—

ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 5(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—

ob upoštevanju člena 14 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

—

ob upoštevanju medinstitucionalne razglasitve evropskega stebra socialnih pravic (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2020 z naslovom Vzpostavitev evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025 (COM(2020)0625),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2020 z naslovom Akcijski načrt za digitalno izobraževanje za obdobje 2021–2027 – Prenovitev izobraževanja in usposabljanja v digitalni dobi (COM(2020)0624),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. julija 2020 z naslovom Program znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost (COM(2020)0274),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2018 o akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje (COM(2018)0022),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. novembra 2017 z naslovom Krepitev evropske identitete s pomočjo izobraževanja in kulture (COM(2017)0673),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2018 o izobraževanju v digitalni dobi: izzivi, priložnosti in pridobljene izkušnje za oblikovanje politike EU (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2018 o posodobitvi izobraževanja v EU (4),

—

ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o prihodnosti evropskega izobraževanja v okviru COVID-19 (O-000052/2020 – B9-0020/2020 in O-000053/2020 – B9-0021/2020),

—

ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za kulturo in izobraževanje,

A.

ker je v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic dostop do kakovostnega in vključujočega izobraževanja ter vseživljenjskega učenja temeljna človekova pravica in je bistven za pridobivanje in vzdrževanje znanj in spretnosti, polno in dejavno sodelovanje v družbi ter učinkovit dostop do spreminjajočega se trga dela;

B.

ker je po podatkih Unesca zaprtje ustanov za izobraževanje in usposabljanje na vrhuncu krize zaradi COVID-19 prizadelo 1,6 milijarde učečih se v več kot 190 državah, tj. 94 % svetovnega učečega se prebivalstva; ker vrata teh ustanov za več kot 60 % učečih se po svetu še vedno ostajajo zaprta; ker je katero od oblik učenja na daljavo zagotovilo manj kot 25 % držav z nizkimi dohodki; ker je imelo v najbolj razvitih državah dostop do digitalnega izobraževanja 90 % učencev, kar pomeni, da je bilo še vedno zapostavljenih 10 % učencev (5);

C.

ker na ravni EU še vedno obstajajo zelo velike razlike, saj v nekaterih državah članicah tudi do 32 % učencev več mesecev ni imelo dostopa do izobraževanja; ker je to pomanjkanje dostopa pri mnogih učečih posledica tega, da nimajo digitalne opreme oziroma ustreznih digitalnih znanj in spretnosti ali da so bili že sicer prikrajšani; ker so se učeči, tudi v primerih, ko so imeli dostop do digitalnega izobraževanja, pogosto morali učiti brez učiteljev, vrstniške podpore ali podpore doma ter včasih v nestabilnem domačem okolju;

D.

ker je pandemija COVID-19 verjetno povzročila najhujšo motnjo v svetovnih sistemih izobraževanja in usposabljanja doslej ter grozi, da bo cela generacija učencev prikrajšana za učenje, in utegne uničiti napredek več desetletij; ker bo ta izpad učenja verjetno vodil v nižje dohodke te generacije v prihodnosti in utegne slabo vplivati na rast produktivnosti dela ter konkurenčnost v vsej Uniji; ker se ta generacija sooča z vstopom na trg dela, ki ga je močno prizadela gospodarska kriza zaradi te pandemije;

E.

ker imajo izobraževalne ustanove veliko širšo družbeno in pastoralno vlogo ter prispevajo k telesnemu in duševnemu zdravju učencev; ker se je pokazalo, da pomanjkanje neposrednih interakcij med učitelji in učenci pogosto vpliva na dobro počutje in duševno zdravje učencev; ker je pandemija izpostavila ključno vlogo učiteljev v izobraževanju in družbi; ker so učitelji in drugo izobraževalno osebje pogosto preobremenjeni, kar kaže na potrebo po večji podpori zanje in večjem priznavanju njihovega dela;

F.

ker je ta kriza pospešila digitalni prehod v smeri digitalnega učenja in spodbudila inovacije v izobraževanju, na primer z izboljšanjem možnosti za e-učenje; ker so naložbe v podjetja za učno tehnologijo v zadnjih nekaj letih izboljšale spletno izobraževanje in razširile rešitve za e-učenje; ker imajo partnerstva med podjetji in izobraževalnimi ustanovami svojo vlogo pri spodbujanju inovacij v izobraževalnem sektorju; ker bi morale izobraževalne ustanove na koncu še vedno same odločati o izobraževalnih vsebinah;

G.

ker so se pri nenadnem prehodu na množično spletno učenje in učenje na daljavo zaradi krize istočasno razkrile velike vrzeli v zasnovi in izvajanju politike digitalnega učenja v Evropski uniji in državah članicah; ker je kriza prav tako pokazala na potrebo po večjem sodelovanju in usklajevanju med državami članicami na področju politik izobraževanja in usposabljanja;

H.

ker je do digitalnega prehoda prišlo zelo hitro in v razmerah, ko 43 % Evropejcev nima osnovnih digitalnih znanj in spretnosti (6); ker obstaja neposredna korelacija med tem, v kateri državi članici ljudje živijo in kje natančno živijo v tej državi članici, njihovim socialno-ekonomskim statusom, starostjo, dohodkom, stopnjo izobrazbe in zaposlitvijo na eni strani ter stopnjo njihove digitalne pismenosti na drugi strani; ker digitalna preobrazba in uporaba novih tehnologij vplivata na trg dela ter zahtevata višjo raven digitalne pismenosti;

I.

ker je pandemija priložnost za ponovni razmislek o prihodnosti izobraževanja;

J.

ker si Komisija prizadeva do leta 2025 vzpostaviti evropski izobraževalni prostor;

K.

ker bi politični dogovor o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027, ki ga je dosegel Evropski svet, pomenil korenito zmanjšanje sredstev za vodilne izobraževalne programe, kot je Erasmus+; ker je Parlament večkrat pozval k ambicioznemu proračunu za izobraževalne programe; ker sedanja gospodarska kriza ne bi smela voditi v zmanjšanje javne porabe za izobraževanje;

L.

ker je izobraževalna politika v skladu z načelom subsidiarnosti v izključni pristojnosti držav članic, Unija pa ima podporno in usklajevalno vlogo;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.