EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 12.9.2018

COM(2018) 647 final

SPOROČILO KOMISIJE

Močnejši svetovni akter: učinkovitejše odločanje na področju skupne zunanje in varnostne politike EU

1.Uvod

V zadnjih 60 letih je bila z ukrepi za evropsko povezovanje oblikovana skupna usoda državljanov Unije. Vprašanje, na katerega mora Evropa odgovoriti, je preprosto: ali bodo Evropejci odločali o svoji skupni usodi ali bodo o tej usodi odločali drugi. Želi Evropska unija postati steber nastajajočega večpolarnega svetovnega reda ali se bo sprijaznila z vlogo marionete.

Izzivi, s katerimi se danes spopada Evropa, ne bodo kar izginili. Svetovna konkurenca se bo okrepila. Tehnološke spremembe se bodo odvijale še hitreje. Geopolitična nestabilnost se bo povečevala. Vidni bodo učinki podnebnih sprememb. Demografska gibanja kažejo, da se bodo migracije v EU nadaljevale.

V Rimski izjavi iz leta 2017 1 , sprejeti na 60. obletnico Rimske pogodbe, je navedeno, da je nujno treba okrepiti Evropsko unijo. Voditelji so zlasti poudarili, da bi morala EU postati močnejši svetovni akter. Izboljšati je treba njeno zmožnost oblikovanja svetovnih dogodkov in jo bolje pripraviti na prevzemanje mednarodnih odgovornosti. Evropska unija mora izboljšati svojo sposobnost „verodostojnega ukrepanja na svetovnem prizorišču“ (Weltpolitikfähigkeit) 2 . To sporočilo je prispevek k razpravi med voditelji, ki bo potekala na srečanju v Sibiu 9. maja 2019.

EU mora v današnjem zapletenem, povezanem in tekmovalnem svetu 3 zavarovati svoje državljane, uveljaviti svoje vrednote in interese, podpreti mednarodni red, ki temelji na pravilih, ter razširiti stabilnost v sosedstvo in drugam. Poleg tega mora biti sposobna izpolniti pričakovanja tretjih držav, mednarodnih organizacij in drugih mednarodnih akterjev, da bi si zagotovila ključno vlogo pri obravnavanju regionalnih in svetovnih izzivov.

Nobena država članica se ne more sama spoprijeti s temi izzivi ali izkoristiti teh priložnosti. EU in države članice morajo združiti moči pri uveljavljanju skupnih interesov in vrednot.

Predsednik Juncker je v govoru o stanju v Uniji iz leta 2018 navedel številne politike, ki jih je treba izvajati v ta namen. EU mora še vedno tesneje sodelovati s partnerji z vsega sveta. Okrepiti bi morala partnerstvo z Afriko, zlasti z vzpostavitvijo Zveze za trajnostne naložbe in delovna mesta. Biti mora sposobna stati na lastnih nogah. Okrepiti mora na primer mednarodno vlogo evra. Prav tako se mora EU na mednarodne dogodke odzvati enotno, jasno in odločno.

Da bi EU dosegla te cilje in postala močnejši svetovni akter, se mora opremiti s potrebnimi instrumenti, pri čemer mora zlasti povečati učinkovitost sprejemanja odločitev.

V ta namen je predsednik Juncker v govoru o stanju v Uniji iz leta 2017 predlagal, da se „prouči, katere zunanjepolitične odločitve bi se lahko namesto soglasno sprejemale s kvalificirano večino“ 4 . To je mogoče doseči na podlagi veljavnih Pogodb. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron sta v meseberški izjavi iz junija 2018 o obnovitvi obljub Evrope v zvezi z varnostjo in blaginjo obravnavala isto vprašanje. V izjavi sta pozvala k „proučitvi novih načinov pospešitve in povečanja učinkovitosti sprejemanja odločitev EU v okviru skupne zunanje in varnostne politike“ ter „proučitvi možnosti za uporabo glasovanja z večino na področju skupne zunanje in varnostne politike v okviru širše razprave o glasovanju z večino glede politik EU“ 5 .

