EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 29.3.2019

COM(2019) 161 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas

I. UVOD

Prvo poročilo Komisije (v nadaljnjem besedilu: poročilo iz leta 2011) 1 o izvajanju Direktive 2003/109/ES 2 (v nadaljnjem besedilu: direktiva) je bilo objavljeno 28. septembra 2011 v skladu z obveznostjo poročanja iz člena 24 direktive. To poročilo je razkrilo splošno pomanjkanje informacij med državljani tretjih držav glede statusa rezidenta EU za daljši čas in z njim povezanih pravic ter številne pomanjkljivosti pri prenosu direktive v nacionalno zakonodajo (na primer ozko razlago njenega področja uporabe, dodatne pogoje za sprejem, visoke upravne takse, nezakonite ovire za mobilnost znotraj EU, zmanjševanje pravice do enake obravnave in zaščite pred izgonom).

To drugo poročilo vsebuje posodobljen pregled, kako države članice EU 3 prenašajo in izvajajo direktivo, vanj pa so prvič vključene informacije o izvajanju Direktive 2011/51/EU 4 , ki je spremenila Direktivo 2003/109/ES, tako da je področje uporabe razširila na upravičence do mednarodne zaščite. Države članice so morale Direktivo 2011/51/EU v svojo nacionalno zakonodajo prenesti do 20. maja 2013. Komisija je sprožila postopek za ugotavljanje kršitev proti 11 državam članicam, ker niso pravočasno prenesle direktive ali niso ustrezno obvestile Komisije o sprejetju nacionalne zakonodaje. Osem od teh primerov je zaključenih.

To poročilo je bilo pripravljeno na podlagi študije, ki jo je izvedel zunanji izvajalec za obdobje 2014–2016, in drugih virov, vključno s pritožbami 5 , peticijami, izmenjavo informacij z državami članicami in postopki za ugotavljanje kršitev.

Statistični pregled

V poročilu iz leta 2011 je bil poudarjen skromni učinek, ki ga je imela direktiva v številnih državah članicah, saj je bilo izdanih malo dovoljenj za prebivanje v EU za daljši čas, in so jih 80 % izdale štiri države članice 6 . V letu 2017 je bilo sicer ugotovljeno povečanje splošne uporabe dovoljenj za prebivanje v EU za daljši čas (3 055 411 dovoljenj v primerjavi z 1 208 557 v letu 2008), vendar so iste štiri države izdale še višji odstotek vseh dovoljenj za prebivanje v EU za daljši čas (90 %), pri čemer je Italija izdala približno 73 % dovoljenj 7 . Ta nizka stopnja uporabe je posledica pomanjkanja informacij o statusu rezidenta za daljši čas ne le med državljani tretjih držav, ampak tudi nacionalnimi upravami za migracije, in „konkurence“ z že dolgo uveljavljenimi nacionalnimi shemami, ki so dovoljene v skladu s členom 13 direktive (lastne nacionalne sheme je ohranilo 21 od 25 držav članic).

II. USKLAJENOST UKREPOV PRENOSA

Osebno področje uporabe – člen 3

Člen 3 opredeljuje področje uporabe direktive in vrsto izjem (tj. primere, v katerih se direktiva ne uporablja). V poročilu iz leta 2011 je bila izpostavljena posebna težava pri izvajanju v več državah članicah, povezana z izključitvijo državljanov tretjih držav, ki so bili sprejeti zgolj iz začasnih razlogov (člen 3(2)(e)), pri čemer nekatere države članice uporabljajo zelo široko razlago te izjeme. Sodišče Evropske unije je pojasnilo pomen te določbe z razlago, da direktiva iz svojega področja uporabe izključuje „prebivanje državljana tretje države, ki, čeprav je zakonito in morebiti neprekinjeno, ne odraža njegove volje, da bi se trajno nastanil na ozemlju držav članic“, in da „zgolj na podlagi dejstva, da dovoljenje za prebivanje vsebuje uradne omejitve, ni mogoče vedeti, ali se lahko ta državljan tretje države trajno nastani v državi članici ne glede na obstoj take omejitve“ 8 . Medtem ko je Sodišče Evropske unije na koncu navedlo, da posamične ocene zakonitosti takih izjem ostajajo v pristojnosti nacionalnih sodišč, Komisija ni prejela pritožb o domnevni zlorabi te izjeme s strani držav članic.

