28.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 76/105

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2015 z naslovom „Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo“ (COM(2015)0550),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 28. oktobra 2015 z naslovom „Strategija za enotni trg za Evropo – Analiza in dokazi“ (SWD(2015)0202),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 28. oktobra 2015 z naslovom „Poročilo o povezovanju enotnega trga in konkurenčnosti v EU in njenih državah članicah“ (SWD(2015)0203),

—

ob upoštevanju študije službe Evropskega parlamenta za raziskave iz septembra 2014 z naslovom „The Cost of Non-Europe in the Single Market“ (Stroški neukrepanja na ravni EU na enotnem trgu),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o notranjem trgu storitev: sedanje stanje in nadaljnje ukrepanje (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor v korist vseh udeležencev (2),

—

ob upoštevanju spletnega pregleda enotnega trga, objavljenega oktobra 2015,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0160/2016),

A.

ker evropski enotni trgi pomembno prispeva k evropskemu gospodarstvu;

B.

ker bi dokončna vzpostavitev enotnega trga na področju prostega pretoka blaga, storitev, javnega naročanja, digitalne ekonomije in večine zakonodaje o varstvu potrošnikov po ocenah prinesla gospodarske koristi med 651 milijard in 1,1 bilijonov EUR na leto, kar ustreza od 5 % do 8,63 % BDP EU;

C.

ker več kot 20 let po vzpostavitvi enotnega trga prosti pretok blaga in storitev med državami članicami še naprej otežujejo neupravičene netarifne ovire; ker je lahko vzgib za netarifne ovire protekcionizem in ker jih lahko spremljajo birokratski izzivi, ki pogosto niso sorazmerni z njihovim namenom;

D.

ker se ocenjuje, da enotni trg za storitev predstavlja 70 % evropskega gospodarstva, vendar šteje le za približno 20 % trgovine znotraj EU;

E.

ker je 25 % reguliranih poklicev reguliranih v le eni državi članici;

F.

ker bi potencialne koristi od delujočega enotnega digitalnega trga po ocenah lahko znašale približno 415 milijard EUR na leto, povečanje BDP pa približno 0,4 % v letu 2020 in ker številne vrzeli v zakonodaji EU otežujejo njegovo pravilno delovanje;

G.

ker sta se zaenkrat za čezmejno širitev preko tujih neposrednih naložb odločila le 2 % novih malih in srednjih podjetij(MSP), mikropodjetij ter zagonskih podjetij;

H.

ker so vrzeli v enotnem trgu, vključno z nepopolnim izvajanjem prava EU ali izvajanjem, ki ni skladno s cilji enotnega trga, v mnogih primerih povzročili slabšo izbiro proizvodov ter dražje blago in storitve;

I.

ker se stroški za podjetja kažejo v dražjih dobavnih verigah, zaradi česar so dražji njihovi proizvodi, ali pa v omejenem dostopu do poslovnih storitev, kar škoduje njihovi konkurenčnosti; ker je konkurenčni trg spodbuda za inovacije;

J.

ker tudi zapletenost sedanje ureditve DDV lahko šteje kot netarifna ovira;

K.

ker protikonkurenčni davčni dogovori med državami članicami in velikimi multinacionalnimi podjetji lahko štejejo kot neupravičena netarifna ovira;

L.

ker se podjetja in posamezniki srečujejo z velikimi ovirami pri čezmejnih dejavnostih na enotnem trgu, ker ni na voljo informacij, podpornih storitev in spletnih postopkov ali ti niso kakovostni, kar povzroča veliko upravno breme in znatne stroške zaradi usklajevanja;

M.

ker je spremljanje ovir in stroškov razdrobljeno in nesistematično in ker ni količinske opredelitve in jasnega ugotavljanja ovir in stroškov, kar otežuje razvrščanje prednostnih ukrepov politike;

1.

se zaveda, da kljub temu, da so bile tarifne ovire odpravljene že 1. julija 1968, prost pretok blaga in storitev še vedno ovirajo netarifne ovire, kot so neupravičeni nacionalni tehnični predpisi ter regulativni ali neregulativni pogoji, ki veljajo za dobavitelje proizvodov, ponudnike storitev in določbe o zagotavljanju storitev, ali birokracija; poudarja, da je za krepitev enotnega trga potrebno nujno ukrepanje na ravni Unije in držav članic, da bi odpravili te netarifne ovire;

2.

netarifne ovire razume kot nesorazmeren ali diskriminatoren regulativni ukrep, ki nazadnje pomeni breme ali strošek za podjetje, ki želi vstopiti na trg, ne velja pa za podjetja, ki so na trgu že prisotna, oziroma kot strošek, ki bremeni tuja podjetja, ne pa domačih, ne da bi to posegalo v pravico države članice, da ureja in izpolnjuje legitimne cilje javne politike, kot je varstvo okolja in pravic potrošnikov ali pravica do zaposlitve;

