EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 11.12.2023

COM(2023) 778 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Poročilo o izvajanju člena 5 direktive o energiji iz obnovljivih virov (EU) 2018/2001

Poročilo o izvajanju člena 5 direktive o energiji iz obnovljivih virov

1.Uvod

V revidirani direktivi o energiji iz obnovljivih virov 1 je določen cilj na ravni EU, da bi delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije Unije leta 2030 znašal najmanj 42,5 %, s prizadevanjem, da bi dosegli 45 %. V nasprotju s ciljem za leto 2020 ta cilj na ravni EU ni bil prenesen v zavezujoče nacionalne prispevke. Cilj naj bi skupaj dosegle vse države članice na podlagi usklajenega in skupnega ukrepanja, kot je razvidno iz navedene direktive in uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 2 .

V skladu z uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov morajo države članice medsebojno sodelovati, pri čemer upoštevajo vse obstoječe in možne oblike regionalnega sodelovanja, da bi učinkovito uresničile cilje in prispevke iz svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Vendar je Evropska komisija v oceni nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov za leto 2020 3 na ravni EU ugotovila, da bi morale države članice regionalno sodelovanje bolje prenesti v prakso.

Zaradi večje ambicije na področju energije iz obnovljivih virov bi bilo treba stroškovno učinkovito izkoristiti potencial za uvajanje obnovljivih virov energije. To pomeni, da bo za doseganje tega cilja potrebno sodelovanje med državami članicami. Hkrati je sodelovanje sredstvo za doseganje večje usklajenosti predpisov med državami članicami. Cilj revidirane direktive o energiji iz obnovljivih virov je spodbujati sodelovanje z določbami o skupnih projektih, statističnih prenosih in skupnih programih podpore.

Večina naložb v proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov je bila upravičenih do podpore iz nacionalnih programov podpore, katerih vloga pri doseganju cilja EU je priznana v členu 4 Direktive in v pravilih EU o državni pomoči 4 . To podporo bi bilo treba dodeliti na konkurenčen način, na primer preko razpisov.

Člen 5 Direktive državam članicam omogoča, da programe podpore za električno energijo iz obnovljivih virov odprejo za sodelovanje proizvajalcem v drugih državah članicah. To lahko vsako leto znaša vsaj 5 % proračuna programa ali podprtih zmogljivosti od leta 2023 do 2026 ter vsaj 10 % od leta 2027 do leta 2030 ali pa, če je nižje, toliko kot raven medsebojne povezanosti v zadevni državi članici v katerem koli danem letu. Poleg tega lahko odprtje programov podpore vključuje fizični uvoz električne energije ali pa tudi ne. Če država članica, ki odpre svoj program podpore, zahteva dokazilo o fizičnem uvozu, lahko sodelovanje v programu omeji na projekte v državah, s katerimi je neposredno medsebojno povezana. Če se država članica odloči, da bo za sodelovanje odprla programe podpore, se morajo zadevne države članice v skladu z Direktivo dogovoriti o načelih takšnega sodelovanja, ki zajemajo vsaj načela dodelitve električne energije iz obnovljivih virov, ki je predmet čezmejne podpore. Da bi pridobile nadaljnje izkušnje z izvajanjem, lahko države članice organizirajo enega ali več pilotnih programov, kjer je podpora na voljo proizvajalcem, ki se nahajajo v drugih državah članicah.

Člen 5(5) vsebuje zahtevo, da Komisija oceni izvajanje tega člena. V poročilu o izvajanju bi bilo treba oceniti potrebo po uvedbi obveznosti za države članice, da za sodelovanje svoje programe podpore za električno energijo iz obnovljivih virov delno odprejo proizvajalcem, ki so v drugih državah članicah, in sicer s ciljem 5 % odprtja do leta 2025 in 10 % odprtja do leta 2030.

V ta namen je v tem poročilu ocenjeno, v kolikšni meri so države članice izvajale člen 5 z odprtjem programov podpore za sodelovanje ali organizacijo pilotnih programov od začetka veljavnosti Direktive (EU) 2018/2001. V tem poročilu so predstavljeni primeri, kot so študije primerov, in rezultati posvetovanj o tej temi z deležniki.

