SODBA SODIŠČA

z dne 22. oktobra 1987(*)

„Nepristojnost nacionalnih sodišč za razglasitev ničnosti aktov institucij Skupnosti – Veljavnost odločbe o a posteriori izterjavah uvoznih dajatev “

V zadevi 314/85,

zaradi predloga, ki ga je na podlagi člena 177 Pogodbe EGS vložilo Finanzgericht Hamburg (Zvezna republika Nemčija), v postopku, ki poteka pred tem sodiščem, med

Foto-Frost, s sedežem v Ammersbeku,

in

Hauptzollamt Lübeck-Ost,

da dobi sodbo o predhodnem vprašanju glede razlage člena 177 Pogodbe, člena 5(2) Uredbe Sveta št. 1697/79 z dne 24. julija 1979 o a posteriori izterjavah uvoznih dajatev, ki niso bile zahtevane od zavezanca za plačila v zvezi z izdelki, prijavljenimi za carinjenje (UL L 197, str. 1), ter glede razlage Protokola o nemški notranji trgovini in povezanih vprašanj z dne 25. marca 1957 in glede veljavnosti odločbe Komisije, ki je bila 6. maja 1983 naslovljena na Zvezno republiko Nemčijo, da je treba v obravnavani zadevi a posteriori plačati uvozne carine,

SODIŠČE,

v sestavi Mackenzie Suart, predsednik, G. Bosco, J. C. Moitinho de Almeida in G. C. Rodriguez Iglesias (predsedniki senatov), T. Koopmans, U. Everling, K. Bahlmann, Y. Galmot, R. Joliet, T. F. O’Higgins in F. Schockweiler, sodniki,

generalni pravobranilec: G. F. Mancini,

sodni tajnik: J. A. Pompe, namestnik sodnega tajnika,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Foto-Frost J. Heemann, odvetnik iz Hamburga, skupaj s H. Frostom, izvedenec,

–        za vlado Zvezne republike Nemčije M. Seidel, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. Sack, član njenega pravnega oddelka, zastopnik,

ob upoštevanju zapisnika obravnave, ki je bil dopolnjen v ustnem postopku 16. decembra 1986,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. maja 1987

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepom z dne 29. avgusta 1985, ki ga je Sodišče prejelo 18. oktobra 1985, je Finanzgericht Hamburg Sodišču v skladu s členom 177 Pogodbe EGS postavilo več predhodnih vprašanj o razlagi člena 177 Pogodbe, člena 5(2) Uredbe Sveta št. 1697/79 z dne 24. julija 1979 o a posteriori izterjavah uvoznih dajatev, ki niso bile zahtevane od zavezanca za plačila v zvezi z izdelki, prijavljenimi za carinjenje (UL L 197, str. 1), ter v zvezi z razlago protokola o nemški notranji trgovini in povezanimi vprašanji z dne 25. marca 1957 in glede veljavnosti odločbe Komisije, ki je bila 6. maja 1983 naslovljena na Zvezno republiko Nemčijo, da je treba v obravnavani zadevi a posteriori plačati uvozne carine.

2        Ta vprašanja so bila zastavljena v sporu med Hauptzollamt in podjetjem Foto‑Frost s sedežem v Ammersbeku (Zvezna republika Nemčija), uvoznik, izvoznik in veletrgovec s fotografskimi izdelki (v nadaljevanju: tožeča stranka), za razveljavitev upravne odločitve Hauptzollamt Lübeck-Ost (v nadaljevanju: tožena stranka) o a posteriori plačilu uvoznih dajatev, ki na podlagi odločbe Komisije z dne 6. maja 1983, naslovljene na Zvezno republiko Nemčijo, določa, da zavezanca v obravnavanem primeru plačila uvoznih dajatev ni mogoče oprostiti.

3        Poslovanje, na katero se plačilo dajatev nanaša, je uvoz tožeče stranke prizmatičnih daljnogledov s poreklom v Nemški demokratični republiki v Zvezno republiko Nemčijo in sprostitev tega blaga v prosti promet. Foto-Frost je daljnoglede kupil pri trgovcih na Danskem in v Združenem kraljestvu, ki so mu jih iz carinskih skladišč na Danskem in Nizozemskem poslali po zunanjem tranzitnem postopku.

