(1)

Pariški sporazum, sprejet decembra 2015 v skladu z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), je začel veljati novembra 2016 (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum). Njegove pogodbenice so se dogovorile, da bodo dvig globalne povprečne temperature omejile na precej pod 2 oC glede na predindustrijske ravni in da bodo nadaljevale prizadevanja, da dvig temperature ne bi presegel 1,5  oC glede na predindustrijske ravni.

(1)

Pariški sporazum, sprejet decembra 2015 v skladu z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), je začel veljati novembra 2016 (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum). Njegove pogodbenice so se dogovorile, da bodo dvig globalne povprečne temperature omejile na precej pod 2 oC glede na predindustrijske ravni in da bodo nadaljevale prizadevanja, da dvig temperature ne bi presegel 1,5  oC glede na predindustrijske ravni , obenem pa bodo upoštevale načela pravičnosti in skupnih, vendar diferenciranih odgovornosti in zmožnosti posameznih držav . Države pogodbenice so s sprejetjem glasgowskega podnebnega dogovora novembra 2021 pripoznale, da bi močno zmanjšali tveganja in posledice podnebnih sprememb, če dvig globalne povprečne temperature ne bi presegel 1,5  oC, ter se zavezale, da bodo do konca leta 2022 zvišale cilje za leto 2030.

(1a)

Kot je navedel Medvladni forum za podnebne spremembe v zadnjih poročilih z dne 7. avgusta 2021 z naslovom „Climate change 2021: The Physical Science Basis“ (Podnebne spremembe 2021: fizikalnoznanstvena podlaga) in z dne 28. februarja 2022 z naslovom ‘Climate Change 2022: Impacts, Adaptation and Vulnerability (Podnebne spremembe 2022: vplivi, prilagoditev in ranljivost), postaja vse nujneje ukrepati in zmanjšati emisije. IPCC je z zelo veliko prepričanostjo navedel, da podnebne spremembe ogrožajo blaginjo ljudi in zdravje planeta, z morebitno nadaljnjo zamudo pri usklajenih predvidenih globalnih ukrepih za prilagajanje in blažitev pa bomo zamudili kratko in hitro zapirajoče se okno priložnosti za zagotovitev trajnostne prihodnosti in okolja, ki bo prijetno za življenje, za vse. IPCC je predstavil nove ocene možnosti, da bi v prihodnjih desetletjih presegli raven globalnega segrevanja za 1,5  oC, in ugotovitev, da omejitev globalnega segrevanja na skoraj 1,5  oC ali celo 2 oC ne bo dosežena, če ne bo takojšnjega, hitrega in obsežnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Unija bi morala to nujnost obravnavati, tako da bi pospešila svoja prizadevanja in se uveljavila kot vodilna mednarodna akterka v boju proti podnebnim spremembam.

(3)

Evropski zeleni dogovor (31) združuje obsežen sklop ukrepov in pobud, ki se vzajemno krepijo in katerih cilj je doseči podnebno nevtralnost v EU do leta 2050, in določa novo strategijo za rast, katere cilj je preoblikovati Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom , v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov . Njegov cilj je tudi zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov in državljank pred okoljskimi nevarnostmi in učinki. Hkrati ta prehod različno vpliva na ženske in moške ter ima poseben učinek na nekatere prikrajšane skupine, kot so starejši, invalidi in osebe z manjšinskim etničnim ali rasnim poreklom. Zato je treba zagotoviti, da je prehod pravičen in vključujoč ter da pri njem nihče ne bo prezrt.