Prvotna izključitev beguncev iz področja uporabe direktive je bila odpravljena leta 2011 9 ; vendar se direktiva še vedno ne uporablja za državljane tretjih držav, ki imajo obliko zaščite, razen tiste, ki je določena v direktivi o pogojih za azil 10 (člen 3(2)(c)). Vprašanje o tem, kako bi bilo treba razlikovati med statusi nacionalne zaščite in drugimi nacionalnimi statusi zakonitega prebivanja, v sodni praksi Sodišča Evropske unije ali nacionalnih sodišč še ni bilo v celoti pojasnjeno.

Trajanje prebivanja – člen 4

Državljani tretjih držav morajo zakonito in neprekinjeno prebivati na ozemlju države članice pet let pred predložitvijo vloge za status rezidenta za daljši čas. V poročilu iz leta 2011 je bilo poudarjeno, da bi nekatere države članice koncept „zakonitega“ prebivanja lahko uporabljale omejevalno, zlasti z izključitvijo imetnikov posebnih vizumov ali dovoljenj za prebivanje. Komisija je proučila enega od teh primerov, tj. nacionalno zakonodajo, ki je od prosilcev za status rezidenta za daljši čas zahtevala, da morajo biti imetniki nacionalnega dovoljenja za stalno prebivanje. Po izmenjavi informacij s Komisijo je država članica spremenila nacionalno zakonodajo in jo uskladila z direktivo.

V zvezi z upravičenci do mednarodne zaščite direktiva določa, da se upošteva vsaj polovica obdobja med datumom vložitve prošnje za mednarodno zaščito in izdajo dovoljenja za prebivanje kot upravičenca do mednarodne zaščite, če to obdobje ne presega 18 mesecev (člen 4(2)). Večina držav članic upošteva polovico tega obdobja, medtem ko druge 11 določajo, da se upošteva celotno obdobje.

Komisija do zdaj ni prejela pritožb glede nepravilnega izvajanja člena 4(1a), ki določa, da države članice v skladu z direktivo o pogojih za azil ne podelijo statusa rezidenta za daljši čas v nekaterih primerih odvzema mednarodne zaščite.

Pogoji za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas – člen 5

Člen 5 določa pogoje za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, in sicer, da mora prosilec predložiti dokazila o zadostnih stalnih in rednih virih, zdravstvenem zavarovanju in (neobvezno) izpolnjevanju pogojev za integracijo.

Večina držav članic je določila nacionalno minimalno plačo ali minimalna sredstva za preživljanje kot prag za ocenjevanje stanja stalnih in rednih virov. Nekatere države članice tudi opredeljujejo znesek finančnih sredstev, potrebnih za družinske člane rezidentov za daljši čas. Kot je pojasnilo Sodišče Evropske unije v zvezi z Direktivo 2003/86/ES o združitvi družine 12 , države članice ne smejo predpisati višine minimalnega dohodka, pod katero bodo vse vloge zavrnjene ne glede na dejansko obravnavo posameznega primera. Ta razlaga se lahko uporablja tudi za direktivo o rezidentih za daljši čas.

Komisija je pri več državah članicah preverila, ali se pri ocenjevanju pogojev glede virov uporablja ocena sorazmernosti. V enem od teh primerov je zadevna država članica (MT) po postopku za ugotavljanje kršitev spremenila svojo zakonodajo, tako da je uvedla klavzulo o fleksibilnosti, ki od njenih pristojnih nacionalnih organov zahteva, da pred sprejetjem odločitve o zavrnitvi ali sprejetju vloge upoštevajo vse ustrezne okoliščine posameznega primera.

Večina držav članic zahteva, da prosilci za prebivanje za daljši čas izpolnjujejo pogoje za integracijo 13 , ki na splošno zahtevajo znanje njihovega uradnega jezika. Nekatere države članice zahtevajo tudi udeležbo na tečajih državljanske vzgoje 14 . Sodišče Evropske unije je v zadevi P in S 15 obravnavalo možnost držav članic, da vzpostavijo zahteve glede integracije po pridobitvi statusa rezidenta za daljši čas, in razsodilo, da direktiva teh zahtev ne preprečuje, če ne privedejo do odvzema statusa.

Javni red in javna varnost – člen 6

Vse države članice so prenesle ta neobvezni razlog za zavrnitev, čeprav pogosto uporabljajo različno terminologijo in določajo različne pragove za predhodne kazenske obsodbe. Vendar pa niso vse države članice 16 izrecno prenesle meril za uravnoteženje iz drugega odstavka člena 6(1), ki zahtevajo, da se pri sprejemanju zadevne odločitve upošteva osebni položaj prosilca. To bi lahko privedlo do težav s skladnostjo pri konkretni uporabi odločitev o zavrnitvi s strani pristojnih organov. Vendar Komisija doslej še ni prejela pritožb v zvezi s tem vprašanjem.

