EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52018AE4780
Opinion of the European Economic and Social Committee on ‘Proposal for a Directive of the European Parliament and of the Council on common standards and procedures in Member States for returning illegally staying third-country nationals. A contribution from the European Commission to the Leaders’ meeting in Salzburg on 19-20 September 2018’ (COM(2018) 634 final — 2018/0329 COD)
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Prispevek Evropske komisije k srečanju voditeljev v Salzburgu 19. in 20. septembra 2018 (COM(2018) 634 final – 2018/0329 COD)
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Prispevek Evropske komisije k srečanju voditeljev v Salzburgu 19. in 20. septembra 2018 (COM(2018) 634 final – 2018/0329 COD)
EESC 2018/04780
UL C 159, 10.5.2019, p. 53–59
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
|
10.5.2019 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 159/53 |
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Prispevek Evropske komisije k srečanju voditeljev v Salzburgu 19. in 20. septembra 2018
(COM(2018) 634 final – 2018/0329 COD)
(2019/C 159/08)
Poročevalec: José Antonio MORENO DÍAZ
Soporočevalka: Vladimíra DRBALOVÁ
|
Zaprosilo |
Evropska komisija, 24. 10. 2018 |
|
Pravna podlaga |
člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije |
|
Pristojnost |
strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo |
|
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine |
18. 12. 2018 |
|
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju |
23. 1. 2019 |
|
Plenarno zasedanje št. |
540 |
|
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani) |
169/2/6 |
1. Sklepi in priporočila
|
1.1 |
EESO je seznanjen z argumenti Evropske komisije za prenovitev direktive o vračanju (1), vendar ponavlja, da mora najprej EU nujno imeti skupno politiko in zakonodajo za zakonite migracije ter za mednarodno zaščito in azil (2). |
|
1.2 |
EESO skrbi razlika v merilih za upravljanje migracij v državah članicah EU, zlasti pri obravnavi migrantov brez urejenega statusa, kar ustvarja pravno negotovost in neenako obravnavo. |
|
1.3 |
EESO meni, da bi morala Komisija glede na nove okoliščine začeti postopek komuniciranja in posvetovanja z vladami in civilno družbo na to temo, podobno kot že prej pri zeleni knjigi (3). |
|
1.4 |
Prav tako meni, da bi morala Komisija predložiti podatke ali vsaj ocene o stopnji izvajanja Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) o vračanju, o stopnji njene uporabnosti, stopnji spremljanja učinkovitosti njenega izvajanja, glavnih težavah, ki so se pojavile med obdobjem njene veljavnosti, in stopnji njenega spoštovanja v posameznih državah članicah. |
|
1.5 |
V tem smislu bi morala izvesti minimalno samokritiko ali vsaj analizo, da bi pojasnila nizko stopnjo vračanja v državah članicah ter podrobno navedla vzroke zanjo in odgovorne subjekte. Če države članice direktive niso prenesle in niso upoštevale Priporočila Komisije (EU) 2017/432 (5) o povečanju učinkovitosti vrnitev, bi bilo treba opraviti oceno učinka. Ta bi morala vključevati tudi oceno pristopa držav članic k izdelavi operativnih programov za pomoč in svetovanje pri vračanju ter primerjavo stroškovne učinkovitosti prostovoljnih in prisilnih vrnitev. |
|
1.6 |