3.

priznava, da razlike na nacionalni ravni lahko nastopijo zaradi upravljanja na več ravneh; meni, da bi morala biti potreba po tem, da so ukrepi sorazmerni in v podporo ciljem javne politike, dobro razumljena na vseh ravneh regulativnega odločanja; meni, da lahko doslednost in skladnost politične in regulativne prakse znatno pripomore k zmanjšanju netarifnih ovir;

4.

meni, da bi bilo prav, da so v primerih, ko je netarifne ovire lahko upravičiti kot sorazmerne, informacije o drugačnih nacionalnih regulativnih zahtevah enostavno dostopne in da je s tem povezano zagotavljanje informacij in izvajanje postopkov čimbolj prijazno za uporabnika; meni, da se sedanji sistem, ki temelji na različnih vrstah kontaktnih točk, kamor med drugim sodijo kontaktne točke za proizvode in enotne kontaktne točke, izvaja po državah članicah nedosledno in je prezapleten; opozarja na pomen krepitve in racionalizacije obstoječih orodij enotnega trga za MSP, da se poenostavi njihova čezmejna širitev; poziva Komisijo in države članice, naj dajo večji poudarek usklajevanju in izboljšavi teh sistemov, zlasti potrebi po hitrem izboljšanju enotnih kontaktnih točk, in poziva Komisijo, naj do konca leta 2016 poroča Parlamentu o napredku in naslednjih korakih; poudarja, da je bolj odprta in glede regulativnih zahtev dostopnejša država članica bolj privlačna za naložbe od zunaj;

5.

pozdravlja pobudo za enotni digitalni portal, ki jo je Komisija napovedala v sporočilu o enotnem digitalnem trgu, kot pozitiven korak v to smer; poziva Komisijo, naj vzpostavi enotno kontaktno točko za podjetja in potrošnike za vse informacije, ki se nanašajo na enotni trg, pomoč in reševanje problemov ter nacionalne postopke in postopke na ravni EU, ki so potrebni za čezmejno delovanje v EU;

6.

meni, da je za odpravo netarifnih ovir pomembno, da Komisija in države članice sodelujejo pri izboljšanju delovanja SOLVIT, zlasti na geografskih območjih in v sektorjih industrije, kjer podjetja sistema SOLVIT ne uporabljajo pogosto in pristojni organ ne sprejme vseh predloženih zadev;

7.

poudarja, da za mnoga podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, ki želijo poslovati v drugi državi članici, ta širitev z njihovega zornega kota še vedno pomeni „poslovati mednarodno“; poudarja, da bi bilo treba malim in srednjim podjetjem ter zagonskim in inovativnim podjetjem, zlasti podjetjem ekonomije delitve, v celoti omogočiti, da rastejo s pomočjo čezmejne trgovine;

8.

meni, da bi morala biti ena od nalog Unije in posameznih njenih držav članic, da po potrebi odpravijo netarifne ovire, če jih ni mogoče utemeljiti ali ne podpirajo ciljev iz člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji, ki navaja, da Evropa temelji na visokokonkurenčnem socialno tržnem gospodarstvu;

9.

poudarja, da strategija za enotni digitalni trg in strategija za enotni digitalni trg za Evropo obsegata pobude, ki bi jih bilo treba izvajati hitro in ambiciozno, da bi zmanjšali netarifne ovire na enotnem trgu; poudarja, da je za te pobude bistveno, da temeljijo na načelih boljšega pravnega urejanja in na najučinkovitejših orodjih, kot so harmonizacija in vzajemno priznavanje;

10.

meni, da zaradi razlik v hitrosti prenosa in natančnosti izvajanja veljavnih direktiv na nacionalni ravni prihaja do pravne negotovosti za podjetja in do neenakih konkurenčnih pogojev na enotnem trgu;

11.

meni, da bi morale države članice povsod tam, kjer je Komisija razveljavila nepotrebno zakonodajo EU, hitro ukrepati in razveljaviti ustrezne notranje predpise;

12.

meni, da obsežno nespoštovanje prava Unije v državah članicah škoduje enotnemu trgu in potrošnikom; meni tudi, da počasen prenos vodi do tega, da imajo nekatere države članice koristi od neupravičenega podaljševanja roka za uskladitev; poziva, naj se pri sodelovanju med Komisijo in državami članicami nadalje spodbuja kultura skladnosti, kot je predvidena v strategiji o enotnem trgu; poudarja, da je treba hitro obravnavati vprašanje neskladnosti v državah članicah;