Listinski dokazi – člen 7(1)

Poročilo iz leta 2011 je kot problematično vprašanje v nekaterih nacionalnih zakonodajah poudarilo, da je nepredložitev listinskih dokazov o ustrezni nastanitvi razlog za zavrnitev vloge. Iz razpoložljivih informacij o izvajanju te določbe v državah članicah, ki so se odločile zahtevati takšno dokumentacijo, se zdi, da se v večini primerov dokazilo o ustrezni nastanitvi šteje za pogoj za pridobitev statusa. Sodišče Evropske unije tega ni pojasnilo, akademska literatura pa ni enotna glede tega, ali je to izvajanje v skladu z direktivo 17 .

Po postopku za ugotavljanje kršitev proti Malti, ki je imela v svoji zakonodaji zahtevo, da namestitev ne sme biti skupna z drugimi osebami, ki niso družinski člani, je Malta svojo zakonodajo spremenila in jo uskladila z direktivo.

Rok za obravnavo vloge – člen 7(2)

Vse države članice so sicer pravilno prenesle šestmesečni rok za obravnavo vlog iz člena 7(2), vendar mnoge med njimi v praksi tega roka ne upoštevajo. Zlasti po begunski krizi, ki se je začela leta 2015, je začelo prihajati do daljših zamud v tistih državah članicah, v katerih so pristojni nacionalni organi, odgovorni za obravnavo vlog za prebivanje za daljši čas, odgovorni tudi za obravnavo prošenj za azil (npr. na Švedskem).

V skladu s četrtim pododstavkom člena 7(2) direktive morajo biti vse posledice tega, da v šestmesečnem roku ni sprejeta odločitev, določene z nacionalno zakonodajo. Večina držav članic je pravilno prenesla to določbo: v večini primerov s sklicevanjem na splošno upravno zakonodajo; v drugih primerih 18 pa s posebnimi določbami. Vendar, kot je poudarjeno v poročilu o izvajanju Direktive 2011/98/EU o enotnem dovoljenju 19 , v praksi pravna sredstva, ki se uporabljajo v nekaterih državah članicah, očitno ne zadostujejo in lahko privedejo do pravne negotovosti in predolgotrajne obravnave.

Takse za vloge

V nasprotju z novejšimi direktivami o zakonitih migracijah direktiva o rezidentih za daljši čas ne vsebuje določb o taksah za vloge. Vendar je bilo v poročilu za leto 2011 poudarjeno, da bi se za pretirano visoke takse moralo šteti, da so v nasprotju z načelom sorazmernosti in enakovredne nezakonitemu dodatnemu pogoju za sprejem, ki ogroža „polni učinek“ direktive.

To je Sodišče Evropske unije potrdilo v dveh sodbah 20 , v katerih je ugotovilo, da „njihova višina ne sme imeti niti namena niti učinka, da se postavi ovira za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, ki se podeli na podlagi te direktive, da ne bi ogrožala cilja, ki mu ta direktiva sledi, ali njenega duha. 21 “ Sodišče je dodalo, da bi bilo treba za oceno sorazmernosti takšnih taks upoštevati različne elemente, med drugim: 1) finančni vpliv taks na vložnika in 2) dejanske upravne stroške obravnave vloge in izdaje dovoljenja, tudi v primerjavi s taksami za izdajo podobnih dokumentov lastnim državljanom in državljanom EU.

Na podlagi tega je Komisija proti več državam članicam sprožila postopke za ugotavljanje kršitev v zvezi z nesorazmernimi taksami (po potrebi vključno z drugimi direktivami o zakonitih migracijah) 22 : zadeve v zvezi z Nizozemsko, Italijo, Bolgarijo in Grčijo so zaključene, ker so navedene države s spremembo nacionalne zakonodaje takse znižale na sorazmerno raven; zadeva v zvezi s Portugalsko pa še poteka.

Dovoljenje za prebivanje v EU za daljši čas – člen 8

Vse države članice so pravilno prenesle določbe člena 8 o obliki in veljavnosti dovoljenja za prebivanje v EU za daljši čas. Glede veljavnosti dovoljenja se je večina držav članic 23 odločila za petletno obdobje veljavnosti, nekatere pa za obdobje do 10 let ali neomejeno obdobje 24 .

Medtem ko člen 8 določa, da mora dovoljenje veljati vsaj pet let, je pridobljeni status rezidenta za daljši čas trajen, zanj pa veljajo pogoji za odvzem iz člena 9.

