(1)

Cilj člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji je vzpostavitev notranjega trga, ki deluje za trajnostni razvoj Evrope in med drugim temelji na uravnoteženi gospodarski rasti ter visoki ravni varstva in izboljšanju kakovosti okolja.

(2)

Generalna skupščina Združenih narodov je 25. septembra 2015 sprejela nov okvir za svetovni trajnostni razvoj: Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (4), osredotočeno na cilje trajnostnega razvoja, ki zajema tri stebre trajnosti: okoljskega, socialnega in gospodarskega/upravljavskega. Sporočilo Komisije iz leta 2016 o novih ukrepih za trajnostno prihodnost Evrope (5) povezuje cilje trajnostnega razvoja z okvirom politike Unije, da se zagotovi, da vsi ukrepi in politične pobude Unije na ravni EU in svetovni ravni že na začetku upoštevajo cilje trajnostnega razvoja. Evropski svet je v sklepih z dne 20. junija 2017 (6) potrdil, da so Unija in države članice zavezane celovitemu, doslednemu, obsežnemu, integriranemu in učinkovitemu izvajanju Agende 2030, tudi v tesnem sodelovanju s partnerji in drugimi deležniki.

(3)

Leta 2016 je Svet v imenu Unije sklenil Pariški sporazum o podnebnih spremembah (7). Člen 2(1)(c) Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah določa cilj okrepitve odziva na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se bodo finančni tokovi ujemali z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe.

(4)

Trajnost in prehod v nizkoogljično gospodarstvo, ki je odporno na podnebne spremembe, bolj gospodarno z viri in krožno, so ključnega pomena za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva Unije. Trajnost je že dolgo v središču projekta Evropske unije, njene socialne in okoljske razsežnosti pa so priznane v pogodbah EU.

(5)

Decembra 2016 je Komisija pooblastila strokovno skupino na visoki ravni, da oblikuje vsesplošno in celovito strategijo Unije za financiranje trajnostne rasti. Poročilo strokovne skupine na visoki ravni, ki je bilo objavljeno 31. januarja 2018 (8), poziva k vzpostavitvi tehnično stabilnega sistema klasifikacije na ravni Unije, da se zagotovi jasnost glede tega, katere dejavnosti so „zelene“ ali „trajnostne“, začenši z blaženjem podnebnih sprememb.

(6)

Komisija je marca 2018 objavila svoj akcijski načrt „Financiranje trajnostne rasti“ (9) o vzpostavitvi ambiciozne in celovite strategije za financiranje trajnostne rasti. Eden od ciljev, navedenih v akcijskem načrtu, je namenjen preusmeritvi kapitalskih tokov v trajnostne naložbe, da bi dosegli trajnostno in vključujočo rast. Vzpostavitev enotnega sistema klasifikacije trajnostnih in kazalnikov za ugotavljanje stopnje trajnosti dejavnosti je najpomembnejši in najnujnejši ukrep, predviden v akcijskem načrtu. Akcijski načrt priznava, da mora premik kapitalskih tokov k bolj trajnostnim dejavnostim temeljiti na skupnem , celostnem razumevanju, kaj pomeni „trajnostna naravnanost“ kakšen je vpliv gospodarskih dejavnosti in naložb na okoljsko trajnost in učinkovito rabo virov . Kot prvi korak bi morala jasna navodila glede dejavnosti, ki prispevajo k okoljskim ciljem, prispevati k obveščanju vlagateljev o naložbah, ki financirajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti glede na njihovo stopnjo trajnosti. Ob priznavanju ciljev OZN na področju trajnostnega razvoja in sklepov Evropskega sveta z dne 20 . junija 2017 bi bilo treba pripraviti tudi dodatne smernice o dejavnostih, ki prispevajo k drugim ciljem glede trajnosti, vključno s socialnimi cilji, se lahko pripravijo pozneje in cilji glede upravljanja , s čimer bi celovito, dosledno, obsežno, integrirano in učinkovito izvajali Agendo 2030 . [Sprememba 80]

(6a)

Kljub priznavanju, da je ukrepanje proti podnebnim spremembam nujno, bi ozka osredotočenost na izpostavljenost emisijam ogljika lahko imela negativne učinke prelivanja, če bi se tokovi naložb preusmerili k ciljem z drugimi okoljskimi tveganji. Zato je treba vzpostaviti ustrezne zaščitne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da gospodarske dejavnosti ne bi škodovale doseganju drugih okoljskih ciljev, kot sta biotska raznovrstnost in energetska učinkovitost. Vlagatelji potrebujejo primerljive in celovite informacije o okoljskih tveganjih in vplivu teh dejavnosti na okolje, da njihovih portfeljev ne bi ocenili le z vidika izpostavljenosti emisijam ogljika, ampak tudi z drugih vidikov. [Sprememba 2]

(6b)