EESO se zaveda, da določena retorika skrajne desnice in nacionalistov v zvezi z migracijskimi tokovi podžiga h ksenofobnemu in nestrpnemu vedenju. Po njegovem mnenju bi bila celovita skupna migracijska politika EU najboljši argument za pomiritev skrbi evropskih državljanov. |
|
1.7 |
V skladu s tem, kar je EESO že navedel v drugih mnenjih (6), je potreben drugačen diskurz o migracijah, s katerim bi podprli razumno dojemanje tega pojava kot običajnega družbenega in ekonomskega dejavnika ter omogočili ozaveščanje o tem. |
|
1.8 |
Po drugi strani podpira sklepe Evropskega sveta iz junija 2018, da predpogoj za delujočo politiko EU temelji na celovitem pristopu k migracijam, ki združuje učinkovitejši nadzor zunanjih meja EU, okrepljeno zunanje delovanje in notranje vidike, in sicer v skladu z našimi načeli in vrednotami, ter da je treba ta prizadevanja nadaljevati in krepiti, da bi preprečili ponovitev humanitarnih katastrof (7). |
|
1.9 |
Po podatkih Evropskega sveta z dne 18. oktobra 2018 (8) je število nezakonitih prehodov meje v EU upadlo za 95 %. Iz podatkov Mednarodne organizacije za migracije (IOM) iz septembra 2018 (9) je ob tem razvidno, da je do navedenega datuma v EU čez morje vstopilo 83 067 oseb, 1 987 pa jih je pri tem umrlo. |
|
1.10 |
EESO meni, da je učinkovita politika vračanja neločljiv sestavni del celovite migracijske in azilne politike Unije, vendar pa take politike ni, zato bi morala Evropska komisija sprejeti dosleden in preudaren pristop ter migracij ne obravnavati zgolj s političnega vidika, ki temelji na varnosti in migracije kriminalizira. |
|
1.11 |
Po mnenju EESO je nujna primerjalna študija centrov za pridržanje v EU ter razmer in spoštovanja človekovih pravic v njih, in sicer na podlagi podatkov in obiskov. |
|
1.12 |
EESO odobrava prizadevanja Komisije za pospešitev odločb o vrnitvi in njihovo povezavo z zavrnitvijo vloge za azil ter odločbo o prenehanju zakonitega prebivanja ter za splošno hitrejši in učinkovitejši postopek vračanja. Vendar pa je treba preučiti, ali so predlagani roki realni, in oceniti ovire, ki bi lahko preprečile uresničitev tega cilja. |
|
1.13 |
EESO učinkovito politiko vračanja hkrati dojema v povezavi s postopkom učinkovitega sodelovanja s tretjimi državami ter sklepanjem in izvajanjem sporazumov o ponovnem sprejemu. Komisijo poziva, naj si za to še naprej prizadeva, države članice pa, naj to ureditev v celoti izkoristijo. |
|
1.14 |
Po njegovem mnenju je treba hkrati navesti primere dobre prakse nekaterih držav EU pri preprečevanju dolgotrajnega nepooblaščenega bivanja tujcev, ki tam prebivajo nezakonito, na primer izdajo dovoljenj za prebivanje v izjemnih okoliščinah družbenega, poklicnega ali družinskega „ukoreninjenja“(„arraigo“) v Španiji ali „Duldung“ v Nemčiji. |
2. Ozadje mnenja in predloga Komisije
|
2.1 |
EU si od leta 1999 prizadeva razviti celovit pristop k migracijam, ki vključuje uskladitev pogojev za ponovni sprejem, pravico državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo, oblikovanje pravnih ukrepov za preprečevanje nedovoljenih migracij in razvoj praktičnega sodelovanja na tem področju. Cilj direktive o vračanju (2008/115/ES) je bila uvedba učinkovite politike odstranitev in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih, vendar je poročilo o njenem izvajanju iz leta 2014 pokazalo zelo majhen napredek pri povečanju dejanske stopnje vračanja v EU: 2014 – 36,3 %, 2015 – 36,8 %, 2016 – 45,8 %, 2017 – 36,6 %. K izboljšanju ni prispevalo niti Priporočilo (EU) 2017/432 s sklopom ukrepov, ki naj bi jih države članice sprejele, da bi v celoti izkoristile prožnost, ki jo omogoča direktiva. |