Opombe, ki se vnesejo v rezidentovo dovoljenje za prebivanje v EU za daljši čas za upravičence do mednarodne zaščite – člen 8(4)–(6) in člen 19a

Če je status rezidenta za daljši čas dodeljen upravičencu do mednarodne zaščite, je treba v dovoljenju navesti opombo, ki vključuje ime države članice, ki je dodelila zaščito (ali v katero je bila zaščita prenesena, če gre za mobilnost znotraj EU). Po postopkih za ugotavljanje kršitev zaradi nesporočanja ukrepov za prenos Direktive 2011/51/EU je več držav članic spremenilo svojo zakonodajo, da bi zagotovile popoln prenos zadevnih določb. Komisija do zdaj ni prejela pritožb v zvezi s pravilnim izvajanjem teh določb.

Odvzem ali izguba statusa – člen 9

Na splošno so države članice pravilno prenesle člen 9 z nekaj manjšimi težavami glede skladnosti.

V skladu s členom 9(2) lahko države članice določijo, da odsotnost z njihovega ozemlja, daljša od 12 zaporednih mesecev, ali iz posebnih ali izjemnih razlogov nima za posledico odvzema ali izgube statusa rezidenta za daljši čas. Nekatere države članice 25 so to možnost izkoristile tako, da so določile, da ima odsotnost 12 zaporednih mesecev z ozemlja EU praviloma za posledico izgubo statusa, hkrati pa predvidele možnost, da se dopusti daljše obdobje odsotnosti zaradi izjemnih okoliščin. Vendar so se druge države članice praviloma odločile za daljše obdobje (npr. Finska za obdobje dveh let, ki ga je v posebnih in izjemnih okoliščinah mogoče še podaljšati, Francija pa za obdobje treh let).

Člen 9(3) državam članicam omogoča, da status rezidenta za daljši čas odvzamejo v primerih, ko rezident za daljši čas predstavlja grožnjo za javni red, vendar takšna grožnja ni razlog za izgon v skladu s členom 12. Manj kot polovica držav članic se je odločila za sprejetje te možnosti 26 .

Člen 9(3a) daje državam članicam možnost, da odvzamejo status rezidenta za daljši čas, če je bil ta status pridobljen na podlagi mednarodne zaščite, ta zaščita pa je bila odvzeta v skladu z nekaterimi določbami direktive o pogojih za azil (ker upravičenec do nje ni bil upravičen, ali pa so bila za dodelitev statusa odločilnega pomena napačno prikazana ali izpuščena dejstva). Komisija ni prejela pritožb zaradi nepravilnega izvajanja te določbe s strani držav članic.

Člen 9(5) določa „poenostavljeni postopek“ za ponovno pridobitev statusa rezidenta za daljši čas. Države članice imajo široko diskrecijsko pravico pri izvajanju te določbe, saj morajo biti pogoji in postopki določeni z nacionalno zakonodajo. Vendar v nekaterih primerih ti pogoji vsebujejo pretirane zahteve, ki niso videti skladne s ciljem poenostavljenega postopka (npr. BE zahteva prebivanje 15 let pred odhodom).

Postopkovna jamstva – člen 10

Kar se tiče postopkovnih jamstev v skladu s členom 10, imajo nekatere države članice 27 upravne ureditve za rezidente za daljši čas določene v svoji zakonodaji o priseljevanju, druge 28 pa se sklicujejo le na splošno upravno zakonodajo. Komisija je pred kratkim začela postopek za ugotavljanje kršitev proti Romuniji zaradi domnevne kršitve obveznosti utemeljitve pri odločitvah o zavrnitvi iz razloga javne varnosti, kar je utemeljila s tem, da ima prosilec tudi v primerih, ko se zadevne informacije obravnavajo kot državna skrivnost, pravico izvedeti bistvo teh informacij, da bi lahko uveljavljal pravico do izpodbijanja odločitve.

Enaka obravnava – člen 11

Kot je že bilo poudarjeno v poročilu iz leta 2011, več držav članic v svoji zakonodaji o priseljevanju ni sprejelo posebnih ukrepov za prenos načela enake obravnave, temveč se opirajo na splošne določbe, ki urejajo zaposlovanje, izobraževanje ali socialno varnost, pogosto v povezavi s splošnim načelom nediskriminacije. Odsotnost izrecnih ukrepov za prenos lahko povzroči težave pri pravilnem izvajanju načela enake obravnave na nacionalni ravni, kar potrjujejo številne pritožbe, ki jih je Komisija prejela na tem področju.