Razprava že dolgo traja. EU je v svoji zgodovini velikokrat postopoma prešla z odločanja s soglasjem na glasovanje s kvalificirano večino. Kvalificirana večina, prvič uvedena z Enotnim evropskim aktom 6 , je danes običajno pravilo glasovanja pri sprejemanju odločitev EU, tudi na področju pravosodja in notranjih zadev. Razlog za nadomestitev odločanja s soglasjem z glasovanjem s kvalificirano večino je preprost, utemeljen in vedno enak. Države članice so priznale, da kadar je na specifičnem področju politike potrebna določena raven ambicij, pride čas, ko pravilo o odločanju s soglasjem upočasnjuje napredek in v nekaterih primerih EU preprečuje prilagajanje spremembam. S tega vidika je bil vsak korak k glasovanju s kvalificirano večino velik napredek za EU.

Glasovanje s kvalificirano večino na podlagi kulture sklepanja kompromisov povečuje možnosti za razpravo in pragmatične rezultate, ki izražajo interese vseh. Prilagodljivo, učinkovito in hitro sprejemanje odločitev je torej Uniji omogočilo, da je postala svetovni zgled in oblikovalka standardov na področjih politike, kot so varstvo okolja in potrošnikov, varstvo podatkov ter prosta in pravična trgovina.

EU postaja vse pomembnejši svetovni akter, pri čemer veliko ljudi po svetu meni, da je vodilna na področju zagovarjanja univerzalnih vrednot. Unija je dosledno podpirala mir in blaginjo v svojem sosedstvu in drugod, na primer s spodbujanjem normalizacije odnosov med Beogradom in Prištino, odzivom na kršenje mednarodnega prava s strani Ruske federacije na Krimskem polotoku in v vzhodni Ukrajini ter z začetkom pogajanj in posredovanjem pri sklenitvi sporazuma v zvezi z iranskim jedrskim programom.

Kljub temu bi pogostejše glasovanje s kvalificirano večino koristilo skupni zunanji in varnostni politiki. V tem sporočilu so določeni razlogi za učinkovitejše sprejemanje odločitev na nekaterih področjih skupne zunanje in varnostne politike, obravnavane možnosti, ki so v zvezi s tem na voljo v Pogodbi o Evropski uniji, ter opredeljena konkretna in dosegljiva področja, na katerih bi Svet lahko ukrepal na podlagi kvalificirane večine, namesto da ohranja odločanje s soglasjem. Posebnosti zunanje politike so izražene v Pogodbah. Na voljo so prilagojeni zaščitni ukrepi, ki bi se uporabljali še naprej. Komisija bi pozneje lahko proučila možnost, kako bi se lahko na podlagi glasovanja s kvalificirano večino dodatno okrepili odnosi Unije s tretjimi državami.

2.Razlogi za pogostejše glasovanje s kvalificirano večino na področju skupne zunanje in varnostne politike

Večina odločitev EU na področju skupne zunanje in varnostne politike je sprejeta s soglasjem. Navadno to Uniji ne preprečuje aktivnega delovanja in zavzemanja odločnih stališč v zvezi z vprašanji zunanje politike. Vse bolj pa vpliva na hitrost in zmožnost EU za ukrepanje na svetovnem prizorišču. V mednarodni politiki je čas ključnega pomena, verodostojnost mednarodnega akterja pa je odvisna od njegove zmožnosti hitrega in usklajenega odzivanja na mednarodne krize in dogodke. Podobno so moč, učinkovitost in vpliv svetovnega akterja odvisni od njegove zmožnosti doslednega in učinkovitega ukrepanja na mednarodnem prizorišču in v okviru svetovnih forumov.

Od podpisa Maastrichtske pogodbe leta 1992, s katero so države članice prvič pooblastile Unijo za ukrepanje na področju vprašanj zunanje in varnostne politike, je bil na podlagi znatnega razvoja skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike EU dosežen precejšen napredek. Kljub temu EU v nekaterih primerih še vedno ne more sprejeti skupnih stališč ali pa ta stališča niso dovolj trdna oziroma jih ne sprejme dovolj hitro (glej oddelek 3).