|
2.2 |
Predlagana prenovitev direktive naj ne bi spremenila področja uporabe in tudi ne vplivala na zaščito zdajšnjih pravic migrantov, med drugim tistih, povezanih z otrokovo največjo koristjo, družinskim življenjem, zdravstvenim stanjem in načelom nevračanja, temveč naj bi z naslednjimi predlogi zagotovila učinkovitejši postopek vračanja:
|
3. Splošne ugotovitve
|
3.1 |
EESO skrbi razlika v merilih za upravljanje migracij v državah članicah EU, zlasti pri obravnavi migrantov z neurejenim statusom, kar ustvarja pravno negotovost in neenako obravnavo. |
|
3.2 |
EESO ponavlja priporočila, ki jih je navedel v mnenju o sporočilu Komisije o politiki vračanja Skupnosti glede nezakonitih priseljencev iz leta 2002, saj meni, da niso bila – v celoti – upoštevana v različnih zakonodajnih in političnih ukrepih, ki so bili od takrat uvedeni na ravni Unije. Zlasti to velja za pravice migrantov brez urejenega statusa, legalizacijo, prisilne vrnitve, sodne pritožbe, pravico do enotnosti družine, pridržanje in potrebo po resnično skupni politiki zakonitih migracij (10). |
|
3.3 |
Seveda je treba pohvaliti razglašeni namen prenovitve direktive, namreč prizadevanja za večjo učinkovitost postopka vračanja, pospešitev vodenja postopka in njegovo neposredno povezavo z zavrnitvijo vloge za azil ter odločbo o prenehanju zakonitega prebivanja. Države članice lahko zakonito vrnejo migrante brez urejenega statusa, če obstajajo pravični in učinkoviti azilni sistemi, ki v celoti upoštevajo načelo nevračanja. Vendar pa glede na opredeljene cilje predlaganih sprememb EESO skrbijo njihovi vplivi, in sicer dvomi o učinkovitosti teh sprememb in se boji, da ne bi enostransko privedle do večje represije. Osnovnega načela, zapisanega že v prvotni Direktivi 2008/115/ES, po katerem se prednost daje prostovoljni vrnitvi, ne bi smeli opustiti in ga nadomestiti le z represivnimi politikami. |
|
3.4 |
Predlog je treba presojati tudi z vidika uresničljivosti njegovih ciljev, zlasti če naj bo še naprej združljiv s človekovimi pravicami. Cilja splošnega izgona vseh tujcev, ki nezakonito prebivajo na ozemlju Unije, kot edinega načina za njihovo ponovno legalizacijo preprosto ni mogoče izpolniti. Po eni strani to izhaja iz izkušenj iz zadnjih let, po drugi pa bi bili s tem povezani nesorazmerna človeška cena ter nesorazmerni ekonomski in drugi stroški. |
|
3.5 |
V zadnjih desetih letih ni bilo učinkovitega izvajanja, spremljanja in vrednotenja politike vračanja, ki poleg tega še vedno ni učinkovito zacementirana v celovito in skupno migracijsko politiko EU. |
|
3.6 |
Komisija bi morala v okviru predloga utemeljiti, zakaj države članice niso pravilno prenesle Direktive 2008/115/ES in niso spoštovale Priporočila (EU) 2017/432, ki vsebuje smernice za uresničevanje direktive in države članice poziva, naj sprejmejo potrebne korake za odpravo pravnih in praktičnih ovir, ki otežujejo vračanje. |
|
3.7 |
Tudi v okoliščinah vse večje družbene negotovosti bi si bilo treba prizadevati za objavo dejanskih podatkov o nedovoljenih migracijah v EU in njihovo odgovorno razlago, da bi se izognili razpihovanju ksenofobnega in rasističnega govora, ki podpira stališča skrajne desnice. |
