—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burundiju, zlasti resolucij z dne 9. julija 2015 (1), 17. decembra 2015 (2), 19. januarja 2017 (3) in 6. julija 2017 (4),

—

ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonouja, zlasti člena 96,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 2248 (2015) z dne 12. novembra 2015 in št. 2303 (2016) z dne 29. julija 2016 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju ustnega poročila preiskovalne komisije za Burundi pri Svetu OZN za človekove pravice z dne 27. junija 2018,

—

ob upoštevanju prvega poročila generalnega sekretarja OZN o razmerah v Burundiju, objavljenega 23. februarja 2017, in izjave predsednika varnostnega sveta OZN o političnih razmerah in stalnem nasilju v Burundiju, v kateri so vlada in vse strani odločno pozvane k takojšnjemu prenehanju nasilja in njegovemu zavračanju,

—

ob upoštevanju sporočila za javnost varnostnega sveta OZN z dne 13. marca 2017 o razmerah v Burundiju in izjave predsednika varnostnega sveta OZN z dne 5. aprila 2018, v kateri obsoja vse kršitve in zlorabe človekovih pravic v Burundiju,

—

ob upoštevanju neodvisne preiskave OZN o Burundiju, objavljene 20. septembra 2016,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 30. septembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Burundiju,

—

ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Arushe za Burundi z dne 28. avgusta 2000,

—

ob upoštevanju izjave o Burundiju z vrhunskega srečanja Afriške unije 13. junija 2015,

—

ob upoštevanju sklepa o dejavnostih mirovnega in varnostnega sveta ter stanju miru in varnosti v Afriki (Assembly/AU/Dec.598 (XIX)), sprejetega na 26. rednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekalo 30. in 31. januarja 2016 v Adis Abebi v Etiopiji,

—

ob upoštevanju sklepov in izjav na skupščini Afriške unije (Assembly/AU/Dec.605-620(XXVII)), sprejetih na 27. rednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekalo 17. in 18. julija 2016 v Kigaliju v Ruandi,

—

ob upoštevanju resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev z dne 4. novembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Republiki Burundi,

—

ob upoštevanju izjave o Burundiju z vrhunskega srečanja Vzhodnoafriške skupnosti 31. maja 2015,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2016/394 z dne 14. marca 2016 o zaključku postopka posvetovanj z Republiko Burundi na podlagi člena 96 Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani (5),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015 (6) ter sklepov Sveta (SZVP) 2015/1763 z dne 1. oktobra 2015 (7) in (SZVP) 2016/1745 z dne 29. septembra 2016 (8) o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. marca, 18. maja, 22. junija in 16. novembra 2015 ter 15. februarja 2016 o Burundiju,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 28. maja 2015, 19. decembra 2015, 21. oktobra 2016 in 27. oktobra 2017,

—

ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice/visoke predstavnice z dne 8. junija 2018 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini v imenu EU z dne 8. maja 2018 o razmerah v Burundiju pred ustavnim referendumom,

—

ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice/visoke predstavnice z dne 6. januarja 2017 o prepovedi organizacije Ligue Iteka v Burundiju,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker se Burundi sooča s politično krizo in krizo človekovih pravic ter humanitarno krizo, in sicer od aprila 2015, ko je predsednik Nkurunziza napovedal, da se bo potegoval za sporni tretji mandat, čemur je sledilo več mesecev smrtonosnih nemirov, v katerih je bilo po navedbah Mednarodnega kazenskega sodišča ubitih 593 ljudi, po podatkih UNHCR pa je v tem času iz države pobegnilo 413 000 ljudi, 169 000 pa je bilo notranje razseljenih; ker Urad OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) navaja, da 3,6 milijona ljudi v državi potrebuje humanitarno pomoč;

B.

