—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Okvirnega sporazuma z dne 20. oktobra 2010 o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, kakor je bil spremenjen (1) (v nadaljnjem besedilu: okvirni sporazum iz leta 2010),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje (2) (v nadaljnjem besedilu: medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. februarja 2019 o stanju razprav o prihodnosti Evrope (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o stališču Evropskega parlamenta o konferenci o prihodnosti Evrope (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2020 o stališču Evropskega parlamenta o konferenci o prihodnosti Evrope (7),

—

ob upoštevanju političnih usmeritev naslednje Evropske komisije za obdobje 2019–2024 z naslovom Bolj ambiciozna Unija – Moj načrt za Evropo, ki jo je njena predsednica Ursula von der Leyen predstavila 16. julija 2019,

—

ob upoštevanju študije iz julija 2020 z naslovom The European Parliament’s right of initiative (Pravica Evropskega parlamenta do pobude), ki jo je naročil Parlament,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A9-0142/2022),

A.

ker je v členu 15 PEU določeno, da Evropski svet ne opravlja zakonodajne funkcije;

B.

ker je Parlament edina institucija EU, ki jo demokratično in neposredno izvolijo državljani; ker Parlament, drugače kot je to urejeno v ustavnih sistemih držav članic, nima splošne neposredne pravice do zakonodajne pobude, ki je v skladu s členom 17(2) PEU v pristojnosti Komisije, razen če Pogodbi ne določata drugače;

C.

ker Pogodbi določata posredno pravico do zakonodajne pobude, saj lahko v skladu s členom 225 PDEU „Evropski parlament […] z večino svojih članov od Komisije zahteva predložitev ustreznih predlogov glede vprašanj, o katerih meni, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti akt Unije“;

D.

ker člen 225 PDEU določa tudi, da „[č]e Komisija ne predloži predloga, o razlogih obvesti Evropski parlament“;

E.

ker so samoiniciativna poročila in resolucije Parlamenta pomembno orodje za določanje politične agende EU;

F.

ker se je Komisija na podlagi okvirnega sporazuma iz leta 2010 zavezala, da bo poročala o konkretnih nadaljnjih ukrepih v zvezi z vsemi zahtevami Parlamenta za predložitev predloga po členu 225 PDEU v treh mesecih po sprejetju ustrezne resolucije na plenarnem zasedanju; ker lahko Komisija, če ne izpolni te obveznosti, ne ukrepa v skladu s členom 265 PDEU;

G.

ker je mogoče le tretjino postopkov zakonodajne in nezakonodajne pobude Parlamenta do leta 2019 oceniti za uspešne in ker večini zakonodajnih samoiniciativnih poročil, ki se nanašajo na postopek zakonodajne pobude, sprejetih od leta 2011, do leta 2019 niso sledili ustrezni zakonodajni predlogi Komisije (8);

H.

ker medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje določa, da mora Komisija sprejeti posebno sporočilo o ukrepanju v zvezi s temi zahtevami in da mora, „[č]e se bo […] odločila, da ne bo predložila predloga na podlagi takšne zahteve,“ zagotoviti, „kjer je to primerno, analizo možnih alternativ ter“ odgovoriti „na morebitna vprašanja, ki bi jih sozakonodajalca izpostavila v zvezi z analizo glede evropske dodane vrednosti in glede ‚stroškov kot posledice neukrepanja na ravni Unije‘“;

I.

ker Pogodbi Parlamentu podeljujeta neposredne pravice do pobude v zvezi z njegovo sestavo, izvolitvijo poslancev in njihovim statutom, statutom evropskega varuha človekovih pravic in pravico Parlamenta do preiskave, v primerih, za katero se uporablja poseben postopek, ter za začetek postopkov v zvezi z mehanizmom pravne države in spremembo Pogodb;

J.

ker neposredne pravice Parlamenta do pobude še zdaleč niso zadostne, da bi zagotavljale zastopanost glasov državljanov, civilne družbe in socialnih partnerjev v evropskih institucijah, zaradi česar ima Komisija dejansko monopol nad izvajanjem zakonodajne pobude;