Glede dostopa do zaposlitve in samozaposlitve je večina držav članic 29 vzpostavila določbe, ki omejujejo dostop do dejavnosti, ki vključujejo tudi občasno sodelovanje pri izvajanju javnih pooblastil. Komisija je ukrepala proti nekaterim državam članicam, ko je menila, da te določbe presegajo področje uporabe odstopanja. Po izmenjavah med Komisijo in nacionalnimi organi leta 2014 je ena država članica spremenila svojo zakonodajo, ki državljanom tretjih držav, vključno z rezidenti za daljši čas, ni omogočala dostopa do sektorja javnega prevoza in nacionalne civilne službe. Komisija je leta 2018 sprožila postopek za ugotavljanje kršitev proti Madžarski v zvezi z nacionalno zakonodajo, ki rezidentom za daljši čas prepoveduje dostop do veterinarskega poklica.

Sodišče Evropske unije je v zvezi z dostopom do socialne varnosti, socialne pomoči in socialne zaščite pojasnilo 30 področje uporabe odstopanja od „osnovnih prejemkov“ iz člena 11(4), in sicer je navedlo, da ga je treba razumeti tako, da državam članicam dovoljuje, da omejijo enako obravnavo, razen v zvezi s prejemki na področju socialne pomoči in socialnega varstva, ki prispevajo k zadovoljitvi osnovnih potreb posameznika, kot so hrana, stanovanje in zdravje.

Za določbo iz odstavka 4a, v skladu s katero omejitve za enako obravnavo ne posegajo v določbe direktive o pogojih za azil, ni bila potrebna posebna zahteva za prenos. Komisija ni prejela pritožb zaradi nepravilnega izvajanja te določbe.

Zaščita pred izgonom – člen 12

Večina držav članic je pravilno prenesla člen 12 direktive. Vendar pa nekatere 31 niso izrecno prenesle določbe, da bi morala biti grožnja za javni red ali javno varnost dejanska in dovolj resna. Poleg tega nekatere države članice 32 niso v celoti prenesle vseh dejavnikov iz odstavka 3, ki učinkujejo kot protiutež. Ne dolgo tega je Sodišče Evropske unije v eni od zadev 33 razsodilo, da španska zakonodaja ni v skladu z direktivo, ker ne predvideva ocene dejavnikov iz člena 12(3) pri odločitvah o izgonu zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, za katero je predpisana zaporna kazen, daljša od enega leta.

Odstavki 3a, 3b, 3c in 6 člena 12 določajo posebna pravila za odločitve o izgonu, ki se nanašajo na imetnike dovoljenja za prebivanje za daljši čas v eni državi članici, ki so pridobili status mednarodne zaščite v drugi državi članici. Komisija ni prejela pritožb zaradi nepravilnega izvajanja teh določb.

Ugodnejši predpisi / povezava z nacionalnimi dovoljenji za stalno prebivanje – člen 13

V poročilu iz leta 2011 je izpostavljeno tveganje konkurence med nacionalnimi dovoljenji in dovoljenji EU, kar pa ne pomeni nujno, da se za državljane tretjih držav uporabljajo ugodnejše določbe zaradi težav pri primerjanju prednosti in slabosti, ki jih ponujata ti dve vrsti dovoljenj. To težavo so potrdili tudi rezultati posebne raziskave Evropske migracijske mreže (EMM) iz leta 2016 34 , ki je pokazala, da v nekaterih primerih nacionalna dovoljenja za prebivanje za daljši čas, ki so odobrena pod ugodnejšimi pogoji (npr. manj kot pet let prebivanja ali brez zahtevanega dohodka), zagotavljajo manj pravic enake obravnave ali manj zaščite pred izgonom.

V zvezi s tem je Sodišče Evropske unije medtem pojasnilo 35 razlago člena 13, ki državam članicam kljub svojemu naslovu ne zagotavlja možnosti dodelitve statusa rezidenta za daljši čas pod ugodnejšimi pogoji, temveč omogoča soobstoj različnih nacionalnih statusov rezidenta za daljši čas ali stalnega rezidenta. Vse države članice razen štirih (Avstrija, Italija, Luksemburg in Romunija) so ohranile vzporedne nacionalne sheme.

