(a)

pripraviti temeljito analizo preiskav o kršitvah ali neupoštevanju najpomembnejših volilnih predpisov, zlasti veljavnih določb o preglednosti pri financiranju kampanj, pa tudi o obtožbah o politični porabi prek različnih zakonitih in nezakonitih kanalov in slamnatih donatorjev iz virov tretjih držav;

(b)

določiti morebitna področja, kjer bi bili potrebni zakonodajni in nezakonodajni ukrepi, s pomočjo katerih bi lahko platforme družbenih medijev označevale vsebine, ki se izmenjujejo prek botov, pregledovale algoritme, s čimer bi v največji možni meri povečali preglednost faktorjev za prikazovanje, dajanje prednosti, izmenjavo, zmanjševanje pomembnosti in odstranjevanje vsebine, ter zapirale račune oseb, z usklajenim neavtentičnim spletnim vedenjem ali ki izvajajo nezakonite dejavnosti, ki sistematično ogrožajo demokratične procese ali spodbujajo sovražni govor, pri čemer pa se ne sme ogroziti svobode izražanja;

(c)

prispevati k sedanji razpravi, kako povečati odgovornost za preprečevanje tujega vmešavanja v demokratične procese v Evropski uniji, tudi dezinformacij, ne le s strani javnih organov, ampak tudi v sodelovanju s tehnološkimi podjetji in družbenimi mediji ter zasebnim sektorjem na splošno, da bi okrepili ozaveščenost o vlogi, dolžnosti in odgovornosti, ki jo imajo pri preprečevanju tujega vmešavanja, pri čemer pa se ne sme ogrožati svobode izražanja;

(d)

oceniti nacionalne ukrepe, ki omogočajo stroge omejitve za vire političnega financiranja, saj tuji akterji najdejo zakonite in nezakonite načine, da zaobidejo nacionalno zakonodajo ter prikrito podpirajo svoje zaveznike z jemanjem posojil pri tujih bankah, dajanjem materialnih dragocenosti, z nakupi in poslovnimi pogodbami, prek slamnatih podjetij, neprofitnih organizacij, posameznikov slamnatih donatorjev, prek nastajajočih tehnologij, ki omogočajo anonimnost, s spletnim oglaševanjem, ekstremističnimi spletnimi mediji ter omogočanjem finančnih dejavnosti; določiti morebitna področja, kjer bodo potrebni ukrepi v zvezi s financiranjem političnih strank in političnih kampanj;

(e)

predlagati usklajeno ukrepanje na ravni EU za obravnavanje hibridnih groženj in kibernetskih napadov na vojaške in nevojaške cilje, napadov z računalniškimi vdori in uhajanjem informacij, katerih tarča so zakonodajalci, javni uradniki, novinarji, politične stranke in kandidati, ter kibernetskega vohunjenja s ciljem kraje poslovne intelektualne lastnine ter kraje občutljivih podatkov o državljanih, saj na te grožnje ni mogoče odgovoriti zgolj z osamljenim delom nacionalnih organov ali zgolj s samoregulacijo zasebnega sektorja, ampak je potreben usklajen pristop na več ravneh in z več deležniki; oceniti varnostni vidik teh groženj, ki imajo lahko resne politične, ekonomske in socialne posledice za evropske državljane;

(f)

preučiti odvisnost EU od tujih tehnologij v dobavnih verigah za kritično, tudi internetno, infrastrukturo, med drugim za strojno in programsko opremo, aplikacije in storitve; poleg tega je treba preučiti potrebne ukrepe, s katerimi bi povečali zmogljivosti za odzivanje na strateško komuniciranje sovražnih tretjih strani ter za izmenjavo informacij in najboljših praks na tem področju; podpira in spodbuja usklajevanje med državami članicami o izmenjavi informacij, znanja in dobre prakse, da bi se odzvali na grožnje in odpravili sedanje pomanjkljivosti;

(g)

opredeliti, oceniti in predlagati načine, kako obravnavati kršitve varnosti v institucijah EU;

(h)

se odzvati na informacijske kampanje in strateško komuniciranje sovražnih tretjih držav, tudi tako prek domačih evropskih akterjev in organizacij, ki škodujejo ciljem Evropske unije, njihov namen pa je vplivati na evropsko javno mnenje in s tem otežiti oblikovanje enotnega stališča EU, tudi o vprašanjih skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike;

(i)

se obrniti na vse ustrezne službe in institucije na ravni EU in držav članic, kot se mu zdi primerno in koristno za izvajanje mandata;