(3)

Evropski zeleni dogovor (31) je izhodišče za doseganje cilja Unije glede podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 in cilja negativnih emisij po tem letu, kot je določeno v členu 2(1) Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta  (31a) . Združuje obsežen sklop ukrepov in pobud, ki se vzajemno krepijo in katerih cilj je doseči podnebno nevtralnost v EU najkasneje do leta 2050, in določa novo strategijo za rast, katere cilj je preoblikovati Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom. Njegov cilj je tudi zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov in državljank pred okoljskimi nevarnostmi in učinki. Hkrati ta prehod različno vpliva na vse spole ter ima poseben učinek na nekatere prikrajšane skupine, kot so starejši, invalidi, energijsko ali prometno revne osebe in osebe z manjšinskim etničnim ali rasnim poreklom. Prehod vpliva različno tudi na države članice in regije. Zato je treba zagotoviti, da je prehod pravičen in vključujoč ter da pri njem nihče ne bo prezrt.

(3a)

Da bi bili podnebni cilji iz te uredbe družbeno sprejemljivi, bi jih bilo treba dopolniti z enakovrednimi socialnimi cilji. Ambicioznejši cilji pomenijo znatne spremembe v prizadetih sektorjih, ki bi lahko imele socialne in delovne učinke. Pregledane cilje za zmanjšanje emisij morajo spremljati zadostni finančni in politični ukrepi, da bi jih uresničevali na socialno pravičen način. Ukrepi lahko med drugim vključujejo izvajanje ocen učinka na zaposlovanje, s katerimi se oceni učinek na delovna mesta in delovne pogoje na nacionalni in regionalni ravni, ter dodeljevanje nacionalnih sredstev in sredstev Unije za financiranje ukrepov za socialno prilagajanje in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, enakost spolov, vseživljenjsko učenje, poklicno usposabljanje in socialno zaščito ter za učinkovita kolektivna pogajanja. Pomembno je tudi, da obstajata pravočasno posvetovanje in dejanska vključitev nacionalnih socialnih partnerjev v sektorjih iz člena 2 te uredbe v zasnovo in izvajanje nacionalnih ukrepov za izvajanje te uredbe.

(3b)

Prehod na gospodarstvo Unije, ki bo združljivo s ciljem, da se podnebna nevtralnost doseže najpozneje do leta 2050, bi lahko imel poseben vpliv na nekatere gospodarske sektorje, zlasti na ranljiva mikropodjetja ter mala in srednja podjetja v teh sektorjih. Pri izvajanju te uredbe je pomembno, da države članice ustvarijo spodbudno okolje za prehod teh podjetij na prakso, ki povzroča manj emisij toplogrednih plinov, postopoma pa preide na nične emisije toplogrednih plinov.

(3c)

Program Združenih narodov za okolje in svetovni forum OECD za okolje vsebujeta sklep, da okoljske spremembe ne vplivajo enako na oba spola. Vloge, razdeljene glede na spol, povzročajo tudi različno ranljivost vseh spolov za posledice podnebnih sprememb, podnebne spremembe pa neenakosti med spoloma še zaostrujejo.

(4)

Unija je z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (32) (v nadaljnjem besedilu: evropska podnebna pravila) v zakonodajo vključila cilj podnebne nevtralnosti v celotnem gospodarstvu do leta 2050. Navedena uredba določa tudi zavezujočo nacionalno zavezo Unije za zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij, potem ko se odštejejo odvzemi) za vsaj 55 % pod ravnmi iz leta 1990 do leta 2030.

(4)

Unija je z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (32) (v nadaljnjem besedilu: evropska podnebna pravila) v zakonodajo vključila cilj podnebne nevtralnosti v celotnem gospodarstvu, ki ga je treba doseči najpozneje do leta 2050, in cilj negativnih emisij po tem letu. Navedena uredba določa tudi zavezujočo nacionalno zavezo Unije za zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij, potem ko se odštejejo odvzemi) za vsaj 55 % pod ravnmi iz leta 1990 do leta 2030. Določa tudi, da je treba pri uresničevanju teh ciljev dati prednost hitremu in predvidljivemu zmanjšanju emisij, hkrati pa povečati odvzeme po naravnih ponorih. Prispevek neto odvzemov k cilju za leto 2030 je omejen na 225 milijonov ton ekvivalenta CO2, preostali del ciljnega zmanjšanja pa je treba doseči z zmanjšanjem neposrednih emisij.