4        Pristojni carinski uradi so na podlagi tega, da izdelki izvirajo iz Nemške demokratične republike, najprej dovolili vnos izdelkov brez plačila uvoznih dajatev. Po preverjanju pa je Haupzollamt Lübeck-Ost menil, da bi bilo treba po nemški carinski zakonodaji plačati dajatev. Kljub temu je zavzel stališče, da ni primerno a posteriori izterjevati dajatev, ker so bile izpolnjene zahteve iz člena 5(2) Uredbe Sveta št. 1697/79, ki določa, da „pristojni organi lahko opustijo a posteriori izterjavo uvoznih ali izvoznih dajatev, ki jih niso pobrali zaradi napake pristojnih organov samih, ki je zavezanec, ki je deloval v dobri veri in je upošteval vse veljavne določbe v zvezi s carinsko deklaracijo, ni odkril“. Glede na sklep za predhodno odločanje je Hauptzollamt zavzel stališče, da je Foto-Frost pravilno izpolnil carinsko deklaracijo in od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bo napako odkril, ker tudi carinski uradi menijo, da na podlagi prejšnjih podobnih postopkov ni razloga za plačilo carine.

5        Ker gre v tem primeru za znesek carine, večji od 2000 ekujev, Uredba Komisije št. 1573/80 z dne 20. junija 1980 o določbah za izvajanje člena 5(2) iz prej omenjene Uredbe Sveta št. 1697/79 (UL L 161, str. 1) Hauptzollamt ne dovoljuje odločati o odstopanju od a posteriori izterjave. Zato je na zahtevo Hauptzollamt zvezni finančni minister prosil Komisijo, naj na podlagi člena 6 prej omenjene Uredbe št. 1573/80 odloči, ali je mogoče odstopiti od zahteve za a posteriori izterjavo carine.

6        Komisija je 6. maja 1983 na Zvezno republiko Nemčijo naslovila negativno odločbo. Utemeljila jo je s tem, da „zadevni carinski uradi niso zagrešili napake pri uporabi določb, ki urejajo notranjo trgovino v Nemčiji, ampak so nedvomno šteli, da so podatki na deklaraciji, ki jo je izpolnil uvoznik, pravilni; to pa tem organom nikakor ne preprečuje, da pozneje ne popravijo svoje napake, kar je izrecno navedeno v členu 10 Direktive Sveta 79/695/EGS z dne 24. julija 1979 o uskladitvi postopkov za sprostitev blaga v prosti promet“ (UL L 205, str. 19). Dalje se šteje, da „bi moral uvoznik okoliščine zadevnih uvoznih postopkov pretehtati tudi v smislu določb, ki urejajo trgovino znotraj Nemčije in na katere se je skliceval; ugotovljeno je bilo, da ni upošteval vseh določb veljavnih predpisov, ki urejajo carinske deklaracije.“

7        Na podlagi te odločbe je Hauptzollamt izdal upravno odločbo o a posteriori izterjavi carine, kar Foto-Frost v postopku v glavni stvari izpodbija.

8        Foto-Frost je Finanzgericht Hamburg zaprosil za odredbo o odložitvi izvršitve te upravne odločbe. Finanzgericht je tej prošnji ugodilo z obrazložitvijo, da vse kaže na to, da je bilo zadevno poslovanje del nemške notranje trgovine, in zaradi tega po nemškem protokolu o notranji trgovini v tem primeru carine ni treba plačati.

9        Foto-Frost je nato Finanzgericht Hamburg zaprosil za razveljavitev upravne odločbe o a posteriori izterjavi carine. Finanzgericht je zavzelo stališče, da je bila veljavnost odločbe Komisije z dne 6. maja 1983 sporna, z obrazložitvijo, da so bile izpolnjene vse zahteve iz člena 5(2) Uredbe Sveta št. 1697/79 za opustitev a posteriori izterjave carine, ker pa je izpodbijana odločba temeljila na odločbi Komisije, je Finanzgericht menilo, da bi lahko odločbo razveljavilo samo, če bi bila odločba Komisije že sama po sebi neveljavna. Zato se je Finanzgericht obrnilo na Sodišče s predlogom za predhodno odločanje o naslednjih štirih vprašanjih:

„1.      Ali nacionalno sodišče lahko presoja veljavnost odločbe, ki jo je Komisija sprejela v skladu s členom 6 Uredbe Komisije (EGS) št. 1573/80 z dne 20. junija 1980 (UL L 161, str. 1) glede opustitve izterjave uvoznih dajatev v skladu s členom 5(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1697/79 z dne 24. julija 1979 (UL L 197, str. 1), s katero ugotavlja, da ni nobenega razloga za opustitev izterjave uvoznih dajatev, in ali lahko, če je to potrebno, v postopku, ki tako odločbo izpodbija, zagovarja stališče, da je treba izterjavo dajatev opustiti?