Glede na nujnost ukrepanja na več medsebojno povezanih področjih propadanja okolja in prekomerne rabe virov je potreben sistemski pristop k eksponentno rastočim negativnim trendom, kot so izguba biotske raznovrstnosti, prekomerna raba virov v svetu, pojav novih groženj, vključno z nevarnimi kemikalijami in njihovimi mešanicami, pomanjkanje hrane, podnebne spremembe, tanjšanje ozonskega plašča, zakisljevanje oceanov, izrabljanje sladkih voda in sprememba zemljiškega sistema. Zato je treba sprejeti ukrepe, ki bodo usmerjeni v prihodnost in bodo kos prihodnjim izzivom. Obsežnost teh izzivov zahteva celosten in ambiciozen pristop ter uporabo strogega previdnostnega načela. [Sprememba 3]

(7)

Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10) je pozval k povečanju zasebnega financiranja odhodkov, povezanih z okoljem in podnebjem, zlasti z uvedbo spodbud in metodologij za podjetja, da bodo merila okoljske stroške poslovanja in dobiček zaradi uporabe okoljskih storitev.

(7a)

V samoiniciativnem poročilu Evropskega parlamenta z dne 29. maja 2018 o vzdržnih financah so določeni bistveni elementi kazalnikov trajnosti in taksonomija kot spodbudi za trajnostne naložbe. Zagotoviti bi bilo treba doslednost ustrezne zakonodaje. [Sprememba 4]

(8)

Doseganje ciljev trajnostnega razvoja v Uniji zahteva usmerjanje kapitalskih tokov v trajnostne naložbe. Pomembno je, da se za doseganje navedenih ciljev v celoti izkoristi potencial notranjega trga. Treba je tudi zagotoviti, da na notranjem trgu ne pride do motenj kapitalskih tokov, usmerjenih v trajnostne naložbe.

(8a)

Zaradi obsežnosti tega izziva je treba celotni finančni sistem postopno preusmeriti v podpiranje trajnostnega delovanja gospodarstva. V ta namen je treba financiranje trajnostne rasti postaviti v središče prizadevanj ter trajnostni vpliv upoštevati pri finančnih produktih in storitvah. [Sprememba 5]

(9)

Ponujanje finančnih produktov, ki sledijo okoljsko trajnostnim ciljem, je učinkovit način za usmerjanje postopno preusmerjanje zasebnih naložb v trajnostne dejavnosti od dejavnosti z negativnim vplivom na okolje k bolj trajnostnim dejavnostim . Cilj nacionalnih zahtev za trženje finančnih produktov , storitev in podjetniških obveznic kot trajnostnih naložb, kot so opredeljene v tej uredbi, zlasti tistih zahtev, ki zadevnim akterjem na trgu omogočajo, da uporabljajo nacionalne oznake, je okrepitev zaupanja vlagateljev in njihovega zavedanja tveganj , ustvarjanje prepoznavnosti ter obravnavanje pomislekov glede lažnega oglaševanja prijaznosti do okolja („greenwashing“). Lažno oglaševanje prijaznosti do okolja se nanaša na prakso pridobivanja nepoštene konkurenčne prednosti s trženjem finančnega produkta kot okolju prijaznega, čeprav v resnici ne izpolnjuje osnovnih okoljskih standardov. Trenutno ima le nekaj držav članic vzpostavljene sisteme označevanja. Ti sistemi temeljijo na različnih taksonomijah za klasifikacijo okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti. Ob upoštevanju političnih zavez iz Pariškega sporazuma in na ravni Unije je verjetno, da bo vse več držav članic vzpostavilo sheme označevanja ali druge zahteve za akterje na trgu v zvezi s finančnimi produkti ali podjetniškimi obveznicami, ki se tržijo kot okoljsko trajnostne. Pri tem bi države članice uporabile nacionalne taksonomije za določanje, katere naložbe se štejejo kot trajnostne. Če take nacionalne zahteve temeljijo na različnih merilih in kazalnikih glede tega, katere gospodarske dejavnosti se štejejo kot okoljsko trajnostne, bo to vlagatelje odvrnilo od čezmejnih naložb zaradi težav pri primerjanju različnih naložbenih priložnosti. Poleg tega bi morali gospodarski subjekti, ki želijo pritegniti naložbe iz celotne Unije, v različnih državah članicah izpolnjevati različna merila, da bi se njihove dejavnosti za namene različnih oznak štele kot okoljsko trajnostne. Če ne bo enotnih meril in kazalnikov, se bodo naložbe usmerile v dejavnosti, ki ne prispevajo k okoljskim ciljem in so v nekaterih primerih v nasprotju z njimi, okoljski in trajnostni cilji pa ne bodo doseženi. Odsotnost enotnih meril bo in kazalnikov tako povečala povečuje stroške in močno odvračala odvrača gospodarske subjekte, kar ovira dostop do čezmejnih kapitalskih trgov za trajnostne naložbe. Ovire za dostop do čezmejnih kapitalskih trgov za namene zbiranja sredstev za trajnostne projekte naj bi se še naprej povečevale. Merila za ugotavljanje, ali je gospodarska dejavnost okoljsko trajnostna in kazalniki za ugotavljanje stopnje trajnosti gospodarske dejavnosti , je zato treba postopoma uskladiti na ravni Unije, da bi odpravili ovire za delovanje notranjega trga in preprečili njihov nastanek v prihodnosti. S takšnim usklajevanjem takšno harmonizacijo informacij, metrike in meril bodo gospodarski subjekti lažje čezmejno zbirali sredstva za svoje zelene okoljsko trajnostne dejavnosti, saj bi bilo bo njihove gospodarske dejavnosti mogoče primerjati na podlagi enotnih meril in kazalnikov , da bi se izbrale kot osnovno sredstvo za okoljsko trajnostne naložbe. To bo olajšalo privabljanje čezmejnih naložb znotraj Unije. [Sprememba 6]

