—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o evropski strategiji za spodbujanje beljakovinskih poljščin – spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin in stročnic v evropskem kmetijskem sektorju (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2022 o potrebi po nujnem akcijskem načrtu EU za prehransko varnost v EU in zunaj nje zaradi ruskega napada na Ukrajino (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2021 o strategiji „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (3),

—

ob upoštevanju poročila Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) iz leta 2022 o razmisleku o prihodnosti prehranske varnosti glede prehranskih alergij na nekatere vrste novih živil in vire beljakovin,

—

ob upoštevanju študije Skupnega raziskovalnega središča iz julija 2020 z naslovom „Future of EU livestock: how to contribute to a sustainable agricultural sector?“ (Prihodnost živinoreje EU: kako prispevati k trajnostnemu kmetijskemu sektorju?),

—

ob upoštevanju Dublinske deklaracije iz leta 2022 o vlogi živinoreje v družbi,

—

ob upoštevanju najnovejših znanstvenih spoznanj, vštevši Dublinsko deklaracijo iz leta 2022 in z njo povezane publikacije v znanstveni reviji Animal Frontiers,

—

ob upoštevanju poročila FAO iz leta 2022 z naslovom „Thinking about the future of food safety – a foresight report“ (Razmislek o prihodnosti varnosti hrane – poročilo o predvidevanju),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2022 z naslovom Za močan in trajnosten sektor alg EU (COM(2022)0592),

—

ob upoštevanju kmetijskih napovedi Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter FAO za obdobje 2022–2031,

—

ob upoštevanju poročila Komisije iz decembra 2022 z naslovom „Agricultural outlook – for markets, income and environment 2022–2032“ (Napovedi za kmetijstvo EU – za trge, prihodek in okolje za obdobje 2022–2032),

—

ob upoštevanju poročila FAO iz junija 2023 z naslovom „Contribution of terrestrial animal source food to healthy diets for improved nutrition and health outcomes – An evidence and policy overview on the state of knowledge and gaps“ (Prispevek živil iz kopenskih živali k zdravi prehrani za boljšo prehrano in zdravstvene rezultate – dokazi in pregled politike o stanju znanja in vrzeli),

—

ob upoštevanju poročila FAO in Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) iz leta 2019 z naslovom „Sustainable healthy diets – guiding principles“ (Trajnostni zdravi načini prehranjevanja – vodilna načela),

—

ob upoštevanju poročila FAO iz leta 2021 z naslovom „Integration of environment and nutrition in life cycle assessment of food items: opportunities and challenges“ (Vključevanje okolja in prehrane v oceno življenjskega cikla živil: priložnosti in izzivi),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 22. novembra 2018 o razvoju rastlinskih beljakovin v Evropski uniji (COM(2018)0757),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 4. januarja 2023 z naslovom „Drivers of food security“ (Dejavniki prehranske varnosti) (SWD(2023)0004),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 o strategiji „od vil do vilic“ – za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem) (COM(2020)0381),

—

ob upoštevanju sporazuma, sprejetega na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja (COP21) v Parizu 12. decembra 2015 (Pariški sporazum),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (4),

—

ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju napovedi OZN za svetovno prebivalstvo za leto 2022,

—

ob upoštevanju Napovedi za kmetijstvo OECD in FAO za obdobje 2021–2030,

—

ob upoštevanju študije odbora za prihodnost znanosti in tehnologije z naslovom „Got Protein? Alternative protein sources in sustainable animal and human nutrition: Potentials and prospects“ (o možnostih in obetih za alternativne vire beljakovin v trajnostni prehrani živali in ljudi),

—

ob upoštevanju versajske izjave z dne 10. in 11. marca 2022,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ribištvo,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A9-0281/2023),

A.

ker so beljakovine bistvenega pomena za ljudi in živali ter so zato nepogrešljiv sestavni del živil in krme, ki se vsakodnevno uživata;

B.

ker sta pandemija covida-19 in ruska invazija na Ukrajino močno vplivali na evropsko in svetovno trgovino in jasno pokazali, da mora EU diverzificirati svoje verige preskrbe z živili in krmo za povečanje odprte avtonomije in zmanjšanje odvisnosti od vložkov surovin samo enega ali nekaj tujih dobaviteljev, da bi povečala proizvodnjo rastlinskih beljakovin in splošno odpornost svojega beljakovinskega sektorja;

C.