ker ustavne spremembe, ki so bile sprejete z referendumom, vključujejo razširitev predsedniških pooblastil, zmanjšanje pristojnosti podpredsednika, imenovanje predsednika vlade s strani predsednika, uvedbo postopka za sprejetje ali spremembo zakonodaje v parlamentu le z navadno večino, možnost spremembe kvot, ki jih je uvedel sporazum iz Arushe, in prepoved sodelovanja v vladi za politične stranke z manj kot 5 % glasov, vse to pa predstavlja grožnjo za sporazum iz Arushe;

C.

ker sta se nasilje nad političnimi nasprotniki in njihovo ustrahovanje po vsej državi stopnjevala do ustavnega referenduma 17. maja 2018, in sicer s prisilnimi izginotji in ustrahovanjem nasprotnikov omenjene ustavne revizije; ker ustavni referendum dovoljuje tudi odpravo izpogajanih določb iz sporazuma iz Arushe, kar bi utegnilo zmanjšati vključevanje in bi prineslo dodatne hude posledice za politično stabilnost v Burundiju; ker je predsednik Nkurunziza kljub spremembam ustave napovedal, da na volitvah leta 2020 ne bo kandidiral;

D.

ker Amnesty International navaja, da je bilo mogoče med uradno kampanjo redno zaslediti poročila o aretacijah, pretepanju in ustrahovanju nasprotnikov referendumskih sprememb; ker je referendum potekal v razmerah nenehnega zatiranja, tako da so burundijski katoliški škofi izjavili, da mnogi državljani živijo v strahu, saj si ljudje ne upajo povedati, kaj mislijo, ker se bojijo posledic;

E.

ker je UNCI poudarila, da politično nasilje, samovoljne aretacije, zunajsodne usmrtitve, pretepanje, sovražni govor in različne druge zlorabe še naprej tarejo prebivalstvo; ker Imbonerakure, mladinska sekcija vladajoče politične stranke, še naprej povzroča kršitve človekovih pravic in se zateka k različnim taktikam zastraševanja, kot so postavljanje cestnih zapor in kontrolnih točk v nekaterih pokrajinah, izsiljevanje denarja, nadlegovanje mimoidočih in aretacije oseb, za katere sumijo, da so povezane z opozicijo – številne od teh so bile pridržane, posiljene, pretepene in mučene, nekateri so zaradi takšnega ravnanja umrli;

F.

ker so organizacije, ki se zavzemajo za pravice, v času referenduma v letu 2018 poročale o krčenju javnega prostora in slabšanju medijskega prostora na lokalni in državni ravni; ker vlada od leta 2015 vse pogosteje grozi nevladnim organizacijam in zagovornikom človekovih pravic ter ukrepa zoper nje, svoboda medijev in pogoji dela za novinarje pa so se v tem času stalno slabšali; ker so zasebni mediji in novinarji že plačali visoko ceno v boju z vlado, saj so bili tudi tarče aretacij, samovoljnih ubojev in prisilnih izginotij, mestoma pa jih je vlada označila kot kriminalce ali celo teroriste;

G.

ker je organizacija Novinarji brez meja na svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2018 Burundi med 180 državami uvrstila na 159. mesto;

H.

ker je bilo več zagovornikov človekovih pravic obsojenih na dolgo zaporno kazen, še posebej Germain Rukuki, ki dela za združenje katoliških pravnikov Burundija, obsojen pa je bil na 32-letno zaporno kazen, drugi ostajajo v priporu in čakajo na sojenje, na primer Nestor Nibitanga; ker so bili sprejeti omejevalni zakoni za nadzorovanje lokalnih in mednarodnih nevladnih organizacij; ker so bile nekatere organizacije prisiljene prekiniti delovanje, druge pa so morale povsem prenehati, na primer liga ITEKA, forum FOCODE in združenje ACAT; ker so se morali številni voditelji in zagovorniki človekovih pravic umakniti v tujino, tisti, ki so ostali v državi, pa so pod nenehnim pritiskom ali jim grozi aretacija; ker so bili Emmanuel Nshimirimana, Aimé Constant Gatore in Marius Nizigama obsojeni na zaporno kazen od 10 do 32 let, Nestorju Nibitangi pa grozi 20-letna zaporna kazen; ker sedaj minevata skoraj dve leti, odkar je izginil novinar Jean Bigirimana, ki je ena od številnih žrtev prisilnih izginotij v času krize;