(5)

Za izvajanje teh zavez in prispevkov Unije v okviru Pariškega sporazuma (33), sprejetega v okviru UNFCCC, bi bilo treba prilagoditi regulativni okvir Unije za doseganje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

(5)

Za izvajanje teh zavez in znotrajdržavnih prispevkov Unije v okviru Pariškega sporazuma (33), sprejetega v okviru UNFCCC, bi bilo treba prilagoditi regulativni okvir Unije za doseganje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

(7)

Medtem ko se bo trgovanje z emisijami uporabljalo tudi za emisije toplogrednih plinov iz cestnega in pomorskega prometa ter stavb, se bo področje uporabe Uredbe (EU) 2018/842 ohranilo. Uredba (EU) 2018/842 se bo zato še naprej uporabljala za emisije toplogrednih plinov iz domače plovbe, ne pa tudi za emisije iz mednarodne plovbe. Emisije toplogrednih plinov države članice v okviru področja uporabe Uredbe (EU) 2018/842, ki jih je treba upoštevati pri preverjanju skladnosti, se bodo še naprej določale po zaključku pregledov evidenc v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (34).

(7)

Medtem ko se lahko trgovanje z emisijami uporablja tudi za emisije toplogrednih plinov iz cestnega in pomorskega prometa ter stavb, se bo področje uporabe Uredbe (EU) 2018/842 ohranilo. Uredba (EU) 2018/842 se bo zato še naprej uporabljala za emisije toplogrednih plinov iz domače plovbe, ne pa tudi za emisije iz mednarodne plovbe. Emisije toplogrednih plinov države članice v okviru področja uporabe Uredbe (EU) 2018/842, ki jih je treba upoštevati pri preverjanju skladnosti, se bodo še naprej določale po zaključku pregledov evidenc v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (34). Vendar so se emisije nekaterih sektorjev v preteklih letih povečale ali ostale enake .

(9)

Evropski svet je v sklepih z dne 11. decembra 2020 navedel, da bo Unija cilj za leto 2030 uresničevala skupaj na stroškovno najučinkovitejši način, da bodo pri teh prizadevanjih sodelovale vse države članice, pri čemer bodo upoštevale vidike pravičnosti in solidarnosti, pri tem pa nihče ne bo prezrt, ter da je treba novi cilj za leto 2030 doseči tako, da se ohrani konkurenčnost EU ter upoštevajo različna izhodišča držav članic in specifične nacionalne okoliščine ter potencial za zmanjšanje emisij, vključno otoških držav članic in otokov, pa tudi dosedanja prizadevanja.

(9)

Evropski svet je v sklepih z dne 11. decembra 2020 navedel, da bo Unija cilj za leto 2030 uresničevala skupaj na stroškovno najučinkovitejši način, da bodo pri teh prizadevanjih sodelovale vse države članice, pri čemer bodo upoštevale vidike pravičnosti in solidarnosti, pri tem pa nihče ne bo prezrt, ter da je treba novi cilj za leto 2030 doseči tako, da se ohrani konkurenčnost EU ter upoštevajo različna izhodišča držav članic , že doseženo zmanjšanje emisij in specifične nacionalne okoliščine ter potencial za zmanjšanje emisij, vključno otoških držav članic in otokov, pa tudi dosedanja prizadevanja.

(9a)

Po letu 2030 morajo Unija in vse države članice najkasneje do leta 2050 doseči vseevropski cilj podnebne nevtralnosti, da bi potem dosegale negativne emisije. Z Uredbo (EU) 2018/842 bi morali zagotoviti, da bodo vse države članice dosegle trajektorijo emisij in sprejele konkretne dolgoročne politike, ki bodo vodile do uresničitve tega cilja.

