Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Spremenjeni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU

(COM(2020) 611 final – 2016/0224 (COD))

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah ter spremembi uredb (ES) št. 767/2008, (EU) 2017/2226, (EU) 2018/1240 in (EU) 2019/817

(COM(2020) 612 final – 2020/0278 (COD))

Spremenjeni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo biometričnih podatkov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) XXX/XXX [uredba o upravljanju azila in migracij] in Uredbe (EU) XXX/XXX [uredba o preselitvi] za ugotavljanje istovetnosti nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva ter o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi uredb (EU) 2018/1240 in (EU) 2019/818

(COM(2020) 614 final – 2016/0132 (COD))

(2021/C 155/10)

Poročevalec: Panagiotis GKOFAS

Zaprosilo	Evropska komisija, 27. 11. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	8. 2. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25. 2. 2021
Plenarno zasedanje št.	558
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	210/9/28

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO se seznanja z novim paktom o migracijah in azilu, ki je namenjen obravnavi večplastnega in zapletenega pojava. Meni, da nove uredbe prispevajo k večji varnosti meja v EU, saj vzpostavljajo boljše in varnejše postopke za nadzor oseb, ki vstopajo v EU. Kljub temu je izredno nujna celovita, skupna strategija EU, ki bo odporna in usmerjena v prihodnost. Takšno strategijo bi bilo treba pripraviti že veliko prej. Toda glede vprašanja migracij in azila na splošno sedanjega predloga ni mogoče opisati kot odločnega koraka naprej, ki pa bi bil izredno potreben. Kar je še huje: štiri ali pet zadevnih držav članic bo moralo na podlagi načela nevstopa (1) vzpostaviti „centre zaprtega tipa“ za šest ali sedem mesecev, morda celo dlje, dokler ne bodo znani rezultati postopkov, zato bodo razmere precej slabše kot prej.

1.2

Potrebna so večja in dodatna prizadevanja Evropske komisije in držav članic EU. EESO je v mnenjih, ki jih je nedavno sprejel (SOC/649 (2) in SOC/669 (3)), kritično ocenil ključne vidike uredbe o upravljanju azila in migracij ter uredbe o azilnih postopkih. Poleg tega opozarja, da se mu zdijo možnosti za izvajanje vseh devetih različnih uredb – po njihovi preučitvi in stikih s Komisijo – z več vidikov problematične. Potrebna je celovitejša strategija o migracijah, da se zagotovijo boljše sinergije med različnimi uredbami EU in odgovori na pomembna vprašanja v državah članicah, na katere migracije bolj vplivajo.

1.3

EESO izraža zaskrbljenost zaradi novih mejnih postopkov, zlasti z vidika nujnosti, da se zaščiti pravica do vložitve prošnje za azil, in naslednjih vprašanj: — zgrešena zasnova „držav z nizko stopnjo ugodno rešenih prošenj za azil“, — slabo opredeljeni pravni pojmi (grožnja za varnost, javni red), ki povzročajo pravno negotovost, — otroci migranti, stari od 12 do 18 let, ki se v skladu s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 obravnavajo kot otroci, — razmere in kraj nastanitve ljudi med postopki na mejah in možnosti za preprečevanje pravne negotovosti z zagotavljanjem pravice do učinkovitega sodnega varstva.

1.4

EESO priznava dodano vrednost in nujnost skupnih, celovitih in učinkovitih azilnih postopkov, ki ustrezajo mednarodnim konvencijam in pravnim jamstvom, ter potrebo po zaupanju EU in držav članic, ki izhaja iz otipljivih mehanizmov solidarnosti, in po pravični delitvi obveznosti ter zavez. Toda skupnega azilnega sistema, ki bi bil celovit ter bi izkazoval solidarnost in odgovornost pravično porazdelil med države članice, v tem predlogu Komisije ni. Določbo o solidarnosti bi bilo treba vključiti tudi v uredbo o azilnih postopkih, takoj po pregledu in z informacijsko podporo iz sistema Eurodac. Če v tej uredbi ne bo določeno, da „obvezna solidarnost“ pomeni „obvezno premestitev“, ali če ne bodo vzpostavljeni postopki, ki ljudem omogočajo, da zaprosijo za azil v državah članicah EU, ne da bi morali prestopiti meje EU, uredba v praksi ne bo delovala. Obstajati bi morale tudi spodbude za premestitev in odvračanje od nje. V vsakem primeru bi moralo biti možno, da se azilni postopki v skladu z uredbo izvajajo tudi v drugih državah članicah in ne le v državi prvega vstopa.