Za Unijo in države članice imajo ti primeri dejansko politično ceno: Institucije EU ne smejo odločno ukrepati, države članice, ki so bolj mednarodno dejavne, so omejene na izražanje svojih stališč in ne zastopajo vseh 28 držav članic, medtem ko države članice, ki ne sedijo za pogajalsko mizo, na sporno vprašanje ne morejo neposredno vplivati.

Dejstvo, da se taki primeri še vedno pojavljajo, dokazuje, da pravilo o odločanju s soglasjem Uniji preprečuje uresničevanje celotnega potenciala na področju zunanje politike. Glede na perspektivo do leta 2025 bo odpravljanje teh omejitev ključno za morebitno širitev EU. EU mora postati močnejša in se okrepiti, preden lahko nadaljuje širitev 7 .

Zato bi bilo treba nekatere odločitve na področju skupne zunanje in varnostne politike v prihodnje sprejeti s kvalificirano večino. Z uporabo kvalificirane večine bi Unija postala močnejši, učinkovitejši in bolj verodostojen mednarodni akter, saj bi ji to olajšalo:

·ukrepanje na svetovnem prizorišču na podlagi trdnih in doslednih stališč;

·hitro in učinkovito odzivanje na nujne izzive zunanje politike, kadar je treba opredeliti novo stališče in pri izvajanju dogovorjene strategije;

·okrepitev odpornosti EU tako, da bi države članice zaščitila pred ciljno usmerjenim pritiskom tretjih držav, ki poskušajo povzročiti razkol v EU.

Vse skupaj bi Uniji omogočilo, da izpolni svoj del obveznosti, tako da deluje usklajeno, pri čemer je več kot le vsota svojih delov. Izkušnje na drugih področjih politike, na katerih je kvalificirana večina pravilo, so pokazale, da kvalificirana večina spodbuja skupne rešitve. Praksa je pokazala, da so odločitve na področjih, na katerih se uporablja pravilo kvalificirane večine, v veliki večini primerov dejansko sprejete soglasno. Možnost glasovanja s kvalificirano večino je močan katalizator za spodbuditev vseh akterjev k iskanju kompromisov, izida, sprejemljivega za vse, na podlagi krepitve učinkovitega soglasja, in za doseganje enotnosti. Prizadevanja za dogovor pomenijo večjo odgovornost za sprejete odločitve, ki bi jih bilo treba izvajati „v duhu lojalnosti in medsebojne solidarnosti“ 8 .

Poleg tega so v Pogodbi zaradi upoštevanja posebnosti skupne zunanje in varnostne politike ter da bi se zaščitili temeljni interesi in prerogative držav članic predvideni pomembni zaščitni ukrepi za primer uporabe glasovanja s kvalificirano večino (glej oddelek 4).

Glede na kulturo sklepanja kompromisov EU in ob upoštevanju navedenih zaščitnih ukrepov bi glasovanje s kvalificirano večino na področju skupne zunanje in varnostne politike delovalo ravno tako kot na drugih področjih politike EU.

Pogostejše glasovanje s kvalificirano večino samo po sebi ne bo rešilo vseh težav na področju skupne zunanje in varnostne politike. Še vedno je treba obravnavati druge izzive, na primer spodbujanje večjega zbliževanja interesov držav članic in pojav kulture skupne zunanje politike. To je temeljni cilj globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko, s katerim so se strinjale vse države članice. Sčasoma lahko oblikovanje stališč EU na podlagi pragmatičnega procesa, ki ga spodbuja glasovanje s kvalificirano večino, prispeva tudi k postopnemu spodbujanju občutka skupnega cilja in interesov, za katere so si pripravljene prizadevati vse države članice. Poleg tega je izziv zagotoviti, da države članice v okviru dvostranskih odnosov s tretjimi državami učinkovito izvajajo in branijo stališča, dogovorjena na zasedanju Sveta. Ambicije držav članic glede skupne zunanje in varnostne politike bi bilo treba upoštevati tudi pri proračunski zmogljivosti Unije v naslednjem večletnem finančnem okviru.

