi določil Pogodb zagotovi spoštovanje prava in zagotavlja vzdrževanje institucionalnega ravnovesja ter posledično sodni nadzor spoštovanja posebnih pravic Parlamenta, če se ta nanjo obrne, s pravnim sredstvom, ki je prilagojeno cilju, ki ga ta zasleduje.

24      Pri izvrševanju te naloge Sodišče seveda Parlamenta ne more vključiti med institucije, ki lahko začnejo postopek na podlagi člena 173 Pogodbe o EGS ali člena 146 Pogodbe ESAE, če ta ne izkaže pravnega interesa.

25      Vendar je dolžnost Sodišča zagotoviti polno uporabo določb Pogodb, ki se nanašajo na institucionalno ravnovesje ter poskrbeti, da ni mogoče kršiti posebnih pravic Parlamenta, ne da bi ta imel na voljo sodno varstvo, tako kot druge institucije, med pravnimi sredstvi, ki jih določata pogodbi, katerega uporaba je zanesljiva in učinkovita.

26      Dejstvo, da v Pogodbah ni določbe, ki bi na kakršenkoli način podelila Parlamentu pravico za vložitev ničnostne tožbe, lahko pomeni postopkovno praznino, vendar je ni mogoče postaviti nasproti temeljnemu interesu, ki ga ima vzdrževanje in spoštovanje institucionalnega ravnovesja, katerega pogoji so postavljeni v ustanovitvenih pogodbah Evropskih skupnosti.

27      Potemtakem je ničnostna tožba zoper akt Sveta ali Komisije, ki ga vloži Parlament, dopustna, pod pogojem, da je tožba namenjena le varstvu njegovih posebnih pravic in da temelji le na teh tožbenih razlogih. Ker je pogoj izpolnjen, se ničnostna tožba Parlamenta dalje obravnava po pravilih za ničnostne tožbe, ki so določena s pogodbama in veljajo za preostale institucije.

28      V skladu s pogodbama obsegajo posebne pravice Parlamenta tudi udeležbo pri pripravi zakonodajnih aktov, kar je posebej določeno s pravili o postopku sodelovanja v Pogodbi EGS.

29      V tej zadevi Parlament trdi, da sporna uredba temelji na členu 31 Pogodbe ESAE, ki določa le, da mora Parlament dati svetovalno mnenje, medtem ko je za uporabo postopka za sodelovanje s Parlamentom potrebno, da ta temelji na členu 100A Pogodbe EGS.

30      Iz tega Parlament sklepa, da izbira pravne podlage za izpodbijano uredbo s strani Sveta krši posebne pravice Parlamenta, saj mu odreka možnost bolj neposredne in dejavnejše udeležbe pri pripravi akta v okviru postopka sodelovanja glede na postopek posvetovanja.

31      Ker Parlament zatrjuje kršitev svojih posebnih pravic, ki izhaja iz izbire pravne podlage izpodbijanega akta, iz vsega prej navedenega izhaja, da je ta tožba dopustna. Zato se ugovor Sveta o nedopustnosti zavrne in se postopek nadaljuje z obravnavanjem zadeve po temelju.

 Stroški

32      Odločitev o stroških se pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1)      Ugovor nedopustnosti Sveta se zavrne.

2)      Nadaljuje se z obravnavanjem zadeve po temelju.

3)      Odločitev o stroških se pridrži.

Zuleeg Mancini Joliet Moitinho de Almeida Rodríguez Iglesias

Objavljeno v Luxembourgu dne 22. maja 1990.

* Jezik postopka: francoščina.