1.5

EESO poudarja, da je treba učinkovitost predlaganih novih postopkov stalno meriti s sistemi spremljanja spoštovanja temeljnih pravic, zlasti v zvezi s pravicami ranljivih oseb in otrok, posamično presojo prošenj za azil in učinkovitimi pravnimi sredstvi. Zastavlja pa se vprašanje, kje in kako se bodo izvajali izboljšani novi pakt in spremljajoči predlogi ter s kakšno ureditvijo solidarnosti, premestitev ali preselitev.

1.6

EESO podpira celovitejši in bolj uravnotežen informacijski sistem za upravljanje migracij, ki temelji na izboljšani zbirki podatkov Eurodac, s poudarkom na prošnjah in prosilcih. Dobil je vtis, da Komisija priznava potrebo po skupnem pristopu k obveznemu preverjanju prstnih odtisov ter zdravstvenih in varnostnih tveganj pred vstopom, vendar kljub sofisticiranemu sistemu, ki je predlagan, posamezniki žal ne morejo zaprositi za azil v državi članici, ki ni država prvega vstopa, kar pa bi moralo biti možno. Pravila za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za azil, ki so zdaj opredeljena v uredbi o upravljanju azila in migracij, bi bilo treba vključiti v uredbo o azilnih postopkih, kar bi omogočilo, da prošnje na podlagi sistema Eurodac obravnavajo tudi druge države članice.

1.7

EESO se sicer zavzema za nove, hitrejše postopke odločanja na mejah EU, pri katerih se spoštujejo vse temeljne in človekove pravice ter pravni postopki, vendar se ob tem zastavlja veliko vprašanj, na primer: kako bomo te postopke izvajali in zagotovili? Kako bomo izvajali vračanje? Kje je solidarnost v uredbi o azilnih postopkih, da uredbe o upravljanju azila in migracij sploh ne omenjamo – je solidarnost tukaj sploh zagotovljena? Ali gre lahko posameznik, ko mu je azil odobren, v državo članico, ki ni država prvega vstopa (4)? Bodo države članice lahko odobrile azil za zaščito ljudi v stiski ali jih bodo začele zavračati? EESO zato poziva Komisijo, naj temeljito preveri in pojasni vse dele predloga ter zlasti odgovori na vprašanje, kako se s tem novim paktom izboljšuje skupni azilni postopek in uresničuje pravica do vložitve prošnje za azil.

1.8

EESO je zaskrbljen zaradi novih postopkov preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah. Ta novi mehanizem povečuje pritisk na države članice z zunanjimi morskimi mejami EU in spodbuja nastanek centrov zaprtega tipa na zunanjih mejah ali v njihovi bližini. Podobni centri zbujajo resne pomisleke z vidika varstva človekovih pravic in zagotavljanja sprejemljivih življenjskih pogojev za njihove prebivalce.

1.9

Rezultat postopkov na meji bo bodisi odobritev azila bodisi zavrnitev in vrnitev. V primeru azila je za vključevanje zadevnih oseb odgovorna država članica, ki azil odobri. Po scenariju novega pakta to pomeni, da bo to vključevanje potekalo v južnih državah, brez možnosti premestitve v druge države članice ali njihove solidarnosti. Če azil ni odobren, mora država članica prosilca, ki mu je bil azil zavrnjen, vrniti. Pri tem pristopu je treba poiskati načine sklepanja sporazumov EU s tretjimi državami izvora in tranzita ter zagotoviti učinkovite postopke, kot je določeno v mednarodnem pravu in instrumentih za človekove pravice. Države članice posamično ne smejo sklepati medsebojnih sporazumov in Komisija takega postopka sploh ne omenja.

1.10

Izzive na področju upravljanja migracij, povezane zlasti s hitro identifikacijo oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ali vračanjem (tistih, ki ne potrebujejo zaščite) v praksi, bi morala celotna EU obravnavati enotno, toda za sedanje predloge tega ni mogoče trditi. Pravzaprav mora zadevo obravnavati samo država članica prvega vstopa, breme pa ni pravično porazdeljeno, na primer na podlagi obveznih premestitev prosilcev med azilnimi postopki na podlagi uredbe ter med pregledovanjem prošenj za azil.

