—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948, katere podpisnica je Uganda,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU („sporazuma iz Cotonouja“) in zlasti njegovega člena 8(4) o prepovedi diskriminacije,

—

ob upoštevanju ustave Republike Ugande,

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, sprejete 20. novembra 1989, zlasti členov 2 in 6, ki izrecno navajata načelo nediskriminacije, tudi na podlagi invalidnosti, in pravico do življenja,

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, sprejete leta 2006, zlasti člena 32, ki določa, da morajo vse pogodbenice invalidnost in invalidne osebe vključiti v svoja prizadevanja za mednarodno sodelovanje,

—

ob upoštevanju zadnjih resolucij Sveta OZN za človekove pravice o človekovih pravicah invalidov z dne 14. aprila 2014 in 14. julija 2014,

—

ob upoštevanju člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člena 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 14 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki prepoveduje vse oblike diskriminacije, pa tudi njenih členov 21 in 26, ki opredeljujeta pravice invalidov,

—

ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o vključitvi invalidov v državah v razvoju, ki je bila sprejeta 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju poročila o invalidnosti po svetu, ki sta ga junija 2011 objavili Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovna banka,

—

ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja za človekove pravice z dne 8. aprila 2016 z naslovom Committee on the Rights of Persons with Disabilities considers report of Uganda (Odbor za pravice invalidov obravnava poročilo Ugande),

—

ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine Organizacije združenih narodov št. 65/186 in št. 64/131 z naslovom Uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja za invalide do leta 2015 in pozneje,

—

ob upoštevanju navodil EU o invalidnosti in razvoju, namenjenih delegacijam in službam EU,

—

ob upoštevanju Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, sprejetih 25. septembra 2015 v New Yorku,

—

ob upoštevanju poročila Ugande z dne 1. julija 2016 o pregledu izvajanja Agende 2030 z naslovom Ensuring that no one is left behind (Zagotovimo, da nihče ne bo zapostavljen), ki je bilo predloženo političnemu forumu OZN na visoki ravni v New Yorku,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2006 (1) o invalidnosti in razvoju,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ugandi,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker so uboji iz usmiljenja v Ugandi praksa, po kateri starši invalidnih otrok te otroke ubijejo ali dopustijo, da umrejo, tako da jih izstradajo ali jim zavračajo zdravstveno oskrbo zaradi prepričanja, da je smrt za te otroke boljša kot trpljenje zaradi boleče in neozdravljive invalidnosti;

B.

ker Uganda ni edina država, ki se sooča s tem problemom; ker so številne države v razvoju dosegle pomemben, čeprav zgolj delen napredek pri vključevanju invalidnih oseb v razvojne projekte;

C.

ker nekateri starši priznavajo, da je dejanje uboja iz usmiljenja nujno, da bi invalidnim otrokom prihranili hudo trpljenje; ker ta praksa kljub izpovedim nekaterih mater ali preživelih ostaja tabu;

D.

ker je družbena stigmatizacija v Ugandi tako močna, da skupnost zavrača matere in otroke, tako da jim pripiše nizek družbeni status in jim onemogoča polno udeležbo v družbi; ker je prisoten pritisk na matere, da po večletnem prizadevanju in odrekanjih, povezanih z nego invalidnega otroka, ubijejo lastne otroke;

E.

ker otrokom, ki se rodijo invalidni, zaradi prevladujočih prepričanj o njih grozi večje tveganje nasilja in umora kot otrokom, ki niso invalidni; ker so invalidni otroci podvrženi različnim oblikam nasilja, diskriminacije in marginalizacije zaradi negativnega odnosa, vraževerja, zapostavljanja ter družbenih norm in praks; ker največje tveganje za invalidne otroke predstavljajo zavajajoča prepričanja glede njihovega stanja, vključno s prepričanjem, da bo prisotnost takega otroka povzročila še več invalidnih otrok;

F.

ker klani in razširjene družine preveč pritiskajo na matere, kadar skušajo razumeti vzroke za invalidnost, in jih za to tudi krivijo; ker so bile matere v nekaterih primerih izgnane iz gospodinjstva svojega moža, zato ker so rodile invalidnega otroka;

G.

ker zdravniki in zdravstveni delavci ne razumejo ali ne razložijo narave in vzroka otrokove krhkosti in ker zdravstveni sistem ni dovolj opremljen za diagnosticiranje in zdravljenje številnih vrst invalidnosti, ki bi jih bilo mogoče zmanjšati ali celo odpraviti; ker odrekanje osnovnih pravic invalidnim otrokom, kot so zdravstvena nega, izobraževanje, podpora in rehabilitacija, resno ovira njihovo zmožnost za poln razvoj lastnega potenciala;

H.

ker je Uganda ena od 162 držav pogodbenic Konvencije o pravicah invalidov; ker je država 25. septembra 2008 brez pridržkov ratificirala to konvencijo in njen izbirni protokol; ker se je zavezala, da bo invalidom priznavala enake pravice kot vsem drugim državljanom;

I.

ker je Odbor OZN za pravice invalidov pregledal, kako Uganda izvaja Konvencijo o pravicah invalidov, in pripravil zaključne pripombe in priporočila, po katerih „z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodaja in politike ne zagotavljajo varstva pravic invalidnih otrok,“in „je prav tako zaskrbljen zaradi pomanjkanja informacij o položaju gluhih in gluho-slepih otrok ter o ukrepih za zagotovitev njihove zaščite in vključitve v družbo“;

J.

ker je ugandska vlada sprejela številne splošne zakone in politike, ki vsebujejo določbe o invalidnosti; ker ima ta država zakonodajo, ki obravnava invalidnost; ker se opredelitev invalidnosti med posameznimi zakoni razlikuje;

K.

ker sta med največjimi ovirami za vključitev invalidov v ugandsko družbo njihova nevidnost in negativen odnos do njih; ker je dejstvo, da so v družini invalidni otroci, razlog za družbeno izključenost te družine, zlasti matere, saj se na invalidne otroke gleda kot na kot vir sramote in nemoči družine;

L.

ker je v delih podeželja Ugande le malo državnih podpornih struktur za starše invalidnih otrok in ker je zaradi tega družinam, zlasti materam samohranilkam, pogosto težko ustrezno skrbeti za svoje invalidne otroke;

M.

ker ni uradnih podatkov o pojavu ubojev iz usmiljenja, saj ga ne preiskujeta niti policija niti pravosodni sistem v Ugandi; ker je zaradi pomanjkanja podatkov boj proti tej praksi težaven;

N.

ker je delo skupin civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic bistveno za zagotovitev pravic marginaliziranih in ranljivih skupin; ker se nevladne organizacije v Ugandi soočajo s številnimi težavami in ovirami pri zagotavljanju storitev za invalidne otroke in njihove starše; ker mnoga zmotna prepričanja v zvezi z invalidnimi otroki pomenijo izziv za razvojna prizadevanja in delo opazovalcev na področju človekovih pravic v Ugandi;

O.

ker imajo združenja invalidov posebno vlogo pri zastopanju in sporočanju posebnih interesov invalidov v odnosu do politikov in splošne javnosti; ker je na voljo premalo informacij, da bi splošno javnost ozavestili o kulturnih praksah, ki stigmatizirajo in ovirajo razvoj invalidov ter njihovo uživanje enakih pravic kot za vse druge osebe v družbi;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.