(10)

Da bi sektorji, ki jih zajema Uredba (EU) 2018/842, dosegli cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 55 %, bodo morali postopoma zmanjšati svoje emisije, dokler leta 2030 ne dosežejo –40 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2005.

(10)

Da bi sektorji, ki jih zajema Uredba (EU) 2018/842, izvajali zaveze, ki jih ima Unija po Pariškem sporazumu, in dosegli cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za najmanj 55 %, bodo morali vsi postopoma zmanjšati svoje emisije, dokler leta 2030 ne dosežejo –40 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2005.

(11)

V ta namen je treba za vsako državo članico revidirati cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Pri reviziji cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov bi bilo treba uporabiti enako metodologijo, kot je bila uporabljena ob sprejetju Uredbe (EU) 2018/842, pri čemer so bili nacionalni prispevki določeni ob upoštevanju različnih zmogljivosti in možnosti stroškovne učinkovitosti v državah članicah, da se zagotovi poštena in uravnotežena porazdelitev prizadevanj. Zmanjšanje največjih emisij toplogrednih plinov za vsako državo članico do leta 2030 bi bilo torej treba določiti glede na raven njenih pregledanih emisij toplogrednih plinov iz leta 2005, ki so zajete v tej uredbi, razen preverjenih emisij toplogrednih plinov iz naprav, ki so obratovale leta 2005 in so bile v sistem Unije za trgovanje z emisijami vključene šele po letu 2005.

(11)

V ta namen je treba za vsako državo članico revidirati cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Pri reviziji cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov bi bilo treba uporabiti enako metodologijo, kot je bila uporabljena ob sprejetju Uredbe (EU) 2018/842, pri čemer so bili nacionalni prispevki določeni ob upoštevanju različnih zmogljivosti in možnosti stroškovne učinkovitosti v državah članicah, da se zagotovi poštena in uravnotežena porazdelitev prizadevanj. Porazdelitev ciljev držav članic kljub temu ni skladna, kar bi bilo treba upoštevati pri ocenjevanju, kako nacionalni cilji stroškovno učinkovito in pošteno prispevajo k cilju, da se podnebna nevtralnost doseže najpozneje do leta 2050. Zmanjšanje največjih emisij toplogrednih plinov za vsako državo članico do leta 2030 bi bilo torej treba določiti glede na raven njenih pregledanih emisij toplogrednih plinov iz leta 2005, ki so zajete v tej uredbi, razen preverjenih emisij toplogrednih plinov iz naprav, ki so obratovale leta 2005 in so bile v sistem Unije za trgovanje z emisijami vključene šele po letu 2005.

(11a)

V sporočilu Komisije z dne 14. oktobra 2020 o strategiji EU za zmanjšanje emisij metana je poudarjeno, da je metan pomemben toplogredni plin, ki s svojim skupnim prispevkom k podnebnim spremembam stoji takoj za ogljikovim dioksidom na drugem mestu. Na molekularni ravni je njegov učinek močnejši od ogljikovega dioksida. Čeprav metan v ozračju ostaja krajši čas kot ogljikov dioksid, ima pomemben vpliv na podnebje. Evropska unija in Združene države Amerike so septembra 2021 razglasile zavezo glede zmanjšanja svetovnih emisij metana, ki se ji je od takrat pridružilo skupaj več kot 100 držav. Podpisnice zaveze si prizadevajo za skupni cilj, da bi do leta 2030 zmanjšale svetovne emisije metana za vsaj 30 % glede na ravni iz leta 2020 in izboljšale standarde poročanja. Metan, dušikov oksid in fluorirani plini predstavljajo skoraj 20 % emisij toplogrednih plinov v Uniji. Glede na te zaveze in kratkotrajnost številnih od teh toplogrednih plinov je primerno določiti en ali več ciljev Unije za vse emisije toplogrednih plinov, ki niso emisije CO2, v vseh sektorjih.