2.Obstoječi primeri odprtja programov podpore in pilotnih projektov

a.Nemško-danski čezmejni javni razpis za sončno fotovoltaiko

Nemčija in Danska sta na podlagi dvostranskega sporazuma o sodelovanju leta 2016 izvedli dve pilotni čezmejni dražbi za sončno fotovoltaiko, eno v Nemčiji in drugo na Danskem. Na nemški dražbi za 50 MW so lahko obrati, ki so na Danskem, oddali ponudbe za plačila podpore, na danski dražbi za 20 MW pa je bilo za obrate v Nemčiji odprtih 2,4 MW. Dražbi sta se razlikovali v več značilnostih zasnove. Na nemški dražbi so bile na primer dodeljene spremenljive tržne premije, medtem ko so bile na dražbi na Danskem premije fiksne. V Nemčiji je bila dovoljena ponudba med 0,1 in 10 MW, na Danskem pa je bila omejena na 2,4 MW. Nemčija je v nasprotju z Dansko, ki ni določila najvišje cene, določila najvišjo ponudbeno ceno.

Na nemški dražbi je bilo prejetih 43 ponudb v skupni vrednosti 297 MW, od tega 143 MW za projekte v Nemčiji (26 ponudb) in 154 MW za projekte na Danskem (17 ponudb). Vseh pet izbranih ponudb je bilo za projekte na Danskem z največjo upravičeno zmogljivostjo 10 MW. Na danski dražbi je bilo prejetih 36 ponudb za skupno 79,45 MW, za obrate v Nemčiji pa ni bilo predloženih ponudb. Vseh devet izbranih ponudb je bilo za projekte z največjo upravičeno zmogljivostjo 2,4 MW. Zato je bila celotna zmogljivost iz skupnega razpisa dodeljena projektom na Danskem.

b.Načrtovani sporazum med Irsko in Združenim kraljestvom o poljih vetrnih elektrarn.

Irska in Združeno kraljestvo sta leta 2014 s pomočjo vladnih subvencij Združenega kraljestva sodelovala pri medvladnem sporazumu o vzpostavitvi polj vetrnih elektrarn z močjo približno 5 GW v irski regiji Midland in izvozu proizvedene električne energije v Združeno kraljestvo. To bi Irski omogočilo izvozni trg električne energije in druge gospodarske koristi, Združenemu kraljestvu pa pomagalo doseči cilje glede energije iz obnovljivih virov z nižjimi stroški kot z uvedbo drugih obnovljivih virov energije. Po navedbah enega od nosilcev projekta naj bi odjemalci iz Združenega kraljestva v 15 letih s tem dogovorom prihranili približno 7 milijard GBP 5 . Sporazum je bil nazadnje opuščen zaradi zaskrbljenosti lokalnih skupnosti glede velikosti predlaganih polj vetrnih elektrarn, višine posameznih turbin ter vpliva na okolje in vrednost nepremičnin. Poleg tega naj bi bile pričakovane koristi za Irsko premajhne, da bi odtehtale okoljske vplive namestitve polj vetrnih elektrarn v državi 6 .

3.Prispevek deležnikov

Posvetovanja z državami članicami so potekala v okviru usklajenega ukrepanja v zvezi z direktivo o energiji iz obnovljivih virov (CA-RES) 7 in z dvostranskimi zahtevami. Na vprašalnik, poslan v okviru CA-RES, je odgovorilo skupno deset držav članic, od katerih jih je šest (Ciper, Finska, Slovenija, Slovaška, Danska in Poljska) odgovorilo, da programov podpore ne nameravajo odpreti za sodelovanje. Švedska se je sklicevala na svoj obstoječi sistem certifikatov za električno energijo z Norveško. Grčija je odgovorila, da se v skladu z nedavnim ministrskim sklepom v letu 2023 načrtujejo tri skupne dražbe za vetrno in sončno fotovoltaiko, ki bodo odprte za proizvajalce v drugih državah članicah. Delež zmogljivosti, namenjen proizvajalcem iz drugih držav članic, za te dražbe ni bil določen. Druga dražba, načrtovana za leto 2023, je namenjena samo proizvajalcem v drugih državah članicah.

