EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 8.7.2020

COM(2020) 299 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Gonilo za podnebno nevtralno gospodarstvo: strategija EU za povezovanje energetskega sistema

1.Povezan energetski sistem za podnebno nevtralno Evropo

Z evropskim zelenim dogovorom 1 je EU na dobri poti, da do leta 2050 doseže podnebno nevtralnost, in sicer s temeljitim razogljičenjem vseh gospodarskih sektorjev in večjim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov do leta 2030.

Energetski sistem je bistvenega pomena za uresničitev teh ciljev. Vse nižji stroški tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, digitalizacija gospodarstva in tehnološki napredek na področju baterij, toplotnih črpalk, električnih vozil in vodikovih tehnologij nam ponujajo priložnost, da v naslednjih dveh desetletjih pospešimo korenito preoblikovanje energetskega sistema in njegove strukture. Evropska energetska prihodnost mora temeljiti na vse večjem deležu energije, pridobljene iz geografsko razpršenih obnovljivih virov, prožnem vključevanju različnih nosilcev energije ter preprečevanju onesnaževanja in izgube biotske raznovrstnosti.

Današnji energetski sistem še vedno temelji na več vzporednih, vertikalnih energetskih vrednostnih verigah, ki tesno povezujejo določene vire energije z določenimi sektorji končne uporabe. Naftni derivati na primer prevladujejo v prometnem sektorju in kot surovina za industrijo. Premog in zemeljski plin se uporabljata predvsem za proizvodnjo električne energije in ogrevanje. Elektroenergetska in plinska omrežja se načrtujejo in upravljajo neodvisno drug od drugega. Tudi tržna pravila se močno razlikujejo od enega sektorja do drugega. Ta model ločenih struktur ne omogoča uresničitve cilja podnebno nevtralnega gospodarstva. Je tehnično in gospodarsko neučinkovit, prav tako pa povzroča znatne izgube v obliki odpadne toplote in majhne energijske učinkovitosti.

Povezovanje energetskega sistema – usklajeno načrtovanje in delovanje energetskega sistema „kot celote“, ki zajema več nosilcev energije, infrastruktur in sektorjev porabe energije – je pot do učinkovitega, cenovno dostopnega in temeljitega razogljičenja evropskega gospodarstva v skladu s Pariškim sporazumom in agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030. 

Vse nižji stroški tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, spremembe na trgu in hitri razvoj inovacij v zvezi s sistemi za shranjevanje energije, električnimi vozili in digitalizacijo so dejavniki, ki naravno prispevajo k povezovanju energetskega sistema v Evropi. Vendar moramo iti še korak dlje in vzpostaviti manjkajoče povezave v energetskem sistemu, če želimo v letu 2030 doseči višje cilje razogljičenja, do leta 2050 pa podnebno nevtralnost, pri tem pa zagotoviti stroškovno učinkovitost in skladnost z zeleno zavezo evropskega zelenega dogovora, ki se glasi „ne škodujmo“. S širšo rabo čistih in inovativnih procesov ter orodij bodo s povezovanjem sistema sprožene tudi nove naložbe, ustvarjanje delovnih mest in gospodarska rast ter okrepljen vodilni položaj EU v industriji na svetovni ravni. Poleg tega je lahko povezovanje sistema tudi gradnik gospodarskega okrevanja po krizi zaradi COVID-19. Komisija v načrtu za okrevanje gospodarstva 2 , predstavljenem 27. maja 2020, poudarja potrebo po boljšem povezovanju energetskega sistema kot del prizadevanj za sprostitev naložb v ključne čiste tehnologije in vrednostne verige ter povečanje odpornosti celotnega gospodarstva. Poleg tega bo taksonomija EU za trajnostno financiranje usmerjala naložbe v te dejavnosti, da se zagotovi skladnost z našimi dolgoročnimi cilji 3 . Povezan energetski sistem bo oklestil stroške prehoda na podnebno nevtralnost za potrošnice in potrošnike in ustvaril nove možnosti za zmanjšanje njihovih izdatkov za energijo in dejavno udeležbo na trgu.

Sveženj o čisti energiji 4 , ki je bil sprejet leta 2018, je podlaga za boljše povezovanje infrastrukture, nosilcev energije in sektorjev; kljub temu pa še vedno obstajajo regulativne in praktične ovire. Brez odločnih političnih ukrepov bo energetski sistem leta 2030 bolj podoben tistemu iz leta 2020, namesto da bi odražal ukrepe, ki so potrebni, da do leta 2050 dosežemo podnebno nevtralnost.

V tej strategiji je predstavljena vizija o tem, kako pospešiti prehod na bolj povezan energetski sistem, ki bo podpiral podnebno nevtralno gospodarstvo z najnižjimi možnimi stroški v vseh sektorjih, hkrati pa krepil energetsko varnost, varoval zdravje in okolje ter spodbujal rast, inovacije in vodilno vlogo v industriji na svetovni ravni.

Za uresničitev vizije moramo takoj odločno ukrepati. Naložbe v energetsko infrastrukturo imajo običajno 20- do 60-letno ekonomsko življenjsko dobo. Ukrepi, sprejeti v naslednjih petih do desetih letih, bodo ključni za vzpostavitev energetskega sistema, ki bo Evropo do leta 2050 povedel k podnebni nevtralnosti.

Zato so v tej strategiji predlagani konkretni ukrepi politike in zakonodajni ukrepi na ravni EU za postopno oblikovanje novega povezanega energetskega sistema ob upoštevanju različnih izhodišč držav članic. Strategija je prispevek k delu Komisije pri oblikovanju celovitega načrta za odgovorno zvišanje podnebnih ciljev EU za leto 2030 na vsaj 50 %, po možnosti pa 55 %, ter opredeljuje nadaljnje predloge, ki bodo pripravljeni kot del zakonodajnih pregledov junija 2021, napovedanih v evropskem zelenem dogovoru.

Vzporedno sporočilo z naslovom „Strategija za vodik za podnebno nevtralno Evropo“ 5 to strategijo dopolnjuje s podrobnejšimi pojasnili o priložnostih in potrebnih ukrepih za večjo uveljavitev vodika v povezanem energetskem sistemu.

2.Povezovanje energetskega sistema in koristi povezovanja za stroškovno učinkovito razogljičenje

2.1.Kaj je povezovanje energetskega sistema?

Povezovanje energetskega sistema pomeni načrtovanje in upravljanje energetskega sistema „kot celote“, ki vključuje več nosilcev energije, infrastruktur in sektorjev porabe energije, z ustvarjanjem tesnejših povezav med njimi za zagotavljanje nizkoogljičnih, zanesljivih in z viri gospodarnih energetskih storitev ob najnižjih možnih stroških za družbo. Združuje tri koncepte, ki se dopolnjujejo in vzajemno krepijo.

Prvič, bolj „krožen“ energetski sistem s poudarkom na energijski učinkovitosti, v katerem imajo prednost najmanj energijsko intenzivne izbire, neizogibni tokovi odpadkov se ponovno uporabijo za energijo, sinergije pa se izkoriščajo v vseh sektorjih. To že poteka v obratih za soproizvodnjo toplote in električne energije ter pri uporabi nekaterih odpadkov in ostankov. Obstajajo pa dodatne možnosti, na primer pri ponovni uporabi odpadne toplote iz industrijskih postopkov in podatkovnih centrov in energije, proizvedene iz bioloških odpadkov ali v čistilnih napravah za odpadne vode.

Drugič, večjo neposredno elektrifikacijo sektorjev končne uporabe. Zaradi hitre rasti in stroškovne konkurenčnosti lahko proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov zadosti vedno večjemu deležu povpraševanja po energiji, na primer z uporabo toplotnih črpalk za ogrevanje prostorov ali industrijske postopke pri nizkih temperaturah, električnih vozil za prevoz ali električnih peči v nekaterih industrijskih panogah.

Tretjič, končno uporabo obnovljivih in nizkoogljičnih goriv, vključno z vodikom, če neposredno ogrevanje ali elektrifikacija nista izvedljiva ali učinkovita ali sta povezana z višjimi stroški. Obnovljivi plini in tekoča goriva, pridobljeni iz biomase, ali obnovljiv in nizkoogljični vodik lahko ponudijo rešitve za shranjevanje energije, pridobljene iz nestalnih obnovljivih virov, pri čemer se izkoriščajo sinergije med sektorji električne energije, plina in končne uporabe. Primeri vključujejo uporabo obnovljivega vodika v industrijskih postopkih ter cestnem prometu težkih vozil in železniškem prometu, sintetičnih goriv iz obnovljivih virov električne energije v letalskem in pomorskem prometu in biomase v sektorjih, v katerih ima največjo dodano vrednost.