Pogoji za prebivanje in delo v drugi državi članici – členi 14, 15, 16, 18

V poročilu iz leta 2011 je bilo ugotovljeno, da sta prenos in izvajanje določb direktive o mobilnosti znotraj EU med najtežavnejšimi vprašanji. Ugotovljeno je bilo tudi, da je zelo malo rezidentov za daljši čas uveljavilo svojo pravico do prebivanja v drugi državi članici (manj kot 50 na državo članico). Glede na razpoložljive (delne) podatke EMM 36 je videti, da se pravice do mobilnosti znotraj EU, ki jih zagotavlja direktiva, še naprej premalo uporabljajo. Eden od razlogov za to bi lahko bil, da ta pravica ni samodejna, temveč je odvisna od vrste podrobnih pogojev (glej spodaj). Kot so potrdile številne pritožbe, ki jih je prejela Komisija, ti pogoji in strogo izvajanje v večini držav članic v praksi pogosto zelo otežujejo dejansko uresničevanje pravic do mobilnosti znotraj EU.

Člen 14(2) določa, da imajo rezidenti za daljši čas v prvi državi članici pravico do prebivanja v drugi državi članici na podlagi treh glavnih razlogov: opravljanja gospodarske dejavnosti; študija ali poklicnega usposabljanja in drugih namenov. Medtem ko se nekatere države članice 37 ne sklicujejo na „druge namene“, je videti, da druge zagotavljajo izčrpen seznam teh namenov 38 , kar lahko privede do restriktivnega izvajanja te določbe.

Več držav članic 39 se je v skladu s členom 14(3) odločilo za uporabo preizkusov trga dela za rezidente za daljši čas iz drugih držav članic, ki zaprosijo za prebivanje zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti.

Člen 14(4) direktive državam članicam omogoča, da omejijo skupno število oseb, upravičenih do pravice do prebivanja, če so bile take omejitve že določene v obstoječi zakonodaji ob sprejetju direktive. To možnost so uporabile samo tri države članice 40 .

Drugi odstavek člena 14(5) državam članicam omogoča, da rezidentom za daljši čas dovolijo prebivanje kot sezonski delavci; ta kategorija v Direktivi 2014/36/EU o sezonskih delavcih ni zajeta, saj se navedena direktiva uporablja samo za državljane tretjih držav, ki prebivajo zunaj EU. To možnost so uporabile štiri države članice 41 .

Vse države članice so se odločile za uporabo možnosti iz člena 15(2)(a) direktive glede pogoja, da morajo prosilci dokazati, da imajo stalne in redne vire. Nekatere države članice 42 so določile fiksne zneske (ki ustrezajo nacionalnemu minimalnemu dohodku), ki jih je za skladnost z načelom sorazmernosti, ki ga je potrdilo Sodišče Evropske unije v zadevi Chakroun 43 , treba uporabljati ob upoštevanju posebnih okoliščin vsakega posameznega primera.

Člen 15(3) direktive državam članicam omogoča, da od rezidentov za daljši čas, ki zaprosijo za dovoljenje za prebivanje, zahteva izpolnjevanje integracijskih ukrepov, če se pogoji za integracijo za rezidenta za daljši čas niso uporabili v prvi državi članici. Za uporabo te možnosti se je odločilo pet držav članic 44 .

V skladu s členom 16(1) direktive imajo zakonci in mladoletni otroci pravico, da spremljajo rezidenta za daljši čas in se mu pridružijo, če je bila družina osnovana že v prvi državi članici. Nekatere države članice so uvedle dodatne zahteve, ki lahko ovirajo izvajanje mobilnosti. Češka na primer družinske člane zavezuje, da skupaj z vlogo predložijo dodatne dokumente, in sicer kazensko evidenco in obsežno zdravniško poročilo. V Nemčiji se lahko družinski člani rezidentu za daljši čas pridružijo le, če ima ta dovolj življenjskega prostora; v Estoniji ima zakonec pravico, da se rezidentu pridruži le, če je že prebival v prvi državi članici.

Člen 16(2) direktive določa možnost razširitve pravice družinskih članov, da spremljajo rezidenta za daljši čas ali se mu pridružijo, na družinske člane, ki niso zakonci in mladoletni otroci. To možnost so prenesle nekatere države članice 45 .

V skladu s členom 19(2) direktive mora druga država članica rezidentu za daljši čas izdati obnovljivo dovoljenje za prebivanje, če so izpolnjeni pogoji, in o svoji odločitvi obvestiti prvo državo članico. Vendar nekatere države članice 46 takih obveznosti obveščanja niso prenesle v svojo zakonodajo.