3.Primeri, v katerih pravilo o odločanju s soglasjem slabi skupno zunanjo in varnostno politiko EU

V zadnjih letih je bilo na področju skupne zunanje in varnostne politike sprejetih veliko pomembnih odločitev. Poleg tega je Unija spodbujala svoje vrednote po vsem svetu na podlagi drugih instrumentov zunanje politike, ki temeljijo na glasovanju s kvalificirano večino.

V nekaterih primerih so bile odločitve EU o pomembnih vprašanjih skupne zunanje in varnostne politike, zlasti o človekovih pravicah, sankcijah EU ali ključnih regijah v interesu EU, zaradi uporabe pravila odločanja s soglasjem blokirane, sprejete prepočasi ali oslabljene. Ti primeri dokazujejo potrebo po povečanju učinkovitosti Unije na področju zunanje politike.

Te in druge podobne situacije niso bile posledica nepremostljivih razlik v dolgoročnih interesih, ampak možnosti veta, ki je državam članicam omogočila blokiranje postopka odločanja iz razlogov, ki niso bili vedno povezani z zadevnim vprašanjem, in jih je odvračala od sprejetja konstruktivnega kompromisa.

Pomembno je opozoriti, da so bile v večini navedenih primerov na podlagi trdega dela vseh vpletenih strani pogosto dosežene rešitve. Vendar so imele te rešitve svojo ceno. Dolgotrajne razprave zaradi uporabe veta so pogosto povzročile razdor ter škodovale vplivu in povezanosti EU.

4.Obstoječi okvir odločanja v okviru skupne zunanje in varnostne politike

V Pogodbi o Evropski uniji je določeno splošno pravilo, da Svet odločitve na področju skupne zunanje in varnostne politike sprejme soglasno (člena 24(1) in 31(1) Pogodbe) 11 . To pravilo se uporablja od podpisa Maastrichtske pogodbe. Hkrati obstaja pravilo o kvalificirani večini, ki se že uporablja v nekaterih primerih na področju skupne zunanje in varnostne politike.

4.1.Čeprav je odločanje s soglasjem splošno pravilo odločanja na področju skupne zunanje in varnostne politike …

Pravilo o soglasju na področju skupne zunanje in varnostne politike je v nasprotju z drugimi področji zunanjega ukrepanja EU (kot so politike Unije o razvoju in mednarodnem sodelovanju ali trgovini), na katerih se odločitve v skladu s splošnim pravilom sprejemajo s kvalificirano večino 12 . 

Zaradi težav, ki bi jih to pravilo lahko povzročilo, Pogodba o Evropski uniji vključuje pravilo, katerega cilj je olajšati soglasno odločanje, pri čemer določa stopnjo prožnosti, ki podpira okrepljeno učinkovitost glede odločanja.

Tako imenovana „konstruktivna vzdržanost“ (drugi odstavek člena 31(1) PEU) predvideva pravico države članice, da se v zvezi z vprašanji skupne zunanje in varnostne politike vzdrži glasovanja s soglasjem ter da to vzdržanost obrazloži s formalno izjavo. Državi članici ne bo treba izvesti odločitve. Vendar je v duhu solidarnosti zavezana, da se vzdrži dejanj, ki bi ovirala prizadevanja Unije za izvedbo zadevne odločitve.

Do zdaj je bila konstruktivna vzdržanost uporabljena le enkrat, ko se je EU leta 2008 13 odločila, da bo vzpostavila civilno misijo skupne varnostne in obrambne politike za Kosovo*.

4.2.… je v nekaterih primerih na področju skupne zunanje in varnostne politike predvideno ter se že uporablja glasovanje s kvalificirano večino …

Evropski svet je že leta 1990 razglasil, da bi bilo treba glasovanje s kvalificirano večino obravnavati v zvezi z izvajanjem predhodno dogovorjene skupne zunanje in varnostne politike 14 . Države članice so se ob upoštevanju tega cilja na podlagi zaporednih sprememb pogodbe dogovorile o postopnem prehodu na odločanje s kvalificirano večino. Člen 31(2) PEU ima velik potencial, ki do zdaj še ni bil izkoriščen.

V PEU sta opredeljena dva pomembna zaščitna ukrepa, ki določata okvir za uporabo glasovanja s kvalificirano večino v zvezi z vprašanji skupne zunanje in varnostne politike.