Bolj povezan sistem bo tudi „večsmerni“ sistem, v katerem so potrošnice in potrošniki dejavno vpeti v sistem oskrbe z energijo. V „vertikalni“ smeri decentralizirane proizvodne enote in potrošniki dejavno prispevajo k splošnemu ravnovesju in prožnosti sistema – na primer z biometanom, proizvedenim iz organskih odpadkov, ki se dovaja v plinska omrežja na lokalni ravni, ali s storitvami „iz vozila v omrežje“. V „horizontalni“ smeri se energija vse bolj izmenjuje med sektorji, ki porabljajo energijo – na primer med potrošniki energije, ki si izmenjujejo toploto v pametnih sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja, ali z dovajanjem električne energije, ki jo proizvajajo posamično ali kot del energetskih skupnosti, v omrežje.

2.2.Kakšne so koristi povezovanja energetskega sistema?

Povezovanje energetskega sistema prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki jih je težje razogljičiti, na primer z uporabo električne energije iz obnovljivih virov v stavbah in cestnem prometu ali obnovljivih in nizkoogljičnih goriv v pomorskem in letalskem prometu ter nekaterih industrijskih procesih.

Povezovanje energetskega sistema bo povečalo tudi konkurenčnost evropskega gospodarstva s spodbujanjem bolj trajnostnih in učinkovitejših tehnologij in rešitev v industrijskih ekosistemih, povezanih z energetskim prehodom, njihovo standardizacijo in uvajanjem na trg. Specializirana podjetja bodo zagotavljala storitve na lokalni ravni in ustvarjala dodatne regionalne gospodarske koristi. To je za Unijo priložnost, da ohrani in okrepi vodilno vlogo na področju čistih tehnologij, kot so tehnologije pametnih omrežij in sistem daljinskega ogrevanja, ter povede na področju novih, učinkovitejših in kompleksnih tehnologij in procesov, kot so baterije in vodikove tehnologije, ki bodo po pričakovanjih vse pomembnejši v energetskih sistemih po vsem svetu. Ozemlja, regije in države članice, ki se soočajo z največjimi izzivi v zvezi s prehodom, bodo prejeli podporo mehanizma za pravični prehod in Sklada za pravični prehod kot del tega mehanizma.

Poleg tega bo z boljšim povezovanjem zagotovljena dodatna prožnost za celostno upravljanje energetskega sistema, kar bo pomagalo vključiti večji delež energije, proizvedene iz nestalnih obnovljivih virov. To bo spodbuda tudi za tehnologije za shranjevanje energije: črpalne hidroelektrarne, baterije za shranjevanje energije iz omrežja in elektrolizerji zagotavljajo prožnost v sektorju električne energije. Stanovanjske baterije in električna vozila („pri potrošnikih“) v stavbah lahko izboljšajo upravljanje distribucijskih omrežij. Električna vozila bi lahko do leta 2050 zagotovila do 20 % potrebne prožnosti na dnevni ravni 10 . Sistemi za shranjevanje toplote v tovarnah lahko zagotovijo prožnost v industrijskem sektorju. Zaradi tesnejšega povezovanja sektorjev električne energije in ogrevanja bi lahko električne ogrevalne naprave za pametno prilagajanje potrošnje že uporabljale cene električne energije v realnem času. Tudi hibridne toplotne črpalke 11 in pametno daljinsko ogrevanje ponujajo priložnosti za arbitražo med trgi z električno energijo in plinom. Poleg tega lahko elektrolizerji električno energijo iz obnovljivih virov pretvarjajo v vodik, kar omogoča dolgoročno shranjevanje energije in rezervne zmogljivosti ter še globlje poveže trga z električno energijo in plini.

S povezovanjem različnih nosilcev energije in lokalno proizvodnjo, lastno proizvodnjo in pametno uporabo decentralizirane oskrbe z energijo lahko povezovanje sistema prispeva tudi k bolj opolnomočenim potrošnicam in potrošnikom, večji odpornosti in zanesljivejši oskrbi. Za nekatere tehnologije, nujne za povezan energetski sistem, bo potrebna velika količina surovin, vključno z nekaterimi surovinami na seznamu kritičnih surovin za EU. Vendar se bodo z nadomestitvijo uvoženega zemeljskega plina in naftnih derivatov z lokalno proizvedeno obnovljivo električno energijo, plini in tekočimi gorivi ter večjim izvajanjem krožnih modelov predvsem zmanjšali stroški uvoza in odvisnost od tujih virov fosilnih goriv, s čimer bo evropsko gospodarstvo postalo odpornejše.

3.Doseganje rezultatov – akcijski načrt za pospešitev prehoda na čisto energijo s povezovanjem energetskega sistema

V tej strategiji je opredeljenih šest stebrov, v katerih so predstavljeni usklajeni ukrepi za odpravo ovir za povezovanje energetskega sistema.

3.1.Bolj krožen energetski sistem s poudarkom na načelu „energijska učinkovitost na prvem mestu“

Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v vseh sektorskih politikah je ključnega pomena pri povezovanju sistema. Z energijsko učinkovitostjo se zmanjšujejo skupne potrebe po naložbah ter stroški proizvodnje in uporabe energije in s tem povezane infrastrukture. Poleg tega se zmanjšujejo s tem povezana raba zemljišč in uporaba materialnih virov, onesnaževanje in izguba biotske raznovrstnosti. Povezovanje sistema lahko hkrati prispeva k povečanju energijske učinkovitosti v EU z bolj krožno uporabo razpoložljivih virov in prehodom na učinkovitejše energetske tehnologije. Električna vozila so na primer energijsko veliko učinkovitejša kot motorji z notranjim zgorevanjem, z zamenjavo kotla na fosilna goriva s toplotno črpalko na električno energijo iz obnovljivih virov pa lahko prihranimo dve tretjini primarne energije 12 .

Prvi izziv je dosledna uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v celotnem energetskem sistemu. To med drugim pomeni, da moramo dajati prednost rešitvam na strani povpraševanja, kadar so za izpolnjevanje ciljev politike stroškovno učinkovitejše kot naložbe v infrastrukturo za oskrbo z energijo, in pri ocenjevanju ustreznosti proizvodnje energije primerno upoštevati energijsko učinkovitost. Z direktivo o energetski učinkovitosti 13 in direktivo o energetski učinkovitosti stavb 14 so že zagotovljene spodbude za potrošnike, ne pa tudi za celotno dobavno verigo. Potrebni so nadaljnji ukrepi za zagotovitev, da potrošniki pri odločanju glede varčevanja z energijo, zamenjave dobavitelja ali souporabe energije primerno upoštevajo porabo energije in odtis različnih nosilcev energije v celotnem življenjskem ciklu, vključno s pridobivanjem, proizvodnjo in ponovno uporabo ali recikliranjem surovin, spremembo, pretvorbo, prenosom in shranjevanjem energije ter vse večjim deležem energije iz obnovljivih virov pri oskrbi z električno energijo. V nekaterih industrijskih panogah, v katerih bo poraba energije zaradi prehoda s fosilnih goriv na električno energijo narasla, bo treba skrbno preučiti prednosti in slabosti.

V tem pogledu je faktor primarne energije (PEF) 15 pomembno orodje za lažjo primerjavo prihrankov glede na nosilec energije. Večina obnovljivih virov energije je 100-odstotno učinkovitih in ima nizek PEF. PEF bi moral odražati dejanske prihranke zaradi električne energije in toplote iz obnovljivih virov. Komisija bo pregledala raven PEF in ocenila, ali sedanje določbe v zakonodaji EU zagotavljajo ustrezno uporabo PEF v državah članicah.

V pobudi „val prenove“, napovedani v evropskem zelenem dogovoru, bodo poleg tega predstavljeni konkretni predlogi, kako v naslednjih nekaj letih pospešiti uvajanje ukrepov za učinkovito rabo energije in virov ter uporabo obnovljivih virov energije v stavbah v EU.