(13)

Pandemija COVID-19 je vplivala na gospodarstvo Unije in njegovo raven emisij v obsegu, ki ga še ni mogoče v celoti količinsko opredeliti. Po drugi strani pa Unija uporablja svoj največji spodbujevalni sveženj doslej, ki bi lahko vplival tudi na raven emisij. Zaradi teh negotovosti je primerno pregledati podatke o emisijah v letu 2025 in po potrebi prilagoditi dodeljene letne emisije.

(13)

Pandemija COVID-19 je vplivala na gospodarstvo Unije in njegovo raven emisij v obsegu, ki ga še ni mogoče v celoti količinsko opredeliti. Po drugi strani pa Unija uporablja svoj največji spodbujevalni sveženj doslej, s katerimi želi doseči zeleno okrevanje in ki bi lahko vplival tudi na raven emisij. Primerno je ohraniti stabilno, predvidljivo in ambiciozno regulativno pot zmanjševanja emisij skozi vse desetletje, da bi zagotovili potrebno zmanjšanje emisij in varnost načrtovanja .

(14)

Zato je primerno, da se leta 2025 posodobijo dodeljene letne emisije za leta 2026 do 2030. To bi moralo temeljiti na celovitem pregledu podatkov iz nacionalnih evidenc, ki ga izvede Komisija, da se določi povprečje emisij toplogrednih plinov vsake države članice v letih 2021, 2022 in 2023.

(14a)

V skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 bi bilo treba dati prednost zmanjšanju neposrednih emisij, ki ga bo treba dopolniti s povečanimi odvzemi CO2, da bi dosegli podnebno nevtralnost. Uredba (EU) 2021/1119 priznava, da ponori ogljika vključujejo naravne in tehnološke rešitve. Vloga tehnoloških rešitev za odvzem ogljika je bila obravnavana tudi v več poročilih Medvladnega panela za podnebne spremembe, zlasti v prispevku delovne skupine III k šestemu ocenjevalnemu poročilu. Pomembno je, da se vzpostavi sistem Unije za certificiranje varno in trajno shranjenih odvzemov ogljika s tehnološkimi rešitvami, ki bo državam članicam in udeležencem na trgu omogočala izboljšanje teh odvzemov. Kjer ta sistem certificiranja obstaja, se lahko izvede analiza obračunavanja teh odvzemov v skladu s pravom Unije, vključno s tem, ali obračunavanje teh odvzemov vpliva na emisije, zajete v Uredbi (EU) 2018/842, pri čemer je treba polno spoštovati pogoje iz člena 4(1) Uredbe (EU) 2021/1119. Ti odvzemi so dodatni in ne izravnajo potrebnega zmanjšanja emisij v skladu s podnebnimi cilji Unije iz Uredbe (EU) 2021/1119.

(15)

V skladu z Uredbo (EU) 2018/842 se lahko preklic omejene količine pravic do emisije v sistemu Evropske unije za trgovanje z emisijami upošteva za doseganje skladnosti nekaterih držav članic v skladu z Uredbo (EU) 2018/842. Glede na posebno strukturo malteškega gospodarstva je nacionalni cilj zmanjšanja te države članice, ki temelji na bruto domačem proizvodu na prebivalca, znatno nad njenim stroškovno učinkovitim potencialom za zmanjšanje, zato je primerno povečati dostop Malte do te prilagodljivosti, ne da bi bil pri tem ogrožen cilj Unije glede zmanjšanja emisij do leta 2030.