4.3.... uporaba glasovanja s kvalificirano večino na področju skupne zunanje in varnostne politike pa bi se lahko dodatno razširila

Z Lizbonsko pogodbo je bila uvedena možnost nadaljnje razširitve uporabe glasovanja s kvalificirano večino. Evropski svet lahko na podlagi tako imenovane „premostitvene klavzule“ iz člena 31(3) PEU soglasno pooblasti Svet, da v zvezi z vprašanji na področju skupne zunanje in varnostne politike, ki niso predvidena v členu 31(2) PEU, ukrepa na podlagi kvalificirane večine.

Zato so države članice jasno predvidele, da bi lahko ukrepanje Sveta na podlagi kvalificirane večine v primerih, ki ne vključujejo primerov iz člena 31(2) PEU, prispevalo k vlogi Evropske unije kot resnično učinkovitega in uspešnega akterja na področju zunanjih in varnostnih zadev.

Oba zaščitna ukrepa iz oddelka 4.2 se bosta še naprej izvajala tudi po uporabi premostitvene klavzule iz člena 31(3) PEU.

5.Konkretni predlogi za izboljšanje glasovanja s kvalificirano večino na področju skupne zunanje in varnostne politike

Komisija zato poziva države članice, da izkoristijo potencial PEU v zvezi z glasovanjem o vprašanjih na področju skupne zunanje in varnostne politike s kvalificirano večino. Pri tem ne predlaga, naj Svet ukrepa na podlagi kvalificirane večine na vseh področjih skupne zunanje in varnostne politike. Osredotočiti bi se moral na področja, na katera bi glasovanje s kvalificirano večino očitno pozitivno vplivalo.

Pravili iz Pogodbe o „konstruktivni vzdržanosti“ v skladu s členom 31(1) PEU in o uporabi glasovanja s kvalificirano večino v skladu s členom 31(2) PEU imata velik potencial. Če bi se uporabili ti orodji, bi se lahko obravnavali nekateri primeri, opisani v oddelku 3. Zato Komisija spodbuja države članice, naj v okviru Sveta v celoti izkoristijo ta potencial, tako da v skladu s črko in duhom izvajajo Pogodbi. 

V tem kontekstu so sklepi Sveta uporabno orodje za doseganje političnega soglasja o stališčih EU v zvezi z nekaterimi vprašanji zunanje politike. Vendar bi se moral Svet izogniti sporazumnemu 16 dogovarjanju o stališčih v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko ter drugimi povezanimi zadevami v okviru vzporednih ali neformalnih postopkov, če je mogoče uporabiti orodja iz Pogodbe. Tako bi se lahko izkoristil potencial členov 31(1), 31(2) in 31(3) PEU.

Kadar se zadeva ne nanaša na skupno zunanjo in varnostno politiko, ampak na zunanje vidike politike, ki jo ureja Pogodba o delovanju Evropske unije, bi bilo treba pri odločanju uporabiti ustrezne pravne podlage in ne pravila o odločanju s soglasjem. V celoti bi bilo treba izkoristiti potencial mreže delegacij EU, ki je razširjena po vsem svetu in v mednarodnih organizacijah 17 . 

Čeprav bi izkoriščanje potenciala obstoječih določb o kvalificirani večini v skladu s členom 31(2) PEU pomenilo precejšnjo izboljšavo, ne bi odpravilo številnih ugotovljenih pomanjkljivosti. Komisija je predlagala, da se v zvezi z obravnavanjem teh pomanjkljivosti proučijo tudi bolj strukturne rešitve, in sicer da se z uporabo premostitvene klavzule okrepi odločanje na področju skupne zunanje in varnostne politike v skladu s členom 31(3) PEU.

Komisija je opredelila tri posebna področja, na katera bi uporaba premostitvene klavzule iz člena 31(3) PEU takoj vplivala pozitivno.

5.1.Stališča EU o človekovih pravicah v mednarodnih forumih

Univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic je eno od temeljnih načel, ki so spodbudila nastanek, razvoj in širitev EU ter usmerjajo njeno zunanje delovanje 20 . Politična enotnost na področju človekovih pravic je ključna za ohranjanje mednarodne verodostojnosti in mehke moči EU v okviru mednarodnih forumov in zunaj njih.