Drugi izziv je nezadostna ali neučinkovita raba lokalnih virov energije v naših stavbah in skupnostih. Z vidika načela krožnosti v skladu z novim akcijskim načrtom EU za krožno gospodarstvo 16 je ponovna uporaba odpadne toplote iz industrijskih obratov, podatkovnih centrov ali drugih virov velik, vendar zelo neizkoriščen potencial. Energija se lahko ponovno uporabi na kraju samem (na primer s ponovno uporabo procesne toplote v proizvodnih obratih) ali prek omrežja za daljinsko ogrevanje in hlajenje. Direktivi o energijski učinkovitosti in o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov že vsebujeta določbe za izkoriščanje tega potenciala, vendar je treba še okrepiti regulativni okvir za odpravo ovir, ki otežujejo širšo uporabo teh rešitev. Med ovirami so pomanjkljiva ozaveščenost in znanje o teh rešitvah, nepripravljenost podjetij, da bi pričela z dejavnostjo, ki ni njihova osnovna dejavnost, pomanjkanje regulativnih in pogodbenih okvirov za delitev stroškov in koristi novih naložb ter ovire v zvezi z načrtovanjem, transakcijskimi stroški in cenovnimi signali. Za podatkovne centre so v digitalni strategiji 17 napovedana prizadevanja za njihovo preobrazbo v podnebno nevtralne in energijsko učinkovite najpozneje do leta 2030; ponovna uporaba večjega deleža njihove odpadne toplote bo znatno prispevala k temu cilju. 

Tretji izziv je povezan z neizkoriščeno odpadno vodo 18 in biološkimi odpadki ter ostanki za proizvodnjo bioenergije, vključno z bioplinom. Bioplin se lahko izkorišča na kraju samem in s tem zmanjša porabo fosilnih goriv ali nadgradi v biometan, s čimer ga je mogoče vključiti v omrežje za zemeljski plin ali uporabiti v prometu. Nekatere kmetijske infrastrukture so primerne tudi za povezano proizvodnjo električne energije in toplote sončnega izvora, s čimer se ustvari priložnost za samooskrbo z energijo iz obnovljivih virov in dovajanje v omrežje. Z izvajanjem novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in zakonodaje o odpadkih ter sistemi trajnostnega kmetijstva in gospodarjenja z gozdovi bi lahko povečali trajnostno proizvodnjo bioenergije iz odpadne vode, odpadkov in ostankov 19 . Potrebna so večja prizadevanja, da se izkoristijo vse možnosti za povezovanje energetskega sistema, izkoriščanje sinergij in preprečevanje kompromisnih rešitev. V kmetijstvu bi lahko kmete prek skupne kmetijske politike spodbudili k večji uporabi trajnostne biomase za proizvodnjo energije. Skupnosti, ki uporabljajo energijo iz obnovljivih virov, lahko zagotovijo zanesljiv okvir za uporabo takšne energije v lokalnem okolju.

3.2.Pospeševanje elektrifikacije na strani povpraševanja po energiji z opiranjem na energetski sistem, ki pretežno temelji na obnovljivih virih energije

Po pričakovanjih se bo povpraševanje po električni energiji na poti do podnebne nevtralnosti znatno povečalo, pri čemer se bo delež električne energije v končni porabi energije povečal z današnjih 23 % na približno 30 % leta 2030 in na skoraj 50 % do leta 2050 21 . Ta delež se je v zadnjih tridesetih letih povečal le za 5 odstotnih točk.

Vse večje povpraševanje po električni energiji bo moralo temeljiti predvsem na energiji iz obnovljivih virov. Do leta 2030 naj bi se delež električne energije iz obnovljivih virov podvojil na 55–60 %, do leta 2050 pa naj bi delež po napovedih dosegel približno 84 %. Preostalo vrzel naj bi zapolnile druge nizkoogljične možnosti 22 .

V zadnjih nekaj desetletjih so se stroški tehnologij za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov znatno zmanjšali in naj bi še naprej upadali, kar obeta, da bodo tržne sile krile naložbe v vse večji meri. Vendar je glede na obseg potrebnih naložb nujno, da odpravimo ovire, ki še vedno preprečujejo množično uvajanje električne energije iz obnovljivih virov v vseh tehnologijah. Med ovirami so slabo razvite dobavne verige, potreba po obsežnejši in pametnejši omrežni infrastrukturi na nacionalni in čezmejni ravni, slaba sprejetost v javnosti, upravne ovire in dolgotrajni postopki za izdajo dovoljenj (tudi za nadomestitev stare zmogljivosti z novo), financiranje, potreba po javnih ali zasebnih dolgoročnih opcijah za varovanje pred tveganji in visoki stroški za nekatere manj razvite tehnologije.

Povečano potrebo po električni energiji lahko poleg ustreznih kopenskih tehnologij za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, kot sta sončna in vetrna energija, delno pokrijemo s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na morju. Potencial za pridobivanje energije iz morskih vetrnih elektrarn v EU do leta 2050 se giblje med 300 in 450 GW 23 v primerjavi z današnjo zmogljivostjo približno 12 GW 24 . To je velika priložnost, s katero bi lahko industrija EU postala vodilna v svetu na področju tehnologij za pridobivanje energije na morju, vendar bodo potrebna precejšnja prizadevanja za povečanje evropske industrijske zmogljivosti in oblikovanje novih vrednostnih verig. Proizvodnja električne energije na morju je tudi priložnost za umestitev elektrolizerjev za proizvodnjo vodika v bližino, med drugim z morebitno ponovno uporabo obstoječe infrastrukture opuščenih nahajališč zemeljskega plina. Poleg tega se bo razvoj sončne energije še pospešil.

Kratkoročno bo Komisija za podporo nadaljnjemu uvajanju energije iz obnovljivih virov uporabila novi instrument za okrevanje Next Generation EU. Ocenila bo možnosti za usmerjanje sredstev EU prek novega mehanizma EU za financiranje energije iz obnovljivih virov 25 ali v kombinaciji z njim.

Na strani povpraševanja so nekatere spodbude za elektrifikacijo na primer zagotovljene s sektorskimi cilji iz direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in v prometu s standardi za CO2 za vozila, direktivo o infrastrukturi za alternativna goriva in direktivo o čistih vozilih 26 . Vendar izzivi za obsežnejšo elektrifikacijo ostajajo in se razlikujejo med sektorji in državami članicami, zato je treba ukreniti še več.

Po pričakovanjih bo v stavbah imela ključno vlogo elektrifikacija, zlasti z uvajanjem toplotnih črpalk za ogrevanje in hlajenje prostorov. V stanovanjskem sektorju naj bi se delež električne energije glede na skupno energijo, porabljeno za ogrevanje, do leta 2030 povečal na 40 %, do leta 2050 pa na 50–70 %; v storitvenem sektorju naj bi delež električne energije do leta 2030 znašal približno 65 %, do leta 2050 pa 80 % 27 . Velike toplotne črpalke bodo pomembne za daljinsko ogrevanje in hlajenje. Najpomembnejše ovire so sorazmerno višji davki in dajatve za električno energijo in nižja obdavčitev fosilnih goriv (nafte, plina in premoga), ki se uporabljajo v sektorju ogrevanja, kar ne omogoča enakih konkurenčnih pogojev. Napredek zavirajo tudi številne druge ovire, med drugim neustrezno načrtovanje infrastrukture, gradbeni predpisi in standardi za proizvode ter pomanjkanje kvalificirane delovne sile za namestitev in vzdrževanje, omejeni javni in zasebni finančni instrumenti ter nezadostna internalizacija stroškov CO2 pri gorivih za ogrevanje. To pomeni počasno opuščanje fosilnih goriv za ogrevanje v EU ter nizko stopnjo razvoja in posodabljanja sistemov za daljinsko ogrevanje/hlajenje ter prenove stavb. Komisija bo s pobudo „val prenove“ poskrbela za večjo uveljavitev energije iz obnovljivih virov v stavbah. V okviru posodobljenega programa znanj in spretnosti bo podpirala tudi programe usposabljanja.

V industriji toplota predstavlja več kot 60 % porabljene energije. Industrijske toplotne črpalke lahko pripomorejo k razogljičenju nizkotemperaturne toplotne energije v industriji in se lahko povežejo z rekuperacijo odpadne toplote. Razvijajo se tudi druge tehnologije za ogrevanje pri višjih temperaturah (z mikrovalovi in ultrazvokom) in elektrifikacijo z elektrokemičnimi procesi. Uvajanje ovirajo dejavniki, kot so omejene informacije in počasno obrestovanje naložbe zaradi visoke cene električne energije v primerjavi s plinom in visokih stroškov zmanjševanja emisij, značilnih za te tehnologije, glede na trenutne cene CO2. Spremembe v proizvodnem postopku, ki bi povišale stroške, bi lahko vplivale tudi na konkurenčnost sektorjev, ki so izpostavljeni mednarodni konkurenci. S podporo EU bi lahko razvili več vodilnih projektov in predstavili inovativne postopke, ki temeljijo na električni energiji. Industrijska dobavna veriga za te tehnologije ni dovolj zrela, vpeljava tehnologij za elektrifikacijo v industrijske procese pa zahteva usposabljanje in nove spretnosti. Komisija bo v sodelovanju z gospodarstvom preučila načine za reševanje teh vprašanj.