1.11

Zlasti je pomembno oblikovati boljši postopek, ki bi omogočal identifikacijo oseb, ki verjetno ne bodo dobile zaščite v EU (5). Komisija v predlogu uvaja preverjanje pred vstopom, ki bi se moralo uporabljati za vse državljane tretjih držav, ki so prisotni na zunanji meji, vendar ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ali za državljane tretjih držav po izkrcanju po operaciji iskanja in reševanja. Žal pa se „preverjanje pred vstopom“ izvaja na meji na ozemlju države prvega vstopa v EU. „Pred vstopom“ torej pomeni, da gre zadevna oseba v „center za pridržanje zaprtega tipa“ in ostane tam brez kakršne koli možnosti premika, dokler organi države članice ne odločijo, ali ji bodo odobrili azil (6) ali jo vrnili v državo izvora ali tranzita, vendar le, če je vrnitev mogoča, kar v večini primerov ni.

1.12

EESO podpira dejstvo, da okvir EU uvaja enotna pravila za preverjanje migrantov brez urejenega statusa, ki so bili prijeti na ozemlju katere od držav članic in so se ob vstopu na schengensko območje izognili nadzoru meje. Namen tega je zavarovati schengensko območje in zagotoviti učinkovito upravljanje nedovoljenih ali nezakonitih migracij.

1.13

EESO poziva institucije, agencije in socialne partnerje EU, naj sodelujejo pri pripravi nadaljnjih politik in programov (kot je partnerstvo za privabljanje talentov), izmenjavah primerov dobre prakse in programih večstranskega tesnega sodelovanja v zvezi z obstoječimi humanitarnimi koridorji. Poziva tudi k pripravi novih pravnih okvirov, uvedbi hitrih postopkov, ki omogočajo širšo uporabo humanitarnega vizuma za večje število ljudi (s prilagoditvami veljavnih določb iz člena 25 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (7)), in vključitvi prevzema vračanja med redne zakonite kanale za vstop na področju politike priseljevanja, ki se uporablja za državljane tretjih držav. EESO opozarja sozakonodajalca na dejstvo, da že veljavna zakonodaja EU, kot sta Schengenski sporazum in Lizbonska pogodba, že ureja subsidiarno in začasno zaščito oseb, ki bežijo zaradi vojn ali naravnih nesreč. To dokazuje, da je mogoče z uporabo zakonodajnih instrumentov, ki so državam članicam Evropske unije že na voljo, zagotoviti zakonit vstop ranljivim osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

2.   Splošne in posebne ugotovitve

2.1

Novi evropski pakt zagovarja celostno oblikovanje politik, ki združuje politike na področjih azila, migracij, vračanja, varovanja zunanjih meja, boja proti tihotapljenju migrantov in odnosov s ključnimi tretjimi državami ob upoštevanju vsevladnega pristopa. Vseeno bodo predlagane in tukaj obravnavane uredbe na koncu močno obremenile države članice južne Evrope. Neizogibna posledica tega bo, da jih ne bo mogoče uporabljati in načrtovani rezultati ne bodo doseženi. Države članice bodo po razumnem časovnem obdobju dejansko prisiljene zavrniti veliko prošenj za azil, celo tiste, ki izpolnjujejo pogoje za odobritev, da bi preprečile vse večje število ljudi, ki bodo skupaj pridržani v nehumanih pogojih.

2.2

Države članice na jugu Evrope nimajo druge izbire, kot da se spremenijo v centre za pridržanje ali čakanje na odhod.

2.3

To mnenje se osredotoča na tri od devetih instrumentov iz novega svežnja: (i) novo uredbo o preverjanju; (ii) spremenjeni predlog za revizijo uredbe o azilnih postopkih; (iii) spremenjeni predlog za prenovo uredbe o Eurodacu.

3.   Posebne ugotovitve o novi uredbi o preverjanju

3.1

V novi uredbi o preverjanju je predlagan postopek preverjanja pred vstopom na ozemlju države prvega vstopa, ki bi se moral uporabljati za vse državljane tretjih držav, ki so prisotni na zunanji meji, vendar ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ali za državljane tretjih držav po izkrcanju po operaciji iskanja in reševanja.

3.2

Razpoložljivi podatki kažejo, da namesto državljanov tretjih držav z očitnimi potrebami po mednarodni zaščiti, ki so v EU prihajali v letih 2015 in 2016, zdaj deloma prihajajo mešane skupine oseb.