2.       Če nacionalno sodišče ne more presojati veljavnosti odločbe Komisije, ali je odločba Komisije z dne 6. maja 1983, sklic REC 3/83, veljavna?

3.       Ali se v primeru, da nacionalno sodišče lahko presoja veljavnost odločbe Komisije, člen 5(2) Uredbe št. 1697/79 razlaga tako, da podeljuje pravico do sprejemanja odločb po prostem preudarku, ki jih potem lahko Sodišče presoja samo glede zlorabe oblasti, in če je tako, za kakšne zlorabe lahko gre, brez možnosti nadomestitve svoje odločbe, oziroma ali dopušča sprejetje ukrepa na podlagi pravičnosti, katere zakonitost je v vseh njenih delih podvržena presoji sodišča?

4.       Ali se v primeru, da izterjave carine ni mogoče opustiti v skladu s členom 5(2) Uredbe št. 1697/79, izdelki, ki izvirajo iz Nemške demokratične republike in ki prihajajo v Zvezno republiko Nemčijo skozi druge države članice po zunanjem tranzitnem postopku Skupnosti, obravnavajo kot izdelki v nemški notranji trgovini v skladu s protokolom o nemški notranji trgovini in povezanimi vprašanji z dne 25. marca 1957, zaradi katerih pri uvozu v Zvezno republiko Nemčijo zanje ni treba plačati niti carin niti uvoznega prometnega davka, ali pa je treba take pristojbine zaračunavati kot v primeru uvoza iz držav nečlanic, da se v skladu z ustrezno carinsko zakonodajo in uvoznim prometnim davkom po členu 2(2) Šeste direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih v Evropskih skupnostih na ta način obračunajo carine Skupnosti?“

10      Popolnejši opis dejstev in uporabljenih določb prava Skupnosti ter stališč, ki so jih predložili Foto-Frost, Hauptzollamt Lübeck-Ost, vlada Zvezne republike Nemčije in Komisija, je v poročilu o obravnavi.

 Prvo vprašanje

11      S prvim vprašanjem želi Finanzgericht izvedeti, ali je pristojno za razglasitev neveljavnosti odločbe Komisije z dne 6. maja 1983. Finanzgericht dvomi o veljavnosti te odločbe na podlagi tega, da so v tej zadevi izpolnjene vse zahteve iz člena 5(2) Uredbe št. 1697/79 za opustitev a posteriori izterjave carine. Finanzgericht meni, da je glede na razdelitev pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki je opredeljena v členu 177 Pogodbe, za razglasitev neveljavnosti ukrepov organov Skupnosti pristojno samo Sodišče.

12      Po členu 177 je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi Pogodbe in aktov institucij Skupnosti ter o veljavnosti takih aktov. Drugi odstavek tega člena določa, da se nacionalna sodišča s takimi vprašanji lahko obrnejo na Sodišče, tretji odstavek istega člena pa jih k temu zavezuje, če v nacionalnem pravu ni nobenega pravnega sredstva zoper njihove odločitve.

13      Člen 177 omogoča nacionalnim sodiščem, da se v primeru odločitev, zoper katere v nacionalnem pravu obstaja pravno sredstvo, na Sodišče obrnejo s predhodnim vprašanjem v zvezi z razlago ali veljavnostjo aktov, vendar pa ne določa, ali lahko nacionalna sodišča sama razglasijo neveljavnost aktov institucij Skupnosti.

14      Nacionalna sodišča lahko presojajo veljavnosti akta Skupnosti in lahko, če so razlogi za neveljavnost, ki jih uveljavljajo stranke, neutemeljeni, razloge zavrnejo in ugotovijo, da je posamezen akt v celoti veljaven. S tem ne ogrozijo obstoja akta Skupnosti.