(9a)

Da bi Unija izpolnila svoje okoljske in podnebne obveznosti, je treba spodbujati zasebne naložbe. Za dosego tega cilja so potrebni dolgoročno načrtovanje, regulativna stabilnost in predvidljivost za vlagatelje. Da bi zagotovili skladen okvir politike za trajnostne naložbe, je pomembno, da določbe te uredbe temeljijo na veljavni zakonodaji Unije. [Sprememba 7]

(10)

A če udeleženci na trgu vlagateljem ne zagotovijo nobenega pojasnila o tem razkrijejo , kako dejavnosti, v katere vlagajo, prispevajo k okoljskim ciljem negativno ali pozitivno vplivajo na doseganje okoljskih ciljev , ali če uporabljajo različne pojme za razlago, kaj je „trajnostna“ gospodarska dejavnost za razlago o stopnji okoljske trajnosti posamezne gospodarske dejavnosti uporabljajo različno metriko in merila za ugotavljanje vpliva , preverjanje in primerjava teh različnih finančnih produktov za vlagatelje predstavljata nesorazmerno večje breme. Ugotovljeno je bilo, da to odvrača vlagatelje od naložb v zelene trajnostne finančne produkte. Poleg tega ima pomanjkanje zaupanja vlagateljev pomembne škodljive učinke na trg za trajnostne naložbe. Prav tako je bilo ugotovljeno, da bodo nacionalni predpisi ali tržne pobude za reševanje tega vprašanja znotraj nacionalnih meja povzročili razdrobitev notranjega trga. Če udeleženci na finančnem trgu razkrijejo, kako finančni produkti, za katere trdijo, da so okolju prijazni, izpolnjujejo okoljske cilje, in za takšno razkritje uporabljajo skupna merila po vsej Uniji glede tega, kaj je okoljsko trajnostna gospodarska dejavnost, bo to vlagateljem pomagalo primerjati okolju prijazne naložbene , kakšen je vpliv naložbenih priložnosti prek meja na okolje, in spodbudilo podjetja, v katera vlagajo, k oblikovanju bolj trajnostnih poslovnih modelov . Vlagatelji bodo imeli več zaupanja pri vlaganju v zelene finančne produkte v Uniji, kar bo izboljšalo delovanje notranjega trga. [Sprememba 8]

(10a)

Da bi dosegli pomemben okoljski in širši trajnostni vpliv, zmanjšali nepotrebno upravno breme za udeležence na finančnem trgu in druge deležnike ter spodbudili rast evropskih finančnih trgov, iz katerih se financirajo trajnostne gospodarske dejavnosti, bi morala taksonomija temeljiti na harmoniziranih, primerljivih in enotnih merilih in kazalnikih, ki bi vključevali vsaj kazalnike krožnega gospodarstva. Ti kazalniki bi morali biti skladni z enotno metodologijo za ocenjevanje življenjskega kroga in bi se morali uporabljati v vseh regulativnih pobudah Unije. Biti bi morali podlaga za ocenjevanje gospodarskih dejavnosti, naložbenega tveganja in vpliva na okolje. Preprečiti je treba vsa prekrivanja v predpisih, saj to ne bi bilo v skladu z načeli boljšega pravnega urejanja in ne bi bilo sorazmerno, prav tako pa ne bi bilo skladno s ciljem oblikovanja dosledne terminologije in jasnega regulativnega okvira. Prav tako bi se bilo treba izogniti nepotrebnim obremenitvam za organe in finančne institucije. V istem kontekstu bi bilo treba pred začetkom veljavnosti taksonomije in zadevnih meril jasno opredeliti obseg in uporabo tehničnih meril za pregled ter povezave z drugimi pobudami. Pri določitvi harmoniziranih meril za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti bi bilo treba upoštevati pristojnosti držav članic na različnih področjih politike. Zahteve iz te uredbe bi se morale sorazmerno uporabljati za male in enostavnejše institucije, opredeljene v tej uredbi. [Sprememba 9]

(10b)