Ko se stališča EU o človekovih pravicah, ki naj bi se izrazila v mednarodnih forumih, obravnavajo v povezavi s skupno zunanjo in varnostno politiko, se trenutno dogovor sprejme sporazumno, po navadi v obliki sklepov Sveta. Prehod na glasovanje s kvalificirano večino bo omogočil učinkovitejše in pravočasno ukrepanje EU. Primeri, kot tisti iz junija 2017, ko Unija na zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice ni mogla predložiti stališča o točki 4 (vprašanja človekovih pravic, ki jih mora obravnavati Svet), ne bi več bili mogoči.

5.2.Sprejetje in spremembe režimov sankcij EU

Politika o sankcijah je eno najmočnejših orodij EU na področju zunanje in varnostne politike, saj izkorišča pomembno gospodarsko moč Unije za spodbujanje njenih zunanjih ciljev. Enotno ukrepanje je nujno za ohranjanje enakih konkurenčnih pogojev pri delovanju notranjega trga in učinkovitosti skupnih pravil v okviru Schengena.

EU je v zadnjih letih pogosteje in intenzivneje uporabljala omejevalne ukrepe, kar dokazuje njeno pripravljenost, da se s političnimi in gospodarskimi pritiski odziva na dogodke, jih preprečuje in vpliva nanje. Enako kot v trgovinski politiki, v kateri se uporablja glasovanje s kvalificirano večino, je temelj vsakega pogajanja o sankcijah določitev ravni političnih ambicij in opredelitev ustreznega ravnovesja med gospodarskimi interesi držav članic. Zmožnost EU, da odločno ukrepa v svojem geopolitičnem interesu, najpogosteje v okviru mednarodne mobilizacije zoper resne kršitve mednarodnega prava, je skupni interes vseh držav članic.

5.3.Civilne misije skupne varnostne in obrambne politike

Civilne misije skupne varnostne in obrambne politike imajo pomembno vlogo pri globalnem vključevanju EU na področju miru in varnosti. Pri vzpostavljanju civilnih misij in odločanju o njihovem izvajanju Svet še danes ukrepa na podlagi soglasja 22 . 

V dinamičnem mednarodnem okolju mora biti EU zmožna hitro uporabiti svoj nabor orodij, da bi se hitro in vidno odzvala na krizo in okoliščine po krizi ter se spopadla z njimi, pri tem pa neposredno podprla nacionalne organe in/ali lokalne skupnosti. Ker si EU prizadeva, da bi razširila stabilnost v svoje sosedstvo, se bo število civilnih misij verjetno povečalo. Ko so take misije vzpostavljene, navadno delujejo v spremenljivem okolju, zato jih je treba upravljati učinkovito in spretno.

6.Sklepne ugotovitve

Skupna zunanja in varnostna politika EU se je od začetka izvajanja močno okrepila. Njeni dosežki, na primer na Zahodnem Balkanu, v zvezi s podporo Ukrajini in iranskim jedrskim programom, so veliki. Partnerji EU po svetu od nje pričakujejo, da se bo zavzela za svoje vrednote in mednarodni večstranski red, ki temelji na pravilih.

Vse večje je zavedanje, da bi morali na področju skupne zunanje in varnostne politike v težavnem mednarodnem okolju, s katerim se soočamo, „prestaviti v višjo prestavo“. EU mora postati močnejši svetovni akter, da bi lahko še naprej oblikovala našo prihodnost, ohranila skupno suverenost in imela pozitiven mednarodni vpliv.

Na nekaterih področjih skupne zunanje in varnostne politike je mogoče izboljšati učinkovitost odločanja. Tako bi se Evropska unija lažje postavila na svoje noge.

Zato Komisija zagovarja izkoriščanje potenciala Pogodbe o Evropski uniji, tako da se izkoristijo vse možnosti na področju skupne zunanje in varnostne politike, zlasti s povečanjem uporabe glasovanja s kvalificirano večino.