3.3   Posebne ugotovitve o ciljih in glavnih elementih postopka preverjanja

3.3.1

Cilj preverjanja je prispevati k novemu celovitemu pristopu k migracijam in mešanim migracijskim tokovom z zagotavljanjem hitrega ugotavljanja identitete oseb ter vseh tveganj za zdravje in varnost. Vsi državljani tretjih držav, ki so prisotni na zunanji meji in ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ali tretji državljani po izkrcanju po operaciji iskanja in reševanja pa naj se hitro napotijo na ustrezni postopek. Dodaten cilj bi moral biti, da se zagotovi koristen instrument in tudi drugim državam EU omogoči sodelovanje ter presoja prosilca med azilnimi postopki na podlagi uredbe.

3.3.2

Predlog določa, da bi bilo treba temeljne pravice vpletenih oseb zaščititi z mehanizmom, ki ga vzpostavijo države članice.

3.3.3

Preverjanje bi moralo zajemati zlasti: (a) predhodni pregled zdravstvenega stanja in ranljivosti; (b) preverjanje identitete na podlagi informacij v evropskih podatkovnih zbirkah; (c) evidentiranje biometričnih podatkov (tj. podatkov o prstnih odtisih in podobi obraza) v ustreznih podatkovnih zbirkah, če ti podatki še niso bili evidentirani, ter (d) varnostno preverjanje s poizvedbo v ustreznih nacionalnih podatkovnih zbirkah in podatkovnih zbirkah Unije, zlasti v schengenskem informacijskem sistemu (SIS), da se preveri, ali oseba ogroža notranjo varnost.

3.3.4

Preverjanje bi moralo biti obvezno in ne bi smelo potekati le v državah prvega vstopa, temveč bi se moralo izvajati v vseh državah članicah v skladu z načelom solidarnosti EU. Kot je opisano v novem paktu, se bodo azilni postopki izvajali le v državah prvega vstopa. Če v tej uredbi ne bo določeno, da „obvezna solidarnost“ pomeni „obvezno premestitev“, ali če ne bodo vzpostavljeni postopki, ki ljudem omogočajo, da zaprosijo za azil v državah članicah EU, ne da bi morali prestopiti meje EU, uredba v praksi ne bo delovala. Obstajati bi morale tudi spodbude za premestitev in odvračanje od nje. V vsakem primeru bi se morali azilni postopki izvajati tudi v drugih državah članicah in ne le v državi prvega vstopa.

3.3.5

Predlagano preverjanje naj bi po pričakovanjih prineslo dodano vrednost glede na sedanje postopke in se, z izjemo preverjanja zdravstvenih težav, ne bi smelo izvajati zgolj v državah z zunanjimi mejami.

3.3.6

Z neodvisnim, učinkovitim in stalnim mehanizmom za spremljanje bi bilo treba nadzorovati zlasti spoštovanje temeljnih pravic v postopku preverjanja, pa tudi spoštovanje veljavnih nacionalnih pravil v primeru pridržanja in spoštovanje načela nevračanja. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti hitro in ustrezno obravnavo pritožb.

3.3.7

S predlogom se priznava tudi vloga agencij EU – agencije Frontex in Agencije Evropske unije za azil, ki lahko pristojne organe spremljata in podpirata pri vseh njihovih nalogah, povezanih s preverjanjem – vendar ni dovolj jasna. Pomembno, vendar zelo nejasno vlogo dobiva tudi Agencija za temeljne pravice, ki naj bi države članice podpirala pri razvoju neodvisnih mehanizmov za spremljanje temeljnih pravic v postopku preverjanja, pa tudi spoštovanja veljavnih nacionalnih pravil v primeru pridržanja in spoštovanja načela nevračanja.

4.   Spremenjeni predlog za revizijo uredbe o azilnih postopkih

4.1

Po mnenju EESO je odločitev za novi, spremenjeni zakonodajni predlog v obliki uredbe EU namesto sedanje direktive primerna, vendar ostaja nerešeno očitno vprašanje, kako to uredbo izvrševati in izvajati v vseh državah članicah, zlasti tistih, proti katerim je sprožen postopek za ugotavljanje kršitev. EESO lahko ta predlog podpre samo, če se države članice na jugu zaradi tega ne bodo spremenile v centre za pridržanje oseb ali čakanje na odhod.

4.2

EESO pozdravlja namero Komisije, navedeno v predlogu, da izboljša usklajevanje in skupne postopke za priznanje in odvzem mednarodne zaščite ter za nadaljnjo harmonizacijo odločb o azilu in vrnitvi. Obžaluje pa, da je bilo podanih več predlogov za usklajevanje centrov zaprtega tipa za pridržanje v državah prvega vstopa kot pa za skupni azilni sistem, tako da je obveznost obravnavanja prosilcev za azil naložena izključno državam prvega vstopa. Tako prevlada vtis, da so predlogi, ki naj bi se izvajali, naslovljeni samo na države na jugu, premestitve med postopki na meji pa sploh niso omenjene.