Kazalnike bi bilo treba harmonizirati na podlagi obstoječih projektov, kot je med drugim delo Komisije, Evropske agencije za okolje in OECD, ter vanje vključiti vpliv emisij CO2 in drugih emisij na okolje, biotsko raznovrstnost, ustvarjanje odpadkov, rabo energije, uporabo obnovljivih virov energije, rabo surovin in vode ter neposredno in posredno rabo tal, kot je določeno v okviru Komisije za spremljanje krožnega gospodarstva (COM(2018)0029), akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614) in resoluciji Evropskega parlamenta z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo (2014/2208(INI)). Poleg tega bi bilo treba kazalnike zasnovati tudi ob upoštevanju priporočil strokovne skupine na visoki ravni za podporo financiranju krožnega gospodarstva, ki jo je oblikovala Komisija. Komisija bi morala oceniti, kako delo te strokovne skupine vključiti v delo skupine tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti. Pri kazalnikih bi bilo treba upoštevati mednarodno priznane trajnostne standarde. [Sprememba 10]

(11)

Za odpravo obstoječih ovir za delovanje notranjega trga in preprečitev nastanka takih ovir v prihodnosti bi morale države članice in Unija uporabiti enoten koncept okoljsko trajnostnih glede stopnje okoljske trajnosti naložb pri določanju zahtev za akterje na trgu za namene označevanja finančnih produktov , storitev ali podjetniških obveznic, ki se na nacionalni ravni tržijo kot okoljsko trajnostni. Iz istih razlogov bi morali upravitelji skladov in institucionalni vlagatelji, ki trdijo, da si prizadevajo za doseganje okoljskih ciljev, pri razkrivanju, kako uresničujejo te cilje, uporabljati isti koncept okoljsko trajnostne naložbe pri razkrivanju, kako uresničujejo te cilje ter iste kazalnike , metriko in merila za oceno okoljskega vpliva . [Sprememba 11]

(12)

Določitev meril za okoljsko trajnostne gospodarske Informacije o vplivu dejavnosti bi lahko podjetja spodbudila, da na svojih spletnih straneh prostovoljno razkrijejo informacije o okoljsko trajnostnih dejavnostih, ki jih izvajajo. Te informacije ne bodo samo pomagale zadevnim subjektom na finančnih trgih pri lažjem ugotavljanju, katera podjetja izvajajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, ampak na okolje bodo zadevnim subjektom na finančnih trgih pomagale , da bodo lažje ugotovili in določili stopnjo okoljske trajnosti gospodarskih dejavnosti , ki jih opravljajo podjetja , hkrati pa bodo ta podjetja tudi tako lažje zbirala sredstva za svoje zelene dejavnosti finančna sredstva . [Sprememba 12]

(13)

Evropska klasifikacija okoljsko trajnostnih Vseevropski kazalniki za določanje okoljskega vpliva gospodarskih dejavnosti bi morala morali omogočiti razvoj prihodnjih politik in strategij Unije, vključno z vseevropskimi standardi za okoljsko trajnostne finančne produkte in navsezadnje oblikovanjem oznak, s katerimi bo uradno priznano izpolnjevanje teh standardov po vsej Uniji , poleg tega pa bi lahko bili podlaga za druge gospodarske in regulativne ukrepe ter bonitetne zahteve . Enotne pravne zahteve za obravnavanje stopnje okoljske trajnosti naložb kot okoljsko trajnostnih naložb , ki bi temeljile na podlagi enotnih meril merilih za okoljsko trajnostne gospodarske določitev stopnje okoljske trajnosti gospodarskih dejavnosti in skupnih kazalnikih za ocenjevanje okoljskega vpliva naložb, so potrebne kot referenca za prihodnjo zakonodajo Unije, katere namen je omogočanje navedenih bo olajšati preusmeritev od naložb z negativnim okoljskim vplivom k naložbam s pozitivnim vplivom . [Sprememba 13]

(14)

V okviru doseganja ciljev trajnostnega razvoja v Uniji so se bi odločitve politike, kot je ustanovitev Evropskega sklada za strateške naložbe, izkazale lahko bile za učinkovite pri spodbujanju in usmerjanju zasebnih naložb poleg javnih sredstev v trajnostne naložbe. Uredba (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta (11) določa horizontalni cilj vsaj 40 % investiranja v podnebje za infrastrukturne in inovacijske projekte v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe. Skupna merila za trajnost gospodarskih dejavnosti bi lahko bila in skupni kazalniki za ocenjevanje okoljskega vpliva so lahko podlaga za prihodnje podobne pobude Unije za spodbujanje naložb, povezanih s podnebnimi spremembami ali drugimi okoljskimi cilji. [Sprememba 14]

(15)

Da bi se izognili razdrobljenosti trga in škodi za interese potrošnikov zaradi različnih pojmov okoljsko trajnostnih glede stopnje okoljske trajnosti gospodarskih dejavnosti, bi morale nacionalne zahteve, ki bi jih morali akterji na trgu upoštevati pri trženju finančnih produktov ali podjetniških obveznic kot okoljsko trajnostnih – kot je to opredeljeno v tej uredbi – , temeljiti na enotnih merilih za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti. Ti akterji na trgu vključujejo udeležence na finančnem trgu, ki ponujajo „zelene“ trajnostne finančne produkte ali storitve , in nefinančne družbe, ki izdajajo „zelene“ trajnostne podjetniške obveznice. [Sprememba 15]