Države članice, ki so odgovorile, do zdaj niso podpisale nobenega sporazuma o sodelovanju s ciljem, da bi programe podpore odprle za sodelovanje. Razen Danske nobena od držav članic, ki so odgovorile, ni organizirala pilotnih programov, pri katerih bi bila podpora na voljo proizvajalcem iz drugih držav članic 8 .

Državam članicam je bilo zastavljeno vprašanje, kaj je po njihovem mnenju glavna ovira za odprtje sodelovanja v programih podpore. V odgovorih so bili omenjeni številni dejavniki: različne nacionalne sheme podpore in tveganje, da bo razlika povzročila nelojalno konkurenco; razlike v upravnih postopkih; pomisleki v zvezi z zanesljivostjo oskrbe; izzivi, povezani s komunikacijo in enotnim razumevanjem z drugimi državami članicami; ter pomanjkanje elektroenergetske medsebojne povezanosti z drugimi državami članicami.

Glede ukrepov, ki bi jih Komisija lahko sprejela za spodbujanje ali pomoč državam članicam pri odpiranju programov podpore za proizvajalce v drugih državah članicah, je bila v odgovorih omenjena standardizacija postopkov, vključno s pripravljenim okvirom za sporazume.

Poleg posvetovanja v okviru CA-RES je Komisija objavila spletni poziv k predložitvi dokazov o možnosti, da države članice svoje programe podpore za električno energijo iz obnovljivih virov delno odprejo za sodelovanje proizvajalcem v drugih državah članicah, vključno z možnostjo, da Komisija predlaga obvezno odprtje programov podpore.

Komisija je prejela 18 prispevkov k pozivu k predložitvi dokazov. Po izteku roka je prejela tudi dva odgovora po elektronski pošti. Večina anketirancev je nasprotovala obveznemu odprtju programov podpore. Posamezniki so v vseh odgovorih na poziv k predložitvi dokazov nasprotovali obveznemu odpiranju ponudb, pri čemer so bili predvsem poudarjeni pomisleki glede suverenosti držav članic.

Komisija je od držav članic prejela tri odgovore na poziv k predložitvi dokazov. Še eden je bil prejet na podlagi dopolnilne dvostranske zahteve Komisije državam članicam. Med odgovori na poziv k predložitvi dokazov sta bila dva iz držav članic, ki sta že izvedli pilotni projekt za čezmejne dražbe – Danske in Nemčije 9 . Danska v svojem odgovoru poudarja, da morajo biti države članice prožne pri odločanju o ustreznih orodjih za podporo energiji iz obnovljivih virov, tudi z nacionalnimi programi podpore in z odprtjem teh programov za proizvajalce v drugih državah članicah. Danska opozarja tudi, da se v prihodnosti pričakuje, da bodo zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na kopnem v veliki meri nameščene brez uporabe programov podpore.

Nemčija v svojem odgovoru opisuje značilnosti zasnove pilotnih čezmejnih dražb z Dansko, pri tem pridobljena spoznanja v smislu povečanja učinkovitosti, ki lahko izhaja iz sodelovanja, in pomen regulativnih pogojev na čezmejnih dražbah ter veljavno nemško ureditev o programih podpore za energijo iz obnovljivih virov. V nacionalnih pravilih je določeno, da je, kadar je treba podporo za energijo iz obnovljivih virov določiti z dražbami, treba od leta 2017 delež skupne zmogljivosti, ki se doda letno, pod določenimi pogoji odpreti za projekte na področju energije iz obnovljivih virov v drugih državah članicah 10 . Pravila so bila nato spremenjena v letih 2017, 2021 in 2023, s čimer se je povečal delež zmogljivosti, ki mora biti odprt za projekte v drugih državah članicah, tako da so bile do sodelovanja na čezmejnih dražbah upravičene dodatne tehnologije ter uvedene spremembe pri izračunu tržnih premij in opuščena zahteva po vzajemnosti. V skladu z veljavnimi pravili mora biti 20 % skupne zmogljivosti, ki jo je treba letno dodati, na voljo projektom na področju energije iz obnovljivih virov v drugih državah članicah, pri čemer v določeni omejitvi 20 % ni upoštevana zmogljivost vetrnih elektrarn na morju in je zmogljivost lahko v celoti odprta za projekte v drugih državah članicah. Nemčija v svojem prispevku priznava, da bi zavezujoča obveznost odprtja programov podpore spodbudila sodelovanje med državami članicami na področju obnovljivih virov energije. Vendar opozarja tudi na okrepljene določbe o skupnih projektih iz člena 9 nedavno revidirane direktive o energiji iz obnovljivih virov. Nemčija meni, da je podpora, ki jo Komisija namenja sodelovanju, koristna za povečanje učinkovitosti programov podpore v EU.