4.3

Poleg tega EESO obžaluje, da v predlogu niso ustrezno opredeljene morebitne težave pri izvajanju programov vračanja, zlasti v zvezi s pripravljenostjo tretjih držav, držav izvora ali tranzita, da z EU sodelujejo v praksi.

4.4

EESO poudarja, da je nujno potrebna celovitejša strategija, ki bi temeljila na sistemu uravnotežene in deljene odgovornosti za upravljanje migracijskih tokov med državami EU in tretjimi državami.

4.5

Poudarja tudi, da je treba družinam z otroki zagotoviti ustrezno zaščito, in poziva Komisijo, naj posebno skrb nameni mladoletnikom brez spremstva, splošni učinkovitosti smernic o azilnem postopku, kazalnikom operativnih standardov in zbiranju primerov dobre prakse (ki jih je objavil Evropski azilni podporni urad (EASO)). Nesprejemljivo je, da se kot otroci obravnavajo samo tisti, ki so mlajši od 12 let, in ne mlajši od 18 let, kot določa mednarodno pravo. V skladu s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 je otrok vsaka oseba v starosti do 18 let.

4.6

Organizacije civilne družbe so v nedavnih posvetovanjih predlagale, naj se spremenijo nekatera pravila za določitev odgovornosti in zagotovi mehanizem obvezne solidarnosti, tudi za osebe, izkrcane po operaciji iskanja in reševanja. Nevladne organizacije so se zavzele tudi za opredelitev skupnega razumevanja odgovornosti med državami članicami in pozvale, naj spremenjena dublinska pravila vključujejo trajnejši mehanizem za premestitev (8). EESO se sprašuje, kako bi bilo mogoče v okviru novega spremenjenega predloga realno izvajati ustrezno delujoč mehanizem solidarnosti med državami članicami. Pravila za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za azil, ki so zdaj opredeljena v uredbi o upravljanju azila in migracij, bi bilo treba vključiti v uredbo o azilnih postopkih, kar bi omogočilo, da prošnje na podlagi sistema Eurodac obravnavajo tudi druge države članice.

5.   Spremenjeni predlog iz leta 2016 za prenovitev uredbe Eurodac

5.1

Namen spremembe predloga za prenovitev uredbe Eurodac iz leta 2016 je vzpostaviti povezavo med posamezniki in postopki, ki se zanje uporabljajo, da se izboljšata nadzor nezakonitih migracij in odkrivanje nedovoljenih gibanj.

5.2

Glavni cilj sistema Eurodac je identificirati prosilce za azil ter s prstnimi odtisi in podatki o podobi obraza (biometrični podatki) olajšati zagotavljanje dokazov za pomoč pri določanju države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v EU.

5.3

EESO ni prepričan, da bi z uporabo sistema Eurodac (9) dobili ustrezno orodje za boj proti nezakonitim migracijam niti da bi Eurodac učinkovito podprl države članice pri spremljanju dodeljevanja pomoči za prostovoljno vračanje in reintegracijo (10).

5.4

Predlog, ki spreminja predlog iz leta 2016, temelji na začasnem dogovoru med sozakonodajalcema in dogovorjene spremembe dopolnjuje, da bi se Eurodac preoblikoval v skupno evropsko podatkovno zbirko, ki bi podpirala politike EU na področju azila, preselitve in nezakonitih migracij.

5.5

Predlog naj bi poleg tega omogočil zbiranje natančnejših in popolnejših podatkov, ki bi bili upoštevani pri oblikovanju politik, pri čemer bi štetje ne le prošenj, ampak tudi posameznih prosilcev, prispevalo k boljšemu nadzoru nad nezakonitimi migracijami in odkrivanju nedovoljenih gibanj. EESO pa meni, da mora ta sofisticirani sistem migrantu omogočiti tudi, da za azil zaprosi v drugi državi članici, ne le v državi prvega vstopa.

5.6

Namen Eurodaca je tudi podpreti opredelitev primernih političnih rešitev na tem področju, saj omogoča pripravo statistike z združevanjem podatkov iz več podatkovnih zbirk.

5.7

EESO se strinja, da je treba skupna pravila o odvzemu prstnih odtisov in podatkov o podobi obraza državljanov tretjih držav za namene Eurodaca v vseh državah članicah uporabljati enako.