Enaka obravnava v drugi državi članici – člen 21

V skladu s členom 21 direktive so imetniki dovoljenj in njihovi družinski člani po prejemu dovoljenja za prebivanje v drugi državi članici upravičeni do enake obravnave na področjih in pod pogoji iz člena 11, vključno z dostopom do trga dela. Države članice se lahko odločijo za omejitev enake obravnave na nekatere dejavnosti zaposlenih ali samozaposlenih oseb.za največ 12 mesecev. Po izmenjavah med Komisijo in nacionalnimi organi je ena država članica spremenila svojo zakonodajo, po kateri so morali družinski člani rezidentov za daljši čas iz drugih držav članic imeti delovno dovoljenje, veljavno samo za določeno delovno mesto ali sektor, tudi po prvih 12 mesecih prebivanja.

V skladu s členom 21(2) lahko države članice omejijo dostop do dejavnosti zaposlenih in samozaposlenih oseb na osebe, ki imajo dovoljenje za prebivanje za namene študija ali poklicnega usposabljanja ali za druge namene. To možnost uporabljajo nekatere države članice 47 .

III. SKLEPI

Od leta 2011 se je stanje izvajanja direktive o rezidentih za daljši čas v EU izboljšalo, tudi po zaslugi številnih postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija, in sodb, ki jih je izdalo Sodišče Evropske unije. Vendar nekatera nerešena vprašanja še naprej ogrožajo popolno uresničevanje glavnih ciljev direktive, in sicer: da bi bilo enakopravno obravnavanje resničen instrument za vključevanje državljanov tretjih držav, ki se dolgoročno naselijo v državah članicah 48 , in da se pripomore k učinkovitemu uresničevanju notranjega trga 49 .

V zvezi s prvim ciljem je bilo ugotovljeno, da večina držav članic ni dejavno spodbujala uporabe statusa rezidenta EU za daljši čas in še naprej skoraj izključno izdaja nacionalna dovoljenja za prebivanje za daljši čas, razen če državljani tretjih držav izrecno zaprosijo za dovoljenje EU. Leta 2017 je imelo v 25 državah članicah, ki jih zavezuje direktiva, približno 3,1 milijona državljanov tretjih držav dovoljenje EU za prebivanje za daljši čas, približno 7,1 milijona pa nacionalno dovoljenje za prebivanje za daljši čas 50 . Vendar, kot je poudarjeno v znanstveni literaturi, bi ugotovitev, da nacionalni organi za priseljevanje dejavno spodbujajo nacionalno dovoljenje namesto dovoljenja EU, ogrozila polni učinek direktive 51 .

Komisija bo spremljala ta vidik izvajanja direktive in bo države članice spodbudila k uporabi dovoljenja EU za prebivanje za daljši čas kot instrumenta, ki je koristen za vključevanje državljanov tretjih držav.

Kar zadeva drugi cilj, je večina držav članic določbe direktive o mobilnosti znotraj EU izvajala tako, da to dejansko ni prispevalo k uresničevanju notranjega trga EU. Pravico do selitve v druge države članice je izkoristilo le nekaj rezidentov za daljši čas. Razlogi za to so med drugim, da v nekaterih primerih za uveljavljanje te pravice velja toliko pogojev kot za novo vlogo za dovoljenje za prebivanje, da pristojni nacionalni organi nimajo dovolj znanja o postopkih ali pa imajo težave pri sodelovanju z ustreznimi organi v drugih državah članicah. Komisija bo države članice spodbujala k boljšemu izvajanju določb o mobilnosti znotraj EU, tudi s spodbujanjem sodelovanja in izmenjave informacij med nacionalnimi organi.

Komisija bo še naprej spremljala izvajanje direktive s strani držav članic v skladu s svojimi pristojnostmi iz Pogodb in lahko ustrezno ukrepa, tudi z uvedbo postopkov za ugotavljanje kršitev, kjer je to potrebno.

(1)      Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, COM(2011) 585 final.

(2)      Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL L 16, 23.1.2004, str. 44).

(3)      Danske, Irske in Združenega kraljestva direktiva ne zavezuje.

(4)      Direktiva 2011/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 o spremembah Direktive Sveta 2003/109/ES, da se razširi njeno področje uporabe na upravičence do mednarodne zaščite (UL L 132, 19.5.2011, str. 1).

(5)      Večina pritožb, ki jih je prejela Komisija, zadeva iz različnih razlogov zavrnjene vloge (npr. izpolnjevanje pogojev za dodelitev statusa rezidenta za daljši čas, zlasti stalnih in rednih virov ter obdobij odsotnosti); nesorazmerne upravne stroške; enako obravnavo; obliko dovoljenja; priznavanje poklicnih kvalifikacij in mobilnost znotraj EU.