V večini odgovorov industrije so navedene trditve, da obvezno odprtje programov ne obravnava osnovnih potreb zadevnih vlad, da bi to lahko zmanjšalo legitimnost teh programov ter javno podporo, ki jo uživajo ti programi in energetski prehod kot celota, ter da uvedba zavezujoče obveznosti morda ni najprimernejši način, ki bi pripomogel k doseganju cilja EU glede energije iz obnovljivih virov do leta 2030, saj lahko vključuje spremembo zahtev, ki jih morajo podprti obrati izpolniti, da bi prejeli podporo, ali spremembo samega programa financiranja, kar bi povzročilo upravno breme. Anketiranci na primer poudarjajo, da morajo biti v okviru španskega programa podpore REER (Régimen Económico de Energías Renovables) obrati za proizvodnjo električne energije na celinskem delu Španije in izpolnjevati nekatere upravne mejnike. Da bi omogočili odprtje programov podpore, bi bilo treba spremeniti zahtevo glede lokacije, pa tudi zahtevo za obrate v drugih državah članicah glede doseganja nekaterih upravnih mejnikov, saj bi za te obrate veljali drugačni postopki izdaje dovoljenj in upravni postopki od tistih, ki se uporabljajo v Španiji. Če je razpis v obliki pogodbe na razliko, lahko različna pravila o tem, kako porazdeliti finančno breme plačil podpore med tržne udeležence v zadevnih državah, povzročijo neenako obravnavo med državami članicami.

Nasprotno pa je eno industrijsko združenje, naklonjeno obveznemu odprtju, zagovarjalo enotni program EU ali harmonizirane ukrepe podpore, da bi podprli stroškovno učinkovito uvajanje energije iz obnovljivih virov ter povezovanje in delovanje trgov električne energije. Drugo industrijsko združenje je opozorilo, da bi v primeru obveznega odprtja programov podpore nacionalno financiranje neposredno ali posredno zagotovilo prebivalstvo zadevne države članice, zato bi moralo takšno financiranje prispevati zlasti k doseganju energetskih in podnebnih ciljev te države članice. Spet drugo industrijsko združenje je izrazilo podporo obveznemu odprtju, da bi se proizvedena energija izvozila v državo članico, ki organizira dražbo. Anketiranec je pozval tudi k možnosti čezmejnega prenosa podprte električne energije iz obnovljivih virov v obliki plinastih molekul, in sicer vodika. Anketiranec trdi, da bi to lahko pripomoglo k odpravi problema občasno nezadostne zmogljivosti elektroenergetskega omrežja in ustvarilo možnost sezonskega shranjevanja energije iz obnovljivih virov.

Čeprav se je večina anketirancev zavzela za to, da odprtje programov podpore ne postane zavezujoče, so bile koristi sodelovanja pri uvajanju energije iz obnovljivih virov široko priznane. Zlasti sektor vetrnih elektrarn na morju je bil izpostavljen kot sektor, pri katerem sta sistematično usklajevanje in sodelovanje držav okrog morskega bazena ključnega pomena.