Na področju prometa 28 je še v letošnjem letu predvidena priprava strategije za trajnostno in pametno mobilnost, s katero bo opredeljeno, kako moramo razogljičiti in posodobiti prometni sistem, da bodo do leta 2050 njegove emisije upadle za 90 % 29 . Električna mobilnost je ključnega pomena, saj bo pospešila razogljičenje in zlasti v mestih zmanjšala onesnaževanje, nove storitve mobilnosti pa bodo povečale učinkovitost prometnega sistema in zmanjšale zastoje. Zaradi padajočih stroškov bi lahko električna vozila okoli leta 2025 postala konkurenčna vozilom z motorjem z notranjim zgorevanjem glede na skupne stroške lastništva 30 . Evropski zeleni dogovor opozarja, da je treba pospešiti vzpostavljanje infrastrukture za polnjenje vozil, začenši z ambicioznim ciljem, da bi do leta 2025 postavili vsaj en milijon javnih polnilnih in oskrbovalnih mest, pa tudi uporabo električne energije s kopnega v pristaniščih. Za izboljšanje pokritosti z infrastrukturnim omrežjem za polnjenje bo Komisija mobilizirala in okrepila program InvestEU, ki bo vključeval nov instrument za strateške naložbe, in finančna sredstva Instrumenta za povezovanje Evrope. Prednostna naloga v okviru okrepljenih prizadevanj za izpolnitev evropskega zelenega dogovora v naših regijah in mestih, vključno z javnimi stavbami, poslovnimi stavbami, skladišči in zasebnimi stanovanji, bo podpora za čista vozila in infrastrukturo za alternativna goriva v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost ter s kohezijsko politiko. Pobuda „val prenove“ je prav tako priložnost za spodbujanje električnih polnilnikov in polnilnih postaj za električna vozila. Komisija bo predlagala tudi revizijo direktive o infrastrukturi za alternativna goriva in uredbe TEN-T, pri čemer bo med drugim preučila, kako bi lahko še bolj okrepila sinergije med politikami TEN-T in TEN-E. Komisija bo poleg nadaljnje podpore v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope opredelila dodatne možnosti financiranja in regulativne pobude za vzpostavitev infrastrukture za polnjenje. Komisija se bo spoprijela tudi z izzivi, s katerimi želi električno mobilnost narediti privlačnejšo za uporabnike, kot so nepregledno oblikovanje cen na javnih polnilnih postajah in še vedno nezdružljive storitve za polnjenje med državami. Potrebni so tudi ukrepi za spodbujanje uporabe električne energije iz obnovljivih virov v pristaniščih in elektrifikacijo cestnega tovornega prometa. Lahko bi preučili tudi nadaljnjo elektrifikacijo železniškega omrežja, pri čemer je treba upoštevati njeno ekonomsko vzdržnost 31 .

V splošnem bo zaradi vse večje porabe električne energije v sektorjih končne uporabe treba še naprej spremljati, ali je oskrba z električno energijo iz obnovljivih virov zadostna, da se zagotovi ujemanje z obsegom, potrebnim za razogljičenje omenjenih sektorjev.

Elektrifikacija je lahko izziv za upravljanje elektroenergetskega sistema. Regionalno in čezmejno usklajevanje držav članic bo vse pomembnejše. V ta namen bodo v letu 2022 vzpostavljeni regionalni koordinacijski centri 32 , ki bodo omogočili zanesljivejšo varnostno analizo, usklajevanje v izrednih razmerah in glede izklopov električne energije ter skupno načrtovanje infrastrukture, pa tudi uporabo zmogljivosti za shranjevanje energije in drugih možnosti za prožnost. Komisija bo podprla uporabo sistemov za shranjevanje energije z doslednim izvajanjem svežnja za čisto energijo in načrtovanimi zakonodajnimi pregledi, vključno s pregledom uredbe TEN-E.

Izzivi se pričakujejo tudi na bolj lokalni ravni. Za popolno elektrifikacijo cestnega potniškega prometa bo na primer v delih Unije treba nadgraditi lokalno omrežno infrastrukturo. S tem pa se lahko ustvarijo priložnosti za shranjevanje energije in zagotavljanje prožnosti sistema 33 . Zlasti pametno polnjenje in tako imenovane storitve iz vozila v omrežje („vehicle-to-grid“, V2G) bodo bistvenega pomena za upravljanje prezasedenosti omrežja in omejitev dragih naložb v zmogljivosti omrežja. Direktiva (EU) 2019/944 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije vsebuje več določb, ki ustvarjajo podlago za pametno polnjenje in razvoj storitev V2G, vendar izzivi ostajajo, na primer glede vzpostavitve pametnih polnilnih mest, uvedbe skupnih standardov in komunikacijskih protokolov, omrežnin, obdavčitve in dostopa do podatkov v vozilu. Priprava novega omrežnega kodeksa za prožnost na strani odjema in pregled direktive o infrastrukturi za alternativna goriva sta priložnost za oblikovanje zanesljivega okvira za uspešno vključevanje prožnosti na strani povpraševanja na splošno ter zlasti električnih vozil.

Posebne izzive predstavljajo prizadevanja za elektrifikacijo območij, ki niso povezana s celinskim omrežjem, kot so najbolj oddaljene regije, nekateri otoki in oddaljena ali redko poseljena območja. V teh regijah je za stroškovno učinkovit prehod še posebej pomembna tehnična in finančna podpora za povezovanje energetskega sistema.

3.3.Spodbujanje uporabe obnovljivih in nizkoogljičnih goriv, vključno z vodikom, v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti

Neposredna elektrifikacija in pridobivanje toplote iz obnovljivih virov sta sicer v številnih primerih stroškovno in energijsko najučinkovitejši možnosti za razogljičenje, na številnih področjih končne uporabe pa nista izvedljiva ali sta povezana z višjimi stroški. V teh primerih je mogoče uporabiti nekatera obnovljiva in nizkoogljična goriva, kot so trajnostni bioplin, biometan in biogoriva, obnovljivi in nizkoogljični vodik ter sintetična goriva. Ti primeri vključujejo nekatere industrijske procese in načine prevoza, kot sta letalstvo in pomorski promet, kjer bodo ključnega pomena trajnostna alternativna goriva, kot so napredna tekoča biogoriva in sintetična goriva. Potrebno je hitro ukrepanje: v letalstvu tekoča biogoriva na primer predstavljajo zgolj približno 0,05 % skupne porabe goriva.

Izkoriščanje potenciala obnovljivih goriv, proizvedenih iz trajnostne biomase

Danes biogoriva 36 , bioplin in biometan 37 predstavljajo le 3,5 % skupne porabe plinov in goriv 38 ter se proizvajajo pretežno iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo. Njihov polni potencial bi bilo treba doseči trajnostno, kar bi zmanjšalo podnebna tveganja ter tveganje za onesnaževanje in upad biotske raznovrstnosti  39 .

Biogoriva bodo imela pomembno vlogo, zlasti za načine prevoza, ki jih je težko razogljičiti, kot sta letalstvo in pomorski promet, vključno s projekti hibridizacije, ki povezujejo proizvodnjo biogoriv in obnovljivega vodika. Komisija bo zlasti preučila, kako podpreti hiter razvoj inovativnih nizkoogljičnih goriv, kot so napredna biogoriva, in sintetičnih goriv v celotni industrijski vrednostni verigi v Evropi, kar bo olajšalo usklajevanje subjektov na trgu in privedlo do hitrega porasta proizvodnih zmogljivosti. Biometan lahko prispeva k razogljičenju oskrbe s plinom. Uporaba biogoriv in bioplinov je bila sicer do zdaj ovirana zaradi regulativne negotovosti. Revidirana direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov predstavlja prvi korak k reševanju teh vprašanj z uvedbo cilja za napredna biogoriva in bioplin, ki naj bi predstavljali 3,5-odstoten delež porabe energije v prometu 40 . Šestodstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki ga kot cilj določa Direktiva 2009/30/ES o kakovosti goriva, prav tako spodbuja uporabo biogoriv. Poleg tega je v sporočilu „Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu“ 41 pojasnjeno, kateri pristopi za pridobivanje energije iz odpadkov so bolj trajnostni, tudi za proizvodnjo biometana, v strategiji za biotsko raznovrstnost pa je poudarjeno, da bi bilo treba v proizvodnji energije čim bolj zmanjšati uporabo celih dreves in poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo.

Revizija direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov ter pobude Komisije za povečanje ponudbe in uporabe trajnostnih goriv v letalstvu in pomorstvu, napovedane v evropskem zelenem dogovoru, bodo priložnosti za dodatno usmerjeno podporo za pospešitev razvoja trga biogoriv in bioplinov.