5.8

EESO podpira oblikovanje instrumenta na podlagi znanja, ki bi Evropski uniji zagotavljal informacije o številu državljanov tretjih držav, ki v EU vstopijo nezakonito ali po operacijah iskanja in reševanja ter zaprosijo za mednarodno zaščito. Te informacije so nepogrešljive za trajnosten in na dokazih temelječ razvoj migracijske in vizumske politike.

5.9

Prav tako je eden od ciljev Eurodaca zagotoviti dodatno podporo nacionalnim organom, ki obravnavajo prosilce za azil, katerih prošnja je že bila zavrnjena v drugi državi članici, in sicer podporo v obliki označevanja zavrnjenih prošenj, vendar morajo imeti nacionalni organi pravico, da ponovno pregledajo prošnjo, ki jo je obravnavala druga država članica.

---

(1)  Pojem „nevstopa“ obstaja tako v schengenskem pravnem redu kot v pravnem redu Unije na področju azila (člen 43 direktive o azilnih postopkih).

(2)  UL C 123, 9.4.2021, str. 15.

(3)  Glej stran 58 tega Uradnega lista.

(4)  V skladu z določbami uredbe o pogojih za azil so pravice in ugodnosti, ki jih zagotavlja status begunca/status subsidiarne zaščite, vezane na državo članice, ki je status odobrila.

(5)  Delež migrantov, ki prihajajo iz držav, za katere je stopnja ugodno rešenih prošenj za azil nižja od 25 %, se je s 14 % leta 2015 povečal na 57 % leta 2018.

(6)  Glede pridržanja med postopkom na meji glej odstavka 179 in 183 sodbe Sodišča Evropske unije, zadeva C-808/18: „Državam članicam je dovoljeno, da prosilce za mednarodno zaščito, ki se javijo na njihovih mejah, preden jim dovolijo vstopiti na svoje ozemlje, ‚pridržijo‘ v smislu člena 2(h) Direktive 2013/33, in sicer pod pogoji, določenimi v navedenem členu 43, in za zagotovitev učinkovitosti postopkov, ki jih določa ta člen 43.“„Poleg tega iz člena 43(1) Direktive 2013/32 izhaja, da je pridržanje, ki temelji na tej določbi, upravičeno le zato, da se zadevni državi članici omogoči, da pred priznanjem pravice prosilca za mednarodno zaščito do vstopa na njeno ozemlje preuči, ali prošnja ni nedopustna […] ali je ni treba zavrniti kot neutemeljene […].“

(7)  Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik) (UL L 243, 15.9.2009, str. 1).

(8)  Projektno poročilo Centra za evropske politične študije (CEPS): Search and rescue, disembarkation and relocation arrangements in the Mediterranean. Sailing Away from Responsibility? (Iskanje in reševanje, izkrcanje in ureditve premestitev v Sredozemlju. Beg pred odgovornostjo?), junij 2019.

(9)  Izboljšale se bodo zmogljivosti držav članic za spremljanje na tem področju in preprečilo večkratno zaprošanje za pomoč za prostovoljno vračanje in integracijo, saj bodo imele države članice takojšen dostop do teh informacij, oseba, ki ji bo odobrena pomoč v eni državi članici, pa ne bo smela odpotovati v drugo z namenom, da pridobi drugo vrsto pomoči ali boljšo pomoč. Države članice trenutno nimajo skupne podatkovne baze ali drugega načina za ugotavljanje, ali je oseba v postopku vračanja že pridobila podporo za vračanje in reintegracijo. Te informacije pa so ključne za boj proti zlorabam in dvojnim koristim.

(10)  Sistem vstopa/izstopa državam članicam omogoča identificirati državljane tretjih držav, ki na ozemlju EU prebivajo nezakonito, čeprav so v EU vstopili zakonito. Vendar pa noben sistem ne omogoča identificirati nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, ki so v EU vstopili nezakonito na zunanjih mejah. Sedanji sistem Eurodac je idealna podatkovna baza za gostovanje takšnih informacij, saj tovrstne podatke že vsebuje. Zaenkrat je namen zbiranja tovrstnih podatkov zgolj pomoč pri določitvi države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za azil. Identifikacija nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in tistih, ki so prek zunanjih meja nezakonito vstopili na območje Evropske unije, bo državam članicam zlasti v pomoč pri ponovnem dokumentiranju državljana tretje države za namene vračanja.