Več anketirancev iz industrije je bilo naklonjenih spodbujanju odpiranja programov podpore, saj bi to ustvarilo konkurenco med večjim krogom ponudnikov, spodbudilo države članice k uskladitvi njihovih upravnih postopkov in zagotovilo več evropskih pristopov, kadar ima na primer ena država članica omejen manevrski prostor za uvedbo dodatne energije iz obnovljivih virov, nacionalno povpraševanje pa je precejšnje, medtem ko je potencial virov druge države članice večji od domačega povpraševanja. Vendar so v sončni industriji poudarili, da mora upravno breme ostati omejeno, če naj bodo čezmejni razpisi uspešni, ter da je treba zagotoviti prepoznavnost mehanizmov podpore in nacionalnih politik na obeh straneh.

Anketiranci iz sončne in vetrne industrije so opozorili na pomen več točk, povezanih z omrežno infrastrukturo. Poudarili so, da je treba povečati raven elektroenergetske medsebojne povezanosti, pri čemer so se sklicevali na fizične priključitve na omrežje kot enega od predpogojev za odprtje programov podpore. Anketiranec iz vetrne industrije je poudaril, da morajo biti tudi stroški priključitve na omrežje vključeni v razporeditev stroškov in koristi. Anketiranec iz sončne industrije je trdil, da bi bilo treba z uskladitvijo regulativnih okvirov ali uporabo ukrepov za delitev stroškov zagotoviti enake konkurenčne pogoje med zadevnimi državami. Če se na primer stroški priključitve na omrežje v postopku izbire ponudb razlikujejo, bi se lahko ponudbam na trgu z ugodnejšimi pogoji dodala premija.

Več anketirancev je podobno odgovorilo tudi glede svojih stališč o širši delitvi stroškov in koristi. V vetrni industriji so poudarili, da bi moral čezmejni program državam članicam pomagati pri premagovanju razlik v oceni stroškov in koristi, da bi morala proizvedena električna energija izboljšati zanesljivost oskrbe države, ki je odprla svoj program podpore, ter da bi morala imeti tudi ta država koristi od znižanja cen električne energije zaradi dodatnih nameščenih zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. V sončni industriji so pojasnili, kako bi bilo mogoče mehanizem podpore zasnovati tako, da bi lahko imela tudi država gostiteljica koristi od obrata, na primer z vključevanjem lokalnega prebivalstva, lokalnih razvijalcev in morebitnega lokalnega lastništva obrata. V sončni industriji so opozorili tudi na pomen jasnega in preglednega obračunavanja proizvedene in izvožene električne energije, da bi se izognili dvojnemu štetju.

En anketiranec iz industrije energije iz obnovljivih virov na Danskem je navedel, da so bili projekti na področju energije iz obnovljivih virov na kopnem in tudi na morju zgrajeni brez uporabe programov podpore ter da bi uporaba subvencij ogrozila uspeh in koristi industrije energije iz obnovljivih virov. Po drugi strani pa je predstavnik industrije opozoril na potrebo po subvencijah za proizvodnjo vetrne in sončne energije kot sredstvu za krepitev evropskih vrednostnih verig.

4.Ocena

Dokazi, zbrani med pripravo tega poročila, kažejo, da je v državah članicah konkreten napredek v zvezi z odprtjem programov podpore zelo skromen, in sicer tako v smislu zakonodajnih zahtev kot tudi izkušenj, pridobljenih z izvajanjem pilotnih programov.

Nemčija je ena od redkih držav članic, ki je odprtje programov podpore vključila v svojo energetsko zakonodajo. Vendar opozarja na pomanjkanje zanimanja za čezmejne dražbe iz drugih držav članic, zato je ta mehanizem sodelovanja težko izvajati. Večina drugih držav članic ne namerava odpreti programov podpore za sodelovanje, razen Grčije, ki v letu 2023 načrtuje več dražb vetrne in sončne energije, odprtih za proizvajalce iz drugih držav članic, pri čemer je ena od njih namenjena samo proizvajalcem v sosednjih državah. V nekaterih državah članicah odprtje programov podpore ne bi bilo izvedljivo brez sprememb veljavnega regulativnega okvira, na primer v Španiji, kjer morajo biti obrati, ki se financirajo iz programov podpore, na španskem ozemlju in izpolnjevati nekatere upravne mejnike. V takšnih primerih bi bilo treba z morebitnimi regulativnimi spremembami povečati prožnost glede lokacije obrata in omogočiti ugotavljanje primerljivih upravnih mejnikov v regulativnem okviru druge države ob upoštevanju nacionalnih posebnosti, če nacionalni upravni postopki za obnovljive vire energije še vedno vsebujejo posebne elemente, ki niso harmonizirani s pravili EU.