4. Posebne ugotovitve
|
4.1 |
Komisija na podlagi razvoja okoliščin od leta 2008 novelo direktive dojema kot sredstvo za uresničitev legitimnega cilja obnove zakonitosti in večje učinkovitosti vračanja. Vendar pa obstajajo številni drugi načini za dosego istega cilja, ki so bolj učinkoviti in povzročajo manjše breme (npr. prostovoljne vrnitve, legalizacija v posameznih primerih itd.). EESO meni, da je učinkovita politika vračanja neločljiv del celovite migracijske in azilne politike Unije, ker pa takšne politike ni, bi morala Komisija sprejeti dosleden in preudaren pristop ter migracij ne obravnavati zgolj s političnega vidika, ki temelji na varnosti in migracije kriminalizira (11). |
|
4.2 |
Kot je bilo navedeno že v prejšnjem mnenju, EESO opozarja Komisijo, da je v različnih mnenjih poudaril potrebo po izvajanju ukrepov v zvezi z legalizacijo (12). Vendar pa evropska zakonodaja predvideva ukrepe, namenjene razumni in konstruktivni odpravi neurejenega statusa posameznika. |
|
4.3 |
Primere takšnih ukrepov je mogoče najti v Direktivi 2008/115/ES (člen 6 – odločba o vrnitvi in člen 7 – prostovoljni odhod), vendar države članice po njih posežejo in jih uporabijo zelo redko, zlasti kadar so poskušale nekoga zaman vrniti. EESO v zvezi s tem podpira Priporočilo (EU) 2017/432 za vzpostavitev operativnih programov za pomoč pri prostovoljnem vračanju. |
|
4.4 |
EESO poleg tega ugotavlja, da pravila o izgonu evropskih državljanov in njihovih družinskih članov zaradi javnega reda ali javne varnosti (13) ne veljajo za migrante brez urejenega statusa. Gre za možnost, da se zaradi spremenjenih okoliščin predloži vloga za razveljavitev odredbe o izgonu po razumnem času, vključno z obveznostjo, da se oceni, ali je prišlo do kakšnih pomembnih sprememb okoliščin po izdaji odredbe, če sta od njenega sprejetja minili več kot dve leti. Ni namreč primerno, da se pristop, ki se uporablja izključno iz nujnih razlogov javnega reda ali javne varnosti za državljane EU, ne bi mogel uporabljati za tiste, pri katerih so vprašanje zgolj dokumenti, če je ravno tako prišlo do pomembnih sprememb okoliščin. |
|
4.5 |
Nujno je, da postopki vračanja vsebujejo mehanizme in učinkovite varovalne ukrepe za zaščito pravic in interesov državljanov tretjih držav, zoper katere je bil sprožen upravni postopek, ki presegajo zgolj možnost pritožbe na odločbo. Ta možnost se mora učinkovito udejanjiti z ustrezno pravno pomočjo; za vsak postopek bi bilo treba samodejno določiti odvetnike s posebnim strokovnim znanjem in specializacijo na tem področju, ki pripravijo elemente obrambe v posameznih primerih. |
|
4.6 |
Politiko pregona oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, mora spremljati splošna in stroga prepoved identificiranja ljudi na podlagi njihove etnične ali verske pripadnosti. Zaradi sedanjega rahljanja takšne prepovedi Evropa postaja kraj, kjer so rasne manjšine lahko izpostavljene nedopustnemu sumu in nadzoru organov. Primer, ko je Odbor za človekove pravice OZN julija 2009 (14) obsodil Španijo zaradi pridržanja španske državljanke samo zato, ker je bila temnopolta in so jo zato osumili, da bi lahko bila migrantka brez urejenega statusa, je dovolj zgovoren. |
|
4.7 |