Spodbujanje uporabe obnovljivega vodika v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti

Trenutno je vodik vir manj kot 2 % porabljene energije v Evropi 42 in se skoraj izključno proizvaja iz fosilnih goriv z nezmanjšanimi emisijami. Vodik je pomemben za zmanjšanje emisij v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti, zlasti kot gorivo za nekatere načine prevoza (promet težkih vozil, območno omejene avtobusne parke ali neelektrificiran železniški promet, pomorski promet in celinske plovne poti) in kot gorivo ali surovina v nekaterih industrijskih postopkih (jeklarstvu, rafiniranju ali kemični industriji, med drugim tudi za proizvodnjo „zelenih gnojil“ za kmetijstvo). Ogljikov dioksid je mogoče z reakcijo z vodikom predelati v sintetična goriva, kot je sintetični kerozin v letalstvu. Poleg tega vodik prinaša druge koristi za okolje, saj njegova uporaba na primer ne proizvaja emisij onesnaževal zraka.

Vodik, proizveden z elektrolizo na osnovi električne energije iz obnovljivih virov ima lahko v povezanem energetskem sistemu posebno pomembno vlogo kot „vozlišče“, saj lahko pomaga vključiti velik delež energije, proizvedene iz nestalnih obnovljivih virov, in sicer z razbremenitvijo omrežij ob viških energije in zagotavljanjem zmogljivosti energetskemu sistemu za dolgoročno shranjevanje. Z uporabo vodika se lahko lokalno proizvedena električna energija iz obnovljivih virov uporablja za številne dodatne vrste končne uporabe.

Strategija za vodik, ki je bila sprejeta danes, predstavlja ukrepe za ustvarjanje razmer, v katerih bo vodik lahko stroškovno učinkovito prispeval k razogljičenju gospodarstva, in obravnava celotno vrednostno verigo vodika, da bi podprli gospodarsko rast in okrevanje gospodarstva. Prednostna naloga EU je razviti proizvodnjo vodika na osnovi električne energije iz obnovljivih virov, ki je najčistejša rešitev. V prehodnem obdobju pa so za nadomestitev obstoječega vodika in zagon ekonomije obsega potrebne druge oblike nizkoogljičnega vodika. Poleg finančne podpore za nekatere vrste končne uporabe bo Komisija razmislila tudi o določitvi minimalnih deležev ali kvot za obnovljivi vodik v nekaterih posebnih sektorjih končne uporabe. Spodbujanje uporabe obnovljivih in nizkoogljičnih goriv (tudi vodika) je najučinkovitejše, če jih je mogoče zlahka razlikovati od virov energije, ki bolj onesnažujejo okolje. Zato si bo Komisija prizadevala za uvedbo celovite terminologije in evropskega sistema certificiranja, ki bosta zajemala vsa obnovljiva in nizkoogljična goriva 43 . S tem sistemom, ki bo temeljil zlasti na prihrankih emisij toplogrednih plinov v celotnem življenjskem ciklu, bo omogočeno bolj ozaveščeno odločanje o možnostih politike na ravni EU ali nacionalni ravni.

Zagotovitev možnosti za zajem, shranjevanje in uporabo ogljika v podporo temeljitemu razogljičenju, vključno s sintetičnimi gorivi

Celo povsem povezan energetski sistem ne more popolnoma odpraviti emisij CO2 na vseh področjih gospodarstva. Skupaj z alternativnimi procesnimi tehnologijami bosta zajem in shranjevanje ogljika verjetno imela vlogo v podnebno nevtralnem energetskem sistemu. Zajem in shranjevanje ogljika je mogoče uporabiti za nekatere industrijske postopke, pri katerih je zmanjšanje emisij težavno, kar bo tem panogam omogočilo, da sodelujejo v podnebno nevtralnem gospodarstvu, s čimer bodo ohranjena delovna mesta v evropski industriji. Če je bil uskladiščeni CO2 zajet iz biogenih virov ali neposredno iz ozračja, bi lahko zajem in shranjevanje ogljika celo izničila preostale emisije v drugih sektorjih.

Namesto trajnega shranjevanja CO2 je mogoče iz ogljikovega dioksida z uporabo obnovljivega vodika proizvajati sintetične pline, goriva in surovine (zajem in uporaba ogljika). Stopnja emisij toplogrednih plinov za različna sintetična goriva se lahko zelo razlikuje glede na izvor CO2 (iz fosilnih goriv, biogenega izvora ali z zajemom iz zraka) in uporabljenega postopka. Povsem ogljično nevtralna sintetična goriva je mogoče doseči le s CO2 iz biomase ali ozračja. Proizvodnja sintetičnih goriv je trenutno energijsko neučinkovita in povezana z visokimi proizvodnimi stroški. S podpiranjem razvoja tovrstnih tehnologij za pretvorbo, med drugim predstavitve in razširitve celotnega proizvodnega postopka, bi lahko pridobili nadomestke za fosilna goriva še zlasti v sektorjih, v katerih je razogljičenje najtežavnejše, saj bodo sektorji, kot je na primer letalstvo, verjetno še naprej odvisni od tekočih goriv z visoko energijsko gostoto. Ker proizvodnja sintetičnih goriv zahteva veliko količino energije iz obnovljivih virov, bi bilo treba za njihovo uveljavitev ustrezno povečati proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

Ključnega pomena je, da se emisije in odvzemi CO2 iz ozračja, povezani s proizvodnjo sintetičnih goriv, ustrezno spremljajo, se o njih poroča in se izračunavajo, da dobimo resnično sliko o njihovem ogljičnem odtisu. Poleg veljavnega sistema za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih je potreben zanesljiv mehanizem za certificiranje odvzemov ogljika iz ozračja za zagotavljanje sledljivosti emisij, zajema, uporabe in morebitnih ponovnih emisij CO2 v celotnem gospodarskem sistemu. Z razvojem sistema za certificiranje odvzemov ogljika iz ozračja v skladu z napovedjo v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo 44 lahko zagotovimo regulativne spodbude za uvajanje sintetičnih goriv na trg.

Uvajanje zajema in uporabe CO2 v Evropi poteka počasi, naložbeni in operativni stroški pa so še vedno visoki. Poleg tega nekatere ovire preprečujejo prenos CO2 na kraj, kjer se bo skladiščil ali uporabil. V nekaterih delih EU imajo državljani in državljanke ter politični odločevalci in odločevalke poleg tega pomisleke o shranjevanju CO2. Kot del industrijskega foruma za čisto energijo bi lahko sklicali letni evropski forum za zajem, uporabo in shranjevanje ogljika, na katerem bi podrobneje preučili možnosti za spodbujanje projektov na tem področju.

3.4.Priprava energetskih trgov na razogljičenje in decentralizirane vire

V povezanem energetskem sistemu naj bi zanesljivi in učinkoviti trgi potrošnike usmerjali k energijsko najučinkovitejši in najcenejši izbiri za razogljičenje na podlagi cen, ki naj bi ustrezno odražale vse stroške uporabljenega nosilca energije.

Zagotavljanje, da neenergetske komponente cen prispevajo k razogljičenju nosilcev energije

V številnih državah članicah EU so davki in dajatve na električno energijo višji od davkov in dajatev na premog, plin in kurilno olje, in sicer tako v absolutnih številkah kot tudi relativno kot delež skupnega zneska 45 . V zadnjih nekaj letih so pristojbine in dajatve za električno energijo, na primer za financiranje programov podpore za obnovljive vire, še naprej naraščale. Hkrati se je energetska komponenta končne (maloprodajne) cene električne energije zmanjšala tako v absolutnem kot relativnem smislu. Zaradi tega se je povečala asimetrija med neenergetsko komponento stroškov za električno energijo in plin: davki in dajatve so zdaj odgovorni za do 40 % končne maloprodajne cene električne energije za gospodinjstva v primerjavi s 26 % cene plina oziroma 32 % cene kurilnega olja 46 . V nekaterih drugih energetsko ali ogljično intenzivnih sektorjih, kot so mednarodni letalski in pomorski promet ter kmetijstvo, je lahko stopnja DDV nizka ali celo ničelna, v skladu z veljavno direktivo o obdavčitvi energije pa lahko zanje veljajo nizke trošarine za energijo.

Poleg tega so stroški ogljika v določenih sektorjih (npr. v cestnem in pomorskem prometu ali pri ogrevanju prostorov) in nekaterih državah članicah le delno internalizirani ali sploh niso ali morda ne zadostujejo za spodbujanje razogljičenja v nekaterih sektorjih, vključenih v sistem trgovanja z emisijami (npr. letalstvu). V EU je prav tako še vedno možno pridobiti subvencije za fosilna goriva.