Kar zadeva izkušnje, pridobljene z izvajanjem pilotnih projektov, je iz nemško-danskega pilotnega primera razvidno, da čezmejne dražbe projektom z ugodnejšimi pogoji, na primer tistimi, ki se nanašajo na potencial virov, omogočajo, da konkurirajo ob nižjih stroških za javni proračun države, ki financira program podpore. V tem pilotnem projektu je bila na nemški dražbi za projekte, ki naj bi bili zgrajeni na Danskem, za pet izbranih ponudb določena spremenljiva premija v višini 5,38 centa EUR/kWh, kar je bilo manj od povprečne cene na prejšnjih nemških dražbah v tistem času (7,25 centa EUR/kWh) in pomeni skoraj 26-odstotno zmanjšanje. Kljub temu bi morali čezmejni programi podpore, kot je razvidno iz prispevkov več deležnikov k temu poročilu, poleg koristi stroškovno učinkovite uporabe energije iz obnovljivih virov zagotoviti tudi uravnoteženo porazdelitev širših stroškov med sodelujočimi državami tako, da bi to omogočilo izgradnjo projektov na področju energije iz obnovljivih virov.

Izkušnje nemško-danskega pilotnega programa izpostavljajo tudi, da je pomembno upoštevati razlike v regulativnih pogojih sodelujočih držav. Rezultat nemške dražbe, na kateri so se vse izbrane ponudbe nanašale na kmetijska zemljišča na Danskem, bi bilo mogoče pripisati boljšemu potencialu virov na Danskem, pa tudi omejitvam glede lokacije v Nemčiji, na podlagi katerih projektov sončne fotovoltaike ni dovoljeno postaviti na kmetijskih zemljiščih, ter nekoliko nižjim davkom in nižjim stroškom zakupa zemljišč na Danskem 11 .

Danska je v danskem razpisu določila enake omejitve glede lokacije, vendar le za naprave na nemškem ozemlju, zaradi česar so bili po mnenju nekaterih deležnikov nemški obrati na čezmejnem razpisu prikrajšani 12 . Poleg tega je nemške ponudnike od sodelovanja na čezmejni dražbi morda odvrnilo pričakovanje prihodnjih dražb v Nemčiji. Dejavno udeležbo danskih ponudnikov sta morda spodbudila tudi ukinitev mehanizma podpore za velike fotovoltaične elektrarne na Danskem pred čezmejno dražbo in to, da ni bilo napovedanih prihodnjih dražb. Medsebojno delovanje nacionalnih in čezmejnih ukrepov poudarja pomen: (i) časovnice nacionalnih in čezmejnih ukrepov; ter (ii) interakcije med sodelujočimi državami v zvezi z institucionalno, pravno in finančno ureditvijo.

Večina sodelujočih v posvetovanju z deležniki, ki ga je Komisija opravila za pripravo tega poročila, je nasprotovala obveznemu odprtju programov podpore. Razlogi za to zajemajo od nacionalne suverenosti do povečanega upravnega bremena ter težavne porazdelitve stroškov in koristi na način, ki bi se udeleženim stranem zdel pravičen. Dvostranske izmenjave z državami članicami so razkrile tudi vprašanja, povezana s tem, kako javnost sprejema, da se nacionalni proračun uporablja za financiranje razvoja energije iz obnovljivih virov v drugi državi članici. Dodaten argument je bil, da mora prispevajoča država članica za podporo naložbam v osnovna sredstva takoj izvesti izplačilo, kar ima proračunske posledice, medtem ko bi se morebitne koristi sodelovanja uresničile šele v prihodnosti. Ker pa večina programov podpore za energijo iz obnovljivih virov, ki se izvajajo. ne vključuje vnaprejšnjih plačil naložb v osnovna sredstva, temveč le tekoča plačila za proizvedeno električno energijo, razporejena čez neko obdobje, do tega pomisleka v večini primerov ne bi prišlo.