ker EU proizvede 77 % krmnih beljakovin, ki jih uporablja (do 96 % v primeru krme z nizko vsebnostjo beljakovin in 89 % v primeru krme s srednjo vsebnostjo beljakovin); ker pa le 29 % surovin z visoko vsebnostjo beljakovin, potrebnih za uravnoteženje živalske krme, izvira iz EU; ker je zato EU močno odvisna od uvoza rastlinskih proizvodov z visoko vsebnostjo beljakovin iz tretjih držav, zaradi česar se EU zanaša na uvoz soje in sojine moke iz Združenih držav Amerike in Južne Amerike; ker ta odvisnost, zlasti v Južni Ameriki, pogosto povzroča spremembo rabe zemljišč in povečanje vodnega odtisa EU, skupaj z okoljskimi težavami v državah proizvajalkah, kot so onesnaženje podtalnice, pomanjkanje vode, izguba hranil, erozija tal in krčenje gozdov, zaradi česar se zmanjšuje biotska raznovrstnost; ker ima lahko pridelava beljakovinskih rastlin negativne socialne in zdravstvene posledice v državah proizvajalkah, ki se še slabšajo zaradi omejenih pravic do zemljiške posesti, prilaščanja zemljišč, prisilnega izgona in drugih kršitev človekovih pravic;

D.

ker se je pridelava beljakovinskih rastlin v EU v zadnjih desetih letih sicer izboljšala, vendar še vedno obstaja znaten primanjkljaj v domači proizvodnji, saj se je povečala tudi živinoreja, kar veča močno odvisnost EU od uvoza poljščin, bogatih z beljakovinami, iz tretjih držav;

E.

ker sta večja krožnost med beljakovinami rastlinskega in živalskega izvora, kot je uporaba tokov odpadkov rastlinskih beljakovin, namenjenih prehrani, kot krme za proizvodnjo beljakovin živalskega izvora, ter bolj trajnostna proizvodnja vseh razpoložljivih vrst beljakovin ključnega pomena za prehod na bolj trajnostne prehranske sisteme z manjšim vplivom na podnebje in biotsko raznovrstnost; ker sta večja pridelava in poraba beljakovin rastlinskega izvora prav tako dejavnika, ki omogočata prehod; ker je okoljski odtis živalskih proizvodov mogoče zmanjšati s krmnimi dodatki, ki živalim pomagajo prebaviti beljakovine ter zmanjšati njihove emisije metana in amoniaka;

F.

ker stročnice in travišča prispevajo k ohranjanju in izboljšanju kakovosti in rodovitnosti tal, povečujejo biotsko raznovrstnost, vežejo ogljik in dušik ter prispevajo k zadrževanju vode; ker je stročnice mogoče gojiti z manj kemičnih gnojil zaradi simbioze s talnimi bakterijami; ker gojenje stročnic kljub nizki gospodarski donosnosti pozitivno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb in drugih vplivov na okolje ter zmanjšanju pojavljanja plevela, s čimer se obravnavajo okoljski in podnebni izzivi v skladu s cilji zelenega dogovora;

G.

ker bi nove metode gojenja lahko imele osrednjo vlogo pri povečanju donosnosti in doseganju ciljev zelenega dogovora, kot na primer s povečanjem pridelka, povečanjem vsebnosti beljakovin in kakovosti, pa tudi s tem, da bi EU omogočile, da spodbudi regionalno prilagojenost pridelkov ter poskrbi, da bodo bolj odporni na podnebne spremembe in patogene;

H.

ker skupna kmetijska politika (SKP) omogoča podporo pridelavi beljakovinskih poljščin in travišč;

I.

ker predelava beljakovinskih poljščin in travišč ustvarja stranske proizvode, ki lahko prispevajo h krožnem gospodarstvu, tako da se uporabijo za prehrano ljudi, energijo iz obnovljivih virov, gnojila, živalsko krmo ali proizvodnjo zelenih kemikalij; ker kot stranski proizvod živinoreja proizvaja dragoceno gnojilo, ki podpira odpornost EU pri proizvodnji hrane; ker dušik, potreben za pridelavo pridelkov, večinoma zagotavljajo sintetična gnojila, katerih proizvodnja je draga in energetsko intenzivna; ker snov RENURE (REcovered Nitrogen from manURE; dušik, vnovič pridobljen iz gnoja) kot del sistemov ravnanja z gnojem in varne uporabe blata iz čistilnih naprav povečuje učinkovitost virov in omogoča napredek pri doseganju bolj krožnega gospodarstva;

J.

ker lahko živinoreja proizvede visoko biorazpoložljive beljakovine za prehrano ljudi;

K.

ker se s pridelavo vseh vrst kmetijskih pridelkov, tudi beljakovinskih poljščin, proizvaja biomasa, ki je večinoma neužitna za ljudi (en kilogram rastlinskih beljakovin ustvari približno tri do pet kilogramov biomase, ki je užitna samo za prežvekovalce);