Da bi se zagotovil prispevek h gradnji enotnejše, močnejše in bolj demokratične Unije do leta 2025, je Evropska komisija pozvala voditelje, naj na srečanju 9. maja 2019 v Sibiu potrdijo predloge iz tega sporočila. Svet bi moral na podlagi kvalificirane večine ukrepati na naslednjih treh področjih skupne zunanje in varnostne politike:

·vprašanja človekovih pravic v mednarodnih forumih;

·politika o sankcijah;

·civilne misije skupne zunanje in varnostne politike.

(1)       Rimska izjava voditeljev 27 držav članic, Evropskega sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije.

(2)      Pojem, ki ga je predsednik Juncker skoval v govoru na 54. varnostni konferenci v Münchnu.

(3)       Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa. Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije , junij 2017.

(4)      Govor predsednika Junckerja o stanju v Uniji 2017 .

(5)     Meseberška izjava francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemške kanclerke Angele Merkel. Na evropski konvenciji so različne države članice že priznale pomembnost spremembe usmeritve in uvedbe glasovanja s kvalificirano večino. To stališče sta zagovarjali zlasti Francija in Nemčija (Réf. Contribution franco-allemande à la Convention européenne sur l'architecture institutionnelle de l'Union du 15 janvier 2003, faite à Paris et à Berlin; Contribution de M. Dominique de Villepin et M. Joschka Fischer).

(6)      Za več informacij glej Evropsko združevanje prek sporazumov iz povzetkov zakonodaje EU na EUR-lexu.

(7)      Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Verodostojna širitvena perspektiva in okrepljeno sodelovanje EU z Zahodnim Balkanom“, COM(2018) 65 final.

(8)      Člen 24(3) PEU.

(9)      Z zelo omejenimi in pogojnimi izjemami iz prvega pododstavka člena 218(8) PDEU.

(10)      Uredba Sveta (ES) št. 2271/96 z dne 22. novembra 1996 o zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo(UL L 309, 29.11.1996, str. 1–6).

(11)      Druga področja, na katerih se odločitve sprejemajo soglasno, so obdavčitev, socialna varnost ali socialna zaščita, pristop novih držav k EU in operativno policijsko sodelovanje.

(12)      Za druga področja zunanjega ukrepanja EU se uporabljajo določbe iz Pogodbe o delovanju Evropske unije, za področje skupne zunanje in varnostne politike pa določbe iz Pogodbe o Evropski uniji.

(13)      Skupni ukrep Sveta 2008/124/SZVP z dne 4. februarja 2008, UL L 42, 16.2.2008, str. 92–98.* To poimenovanje ne posega v stališča glede statusa ter je v skladu z RVSZN 1244 (1999) in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

(14)      Glej sklepe Sveta v okviru priprav medvladne konference pred sklenitvijo Maastrichtske pogodbe http .

(15)      Drugi členi, ki določajo, da je treba odločitve sprejeti s kvalificirano večino v skladu s Pogodbo o Evropski uniji: člen 41(3) PEU, člen 45(2) PEU in člen 46(2) PEU. Velika večina držav članic je pred kratkim na podlagi člena 46(2) PEU sklenila, da bo v zvezi z evropskim sodelovanjem na področju obrambe naredila korak naprej ter na podlagi glasovanja s kvalificirano večino sprejela odločitev o vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja na področju varnosti in obrambe. Z vzpostavitvijo takega sodelovanja se bo okrepila zmogljivost EU kot mednarodne varnostne partnerice in povečala učinkovitost obrambnih izdatkov držav članic.

(16)      Sporazumna odločitev je praksa, ki ni določena v Pogodbah in pri kateri vse države članice izrecno soglašajo brez možnosti vzdržanega glasu.

(17)      Člen 221 PDEU.

(18)      Glej Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2018/1086 z dne 30. julija 2018 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji, UL L 194, 31.7.2018, str. 150–151.

(19)      Členi 22(1), 22(2) in 26(1) PEU.

(20)      Kot je predvideno v členu 21 PEU.

(21)      Poleg možnosti iz prvega okvira v oddelku 5.

(22)      Na podlagi člena 42(4), člena 43(2) in člena 28 PEU.

(23)      Vključno z odločitvami pooblaščenih organov.