Poleg tega bi bilo treba pri obravnavi uvedbe obveznega odprtja programov podpore upoštevati tudi določbe, ki so bile nedavno uvedene v direktivo o energiji iz obnovljivih virov. V skladu s temi določbami se mora vsaka država članica do konca leta 2025 z eno ali več drugimi državami članicami dogovoriti o vzpostavitvi okvira za sodelovanje pri skupnih projektih za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. To je bilo uvedeno kot zavezujoča določba v odziv na nezadostno sodelovanje med državami članicami na področju energije iz obnovljivih virov, zato bi lahko izkušnje, pridobljene z izvajanjem te določbe, prispevale k boljšemu razumevanju tega, ali so potrebni nadaljnji zavezujoči ukrepi za okrepitev sodelovanja in s tem učinkovitejše uvajanje energije iz obnovljivih virov.

Kljub temu so koristi sodelovanja in potreba po nadaljnjem spodbujanju tega sodelovanja splošno priznane. Zaradi naraščajočega uvajanja energije iz obnovljivih virov lahko v nekaterih državah članicah začne primanjkovati primernih mest za nove obrate, ne pa tudi v drugih, zlasti glede na razlike med državami članicami v smislu povpraševanja po električni energiji, potenciala obnovljivih virov energije in lokacij, ki so na voljo za nove obrate.

Zdi se, da obstaja nadaljnji potencial pri izvajanju čezmejnih programov podpore za projekte na področju energije iz obnovljivih virov na morju, preko katerih so pogosto na voljo velike količine proizvedene energije, ki presegajo potrebe ene države, zanje pa so potrebne znatne naložbe. Takšni projekti bi lahko bili še posebej privlačna možnost, ki bi neobalnim državam z omejeno lokalno razpoložljivostjo za nove projekte na področju obnovljivih virov energije omogočila dostop do potenciala energije iz obnovljivih virov, ki ga imajo tehnologije vetrne energije na morju. Kot je pojasnjeno zgoraj, se lahko tak pristop dopolni z zahtevo po fizični izmenjavi električne energije, čeprav to morda ni potrebno in je odvisno od potreb zadevnih držav članic. Poleg tega so lahko čezmejni programi podpore še posebej pomembni v okviru nekaterih projektov hibridnih 13 povezovalnih vodov, ki so v postopku načrtovanja in dogovarjanja, kadar je fizična medsebojna povezava zagotovljena s hibridnimi projekti na morju, čezmejni programi podpore pa lahko olajšajo čezmejne projekte vetrne energije na morju.

5.Sklepne ugotovitve

V tem poročilu so opisane dosedanje izkušnje pri izvajanju člena 5 direktive o energiji iz obnovljivih virov, skupaj s povratnimi informacijami držav članic in različnih deležnikov v zvezi s pridobljenimi izkušnjami in obeti za prihodnost.

Dokazi jasno kažejo, da ima sodelovanje med državami članicami na področju energije iz obnovljivih virov, če je dobro organizirano, velik potencial za stroškovno učinkovitost, zbliževanje regulativnih okvirov in boljšo uporabo razpoložljivih obnovljivih virov. Pri čezmejnih programih podpore se lahko potencial doseže le, če se pri vzpostavitvi programa upošteva vpliv različnih značilnosti zasnove na rezultat ter stroške in koristi sodelujočih držav na lokalni ravni in z vidika povezovanja trgov. Poleg tega se zdi, da učinek regulativnih razlik na rezultat čezmejnih programov podpore kaže na nadaljnje možnosti, da države članice izboljšajo svoje nacionalne okvire za uvajanje energije iz obnovljivih virov.