(15)

V skladu z Uredbo (EU) 2018/842 se lahko preklic omejene količine pravic do emisije v sistemu Evropske unije za trgovanje z emisijami upošteva za doseganje skladnosti nekaterih držav članic v skladu z Uredbo (EU) 2018/842. Glede na posebno strukturo malteškega gospodarstva je nacionalni cilj zmanjšanja te države članice, ki temelji na bruto domačem proizvodu na prebivalca, znatno nad njenim stroškovno učinkovitim potencialom za zmanjšanje, zato je primerno povečati dostop Malte do te prilagodljivosti, ne da bi bil pri tem ogrožen cilj Unije glede zmanjšanja emisij do leta 2030. Države članice, ki so upravičene do te prilagodljivosti, vendar je v okviru Uredbe (EU) 2018/842 niso izkoristile za leto 2019, bi morale imeti možnost, da to odločitev spremenijo, da bi upoštevale nove nacionalne cilje glede zmanjšanja. Tem državam članicam bi moralo biti dovoljeno tudi, da sporočene odstotke spremenijo pogosteje.

(16a)

Da bi države članice spoštovale minimalne prispevke za obdobje 2021–2030 v skladu z Uredbo (EU) 2018/842, kot je bila spremenjena, in bi jih k temu spodbujali, bi bilo treba popravne ukrepe okrepiti in tesneje povezati s celovitimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999. Če država članica v dveh zaporednih letih preseže dodeljene letne emisijske pravice, bi morala revidirati svoj celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt, ki ji je bil predložen v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999, hkrati pa javnosti omogočiti sodelovanje v tem postopku.

(16b)

Unija in njene države članice so pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljnjem besedilu, Aarhuška konvencija’)  (1a) . Javni nadzor in dostop do pravnega varstva sta ključni demokratični vrednoti Unije in orodji za zaščito pravne države. Komisija je v sporočilu z dne 14. oktobra 2020 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah v EU in njenih državah članicah priznala, da v vseh državah članicah nimajo dostopa do pravnega varstva, ter pozvala Svet in Evropski parlament, naj v sektorsko zakonodajo vključita izrecne določbe o dostopu do pravnega varstva. Zato je primerno uvesti določbo o dostopu javnosti do pravnega varstva za ukrepe, s katerimi se izvaja Uredba (EU) 2018/842, kakor je bila spremenjena.

(16c)

Za doseganje ciljev iz Uredbe (EU) 2018/842, kot je bila spremenjena, in druge zakonodaje Unije, zlasti tistih iz Uredbe (EU) 2021/1119, bi morale Unija in njene države članice pri izvajanju politik upoštevati najnovejša znanstvena dognanja. Zato bi bilo treba po potrebi povsod v Uredbi (EU) 2018/842, kot je bila spremenjena, upoštevati mnenje Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora o podnebnih spremembah, ustanovljenega s členom 3 Uredbe (EU) 2021/1119.

(18)

Z določitvijo ambicioznejših ciljev v skladu z Uredbo (EU) 2018/841 se bo zmanjšala zmogljivost držav članic za ustvarjanje neto odvzemov, ki se lahko uporabijo za doseganje skladnosti v skladu z Uredbo (EU) 2018/842. Poleg tega bo razdelitev uporabe prilagodljivosti LULUCF na dve ločeni časovni obdobji dodatno omejila razpoložljivost neto odvzemov za namene skladnosti z Uredbo (EU) 2018/842. Zato se lahko nekatere države članice pri doseganju ciljev iz Uredbe (EU) 2018/842 spopadajo z izzivi, medtem ko lahko nekatere iste ali druge države članice ustvarijo neto odvzeme, ki jih ni mogoče uporabiti za skladnost z Uredbo (EU) 2018/842. Dokler so izpolnjeni cilji Unije iz člena 3 Uredbe (EU) 2021/1119, zlasti v zvezi z zgornjo mejo prispevka neto odvzemov, je primerno vzpostaviti nov prostovoljni mehanizem v obliki dodatne rezerve, ki bo državam članicam pomagal pri izpolnjevanju njihovih obveznosti.