Veljavni davki in dajatve, vključno s cenami ogljika, se ne obračunavajo enotno za vse nosilce energije in sektorje, zaradi česar prihaja do izkrivljanja v prid uporabe nekaterih nosilcev energije.

Upoštevati je treba tudi posebnosti električne energije, ki se uporablja za shranjevanje energije ali proizvodnjo vodika, da bi preprečili dvojno obdavčevanje (torej dosegli, da se energija obdavči samo enkrat ob dobavi za končno potrošnjo) in neupravičene dvojne omrežnine.

Potrošnice in potrošniki v ospredju

Jasne in lahko dostopne informacije so bistvene za to, da državljanke in državljani spremenijo vzorce porabe energije in preidejo na rešitve, ki podpirajo povezan energetski sistem. Potrošniki – tako državljani in državljanke kot tudi podjetja – morajo biti obveščeni o svojih pravicah, tehnoloških možnostih, ki so jim na voljo, in s tem povezanima ogljičnem in okoljskem odtisu, da lahko sprejemajo premišljene odločitve in resnično postanejo gonilo razogljičenja. Pomembno je, da ranljiva gospodinjstva ne bodo prezrta in da se naslovi energijsko revščino 47 . V okviru podnebnega pakta bo Komisija začela kampanjo za obveščanje potrošnic in potrošnikov o njihovih pravicah na trgu energije.

Pravice potrošnikov električne energije do informacij so bile okrepljene s svežnjem o čisti energiji, še več pa je treba storiti za odjemalce plina in daljinskega ogrevanja, da se zagotovi uskladitev s sektorjem električne energije.

Poleg tega še vedno niso vzpostavljeni trgi trajnostnih proizvodov in storitve, na primer jekla, cementa in kemičnih snovi, proizvedenih iz obnovljivih ali nizkoogljičnih goriv. V sklopu širših prizadevanj za izboljšanje trajnostnosti tovrstnih vmesnih izdelkov, napovedanih v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, naj bi potrošnice in potrošniki prejeli ustrezne informacije, ki bi jih lahko spodbudile, da zanje plačajo premijsko ceno.

Priprava trgov električne energije in plina na razogljičenje 48

S svežnjem o čisti energiji so že bili postavljeni temelji, s katerimi se bodo trgi električne energije pripravili na sprejemanje velike količine električne energije iz nestalnih virov ter prožnost zaradi prilagajanja odjema in shranjevanja energije, ter izboljšali tržni signali za spodbujanje naložb in opolnomočenje potrošnikov električne energije. Zdaj je izziv ustrezno izvajanje ukrepov, zlasti dokončanje spajanja trgov s trgovanjem za dan vnaprej in znotraj dneva.

Z približevanjem cilju podnebne nevtralnosti se bo količina zemeljskega plina, ki se porabi v Evropi, postopoma zmanjševala. Po pričakovanjih bodo plinasta goriva še naprej velikega pomena za mešanico virov energije 49 , vendar bo mešanica plinastih goriv močno odvisna od izbrane poti k razogljičenju. Do leta 2050 naj bi se delež zemeljskega plina v plinastih gorivih zmanjšal na 20 %, večina preostalih 80 % plinastih goriv pa naj bi bila iz obnovljivih virov 50 . Sestavo mešanice plinastih nosilcev energije – bioplina, biometana, vodika in sintetičnih plinov – v prihodnosti je težko napovedati.

Regulativni okvir za trg s plinom je treba znova pregledati, da bi olajšali uporabo plinov iz obnovljivih virov in opolnomočili potrošnike, hkrati pa zagotovili povezan, likviden in interoperabilen notranji trg EU plina.

Med povezanimi vprašanji, ki jih je treba upoštevati, sta povezava z infrastrukturo in dostop do trga za decentralizirano proizvedene pline iz obnovljivih virov, tudi na distribucijski ravni, ki bi dopolnjevali uporabo plinov iz obnovljivih virov v bolj lokalnem, krožnem okolju (na primer uporabo bioplina na kmetijah). Poleg tega bi se z dovajanjem plinov iz obnovljivih virov v plinsko omrežje in še bolj diverzificiranimi viri oskrbe s plinom spremenili parametri kakovosti porabljenega in prenesenega plina v EU. Da bi preprečili posledično razdrobljenost trga in omejitve trgovine, je treba preučiti, kako zagotoviti interoperabilnost med plinskimi omrežji in neoviran pretok plinov prek meja držav članic.

Posodobitev okvira za državne pomoči

Trenutni pregled okvira za državne pomoči, zlasti smernic za energijo in varstvo okolja, bo prispeval k povezovanju energetskega sistema s pripravo v celoti posodobljenega namenu ustreznega omogočitvenega okvira za stroškovno učinkovito uvajanje čiste energije in dobro delovanje trgov z energijo 51 .

3.5.Bolj povezana energetska infrastruktura

S povezovanjem energetskega sistema bo vzpostavljenih več fizičnih povezav med nosilci energije. Zato je potreben nov, celosten pristop za načrtovanje večje in lokalne infrastrukture, vključno z varnostjo in odpornostjo kritične infrastrukture. Cilj bi moral biti čim večji izkoristek obstoječe infrastrukture, hkrati pa je treba preprečiti učinke odvisnosti in nasedle naložbe. Načrtovanje infrastrukture bi moralo olajšati vključevanje različnih nosilcev energije in pretehtati smiselnost razvoja nove oziroma spremembe namena obstoječe infrastrukture. Preučiti bi bilo treba alternative za omrežne zmogljivosti, zlasti rešitve na strani povpraševanja in shranjevanja energije.

Potreben je razvoj vseh sestavnih delov energetskega omrežja. Spodbujati bi bilo treba sodobne nizkotemperaturne sisteme daljinskega ogrevanja, saj lahko povežejo lokalne potrebe z obnovljivimi viri energije in energijo, pridobljeno iz odpadkov, pa tudi širšim električnim in plinskim omrežjem, kar bi prispevalo k optimizaciji ponudbe in povpraševanja za vse nosilce energije. Vendar pa omrežja za daljinsko ogrevanje zagotavljajo zgolj 12 % skupne končne porabe energije za ogrevanje in hlajenje, so izrazito omejena na le nekaj držav članic, poleg tega pa je zgolj majhen delež teh omrežij zelo učinkovit in uporablja energijo iz obnovljivih virov.

Izvajanje svežnja za čisto energijo bo prispevalo k učinkovitejši rabi elektroenergetskih omrežij. Kljub temu bo pospešena elektrifikacija novih vrst končne uporabe zahtevala okrepitev omrežja, predvsem na distribucijski pa tudi prenosni ravni 53 , in preobrazbo v pametnejše omrežje. Elektrolizerji bodo povezani z elektroenergetskimi in po možnosti z obstoječimi plinskimi omrežji. Komisija bo pri ocenjevanju nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic analizirala tudi napredek pri doseganju cilja 15-odstotne elektroenergetske medsebojne povezanosti in preučila ustrezne ukrepe, tudi pri reviziji uredbe TEN-E.

Obstoječe plinsko omrežje ima velike zmogljivosti po vsej EU za vključitev obnovljivih in nizkoogljičnih plinov, v nekaterih primerih pa je lahko stroškovno učinkovita tudi prilagoditev plinskih omrežij za prenos vodika, vključno za prenos obnovljivega vodika iz obratov za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov na morju. Pristanišča bi se lahko preoblikovala v središča za sprejemanje električne energije, proizvedene na morju, in tekočega vodika ter s tem prispevala k vzpostavitvi svetovne trgovine z obnovljivim vodikom ali sintetičnimi gorivi.

V prehodnem obdobju se sicer za mešanice z vodikom v omejenem obsegu lahko uporabljajo plinska omrežja 54 , vendar je verjetno, da bo potrebna ločena infrastruktura za obsežnejše shranjevanje in prenos čistega vodika, ne le cevovodi od točke do točke v industrijskih grozdih. Širitev mest za oskrbo z vodikom bo ocenjena tudi v sklopu revizije direktive o infrastrukturi za alternativna goriva in uredbe o smernicah TEN-T.

Prav tako je treba nadalje razmisliti o vlogi namenske infrastrukture za CO2 za prenos CO2 v industrijskih območjih za nadaljnjo uporabo ali v velike skladiščne objekte.