Zdi se, da ni enotne rešitve za odprtje programov podpore, ki bi se lahko uporabljala v vseh državah, saj je treba programe prilagoditi posebnim okoliščinam partnerskih držav. Vendar lahko Komisija na zahtevo zadevnih držav članic ta postopek olajša z zagotavljanjem smernic, predlog za sporazume o sodelovanju, tehničnega strokovnega znanja ter pomoči v zvezi z neposrednimi in posrednimi stroški in koristmi sodelovanja. Kar zadeva dejavnost na morju, ki ima poseben potencial za vzpostavitev čezmejnih programov podpore v prihodnosti, Komisija z državami članicami že redno razpravlja na forumih, na primer v okviru sodelovanja na področju energetike na Severnem morju, ki med drugim zajema področja, kot sta priobalna infrastruktura in delitev stroškov energije iz obnovljivih virov. V zvezi s tem bo Komisija do srede leta 2024 sprejela smernice o delitvi stroškov proizvodnje energije na morju. Komisija bo tudi dala podatke na voljo državam članicam in jim svetovala, da bi jim pomagala prepoznati priložnosti za energijo iz obnovljivih virov na morju, tudi glede na vrsto tehnologije, potem ko bo ocenila končne posodobljene nacionalne energetske in podnebne načrte.

Revidirana direktiva o energiji iz obnovljivih virov vključuje obvezno zahtevo o vzpostavitvi okvira za sodelovanje v skupnih projektih, zato navedena direktiva že obravnava potrebo po tesnejšem sodelovanju med državami članicami na področju obnovljivih virov energije. Ni prepričljivih dokazov o koristih uvedbe obveznosti za države članice, da svoje programe podpore za električno energijo iz obnovljivih virov delno odprejo za sodelovanje proizvajalcem, ki so v drugih državah članicah. Zato bi lahko bil najprimernejši nadaljnji korak spremljanje izvajanja novo dogovorjenih določb v zvezi s sodelovanjem in njihovega vpliva na doseganje ciljev, pri čemer bi se ohranila možnost, da se dodatne obveznosti predlagajo pozneje kot ukrep za okrepitev napredka pri doseganju cilja za leto 2030 na področju obnovljivih virov energije, če bi bil napredek ocenjen kot nezadosten.

(1)

Direktiva (EU) 2018/2001, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2023/2413.

(2)

Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(3)

 Spodbujanje zelenega prehoda in okrevanja gospodarstva s celostnim energetskim in podnebnim načrtovanjem (COM(2020) 564 final).

(4)

 Smernice o državni pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo za leto 2022 (2022/C 80/01).

(5)

https://www.bbc.com/news/science-environment-21147279

(6)

 Čezmejno sodelovanje na področju energije iz obnovljivih virov, str. 5, https://www.eea.europa.eu/publications/cross-border-cooperation-on-renewable-energy.

(7)

CA-RES je projekt v okviru programa Obzorje 2020. Podpira prenos in izvajanje Direktive. Sodelujoče države si preko CA-RES izmenjujejo izkušnje in dobre prakse.

(8)

Danska se je v svojem odgovoru sklicevala na pilotni čezmejni razpis za sončno fotovoltaiko z Nemčijo iz leta 2016, ki je opisan v oddelku 2.a tega poročila.

(9)

Tretji odgovor države članice (Litve) se nanaša na veljavni regulativni okvir za skupne programe podpore in sodelovanje na dražbah v drugi državi članici, pri čemer Litva ni zavzela stališča za ali proti, kar zadeva obvezno odprtje programov podpore.

(10)

1) Mednarodni sporazum o mehanizmu sodelovanja v skladu z direktivo o energiji iz obnovljivih virov je

sklenjen med Nemčijo in partnersko državo; 2) sodelovanje je vzajemno, kar pomeni, da obe strani na svojih trgih za partnersko državo odpreta svoje dražbe v primerljivih količinah; in 3) proizvedena električna energija mora biti fizično uvožena ali imeti primerljiv učinek na nemškem trgu električne energije.

(11)

  https://static.agora-energiewende.de/fileadmin/Projekte/2017/RES-Policy/144_cross-border_RES_cooperation_WEB.pdf  

(12)

  https://www.eea.europa.eu/publications/cross-border-cooperation-on-renewable-energy  

(13)

Hibridno pomeni kombiniranje proizvodnje vetrne energije na morju in elektroenergetske medsebojne povezanosti.