Po mnenju EESO je nujna primerjalna študija centrov za pridržanje v EU ter razmer in spoštovanja človekovih pravic, in sicer na podlagi podatkov in obiskov. |
|
4.8 |
EESO hkrati predlaga, naj Komisija redno preučuje pristope držav članic k razvoju operativnih programov, s katerimi bi izboljšali pomoč in svetovanje pri vračanju, vključno s podporo za ponovno vključitev v tretjih državah vrnitve, ki naj bi jih države članice pripravljale že od leta 2017. Analiza bi morala vključevati tudi primerjavo stroškovne učinkovitosti prostovoljnih in prisilnih vrnitev. |
|
4.9 |
EESO želi omeniti primere dobre prakse nekaterih držav EU pri preprečevanju dolgotrajnega nepooblaščenega bivanja migrantov brez urejenega statusa, kot sta tako imenovano „ukoreninjenje“ v Španiji in „Duldung“ v Nemčiji in ki nekaterim tujcem, ki dolgoročno nezakonito prebivajo na danem ozemlju, z individualiziranim in selektivnim pristopom izjemoma omogočajo pridobitev zakonitega prebivanja, če izpolnjujejo konkretne zahteve. |
5. Analiza predlaganih sprememb
|
5.1 |
V besedilu direktive je jasno opredeljenih devet konkretnih sprememb, o katerih EESO izraža svoje mnenje. |
|
5.2 |
Določiti je treba objektivna merila na ravni EU za ugotavljanje obstoja ali neobstoja nevarnosti pobega, vključno z nedovoljenim sekundarnim gibanjem. Da bi se preprečile različne ali neučinkovite razlage, člen 6 predloga določa skupni seznam objektivnih meril za ugotavljanje obstoja nevarnosti pobega kot del splošne ocene posebnih okoliščin posameznega primera. Nabor meril je preširok in presega obseg Priporočila (EU) 2017/432. Posledica tega je, da se bo v praksi za večino migrantov brez urejenega statusa uporabljal postopek, ki bi se moral teoretično uporabljati izjemoma, čeprav direktiva predvideva dve vrsti postopkov vračanja – od katerih je eden nujen, izjemen, brez prostovoljnega odhoda in povezan z dodatnimi obveznostmi, drugi pa vsebuje varovalni ukrep z možnostjo prostovoljnega izpolnjevanja. |
|
5.2.1 |
Za natančno opredelitev pojma „nevarnost pobega“ lahko služi le omejeno število predlaganih objektivnih meril iz člena 6, ki izhajajo iz Priporočila (EU) 2017/432, kar v spremenjenem besedilu ustreza merilom iz točk (f), (h) in (k). V skladu z določbami člena 7 o obveznosti sodelovanja se kot ustrezno merilo lahko prizna tudi točka (j).
|
|
5.3 |
Pred analizo členov 7 in 8 ter drugih členov predloga je treba pojasniti naslednje: v celotnem besedilu predloga sprememb je jasno zapostavljena pravna narava odločbe o vrnitvi, ki bo po pojasnitvi postala podlaga za popolno izpodbijanje odstavka (3), kot je zapisan v novem členu 8 direktive. Odredba o vrnitvi je izvršna odločba določene države, ki neposredno vpliva na osebno področje pravic in interesov določenega človeka. Podlaga zanjo je poleg tega do določene mere neposredno ali posredno povezana z izpolnjevanjem obveznosti ali določenim ravnanjem, ki ga je ta oseba obtožena, in zasluži ustrezen postopek preverjanja resničnosti teh obtožb, ki bo v teh primerih gotovo neodvisnega značaja. S tem bi radi opozorili, da je izgon sankcija, kazen ali kazenski ukrep upravne, in ne kazenske narave, vendar se ureja na podlagi istih ustavnih načel in načel s področja temeljnih pravic kot kazensko pravo. |
|
5.4 |