13.

opozarja Komisijo in države članice na problematiko nekaterih nacionalnih vlad, ki prenesene direktive pri izvajanju prava EU dopolnjujejo z dodatnimi predpisi, to je tako imenovano „čezmerno prenašanje“;

14.

opozarja, da v zadnjem času naraščata intenzivnost in število pregledov tujih izvajalcev storitev; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo ti pregledi sorazmerni, upravičeni in nediskriminatorni;

15.

opozarja, da je za enotni trg enako škodljivo, da države članice nedosledno izvršujejo veljavna, pravilno prenesena pravila, kot če bi jih prenesle z zamudo; meni, da postaneta spoštovanje in izvrševanje pravil še večji izziv tedaj, ko se splošno uporabljenim opredelitvam, na primer sledljivosti ali dajanju na trg, v različnih predpisih pripisujejo različni pomeni;

16.

meni, da to, da se v različnih državah članicah ista pravila uporabljajo neenako, lahko privede do nastanka novih neupravičenih netarifnih ovir; poziva Komisijo, naj stori vse, kar je v njeni moči, da bi čim prej čimbolj zmanjšala razlike;

17.

meni, da bi morala Komisija zagotoviti, da bi se bolj uporabljale smernice v zvezi z izvajanjem direktiv, ker je to lahko koristno orodje za zagotavljanje enotnejšega izvajanja;

18.

ugotavlja, da na nacionalni ravni ostajajo razlike pri regulaciji proizvodnih trgov, s katerimi se morajo še vedno ukvarjati podjetja, ki delujejo čezmejno, tako glede stopnje omejitev kot tudi razlik med državami članicami; meni, da morajo zaradi tega podjetja po nepotrebnem prilagajati svoje proizvode in storitve, da ustrezajo različnim standardom in ponavljajočim se testiranjem, kar omejuje trgovanje znotraj EU, zmanjšuje rast in ovira ustvarjanje delovnih mest;

19.

meni, da na ekonomijo obsega negativno vpliva to, da je treba izdelovati različne linije proizvodov, posledica pa je, da breme tega, najsibo pravno, finančno ali drugačno, nesorazmerno nosijo mala in srednja ter mikro podjetja;

20.

opozarja na nizke stopnje dosedanjih čezmejnih javnih naročil, saj je le 20 % vseh javnih naročil v Uniji, objavljenih na vseevropskih platformah, in samo 3,5 % pogodb oddanih podjetjem iz drugih držav članic; poudarja težave, ki jih imajo predvsem mala in srednja podjetja pri udeležbi v čezmejnih postopkih javnih naročil; v zvezi s tem poudarja pomen novih direktiv EU o javnih naročilih in podeljevanju koncesij, ki so jih morale države članice do aprila 2016 prenesti v nacionalno zakonodajo; poziva države članice, naj v celoti izvajajo to zakonodajo, ki vključuje popolnoma elektronske postopke javnih naročil;

21.

poudarja, da so stroški zagotavljanja skladnosti, ki izhajajo iz zahtev za DDV, ena največjih netarifnih ovir; zahteva praktične predloge za poenostavitev DDV;

22.

priznava, da je mogoče različne ureditve DDV v Uniji razumeti kot netarifno oviro; poudarja, da je majhna enotna točka za DDV (VAT MOSS) dober način za odpravljanje ovire in zlasti za podporo MSP pri njihovi čezmejni dejavnosti; priznava, da še ostajajo nekatera vprašanja v zvezi s sistemom te kontaktne točke odprta; poziva Komisijo, naj podjetjem v EU še olajša plačevanje obveznosti DDV;

23.

meni, da neupravičene netarifne ovire sprožajo tudi mnoge nacionalne upravne prakse, vključno z zahtevami po tem, da dokumente urejajo nacionalna telesa ali uradi; poziva države članice, naj uporabijo rešitve e-upravljanja, ki vključujejo dajanje prednosti interoperabilnosti in digitalnim podpisom, da posodobijo svoje javne uprave, pri čemer naj se zgledujejo npr. po Estoniji in Danski, z zagotavljanjem več in dostopnejših digitalnih storitev za državljane in podjetja ter s spodbujanjem lažjega čezmejnega sodelovanja in interoperabilnosti javnih uprav, ne da bi to vplivalo na varstvo osebnih podatkov; meni, da je uporaba e-upravljanja pomembno orodje za podjetja, kar pa ne bi smelo izključevati drugačnega dostopanja do informacij ali zapostavljenim državljanom, ki ne morejo dostopati do digitalnih storitev;

24.