(16)

Da bi preprečili poseganje v interese potrošnikov, morajo upravitelji skladov in institucionalni vlagatelji, ki ponujajo finančne produkte kot okoljsko trajnostne, razkriti, kako in v kakšnem obsegu se merila za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti uporabljajo za določitev okoljske trajnosti naložb. Razkrite informacije bi morale vlagateljem omogočiti razumevanje deleža naložb, ki financirajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, kot odstotka vseh gospodarskih dejavnosti in s tem stopnjo okoljske trajnosti naložbe. Komisija bi morala opredeliti informacije, ki jih je treba razkriti za te namene. Te informacije bi morale pristojnim nacionalnim organom omogočati, da brez težav preverijo izpolnjevanje obveznosti razkritja in da te obveznosti izvajajo v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.

(17)

Da se prepreči izogibanje obveznosti razkritja, bi morala ta obveznost veljati tudi za vse finančne produkte , kadar se finančni produkti ponujajo kot produkti s podobnimi lastnostmi kot okoljsko trajnostne naložbe, vključno s tistimi, katerih cilj je varstvo okolja v širšem smislu. Od udeležencev na finančnem trgu se ne bi smelo zahtevati, da vlagajo le v okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, določene v skladu s tehničnimi merili za pregled iz te uredbe. Treba bi jih bilo spodbujati udeležence na finančnem trgu in druge akterje , da Komisijo obvestijo, kadar menijo, da bi bilo treba gospodarsko dejavnost, ki ne izpolnjuje tehničnih meril za pregled ali za katero takšna merila še niso bila določena, tehnična merila za pregled, ki so pomembna za dejavnosti, ki jih financirajo, še niso bila določena in da bi zato bilo treba njihove finančne produkte obravnavati kot okoljsko trajnostno trajnostne , da bi Komisiji pomagali oceniti primernost dopolnitve ali posodobitve tehničnih meril za pregled. [Sprememba 16]

(18)

Za namene določitve, ali je gospodarska dejavnost okoljsko trajnostna stopnje okoljske trajnosti gospodarske dejavnosti , je treba pripraviti izčrpen seznam okoljskih ciljev , ki bodo temeljili na kazalnikih, ki merijo vpliv na okolje, pri čemer je treba upoštevati vpliv na celotno industrijsko vrednostno verigo in zagotoviti skladnost z veljavno zakonodajo Unije, kot je sveženj o čisti energiji . [Sprememba 17]

(19)

Okoljski cilj varstva zdravih ekosistemov bi bilo treba razlagati ob upoštevanju ustreznih zakonodajnih in nezakonodajnih instrumentov Unije, vključno z Direktivo 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), Direktivo Sveta 92/43/EGS (13), Uredbo (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (14), strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (15), strategijo EU za zeleno infrastrukturo, Direktivo Sveta 91/676 (16), Uredbo (EU) št. 511/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (17), Uredbo (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (18), akcijskim načrtom EU za uveljavljanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (19) in akcijskim načrtom EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami (20).

(20)

Za vsak okoljski cilj bi bilo treba na podlagi informacij, pridobljenih prek harmoniziranih kazalnikov, določiti enotna merila, na podlagi katerih se preverja, ali gospodarska dejavnost bistveno prispeva k temu cilju. En element enotnih meril bi moral biti izogibanje znatni škodi za kateri koli okoljski cilj iz te uredbe. To je potrebno, da se prepreči, da se naložbe obravnavajo kot okoljsko trajnostne, čeprav gospodarske dejavnosti, ki imajo korist od teh naložb, škodujejo okolju v obsegu, ki presega njihov prispevek k okoljskemu cilju. Pogoji za bistven prispevek in za nepovzročanje znatne škode bi morali omogočiti naložbe v okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, da bi resnično prispevali k okoljskim ciljem. [Sprememba 18]

(21)

Ob sklicevanju na skupne zaveze Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije k upoštevanju načel, zapisanih v evropskem stebru socialnih pravic v podporo trajnostni in vključujoči rasti, ter ob priznavanju pomena mednarodnih minimalnih standardov ter človekovih pravic in pravic delavcev, bi moralo izpolnjevanje minimalnih zaščitnih ukrepov predstavljati pogoj za gospodarske dejavnosti, da se štejejo kot okoljsko trajnostne. Zato se gospodarske dejavnosti štejejo kot okoljsko trajnostne le, če se izvajajo ob upoštevanju Deklaracije Mednarodne organizacije dela (MOD) o temeljnih pravicah in načelih pri delu ter osmih temeljnih konvenciji MOD. Temeljne konvencije MOD opredeljujejo človekove pravice in pravice delavcev, ki jih morajo spoštovati podjetja. Več teh mednarodnih standardov je prav tako zapisanih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti prepoved suženjstva in prisilnega dela ter načelo nediskriminacije. Ti minimalni zaščitni ukrepi ne posegajo v uporabo strožjih zahtev glede okolja, zdravja in varnosti ter socialne trajnosti, določenih v pravu Unije, kadar je ustrezno.