15      Po drugi strani nacionalna sodišča ne morejo aktov institucij Skupnosti razglasiti za neveljavna. Kot Sodišče poudarja v svoji sodbi z dne 13. maja 1981 (International Chemical Corporation, 66/80, Recueil, str. 1191), je glavni namen pristojnosti, ki jih ima Sodišče po členu 177, zagotoviti, da nacionalna sodišča enotno uporabljajo pravo Skupnosti. Zahteva po enotnosti je zlasti nujna, kadar gre za veljavnost aktov Skupnosti. Razlike med sodišči držav članic glede priznavanja veljavnosti aktov Skupnosti bi lahko ogrozile enotnost pravnega reda Skupnosti in negativno vplivale na temeljno zahtevo po pravni varnosti.

16      Zahtevana skladnost sistema sodnega varstva, določenega v Pogodbi, vodi k istemu sklepu. V povezavi s tem je treba upoštevati, da so predlogi za predhodno odločanje, kot so na primer postopki za razveljavitev, sredstva za presojanje zakonitosti aktov institucij Skupnosti. Kot je Sodišče opozorilo v sodbi z dne 23. aprila 1986 (Partie ecologiste „les Verts“ proti Evropskemu parlamentu, 294/83, Recueil, str. 1339), „je Pogodba s členoma 173 in 184 ter s členom 177 vzpostavila celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, ki Sodišču omogočajo presojanje zakonitosti aktov institucij.“

17      Ker člen 173 daje Sodišču izključno pristojnost za razveljavitev akta institucije Skupnosti, se zaradi skladnosti sistema zahteva, da je tudi v primeru, če se akt Skupnosti izpodbija pred nacionalnim sodiščem, za razveljavitev akta pristojno Sodišče.

18      Poudariti je treba tudi to, da ima Sodišče za odločanje o veljavnosti aktov Skupnosti najboljše možnosti. V skladu s členom 20 Protokola o Statutu Sodišča EGS lahko institucije Skupnosti, katerih akti se izpodbijajo, sodelujejo v postopku in s tem branijo veljavnost izpodbijanih aktov. V skladu z drugim odstavkom člena 21 tega protokola lahko Sodišče od držav članic in institucij, ki v postopku ne sodelujejo, zahteva podatke, za katere presodi, da so potrebni za zaključek postopka.

19      K temu je treba dodati, da se na pravilo, da nacionalna sodišča sama ne smejo razveljaviti aktov Skupnosti, ni treba sklicevati v določenih okoliščinah v postopkih, ki se nanašajo na izvrševanje začasnih ukrepov, vendar to v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

20      Zato je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da nacionalna sodišča sama niso pristojna za odločanje o neveljavnosti aktov institucij Skupnosti.

 Drugo vprašanje

21      Pri drugem in tretjem vprašanju se domneva, da je v obravnavanih postopkih treba plačati carine. Finanzgericht želi z drugim vprašanjem ugotoviti, ali je v primeru, da je zgolj Sodišče samo pristojno za presojanje veljavnosti odločbe Komisije, odločba Komisije veljavna.

22      Upoštevati je treba, da člen 5(2) Uredbe št. 1697/79 določa, da morajo biti izpolnjeni trije posebni pogoji, preden se pristojni organi lahko odrečejo a posteriori izterjavi carine. To določbo je treba razlagati tako, da morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji za to, da zavezanec pridobi pravico pričakovati odstop od izterjave obravnavane carine.

23      Presoditi je treba, ali so v tej zadevi izpolnjeni trije pogoji, določeni v členu 5(2) Uredbe št. 1697/79. Sodišče je pristojno za ugotovitev dejstev, na katerih temelji akt Skupnosti, in pravnih kvalifikacij, na podlagi katerih je institucija Skupnosti odločala in za katere se v predlogu za predhodno odločanje zatrjuje, da so nepravilni.

24      Prvi pogoj iz člena 5(2) je ta, da dajatev ni bila plačana zaradi napake pristojnih organov. V zvezi s tem je treba zavrniti trditev Komisije, da carinski organi napake niso zagrešili sami, ampak so v skladu s členom 10 Direktive Sveta 79/695/EGS samo šteli, da so bili podatki na Foto-Frostovi deklaraciji pravilni. Glede na omenjeno določbo se lahko v primeru, ko je bila dajatev določena na podlagi nepreverjenih podatkov iz carinske deklaracije, deklaracija a posteriori preveri in izračunana dajatev popravi. V tej zadevi je Komisija sama v pisnih stališčih in v odgovoru na vprašanje, ki ji ga je zastavilo Sodišče, potrdila, da so bili na Foto-Frostovi deklaraciji vsi podatki, ki so potrebni za izvajanje ustreznih predpisov, in da so bili ti podatki pravilni. V teh okoliščinah a posteriori preverjanje carinjenja, ki so ga opravili nemški carinski organi, ni odkrilo nobenega novega dejstva. Torej pri uvozu izdelkov dajatev ni bila obračunana zaradi napake carinskih organov pri izvajanju ustreznih predpisov.

