Gre za predlog sklepa Sveta, ki se sprejme v skladu s členom 218(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), o podpisu Pariškega sporazuma k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: UNFCCC) v imenu Evropske unije.

Na 21. zasedanju Konference pogodbenic UNFCCC (poimenovanem COP 21), ki je potekalo od 30. novembra do 12. decembra 2015 v Parizu, je bil sprejet sporazum o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni. Sporazum bo začel veljati 30. dan po datumu, ko bo najmanj 55 pogodbenic Konvencije, katerih ocenjeni skupni delež emisij znaša najmanj 55 % vseh emisij toplogrednih plinov, deponiralo svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.

Sporazum bodo pogodbenice UNFCCC lahko podpisale med 22. aprilom 2016 in 21. aprilom 2017. Med pogodbenicami UNFCCC so Evropska unija in njene države članice. Slovesnost na visoki ravni ob podpisu bo potekala 22. aprila 2016 v New Yorku.

Pariški sporazum je mejnik pri krepitvi skupnega ukrepanja na svetovni ravni in pospeševanju globalnega prehoda na nizkoogljično družbo, odporno na podnebne spremembe. Pomenil bo napredek v primerjavi s Kjotskim protokolom iz leta 1997, ki je bil do Pariškega sporazuma edina mednarodna pravno zavezujoča pogodba o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in vsebuje zaveze do konca leta 2020. Pariški sporazum določa dolgoročen kvalitativen cilj za zmanjšanje emisij v skladu s ciljem, da se dvig globalne temperature omeji precej pod 2 °C in da se nadaljujejo prizadevanja, da dvig temperature ne preseže 1,5 °C. Za dosego tega cilja bodo pogodbenice določile ali posodobile cilje zmanjšanja emisij. Od leta 2023 naprej bodo pogodbenice vsakih 5 let na podlagi najnovejših znanstvenih dognanj in izvajanja opravile celovit pregled, v katerem bodo spremljale napredek ter obravnavale zmanjšanja emisij, prilagoditve in zagotovljeno podporo.

Pred COP 21 so pogodbenice UNFCCC predstavile svoje načrtovane, nacionalno določene prispevke k Sporazumu. Dne 6. marca 2015 so Evropska unija in njene države članice kot prvo večje gospodarstvo sporočile svoj načrtovani, nacionalno določeni prispevek, ki zajema zavezo za vsaj 40-odstotno domače zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030 v primerjavi z letom 1990, kot je določeno v sklepih Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030.

EU je že začela proces uresničevanja cilja 40-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. V zvezi s sektorji, ki so zajeti v sistemu za trgovanje z emisijami (ETS), je Komisija 15. julija 2015 sprejela predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb. Cilj predloga je doseganje navedenega cilja v sektorjih, zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami. V letu 2016 namerava Komisija pripraviti tudi predloge o določitvi ciljev držav članic za sektorje zunaj sistema za trgovanje z emisijami in o tem, kako integrirati emisije in odvzeme zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

V sklepih Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2014 je predviden tudi cilj, da bi do leta 2030 vsaj 27 % porabljene energije v EU izviralo iz obnovljivih virov. Okvirni cilj na ravni EU vsaj 27 % je določen tudi za izboljšanje energijske učinkovitosti do leta 2030. Komisija bo zato v letu 2016 dokončala pregled in predlagala ukrepe na področju energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti, vključno z energijsko učinkovitostjo stavb.

Predlog je oblikovan na podlagi člena 192(1) v povezavi s členom 218(5) PDEU. Člen 218 PDEU določa postopek za pogajanja o sporazumih in njihovo sklepanje med Evropsko unijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami. Odstavek 5 navedenega člena določa, da Svet na predlog Komisije kot pogajalca sprejme sklep o odobritvi podpisa sporazuma v imenu Evropske unije.

Evropska unija v skladu s členom 192(1) in členom 191 PDEU med drugim prispeva k uresničevanju naslednjih ciljev: ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja; spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov in zlasti boju proti podnebnim spremembam.

V Uniji obstaja obsežna zakonodaja za izvajanje teh ciljev, ki jo bo treba revidirati, da se omogoči izvajanje Pariškega sporazuma, kar je mogoče doseči samo z zakonodajo Unije.