I.

ker so sodniki Mednarodnega kazenskega sodišče oktobra 2017 tožilki tega sodišča dovolili, da začne preiskavo v zvezi s kaznivimi dejanji v pristojnosti tega sodišča, ki so bila domnevno storjena v Burundiju ali naj bi jih bili med 26. aprilom 2015 in 26. oktobrom 2017 storili državljani Burundija zunaj Burundija; ker je Burundi 27. oktobra 2017 postal prva država, ki je izstopila iz Mednarodnega kazenskega sodišča, in sicer zaradi odločitve sodišča aprila 2016, da začne preiskavo v zvezi z nasiljem in kršitvami človekovih pravic ter morebitnimi zločini zoper človečnost v Burundiju; tamkajšnji režim je medtem nekaznovano pobijal naprej;

J.

ker navzočnost burundijskih enot v mirovnih misijah omogoča režimu predsednika Nkurunzziza prikrivanje dejanskih notranjih težav v države in prikazovanje Burundija kot dejavnika stabilnosti v drugih državah, ki jih je zajela kriza, to pa v času, ko se Burundi sam sooča z najhujšo krizo doslej, ki jo zaznamujejo hude kršitve človekovih pravic; ker država na ta način dobi veliko denarja, ki se ne prerazdeli v korist prebivalstva; ker mirne, svobodne, demokratične in neodvisne volitve ne bodo mogoče, dokler ne bo razpuščena milica Imbonerakure;

K.

ker se družbeno-ekonomske razmere v Burundiju nenehno slabšajo, država pa je na predzadnjem mestu po BDP na prebivalca na svetu; ker približno 3,6 milijona Burundijcev (30 % prebivalstva) potrebuje pomoč in ker se 1,7 milijona sooča s prehransko negotovostjo; ker se je položaj z vidika revščine še poslabšal z uvedbo „prostovoljnega“ prispevka za volitve leta 2020, ki ga pogosto prisilno pobirajo pripadniki Imbonerakureja in znaša približno 10 % ali več mesečne plače javnega uslužbenca;

L.

ker sta Afriška unija na svojem tridesetem vrhu, Vzhodnoafriška skupnost pa na svojem devetnajstem vrhu izrazili zavezo mirnemu reševanju političnih razmer v Burundiju prek vključujočega dialoga na podlagi sporazuma iz Arushe z dne 28. avgusta 2000;

M.

ker je zaradi razmer v državi več dvostranskih in večstranskih partnerjev Burundija ustavilo finančno in tehnično pomoč burundijski vladi; ker je EU prekinila neposredno finančno pomoč burundijski administraciji, vključno s proračunsko podporo, še naprej pa namenja podporo za prebivalstvo in humanitarno pomoč;

N.

ker sta EU in ZDA v primeru Burundija sprejeli usmerjene sankcije in sankcije zoper posameznike; ker je Svet 23. oktobra 2017 podaljšal omejevalne ukrepe EU zoper Burundi, in sicer do 31. oktobra 2018; ker ti ukrepi zajemajo prepoved potovanja in zamrznitev sredstev za posameznike, ki naj bi s svojimi dejavnostmi spodkopavali demokracijo ali ovirali politično reševanje krize v Burundiju;

O.

ker je Svet OZN za človekove pravice na svojem 38. zasedanju 28. junija 2018 sprejel izid splošnega rednega pregleda Burundija; ker je Burundi sprejel 125 od 242 priporočil iz tega pregleda, zavrnil pa je zlasti priporočila, v katerih se poziva k dejanskim korakom za izboljšanje stanja na področju človekovih pravic v državi;

P.

ker je ustavno sodišče potrdilo rezultate referenduma 17. maja 2018 in zavrnilo pritožbo opozicije, ki se je sklicevala na domnevna ustrahovanja in zlorabe;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.