(22)

Glede na posebne tehnične podrobnosti, potrebne za presojo okoljskih vplivov gospodarske dejavnosti, in glede na hitro spreminjajočo se naravo znanosti in tehnologije, bi bilo treba merila za okoljsko trajnostne ugotavljanje stopnje okoljske trajnosti gospodarske dejavnosti redno prilagajati tem spremembam. Da bi bila bili merila posodobljena in kazalniki posodobljeni ter temeljila bi temeljili na znanstvenih dokazih in prispevkih strokovnjakov ter zadevnih zainteresiranih strani deležnikov , bi bilo treba določiti pogoje za bistven prispevek in znatno škodo, ki bi bila bolj razčlenjena za različne gospodarske dejavnosti, in jih redno posodabljati. V ta namen bi morala Komisija določiti razčlenjena in natančna tehnična merila za pregled ter sklop harmoniziranih kazalnikov za različne gospodarske dejavnosti na podlagi tehničnega prispevka platforme z več zainteresiranimi stranmi deležniki o financiranju trajnostne rasti. [Sprememba 19]

(23)

Nekatere gospodarske dejavnosti negativno vplivajo na okolje, z zmanjšanjem tega negativnega vpliva pa bi bilo mogoče znatno prispevati k enemu ali več okoljskim ciljem. Za te gospodarske dejavnosti je ustrezno določiti tehnična merila za pregled, ki zahtevajo bistveno izboljšanje okoljske učinkovitosti, med drugim v primerjavi s povprečjem v industriji , da se preuči, ali lahko zadevna dejavnost bistveno prispeva k enemu ali več okoljskim ciljem . Ta merila bi morala upoštevati tudi dolgoročni učinek (to je več kot 3 leta) določene gospodarske dejavnosti , zlasti okoljske koristi proizvodov in storitev ter prispevek vmesnih proizvodov, in tako zagotavljati oceno učinka vseh faz proizvodnje in uporabe v celotni vrednostni verigi in življenjskem ciklu . [Sprememba 20]

(24)

Gospodarske dejavnosti ne bi smeli šteti kot okoljsko trajnostno, če povzroči več škode ne zagotavlja čiste koristi za okolje kot koristi. Tehnična merila za pregled bi morala opredeliti minimalne zahteve, potrebne za preprečevanje znatne škode za druge cilje. Pri določitvi in posodabljanju tehničnih meril za pregled bi morala Komisija zagotoviti, da so ta merila razumna, sorazmerna in da temeljijo na razpoložljivih znanstvenih dokazih ter upoštevajo celotno vrednostno verigo in življenjski cikel tehnologij. Poleg tega bi morala zagotoviti, da se ta merila redno posodabljajo. Če na podlagi znanstvene ocene ni mogoče dovolj zanesljivo določiti tveganja, bi moralo veljati previdnostno načelo v skladu s členom 191 PDEU. [Sprememba 21]

(25)

Pri določitvi in posodabljanju tehničnih meril za pregled in sklopa harmoniziranih kazalnikov bi Komisija morala upoštevati ustrezno pravo Unije pa tudi nezakonodajne instrumente Unije, ki že obstajajo, vključno z Uredbo (ES) št. 66/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (21), sistemom za okoljsko ravnanje in presojo (22), merili EU za zelena javna naročila (23) , platformo Komisije za spremljanje krožnega gospodarstva, evropsko platformo za oceno življenjskega kroga ter tekočim delom v zvezi s pravili o ekološkem odtisu izdelkov in organizacij (24). Da bi preprečili nepotrebne nedoslednosti s klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, ki že obstaja za druge namene, bi morala Komisija upoštevati tudi statistične klasifikacije v zvezi s sektorjem okoljskega blaga in storitev, in sicer klasifikacijo aktivnosti in izdatkov za varovanje okolja (CEPA) ter klasifikacijo dejavnosti upravljanja virov (CReMA) (25). [Sprememba 22]

(26)

Pri določitvi in posodabljanju tehničnih meril za pregled in harmoniziranih kazalnikov bi Komisija morala upoštevati tudi posebnosti infrastrukturnega sektorja različnih sektorjev , v okviru analize stroškov in koristi pa tudi okoljske, socialne in ekonomske zunanje učinke. S tem v zvezi bi Komisija morala upoštevati delo mednarodnih organizacij, kot je OECD, zadevno zakonodajo in standarde Unije, vključno z Direktivo 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26), Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta (27) Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (28), Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (29), Direktivo 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (30) in trenutno metodologijo. V tem okviru bi morala tehnična merila za pregled in kazalniki spodbujati ustrezne okvire upravljanja, ki vključujejo okoljske, socialne in upravljavske dejavnike, kot je navedeno v načelih za odgovorno vlaganje, ki jih podpirajo Združeni narodi (31), na vseh stopnjah življenjskega cikla projekta. [Sprememba 23]