L.

ker uživanje lokalno in trajnostno proizvedenih živalskih beljakovin prispeva k prehranski varnosti EU in povečuje vitalnost evropskih podeželskih območij; ker se živalske beljakovine v EU proizvajajo v skladu z nekaterimi najvišjimi standardi trajnostnosti na svetu v smislu dobrobiti živali, podnebja in okolja ter so pogosto pomemben sestavni del uravnotežene prehrane; ker je živinorejska industrija v EU močno odvisna od uvoza rastlin z visoko vsebnostjo beljakovin, ki morajo biti pridelane na ornih zemljiščih zunaj EU;

M.

ker spodbujanje evropske prehranske odpornosti in varnosti z uživanjem živalskih beljakovin, proizvedenih v EU, prispeva k bolj trajnostni svetovni proizvodnji;

N.

ker beljakovine živalskega izvora zagotavljajo visokokakovostne beljakovine in so najbolj biološko dostopen vir beljakovin za ljudi, kar je zlasti pomembno za plodne ženske, otroke, mladostnike ter starejše ali slabotne osebe;

O.

ker je ekstenzivna živinoreja, zlasti na oddaljenih in gorskih območjih, zelo trajnostna dejavnost in prispeva k ohranjanju poseljenosti;

P.

ker lahko trajnostne beljakovine iz vodnih živali in akvakulture prispevajo k svetovni prehranski varnosti, prehrani ter zdravemu in uravnoteženemu prehranjevanju; ker je intenzivna akvakultura lahko pogosto povezana z različnimi negativnimi okoljskimi učinki, kot so posledice uporabe kemikalij ali antibiotikov; ker so lahko alge priložnost za zmanjšanje negativnih vplivov akvakulture na okolje;

Q.

ker alternativne beljakovine, kot so gobe ali proizvodi fermentacije, zahtevajo vložke, bogate z ogljikovimi hidrati; ker bi lahko pri tej proizvodnji uporabili ostanke in tokove odpadkov iz konvencionalne proizvodnje hrane, kar bi prispevalo k bolj krožnemu gospodarstvu; ker zakonodaja EU o odpadkih nalaga veliko regulativno breme za proizvajalce, ki predelujejo živilske odpadke;

R.

ker potencial beljakovin iz žuželk za prehrano ljudi in zlasti živali narašča in bi lahko pripomogel k zmanjšanju odvisnosti EU od uvoza beljakovin; ker je potrebnega več znanja o trajnostnosti gojenja žuželk, potrošniki pa bi morali dobiti jasne informacije, ki jih želijo in do katerih so upravičeni, glede prisotnosti sestavin iz žuželk v različnih končnih proizvodih;

S.

ker se je v zadnjih letih razvil trg za vse vrste trajnostno proizvedenih beljakovin, zlasti beljakovin rastlinskega in živalskega izvora; ker proizvodnja teh beljakovin evropskim kmetom in proizvajalcem hrane ponuja številne priložnosti; ker rastlinske beljakovine med potrošniki že uživajo visoko in naraščajoče povpraševanje, so dobro sprejete in tehnološko zrele;

T.

ker potrošniki pozivajo k večji preglednosti in več informacijam o prehranski trajnostnosti; ker ni prostovoljnih standardiziranih oznak ali izjav o proizvodu, ki bi zagotavljali okoljsko trajnostnost, niti za beljakovine za prehrano ljudi niti za živalsko krmo ali krmne dodatke;

U.

ker je pomembno sprejeti pristop vrednostne verige, da bi ustvarili dodano vrednost za trajnostno proizvedene beljakovine, zlasti beljakovine rastlinskega izvora, saj proizvodnja lokalno pridobljenih proizvodov z visoko dodano vrednostjo krepi vrednostno verigo in spodbuja kmete k naložbam;

V.

ker morajo raziskave in inovacije na področju trajnostne proizvodnje vseh virov beljakovin zajemati kmete in bi se morale bolj osredotočiti na rastlinske in živalske beljakovine, saj so se zasebne in javne raziskave in inovacije v EU v zadnjih desetletjih osredotočale predvsem na žita in oljnice;

W.

ker splošno usposabljanje in prenos znanja dosežeta le približno 10 % kmetijskih gospodarstev v EU; ker so nujno potrebne dodatne naložbe v usposabljanje in svetovalne storitve za kmete, da bi širili znanje in izkušnje o beljakovinskih poljščinah, primerih dobre prakse, vedenjskih spremembah, pridelovanju travinja in pridobivanju beljakovin iz alternativnih virov;