Z uredbo o vseevropskih energetskih omrežjih (TEN-E) je bil ustvarjen okvir za izbiro infrastrukturnih projektov v skupnem interesu za omrežja za električno energijo, plin in CO2. V zvezi s tem trenutno operaterji prenosnih sistemov pripravljajo vzporedne desetletne načrte za razvoj omrežij za plin in elektriko na nacionalni ravni in ravni EU. Za načrtovanje omrežij v prihodnosti bo potreben bolj povezan medsektorski pristop, zlasti v sektorjih električne energije in plina. Potrebna bo tudi popolna skladnost s podnebnimi in energetskimi cilji, kar vključuje uskladitev z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti ter primerno upoštevanje vseh ustreznih akterjev in lokalnih razmer.

Komisija bo zagotovila, da bo revizija uredbe TEN-E, ki trenutno poteka, v celoti skladna s podnebno nevtralnostjo in da bo omogočila stroškovno učinkovito povezovanje energetskega sistema ter njihovo povezovanje z digitalnimi in prometnimi sistemi. Pri reviziji uredbe o vseevropskem prometnem omrežju (TEN-T), ki trenutno poteka, si prizadevamo tudi za sinergije z uredbo TEN-E s ciljem, da se ustvarijo dodatne priložnosti za razogljičenje prometa na podlagi nove vizije o načrtovanju energetske infrastrukture.

Poleg tega vse večja soodvisnost pomeni, da lahko motnje v enem sektorju takoj vplivajo na poslovanje v drugih sektorjih, zato je potreben nov usklajen pristop za varnost fizične in digitalne infrastrukture. V novi strategiji za varnostno unijo bo obravnavana tako kritična infrastruktura kot kibernetska varnost, spremljati pa jo morajo sektorske pobude za obvladovanje posebnih tveganj, s katerimi se soočajo kritične infrastrukture, na primer v povezanem energetskem sistemu in infrastrukturi.

3.6.Digitaliziran energetski sistem in podporni inovacijski okvir

Digitalizacija podpira povezovanje energetskega sistema, saj lahko omogoči dinamične in medsebojno povezane tokove nosilcev energije ter povezavo bolj raznolikih trgov in zagotavlja potrebne podatke za uskladitev ponudbe in povpraševanja na bolj razčlenjeni ravni in v skoraj realnem času. Kombinacija novih senzorjev, infrastrukture za napredno izmenjavo podatkov in zmogljivosti za obdelavo podatkov, ki uporabljajo masovne podatke, umetno inteligenco, 5G in tehnologije distribuirane knjige transakcij, lahko izboljša napovedi, omogoči oddaljeno spremljanje in upravljanje decentralizirane proizvodnje ter izboljša optimizacijo sredstev, vključno z lastno proizvodnjo na kraju samem. Digitalizacija je prav tako ključnega pomena za izkoriščanje celotnega potenciala prožne porabe energije v različnih sektorjih, s čimer je olajšano učinkovito vključevanje večje količine energije iz obnovljivih virov. V splošnem je digitalizacija priložnost za gospodarsko rast in vodilno vlogo v svetu na tehnološkem področju.

Digitalizacija je izziv v smislu povečanega povpraševanja po energiji za opremo, omrežja in storitve IKT, ki ga je treba ustrezno upravljati v povezanem energetskem sistemu. Digitalizacija prinaša tudi druge izzive za energetski sektor, zlasti glede etike, zasebnosti in kibernetske varnosti, pri čemer je treba upoštevati posebnosti energetskega sektorja.

Z akcijskim načrtom za digitalizacijo energetskih omrežij na sistemski ravni bi lahko pospešili izvajanje digitalnih rešitev na podlagi skupnega evropskega energijskega podatkovnega prostora 55 , napovedanega v evropski strategiji za podatke. V okviru izvajanja svežnja o čisti energiji se bodo uvedli pametni števci, spodbujalo prilagajanje potrošnje in zagotavljala interoperabilnost z energijo povezanih podatkov. Za širšo uveljavitev rešitev, razvitih v sklopu programa Obzorje Evropa, bodo uporabljene možnosti financiranja EU, kot so Instrument za povezovanje Evrope, sklad InvestEU, program za digitalno Evropo in strukturni skladi.

Raziskave in inovacije bodo poleg tega ključni dejavnik za ustvarjanje in izkoriščanje novih sinergij v energetskem sistemu, na primer v zvezi z električno mobilnostjo, ogrevanjem in razogljičenjem energetsko intenzivnih panog. Raziskave bi morale biti usmerjene v iskanje načinov, kako manj razvitim tehnologijam omogočiti vstop na trg, razvitejše in inovativne tehnologije pa bi bilo treba širše uveljaviti s predstavitvami v velikem merilu v sklopu predlaganega programa Obzorje Evropa in njegovih partnerstev ter dodatnih različnih programov EU za financiranje. Tehnološki razvoj mora potekati vzporedno z družbenimi inovacijami.

4.Sklepi

V tem sporočilu so opredeljeni strategija in sklop ukrepov, s katerimi želi Komisija zagotoviti, da lahko povezovanje energetskega sistema prispeva k energetskemu sistemu prihodnosti, ki bo učinkovit, odporen, varen in bo temeljil na dvojnem cilju, in sicer zagotoviti čist planet in močnejše gospodarstvo za vse.

Prehod na bolj povezan energetski sistem je bolj kot kdaj koli prej ključnega pomena za Evropo. Prvi razlog za to je okrevanje. Izbruh epidemije COVID-19 je oslabil evropsko gospodarstvo in ogrozil prihodnjo blaginjo evropskih državljanov in državljank ter podjetij. Ta strategija je del načrta za oživitev gospodarstva. V njej je predlagana pot naprej, ki je stroškovno učinkovita, spodbuja usmerjene naložbe v infrastrukturo, preprečuje nasedle naložbe ter vodi k nižjim stroškom za podjetja in potrošnike. Skratka, je bistvenega pomena za pospešitev izhoda EU iz te krize in mobilizacijo potrebnega financiranja EU, vključno s Kohezijskim skladom, pa tudi zasebnih naložb. Drugi razlog je podnebna nevtralnost. Povezovanje energetskega sistema je ključno za doseganje višjih podnebnih ciljev do leta 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050. Izkorišča namreč potencial energijske učinkovitosti ter omogoča večjo vključenost energije iz obnovljivih virov, uvajanje novih, razogljičenih goriv in bolj krožni pristop k proizvodnji in prenosu energije.

Poleg tega je resnično povezan energetski sistem bistvenega pomena za oblikovanje vodilne vloge Evrope v svetu na področju tehnologij za čisto energijo, saj gradi na obstoječih prednostih Evrope – uveljavljenem vodilnem položaju na področju energije iz obnovljivih virov, regionalnem pristopu k upravljanju sistema in načrtovanju infrastrukture, liberaliziranih energetskih trgih ter odličnosti na področju energetskih inovacij in digitalizacije.

Še vedno smo daleč od ciljev, ki smo si jih zadali do leta 2050. Za njihovo uresničitev so nujno potrebni temeljni in daljnosežni ukrepi. Sveženj o čisti energiji, sprejet v obdobju 2018–2019, določa temelje za povezovanje sistema in se mora v celoti izvajati. V okviru zelenega dogovora bomo z novimi ukrepi, predstavljenimi v tem sporočilu, ustrezno razširili področje uporabe in hitrost za prehod na energetski sistem prihodnosti, kar bo prispevalo k izpolnjevanju višjih podnebnih ciljev EU in oblikovanju revizij zakonodaje, ki bodo predlagane junija 2021. Ukrepati je treba zdaj.

Seveda postopek povezovanja sistema ne bo enak za vse: kljub skupnemu cilju podnebne nevtralnosti EU, ki ga želimo doseči do leta 2050, imajo države članice EU različna izhodišča. Zato bodo države članice ubrale različne poti glede na svoje okoliščine, finančna sredstva in politične odločitve, ki so že upoštevane v ustreznih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Strategija nam bo v pomoč pri usmerjanju prizadevanj v isto smer.

Državljani in državljanke so ključni za povezovanje sistema. To pomeni, da bi morali sodelovati pri oblikovanju izvajanja te strategije in se opreti na podnebni pakt in druge obstoječe forume za državljanke in državljane, da bo prišlo do napredka pri povezovanju sistema.

Komisija s tem dokumentom poziva Svet, Parlament, druge institucije EU in vse deležnike, naj se osredotočijo na to, kako nadaljevati povezovanje energetskega sistema v Evropi. Konec leta pa namerava zainteresirane strani povabiti k razpravi na velikem tematskem javnem dogodku ter sodelovanju na javnih posvetovanjih in pri ocenah učinka, ki bodo osnova za pripravo nadaljnjih predlogov, predvidenih za leto 2021 in po njem.

(1)

   COM(2019) 640 final.

(2)

   „Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo“, COM (2020) 456 final.