(26a)

Komisija bi morala pri opredelitvi tehničnih meril za pregled upoštevati tudi prehodne ukrepe v zvezi z dejavnostmi, ki podpirajo prehod na bolj trajnostno nizkoogljično gospodarstvo. Za podjetja, katerih dejavnosti zelo škodijo okolju, bi bilo treba spodbujati, naj hitro preidejo na okoljsko trajnosten ali vsaj okoljsko nesporen status. Tehnična merila za pregled bi morala spodbujati take procese prehoda, kjer se dogajajo. Če se večji del podjetij, katerih dejavnosti so zelo škodljive, dokazano vključi v tak prehod, se to lahko upošteva v merilih za pregled. Resna prizadevanja za prehod je med drugim mogoče dokazati s trajnimi prizadevanji na področju raziskav in razvoja, velikimi projekti naložb v kapital, preko katerih se vlaga v nove in bolj okoljsko trajnostne tehnologije, ali s konkretnimi načrti za prehod v vsaj zgodnjih fazah izvajanja. [Sprememba 24]

(27)

Da se spodbujajo okoljsko trajnostne inovacije in se prepreči izkrivljanje konkurence pri zbiranju sredstev za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, bi morala tehnična merila za pregled zagotoviti, da se lahko vse zadevne gospodarske dejavnosti v določenem sektorju makro-sektorjih (tj. sektorjih klasifikacije NACE, kot so kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, predelovalne dejavnosti, oskrba z električno energijo, plinom in paro, gradbeništvo, prevozne storitve in skladiščenje) štejejo kot okoljsko trajnostne in da se obravnavajo enako, če enako prispevajo k enemu ali več okoljskim ciljem iz te uredbe , obenem pa ne povzročajo znatne škode za druge okoljske cilje iz členov 3 in 12 . Potencialne zmogljivosti za prispevek k tem ciljem pa se lahko razlikujejo med sektorji, kar bi se moralo odražati v merilih za pregled . Vendar v vsakem sektorju gospodarskem makro-sektorju ta merila ne bi smela neupravičeno prikrajšati nekaterih gospodarskih dejavnosti na račun drugih, če prve prispevajo k okoljskim ciljem v enaki meri kot slednje , obenem pa ne povzročajo znatne škode za druge okoljske cilje iz členov 3 in 12 . [Sprememba 25]

(27a)

Okoljsko trajnostne dejavnosti so rezultat tehnologij in proizvodov, ki se razvijajo v celotni vrednostni verigi. Zato bi bilo treba pri oblikovanju tehničnih meril za pregled upoštevati vlogo celotne vrednostne verige, od predelave surovin do končnega proizvoda in njegove faze odpadkov, pri končnem zagotavljanju okoljsko trajnostnih dejavnosti. [Sprememba 26]

(27b)

Da bi preprečili nastanek motenj v dobro delujočih vrednostnih verigah, bi bilo treba pri tehničnih meril za pregled upoštevati, da okoljske trajnostne dejavnosti omogočajo tehnologije in proizvodi, ki jih razvije več gospodarskih subjektov. [Sprememba 27]

(28)

Pri določanju tehničnih meril za pregled bi morala Komisija oceniti, morebitna tveganja v zvezi s prehodom in ali bi sprejetje hitrost sprejetja teh meril za okoljsko trajnostne dejavnosti privedlo privedla do nasedlih sredstev ali nastanka nedoslednih spodbud in ali bi negativno vplivalo na likvidnost na finančnih trgih. [Sprememba 28]

(29)

Da bi preprečili čezmerno obremenjujoče stroške izpolnjevanja obveznosti za gospodarske subjekte, bi morala Komisija določiti tehnična merila za pregled, ki zagotavljajo zadostno pravno jasnost, so izvedljiva, enostavna za uporabo ter katerih izpolnjevanje se lahko preveri v razumnih mejah stroškov skladnosti.

(30)

Za zagotovitev, da so naložbe usmerjene v gospodarske dejavnosti, ki imajo največji pozitiven vpliv na okoljske cilje, bi Komisija morala dati prednost določitvi tehničnih meril za pregled za gospodarske dejavnosti, ki lahko najbolj prispevajo k okoljskim ciljem. Merila za pregled bi morala upoštevati rezultate projektov, da bi se olajšala opredelitev in razvoj novih tehnologij ter upoštevala nadgradljivost teh tehnologij. [Sprememba 29]

(31)

Ustrezna tehnična merila za pregled bi bilo treba določiti za prometni sektor, med drugim za mobilna sredstva, pri čemer bi bilo treba upoštevati, celotni življenjski cikel tehnologij in da prometni sektor, vključno z mednarodnim ladijskim prometom, prispeva skoraj 26 % vseh emisij toplogrednih plinov v Uniji. Kot je razvidno iz akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti (32), prometni sektor predstavlja okoli 30 % dodatnih potrebnih letnih naložb za trajnostni razvoj v Uniji, vključno s povečanjem elektrifikacije ali prehodom na čistejše vrste prevoza s spodbujanjem prehoda na modalne oblike prevoza in upravljanjem prometa. [Sprememba 30]