(18a)

Glede na dolgoročno razsežnost učinkovitega varstva podnebja, določenega v Uredbi (EU) 2021/1119, in zavezanost Unije ciljem Pariškega sporazuma bi lahko politike načrtovali natančneje, če bi bile dolgoročne usmeritve glede zmanjšanja posameznih držav članic po letu 2030 jasno razvidne. Zato je primerno vključiti postopek, v katerem se za vsako državo članico določijo nacionalni načini za zmanjšanje podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050.

(-1)

(1)

V členu 1 se „30 %“ nadomesti s „40 %“ ;

(1)

člen  1 se nadomesti z naslednjim :

„Uredba določa obveznosti držav članic v zvezi z njihovimi minimalnimi prispevki za obdobje od leta 2021 do leta 2030 k uresničevanju cilja Unije, da v sektorjih, zajetih v členu 2 te uredbe, v letu 2030 zmanjša svoje emisije toplogrednih plinov za najmanj 40 % pod ravnjo iz leta 2005. Prispeva k dolgoročnemu cilju podnebne nevtralnosti v Uniji najpozneje do leta 2050, da bi potem dosegali negativne emisije. S tem prispeva k doseganju ciljev Uredbe (EU) 2021/1119 in Pariškega sporazuma. Ta uredba prav tako določa pravila za določitev dodeljenih letnih emisij in oceno napredka držav članic pri zagotavljanju minimalnih prispevkov in omogoča določitev ciljev Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov po letu 2030 v sektorjih, zajetih v členu 2 te uredbe.“

(2a)

(3)

v členu 4 se odstavka 2 in 3 nadomestita z naslednjim:

(3)

v členu 4 se odstavka 2 in 3 nadomestita z naslednjim:

(a)

v letih 2021 in 2022 ne presežejo omejitve, določene z linearno trajektorijo, ki se začne pri povprečju njenih emisij toplogrednih plinov v letih 2016, 2017 in 2018, določenih v skladu z odstavkom 3 tega člena, konča pa leta 2030 pri omejitvi, ki je za navedeno državo članico določena v Prilogi I, stolpec 1, k tej uredbi. Linearna trajektorija države članice se začne bodisi pri petih dvanajstinah razdalje v obdobju od 2019 do 2020 bodisi v letu 2020, odvisno od tega, kateri datum pomeni nižjo dodelitev za zadevno državo članico;

(a)

v letih 2021 in 2022 ne presežejo omejitve, določene z linearno trajektorijo, ki se začne pri povprečju njenih emisij toplogrednih plinov v letih 2016, 2017 in 2018, določenih v skladu z odstavkom 3 tega člena, konča pa leta 2030 pri omejitvi, ki je za navedeno državo članico določena v Prilogi I, stolpec 1, k tej uredbi. Linearna trajektorija države članice se začne bodisi pri petih dvanajstinah razdalje v obdobju od 2019 do 2020 bodisi v letu 2020, odvisno od tega, kateri datum pomeni nižjo dodelitev za zadevno državo članico;

(b)

v letih 2023 , 2024 in 2025 , ne presežejo omejitve, določene z linearno trajektorijo , ki se začne leta 2022 pri dodeljenih letnih emisijah za zadevno državo članico, določenih v skladu z odstavkom 3 tega člena za navedeno leto, konča pa leta 2030 pri omejitvi, ki je za navedeno državo članico določena v Prilogi I, stolpec 2, k tej uredbi;

(b)

v letih od 2023 do 2030 ne presežejo omejitve, določene z linearno trajektorijo povprečja njenih emisij toplogrednih plinov v letih 2016, 2017 in 2018, določenih v skladu z odstavkom 3 tega člena za navedeno leto, konča pa leta 2030 pri omejitvi, ki je za navedeno državo članico določena v Prilogi I, stolpec 2, k tej uredbi; Linearna trajektorija države članice se začne bodisi pri petih dvanajstinah razdalje v obdobju od 2019 do 2020 bodisi v letu 2020, odvisno od tega, kateri datum pomeni nižjo dodelitev za zadevno državo članico;

(c)

v letih 2026 do 2030 ne presežejo omejitve, določene z linearno trajektorijo, ki se začne leta 2024 pri povprečju njenih emisij toplogrednih plinov v letih 2021, 2022 in 2023, kot jih je predložila država članica v skladu s členom 26 Uredbe (EU) 2018/1999, konča pa leta 2030 pri omejitvi, ki je za navedeno državo članico določena v Prilogi I, stolpec 2, k tej uredbi.