(6)      AT, CZ, EE, IT.

(7)      Podatki Eurostata, http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=migr_reslong&lang=en .

(8)      Sodba z dne 18. oktobra 2012 v zadevi C-502/10 (Singh).

(9)      Z Direktivo 2011/51/EU.

(10)      Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).

(11)      DE, EE, FI, FR, IT, PT, RO, SK, SE.

(12)      Sodba z dne 4. marca 2010 v zadevi C-578/08 (Chakroun).

(13)      AT, BE, CY, EE, EL, FR, HR, IT, LT, LV, LU, MT, NL, PT, RO.

(14)      BE – Flandrija, FR, HR, LT, LU, RO.

(15)      Sodba z dne 4. junija 2015 v zadevi C-579/13 (P in S).

(16)      ES, FR, HU, PL, RO, SI.

(17)      Glej Hailbronner/Thym, EU Immigration and Asylum Law: A Commentary, 2. izdaja , str. 468.

(18)      BE, CY, FR, MT, PT.

(19)      Poročilo o izvajanju Direktive 2011/98/EU, COM(2019) 160.

(20)      Sodba z dne 26. aprila 2012 v zadevi C-508/10 (Komisija/Nizozemska) in sodba z dne 2. septembra 2015 v zadevi C-309/14 (CGIL in INCA).

(21)      Zadeva C-508/10, točka 69.

(22)      Zlasti Direktiva 2004/114/ES o študentih, Direktiva 2005/71/ES o raziskovalcih, Direktiva 2009/50/ES o modri karti EU, Direktiva 2011/98/EU o enotnem dovoljenju, Direktiva 2014/36/EU o sezonskih delavcih in Direktiva 2014/66/EU o osebah, premeščenih znotraj podjetja.

(23)      AT, BE, BG, CY, EL, ES, HR, HU, IT, LT, MT, NL, PL, PT, RO.

(24)      CZ, DE, SI, FI, FR, SK.

(25)      AT, BE, CZ, DE, EE, ES, LU, LV, MT, PT, SI.

(26)      AT, CY, CZ, EE, EL, FR, IT, LU, NL, RO, SE, SI.

(27)      CY, EL, IT, MT, RO.

(28)      AT, BG, CZ, EE, FI, HR, HU, LV, NL, SI, SK.

(29)      BG, CY, DE, EE, EL, FI, FR, HR, HU, IT, LT, LU, MT, PL, PT, SK.

(30)      Sodba z dne 24. aprila 2012 v zadevi C-571/10 (Kamberaj).

(31)      BG, FR, IT, LT, LV, RO, SI, SK.

(32)      AT, BG, DE, EE, FR, HR, LT, LV, NL, SE, SI, SK.

(33)      Sodba z dne 7. decembra 2017 v zadevi C-636/16 (Wilber López Pastuzano).

(34)      Posebna raziskava EMM št. 2016.1000 o stalnih ali neomejenih nacionalnih dovoljenjih za prebivanje.

(35)      Sodba z dne 17. julija 2014 v zadevi C-469/13 (Tahir).

(36)      Mobilnost državljanov tretjih držav znotraj EU, študija EMM iz leta 2013, https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/doc_centre/immigration/docs/studies/emn-synthesis_report_intra_eu_mobility_final_july_2013.pdf , str. 48-49.

(37)      EE, EL.

(38)      HR, RO.

(39)      AT, CY, CZ, DE, FI, FR, IT, MT, NL, PT, RO, SI, SK.

(40)      AT, IT, RO.

(41)    DE, EE, ES, HR.

(42)      BE, CZ, EL, ES, HR, IT, NL, PL, PT.

(43)      Sodba z dne 4. marca 2010 v zadevi C-578/08 (Chakroun).

(44)      AT, DE, FR, MT, NL.

(45)      AT, BE, CZ, EE, ES, FI, HR, IT, LT, LU, PT.

(46)      AT, EE, EL, ES, FR, IT, LT, LV, RO.

(47)      AT, DE, EL, ES, FI, FR, HR, IT, MT, NL.

(48)      Uvodna izjava 12, kot jo je potrdilo Sodišče Evropske unije v zadevi Komisija/Nizozemska, C-508/10, točka 66.

(49)      Uvodna izjava 18, kot jo je potrdilo Sodišče Evropske unije v zadevi Komisija/Nizozemska, C-508/10, točka 66.

(50)      Podatki Eurostata, http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=migr_reslong&lang=en .

(51)      Glej Hailbronner/Thym, str. 497.