V zvezi s členom 7 – obveznost sodelovanja: EESO ugotavlja, da po domnevi Komisije obveznost sodelovanja državljana tretje države s pristojnimi organi držav članic v vseh fazah postopka vračanja lahko pripomore k nemotenemu delovanju in učinkovitosti postopka. Vseeno pa je treba opozoriti, da to neposredno ogroža temeljno pravico do nepredložitve dokazov zoper sebe. Obveznosti iz tega člena se lahko strnejo v eni obveznosti, in sicer sodelovati pri ukrepu zoper samega sebe. V zvezi s členom 8 – odločba o vrnitvi: ta člen državam članicam na novo nalaga izdajo odločbe o vrnitvi takoj po sprejetju odločitve o prenehanju zakonitega prebivanja državljana tretje države, tudi odločbe o nepriznanju statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. EESO meni, da bi bilo treba člen 8 dopolniti z možnostjo, da se državljanu tretje države da ustrezna priložnost, da ozemlje zapusti sam ali da poišče alternativne rešitve za legalizacijo svojega statusa. |
|
5.5 |
Člen 9 – prostovoljni odhod: predlog na novo opredeljuje, da se v odločbi o vrnitvi določi ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, in sicer do trideset dni, in odpravlja izvirno določbo o obdobju od 7 do 30 dni. Čeprav je bilo mogoče že prej očitati to, da je najdaljše obdobje trajalo le 30 dni, je obstoj minimuma vendarle služil kot varovalni ukrep. Odprava tega minimuma omogoča državam članicam, da obdobja za prostovoljni odhod sploh ne dovolijo. |
|
5.6 |
Novi ukrep, uveden v členu 13, omogoča državam članicam, da nezakonito prebivajočemu državljanu tretje države, čigar nezakonito prebivanje v državah članicah se odkrije ob (prostovoljnem) izstopu iz EU, izdajo prepoved vstopa, ne da bi izdale odločbo o vrnitvi. V tem ukrepu EESO vidi uveljavitev sankcije proti določeni osebi v trenutku, ko ta ravna v skladu z zakonom, tj. zapušča ozemlje EU in končuje svoje nezakonito prebivanje. Po drugi strani pa se lahko ukrep lahko dojema kot zagotovilo proti ponavljajočemu se nezakonitemu vstopu na ozemlje zadevne države članice. |
|
5.7 |
Člen 14 o upravljanju vračanja od vsake države članice zahteva, da vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadalje razvija nacionalni sistem upravljanja vračanja, v okviru katerega se obdelujejo vse potrebne informacije za izvajanje te direktive, ki pa mora biti tehnično združljiv s centralnim sistemom EU. Člen 14 nadalje določa, da države članice oblikujejo operativne programe za pomoč pri prostovoljnem vračanju. |
|
5.7.1 |
Zaradi pomanjkljivosti schengenskega informacijskega sistema (SIS) so potrebni ukrepi za izboljšanje usklajevanja med državami članicami. Sporno pa je, ali je v ta namen res potrebna izrecna zakonodaja na ravni direktive, saj gre bolj ko ne za zelo praktična vprašanja upravljanja. |
|
5.7.2 |
Predlog, da države članice oblikujejo programe za zagotavljanje logistične, finančne in druge materialne oziroma stvarne pomoči v podporo prostovoljnega vračanja, ki bi vključevali programe za ponovno vključevanje, izhaja iz Priporočila (EU) 2017/432. Komisija bi morala podpirati, spremljati in ocenjevati oblikovanje teh programov. |
|
5.8 |
Člen 16 se osredotoča izključno le na „edini obvezni primer, v katerem se mora v skladu s tem predlogom odobriti samodejni suspenzivni učinek“, tj. da se utemelji izgon osebe, ki se ji zavrne prošnja za mednarodno zaščito. EESO sicer temu ne nasprotuje, vendar meni, da obstajajo tudi drugi primeri, ko bi bilo treba izgon samodejno odložiti, da bi se krepil okvir zaščite ali varovalnih ukrepov. To bi moralo med drugim vključevati:
|
|
5.9 |
Kar zadeva pridržanje in določitev najmanj trimesečnega obdobja v okviru najdaljšega obdobja zanj, je treba poudariti, da so po dejstvih sodeč koraki in ukrepi, ki so nujni za namen izgona v tretjo državo, bodisi izpeljani v manj kot treh mesecih bodisi se ne doseže skoraj nič niti s podaljšanjem tega obdobja, sploh pa ne z uveljavitvijo tako skrajnih ukrepov, kot je odvzem prostosti osebi, ki ni storila nobenega kaznivega dejanja. |
|
5.10 |
EESO vnovič poziva k uporabi drugih rešitev, kot sta zgoraj navedeni nemški „Duldung“ ali španski „arraigo“, saj je mogoče veliko prej kot v treh mesecih opredeliti, ali je mogoče neko osebo izgnati. Pridržanje ali pripor je preventivni ukrep, katerega namen je pospešiti izvedbo prisilnega vračanja ter preprečiti pobeg. Vendar je treba izključiti primere, ko bi se to zlorabljalo kot prikrita oblika zaporne kazni ali kot kazen za nezakonito priseljevanje. Tak zapor izrecno prepoveduje sodna praksa Sodišča EU (15). |
|
5.11 |
Direktiva bi morala zato zahtevati, da tovrstni centri za pridržanje niso primerljivi ali hujši kot zapori, in sicer z določbo, da organi kazenskega pregona ne izvajajo notranjega nadzora v njih, pač pa samo zunanji, za notranji nadzor pa so odgovorni drugi nacionalni organi ter da je v vsaki državi članici standard pravic pridržanih oseb v vseh svojih zakonskih vidikih enakopraven ali višji kot pravni status zapornikov. |
|
5.12 |
Sprememba, uvedena s členom 22(7), je popolnoma nepotrebna, saj je to vprašanje že urejeno v različnih azilnih postopkih držav članic. Vsekakor pa je nesorazmerno, da se osebi, ki je lahko do štiri mesece pridržana za namen vrnitve, ker je bila njena prošnja za azil zavrnjena, v novem šestmesečnem obdobju to znova zgodi, in sicer z istim namenom vrnitve. |
|
5.13 |
EESO se strinja s Komisijo, da je učinkovitost politike vračanja EU odvisna tudi od sodelovanja z državami izvora. EU je že dosegla določen napredek, vendar EESO kljub temu poziva Komisijo, naj nadaljuje prizadevanja na tem področju in države članice hkrati pozove, naj se oprejo na te dosežke in v celoti izkoristijo to ureditev. |
V Bruslju, 23. januarja 2019
Predsednik
Evropskega ekonomsko-socialnega odbora
Luca JAHIER
(1) COM(2018) 634 final.
(2) UL C 85, 8.4.2003, str. 51.
(3) COM(2002) 175 final.
(4) Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, 24.12.2008, str. 98).
(5) Priporočilo Komisije (EU) 2017/432 z dne 7. marca 2017 o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 66, 11.3.2017, str. 15).
(6) Glej mnenje EESO – Stroški nepriseljevanja (in nevključevanja) (UL C 110, 22.3.2019, str. 1).
(7) Zasedanje Evropskega sveta (28. junij 2018) – sklepi.
(8) Zasedanje Evropskega sveta (18. oktober 2018) – sklepi.
(9) IOM – Migration: Flow Monitoring Europe.
(10) UL C 85, 8.4.2003, str. 51.
(11) Glej poročilo Research Social Platform on Migration and Asylum z naslovom Migration – Crackdown on NGOs assisting refugees and other migrants.
(12) UL C 85, 8.4.2003, str. 51.
(13) Člena 32 in 33 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL L 158, 30.4.2004, str. 77).
(14) FF. Sporočilo št. 1493/2006, Williams Lecraft zoper Španijo.
(15) Sodbi Sodišča z dne 7. junija 2016, Affum, C-47/15, ECLI:EU:C:2016:408, in z dne 28. aprila 2011, El Dridi, C-61/11, ECLI:EU:C:2011:268.