(3a)

(3b)

(3c)

(3d)

(a)

za leto 2021 ta presežek svojih dodeljenih letnih emisij shrani za naslednja leta do leta 2030; in

„(a)

za leto 2021 presežek dodeljenih letnih emisij v višini do 5 % dodeljenih letnih emisij za to leto shrani za naslednja leta do leta 2025 ; ter“

(3e)

(b)

za obdobje od 2022 do 2029 presežek dodeljenih letnih emisij v višini do 30 % svojih dodeljenih letnih emisij do tega leta shrani za naslednja leta do leta 2030 .

(3f)

(3g)

(3h)

(3i)

(5a)

(-a)

(-ab)

(a)

dodatne ukrepe, ki jih bo država članica izvedla, da bi z nacionalnimi politikami in ukrepi ter izvajanjem ukrepov Unije izpolnila posebne obveznosti iz člena 4 te uredbe;

(a)

dodatne ukrepe, ki jih bo država članica izvedla, da bi z nacionalnimi politikami in ukrepi ter izvajanjem ukrepov Unije izpolnila posebne obveznosti iz člena 4 te uredbe;

(b)

natančen časovni načrt za izvajanje takih ukrepov, ki omogoča ocenjevanje letnega napredka pri izvajanju.

(b)

natančen časovni načrt za izvajanje takih ukrepov, ki omogoča ocenjevanje letnega napredka pri izvajanju; če je država članica ustanovila nacionalni svetovalni organ za podnebje, se z njim posvetuje, da bi opredelila potrebne ukrepe;

(ba)

izjavo o količini dodatnih zmanjšanj emisij, ki jih bodo države članice po ocenah dosegle s temi politikami, in metodo, uporabljeno za oceno tega dodatnega zmanjšanja emisij;

(bb)

kako bo načrt korektivnih ukrepov okrepil celovit nacionalni energetski in podnebni načrt države članice, sprejet v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.

(7)

(a)

morebitnih prilagodljivosti, uporabljenih v skladu s členi 11 do 13b Uredbe (EU) 2018/841;

(b)

količin, ki se upoštevajo za skladnost v skladu s členom 7 te uredbe.

(a)

emisije toplogrednih plinov države članice presegajo dodeljene letne emisije v obdobju od 2026 do 2030;

(b)

država članica je izkoristila prilagodljivosti v skladu s členom 5(2) in (3);

(c)

država članica je čim bolj učinkovito uporabila neto odvzeme v skladu s členom 7, tudi če ta količina ne doseže ravni iz Priloge III, in

(d)

država članica ni izvedla neto prenosov na druge države članice v skladu s členom 5.

(7a)

(7b)

(a)

ali so nacionalni cilji iz Priloge I te uredbe primerni za stroškovno učinkovito in pravično prispevanje k doseganju cilja podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050, kot je določen v Uredbi (EU) 2021/1119;

(b)

potek zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki so zajete v tej uredbi, za vsako državo članico, ki je skladen s ciljem podnebne nevtralnosti, ki ga mora vsaka država članica doseči najpozneje do leta 2050.

(7c)

(a)

ki niso v skladu s pravnimi obveznostmi iz členov od 4 do 8 te uredbe; ali

(b)

za katere velja člen 10 Uredbe (EU) 2018/1999.

(a)

imajo zadosten interes; ali

(b)

uveljavljajo kršeno pravico, kadar upravno postopkovno pravo države članice to zahteva kot predpogoj.

(7d)