(3)

     Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb in spremembi Uredbe (EU) 2019/2088

(4)

   https://ec.europa.eu/energy/topics/energy-strategy/clean-energy-all-europeans_sl.

(5)

     COM(2020) 301 final.

(6)

     Učinkovitost od rezervoarja do kolesa je na primer pri električnih vozilih približno 60-odstotna v primerjavi z 20-odstotno učinkovitostjo pri motorjih z notranjim zgorevanjem, poraba energije za ogrevanje s toplotno črpalko pa je trikrat manjša v primerjavi s kotli.

(7)

   Glej COM(2018) 773 final, Čist planet za vse. Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo. Poglobljena analiza v podporo sporočilu Komisije (strateška dolgoročna vizija), slika 18: –21 % po scenariju 1.5TECH in –32 % po scenariju 1.5LIFE.

(8)

   Glej strateško dolgoročno vizijo, slika 92: BDP v letu 2050 med 166 % in 174 % BDP iz leta 2015 ali med 154 % in 161 % BDP iz leta 2020.

(9)

   Vodni odtis proizvodnje energije v EU je bil leta 2015 198 km³ ali 1068 litrov na osebo dnevno, vključno z uvoženo energijo pa 242 km³ ali 1301 litrov na osebo dnevno. Vir: JRC, Water – Energy Nexus in Europe (Stičišče vode in energije v Evropi), 2019.

(10)

      Po raziskavi METIS-2 S6 bi bil osnovni scenarij (186 TWh od skupno 951 TWh dnevnih potreb po prožnosti) zagotovljen z e-vozili. Raziskava še ni objavljena.

(11)

      Toplotne črpalke v kombinaciji s kotlom.

(12)

   Kavvadias, K., Jimenez Navarro, J. and Thomassen, G., Decarbonising the EU heating sector: Integration of the power and heating sector (Razogljičenje sektorja za ogrevanje v EU: povezovanje sektorjev električne energije in ogrevanja), 2019.

(13)

   Direktiva (EU) 2018/2002.

(14)

     Direktiva (EU) 2018/844.

(15)

     Faktor primarne energije označuje količino primarne energije, porabljene za proizvodnjo ene enote končne (električne ali toplotne) energije, kar omogoča primerjavo porabe primarne energije za izdelke z enako funkcionalnostjo, ki uporabljajo različne nosilce energije. Redno se pregleduje v skladu s Prilogo IV k direktivi o energijski učinkovitosti.

(16)

     COM(2020) 98 final.

(17)

   C(2018) 7118 final.

(18)

     Čistilne naprave za odpadne vode so odgovorne za skoraj 1 % skupne porabe električne energije v Evropi. Z učinkovitejšimi tehnologijami je porabo mogoče zmanjšati, obenem pa v čistilnih napravah regenerirati več energije.

(19)

   Skupen potencial za povečanje proizvodnje bioplina iz odpadkov in ostankov je še naprej visok; če bi bil povsem izkoriščen, bi lahko proizvodnja bioplina in biometana do leta 2030 pokrila 2,7–3,7 % porabe energije v EU, predvidene za leto 2030. Glej CE Delft, Eclareon, Wageningen Research, Optimal use of biogas from waste streams. An assessment of the potential of biogas from digestion in the EU beyond 2020 (Optimalna uporaba bioplina iz tokov odpadkov. Ocena potenciala bioplina, proizvedenega z razkrajanjem, v EU po letu 2020), 2017.

(20)

     Uredba o vseevropskih energetskih omrežjih, Uredba (EU) št. 347/2013.

(21)

   Strateška dolgoročna vizija, slika 20, ob upoštevanju scenarijev 1.5LIFE in 1.5TECH za leto 2050.

(22)

   Strateška dolgoročna vizija, slika 23, ob upoštevanju scenarijev 1.5LIFE in 1.5TECH za leto 2050.

(23)

   Strateška dolgoročna vizija, slika 24, vključno z Združenim kraljestvom.

(24)

   20 GW, vključno z Združenim kraljestvom.

(25)

    https://ec.europa.eu/info/law/better-regulation/have-your-say/initiatives/12369-Union-renewable-Financing-mechanism

(26)

   Direktiva (EU) 2019/1161 o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz.

(27)

   Strateška dolgoročna vizija, slika 42.

(28)

   Vključno s premičnimi delovnimi stroji.

(29)

Strateška dolgoročna vizija

(30)

   Glej na primer BNEF, Electric Vehicle Outlook (Poročilo o prihodnosti električnih vozil), 2020.

(31)

   Več kot 50 % železniškega omrežja in približno 80 % železniškega prometa je že elektrificiranega.

(32)

   Uredba (EU) 2019/943.

(33)

   Glej Trinomics, Energy storage – Contribution to the security of the electricity supply in Europe (Shranjevanje energije – prispevek k varni oskrbi z energijo v Evropi), 2020.

(34)

   V skladu z Uredbo (EU) 2019/943.

(35)

   Biogoriva so tekoča goriva, proizvedena iz biomase z različnimi postopki in uporabo različnih surovin, kot so biodizel, bioetanol in rastlinska olja, obdelana z vodikom.

(36)

   Bioplin je zmes plinov (predvsem metana in ogljikovega dioksida), proizvedena iz biomase z razkrajanjem organske snovi v odsotnosti kisika (anaerobno). Bioplin se lahko uporablja neposredno kot gorivo ali pa se prečisti ali „nadgradi“ v biometan, ki se lahko uporablja enako kot zemeljski plin in dovaja v plinsko omrežje.

(37)

   Vir: Eurostat

(38)

   Direktiva (EU) 2018/2001 določa zgornjo mejo za biogoriva prve generacije in omejitve glede živil in surovin, povezanih z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, in obenem krepi in razširja trajnostna merila.

(39)

   Z Direktivo (EU) 2018/2001 se spodbuja uporaba „naprednih“ biogoriv in bioplina (pridobljenih iz nekaterih ostankov in stranskih proizvodov kmetijskih in gozdarskih dejavnosti, industrijskih in komunalnih odpadkov, za katere se mora v celoti spoštovati hierarhija ravnanja z odpadki, in druge lesne celuloze). Biogoriva in bioplin morajo izpolnjevati trajnostne zahteve, da jih je statistično mogoče zajeti kot obnovljive v skladu z navedeno direktivo.

(40)

   COM(2017) 034 final.

(41)

   Izračunano na podlagi podatkov Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik o proizvodnji, vključena je uporaba vodika kot surovine; Skupno podjetje za gorivne celice in vodik, Hydrogen roadmap Europe (Evropski načrt za vodik), 2019.

(42)

Glej Strategijo za vodik, COM(2020) 301 final.

(43)

   COM(2020) 98 final.

(44)

   GD za energijo, Poročilo o cenah in stroških energije, 2019.

(45)

     GD za energijo, Poročilo o cenah in stroških energije, 2019.

(46)

     V skladu z evropskim stebrom socialnih pravic (20. načelo), ki zagotavlja dostop do osnovnih storitev, vključno z energijo.

(47)

   Vprašanja, povezana z vzpostavitvijo odprtih in konkurenčnih trgov vodika, so zajeta v strategiji za vodik.

(48)

   Strateška dolgoročna vizija, slika 33: Po scenarijih 1.5TECH in LTS 1.5LIFE naj bi delež plinastih goriv v mešanici virov energije v EU do leta 2050 upadel na 18–22 % v primerjavi s sedanjimi 25 %. 

(49)

   Strateška dolgoročna vizija, slike 28 do 32.

(50)

   Poleg teh določb sta pomembna tudi okvirni program za raziskave in inovacije ter sporočilo, v katerem so določena merila za analizo združljivosti državnih pomoči za spodbujanje izvedbe pomembnih projektov v skupnem evropskem interesu z notranjim trgom.

(51)

   Initial Impact Assessment for the revision of the Energy Taxation Directive (Začetna ocena učinka za revizijo direktive o obdavčitvi energije): https://ec.europa.eu/info/law/better-regulation/have-your-say/initiatives/12227 .

(52)

     V skladu s ciljem EU za elektroenergetsko povezanost iz Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov

(53)

   Večina sistemov lahko sprejme mešanico s 5–20-odstotno vsebnostjo vodika po prostornini, ne da bi bila potrebna večja nadgradnja infrastrukture ali naknadna vgradnja ali zamenjava naprav za končno uporabo. Glej na primer BNEF, Hydrogen Economy Outlook (Poročilo o prihodnosti ekonomije vodika), 2020.

(54)

    https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020DC0066&from=SL  

(55)

   V skladu z Uredbo (EU) 2019/943.

(56)

   V skladu s členom 24 Direktive (EU) 2019/944.