K.

ker pomembnejša vloga Parlamenta pri določanju agende Unije s krepitvijo pravice Parlamenta do pobude zahteva tudi razširitev rednega zakonodajnega postopka na druga področja politike in krepitev medinstitucionalnega sodelovanja;

L.

ker je Parlament pripravil posebno ambiciozno zakonodajno pobudo o vzpostavitvi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki je bila sprejeta oktobra 2016 (9) in 2020 (10) ter pozval Komisijo in Svet, naj začneta pogajanja s Parlamentom o medinstitucionalnem sporazumu v skladu s členom 295 PDEU; ker je pravna država eno od področij, na katerih bi bilo mogoče razviti pravico Parlamenta do pobude;

M.

ker bi podelitev neposredne pravice do pobude Parlamentu ponovno uravnotežila zakonodajni postopek Unije;

N.

ker empirični dokazi kažejo, da je uspeh pobud Parlamenta odvisen predvsem od naknadnega postopka odločanja Sveta (kvalificirana večina ali soglasje) (11);

O.

ker je Parlament v resoluciji o stanju razprav o prihodnosti Evrope opozoril, da „bi lahko v primeru morebitne prihodnje spremembe Pogodb tudi Parlamentu kot neposrednemu predstavniku državljanov EU podelili pravico do zakonodajne pobude“; ker je bila konferenca o prihodnosti Evrope med drugim zgodovinska priložnost za spodbujanje reforme evropske demokracije in Pogodb z udeležbo državljanov;

P.

ker je bila na digitalni platformi konference o prihodnosti Evrope evropska demokracija eno od vprašanj, v zvezi s katerim so državljani prispevali največ;

Q.

ker je Parlament v resoluciji o morebitnem razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije predlagal, „da bi morala – kot je to običajno v več državah članicah – oba zakonodajalca Unije (Svet in še zlasti Evropski parlament, ki je edina ustanova, ki jo neposredno volijo državljani) imeti pravico do zakonodajne pobude, ne da bi to posegalo v temeljne zakonodajne pristojnosti Komisije“;

R.

ker poslovnik Parlamenta določa pravila za pripravo in sprejemanje resolucij v skladu s členom 225 PDEU; ker v praksi obstaja razlika med samoiniciativnimi poročili INI in INL; ker v okvirnem sporazumu iz leta 2010 in medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje takega razlikovanja ni;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

—

resolucija z dne 8. oktobra 2020 s priporočili Komisiji z naslovom Digitalne finančne storitve: nova tveganja pri kriptosredstvih – regulativni in nadzorni izzivi na področju finančnih storitev, institucij in trgov (UL C 395, 29.9.2021, str. 72);

—

resolucija z dne 22. oktobra 2020 s priporočili Komisiji o pravnem okviru EU za zaustavitev in obrnitev trenda krčenja gozdov po svetu, ki ga povzroča EU (UL C 404, 6.10.2021, str. 175);

—

resolucija z dne 20. oktobra 2020 s priporočili Komisiji z naslovom Akt o digitalnih storitvah: prilagoditev pravil poslovnega in civilnega prava za poslovne subjekte, ki poslujejo na spletu (UL C 404, 6.10.2021, str. 31);

—

resolucija z dne 20. oktobra 2020 s priporočili Komisiji z naslovom Akt o digitalnih storitvah: izboljšanje delovanja notranjega trga (UL C 404, 6.10.2021, str. 2);

—

resolucija z dne 20. oktobra 2020 s priporočili Komisiji o okviru za etične vidike umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije (UL C 404, 6.10.2021, str. 63);

—

resolucija z dne 20. oktobra 2020 s priporočili Komisiji o ureditvi civilne odgovornosti za področje umetne inteligence (UL C 404, 6.10.2021, str. 107);

—

resolucija z dne 21. januarja 2021 s priporočili Komisiji o pravici do odklopa (UL C 456, 10.11.2021, str. 161).