25      Drugi pogoj se nanaša na to, da je bil zavezanec v dobri veri oziroma, z drugimi besedami, ni mogel odkriti napake carinskih organov. V zvezi s tem je ugotovljeno, da so specializirani sodniki Finanzgericht Hamburg s sklepom z dne 22. septembra 1983, s katerim so začasno odložili izvršitev sklepa o popravku, izrazili svoje stališče, da je glede na vrsto obravnavanih poslov plačilo carine zelo vprašljivo. Finanzgericht je menilo, da taki posli spadajo v nemško notranjo trgovino in da so po protokolu o taki trgovini v tem primeru oproščeni carin. Finanzgericht je ugotovilo tudi to, da zaradi sodne prakse Sodišča in nacionalnih sodišč položaj ni jasen. V teh okoliščinah se ne da upravičeno sklepati, da bi trgovsko podjetje Foto-Frost lahko odkrilo napako carinskih organov. To velja zlasti zato, ker so bili prejšnji podobni posli oproščeni dajatev.

26      Tretji pogoj je, da mora odgovorna oseba pri carinski deklaraciji upoštevati vse veljavne določbe. V zvezi s tem je treba upoštevati, da je v odgovor na vprašanje Sodišča Komisija sama, v nasprotju z vsebino njene odločbe z dne 6. maja 1983, priznala, da je Foto-Frost carinsko deklaracijo pravilno izpolnil. Še več, v dokumentih pred sodiščem ni ničesar, kar bi napeljevalo k sklepanju, da v tem primeru ni bilo tako.

27      Iz tega sledi, da so bili v tej zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz člena 5(2) Uredbe št. 1697/79 in da je zato Foto-Frost upravičen do oprostitve a posteriori izterjave spornih dajatev.

28      Zato je odločba, ki je bila na Zvezno republiko Nemčijo naslovljena 6. maja 1983 in s katero Komisija ugotavlja, da je treba a posteriori izterjati uvozne dajatve, v obravnavani zadevi neveljavna.

 Tretje vprašanje

29      Finanzgericht sprašuje, ali je, če je pristojno za razveljavitev odločbe Komisije, uporaba člena 5(2) Uredbe št. 1697/79 odvisna od odločitve po prostem preudarku, o kateri lahko nacionalno sodišče presoja samo glede zlorab te oblasti („Ermessensfehler“), ali od ukrepa iz pravičnosti, o katerem v vseh delih presoja to sodišče.

30      Glede na odgovora na prvo in drugo vprašanje je odgovor na tretje vprašanje brezpredmeten.

 Četrto vprašanje

31      Četrto vprašanje je postavljeno za primer, če iz odgovorov na prva tri vprašanja ne izhaja, da je Foto-Frost upravičen do oprostitve a posteriori izterjave carine. Finanzgericht sprašuje, ali v tem primeru ti sporni posli spadajo v nemško notranjo trgovino v smislu protokola o nemški notranji trgovini, kar bi po njegovem mnenju pomenilo, da so prosti carin.

32      Glede na odgovor na drugo vprašanje je odgovor na četrto vprašanje brezpredmeten.

 Stroški

33      Stroški, ki sta jih imeli vlada Zvezne republike Nemčije in Komisija Evropskih skupnosti, ki sta svoja stališča predložili Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je Finanzgericht Hamburg postavilo s sklepom z dne 29. avgusta 1985, razsodilo:

1)      Nacionalna sodišča niso pristojna za odločanje o veljavnosti aktov institucij Skupnosti.

2)      Odločba, naslovljena na Zvezno republiko Nemčijo 6. maja 1983, s katero je Komisija ugotovila, da je treba uvozne dajatve a posteriori izterjati, je v tem posebnem primeru neveljavna.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. oktobra 1987.

* Jezik postopka: nemščina.