(32)

Zlasti je pomembno, da Komisija pri pripravi razvoja tehničnih meril za pregled opravi ustrezna posvetovanja v skladu z zahtevami za boljše pravno urejanje. Postopek za določitev in posodabljanje tehničnih meril za pregled in harmoniziranih kazalnikov bi moral vključevati tudi ustrezne zainteresirane strani deležnike ter temeljiti na znanstvenih dokazih, socialno-ekonomskih učinkih, dobri praksi, obstoječem delu in temeljiti na subjektih, zlasti platformi Komisije za krožno gospodarstvo, ter svetovanju strokovnjakov z dokazanim znanjem in svetovnimi izkušnjami z ustreznih področij. V ta namen bi morala Komisija vzpostaviti platformo o financiranju trajnostne rasti. Platforma bi morala biti sestavljena iz najrazličnejših strokovnjakov, ki predstavljajo tako javni kot zasebni sektor , in sicer za zagotovitev, da se ustrezno upoštevajo posebnosti vseh zadevnih sektorjev . Predstavniki javnega sektorja bi morali vključevati strokovnjake Evropske agencije za okolje in nacionalnih agencij za varstvo okolja , evropskih nadzornih organov , Evropske svetovalne skupine za računovodsko poročanje in Evropske investicijske banke. Strokovnjaki iz zasebnega sektorja bi morali vključevati predstavnike zadevnih zainteresiranih strani deležnikov , vključno z akterji na finančnem in nefinančnem trgu, predstavniki realnega gospodarstva, ki zastopajo najrazličnejše industrije, univerzami in raziskovalnimi ustanovami ter združenji in organizacijami. Po potrebi bi moralo biti dovoljeno, da platforma za nasvete zaprosi nečlane. Platforma bi morala svetovati Komisiji glede razvoja, analize in pregleda tehničnih meril za pregled in harmoniziranih kazalnikov , vključno z njihovim morebitnim vplivom na vrednotenje sredstev, ki so se do sprejetja tehničnih meril za pregled štela kot zelena trajnostna sredstva v skladu z obstoječimi tržnimi praksami. Platforma bi morala tudi svetovati Komisiji, ali so tehnična merila za pregled ustrezna in kazalniki ustrezni za nadaljnje uporabe v prihodnjih političnih pobudah Unije, katerih cilj je spodbujanje trajnostnih naložb. Poleg tega bi morala Komisiji svetovati glede razvoja računovodskih standardov trajnosti in celovitih standardov poročanja za podjetja in udeležence na finančnem trgu, med drugim z revizijo Direktive 2013/34/EU. [Sprememba 31]

(33)

Za podrobno določitev zahtev iz te uredbe ter zlasti za določitev in posodabljanje razčlenjenih in natančno kalibriranih tehničnih meril za pregled in kazalnikov za različne gospodarske dejavnosti glede tega, kaj predstavlja bistven prispevek in znatno škodo za okoljske cilje, je treba pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije prenesti na Komisijo v zvezi s podatki, potrebnimi za izpolnjevanje obveznosti razkritja iz člena 4(3), in tehničnimi merili za pregled iz člena 6(2), člena 7(2), člena 8(2), člena 9(2), člena 10(2) in člena 11(2). Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno javno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Da bi zlasti zagotovili enakopravno sodelovanje pri pripravi delegiranih aktov, bi morala Evropski parlament in Svet vse dokumente prejeti istočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa bi se morali sistematično udeleževati sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. [Sprememba 32]

(34)

Da bi dali zadevnim subjektom na voljo dovolj časa, da se seznanijo z merili za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti iz te Uredbe in da se pripravijo na njihovo uporabo, bi se morale obveznosti, določene v tej Uredbi, za vsak okoljski cilj začeti uporabljati šest mesecev po sprejemu ustreznih tehničnih meril za pregled.

(35)

Uporabo te uredbe bi bilo treba redno pregledovati in jo pregledati vsaj po dveh letih , da se oceni napredek v zvezi z razvojem tehničnih meril za pregled in harmoniziranih kazalnikov za okoljsko trajnostne in okolju škodljive dejavnosti, uporabo opredelitve za okoljsko trajnostno naložbo ali naložbo z negativnim okoljskim vplivom in v zvezi s tem, ali izpolnjevanje obveznosti zahteva vzpostavitev mehanizma za nadaljnje preverjanje. Pregled bi moral vključevati tudi oceno, ali je treba področje o določbah , potrebnih za razširitev področja uporabe te uredbe razširiti na cilje glede socialne trajnosti. Komisija bi morala po potrebi do 31. marca 2020 objaviti nadaljnje zakonodajne predloge o vzpostavitvi mehanizma preverjanja skladnosti. [Sprememba 33]

(36)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija zaradi potrebe po uvedbi enotnih meril in kazalnikov za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti na ravni Unije sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev – [Sprememba 34]