poziva Komisijo, naj sprejme odločen pristop pri izvajanju v praksi in zagotovi ustrezno uporabo in izvajanje pravil o enotnem trgu v državah članicah; meni, da bi bilo proces izvajanja prenesenih direktiv bolje uskladiti, na primer z delavnicami o prenosu, ki bi jih organizirala Komisija, ter izmenjavo najboljše praksi, da bi že v zgodnji fazi čimbolj zmanjšali razlike med pravnimi sistemi posameznih držav članic;

25.

poudarja pomen načela vzajemnega priznavanja pri zagotavljanju dostopa do enotnega trga za blago, ki ni harmonizirano na ravni Unije, in v primerih, ko imajo države članice notranja, pogosto zelo različna pravila za proizvode, ki so sicer zasnovana na istem cilju;

26.

poudarja, da mnoga podjetja ne poznajo vzajemnega priznavanja in mislijo, da se morajo pri trgovanju na enotnem trgu ravnati po nacionalnih zahtevah v namembni državi članici;

27.

poziva Komisijo, naj ukrepa, da bi se izboljšala uporaba načela vzajemnega priznavanja; ob tem pričakuje, da bo Komisija predstavila načrte za boljše poznavanje vzajemnega priznavanja in pregled uredbe o vzajemnem priznavanju; meni, da je harmonizacija tudi učinkovito orožje za zagotovitev enakopravnega dostopa do blaga in storitev na enotnem trgu;

28.

opozarja na probleme ponudnikov storitev, zlasti poslovnih, in storitev v prevoznem sektorju in gradbeništvu, ki so posledica številnih in raznolikih neupravičenih in nesorazmernih zahtev po dovoljenjih, registraciji, vnaprejšnjem obveščanju ali zahtev glede dejanskega sedeža; poudarja, da bi to lahko vodilo v diskriminacijo tujih ponudnikov storitev, kar bi bilo v nasprotju z načelom prostega pretoka storitev; v zvezi s tem zahteva bolj razvit sistem e-uprave in elektronske registracije, da bi poenostavili postopek za ponudnike storitev;

29.

poudarja, da enotni trg ovirata zlasti pomanjkljivo izvajanje direktive o storitvah in njena različna uporaba;

30.

poudarja, da je potrebno jasno in enotno regulativno okolje, tako da se bodo lahko razvijale storitve in trg, da bodo delavci zaščiteni, da se obstoječi in novi gospodarski subjekti na enotnem trgu EU ne bodo spopadali z nesmiselnimi regulativnimi ovirami, ne glede na vrsto dejavnosti, ki jo opravljajo;

31.

opozarja tudi na neupravičene ali nesorazmerne omejitve v nekaterih državah članicah glede pravne oblike ponudnikov storitev in njihove delniške in vodstvene strukture, pa tudi glede omejitev, ki veljajo za skupno opravljanje poklica; poudarja, da so nekatere omejitve lahko nesorazmerna ali neupravičena ovira za čezmejno opravljanje storitev; poudarja, da je treba zagotoviti dosledno oceno sorazmernosti regulativnih zahtev in omejitev za storitve;

32.

poudarja, da bi lahko obveznost predhodnega obveščanja, predpisana v direktivi o storitvah, uspešno prispevala k omejitvi ali odpravi neupravičenih netarifnih ovir, vendar so jo države članice in Komisija zanemarile; zato pozdravlja, da je ta obveznost ponovno v središču strategije za enotni trg, saj se lahko skozi zgodnjo obvezo nacionalni ukrepi pregledajo in problemi odpravijo, še preden nastanejo; poleg tega meni, da bi bilo treba od držav članic zahtevati natančnejše utemeljitve, kadar uvajajo nove regulativne ukrepe; poudarja pozitivne izkušnje s postopkom priglasitve za proizvode in predlaga, naj se uporablja kot primer za izboljšanje postopka za storitve;

33.

poudarja, da je sektor javnih storitev zaradi opravljanja nalog splošnega pomena posebej zaščiten, kar zadeva pravila enotnega trga, zato pravila, ki so jih določili javni organi za dobro delovanje teh storitev, niso netarifne ovire; v zvezi s tem opozarja, da se za socialne in zdravstvene storitve ne uporablja direktiva o storitvah;

34.

opozarja, da morajo včasih ponudniki gradbenih storitev že v matični državi izpolnjevati nekatere organizacijske zahteve, vključno glede organizacijskih shem certificiranja, zaradi katerih svoje storitve težko ponudijo čez mejo, kar odvrača od prostega pretoka gradbenih storitev in strokovnjakov;

35.

poziva Komisijo, naj se posveti obravnavi teh ovir, če je smiselno tudi z izboljšanim vzajemnim priznavanjem, po potrebi pa tudi z zakonodajnim ukrepanjem; poudarja, da prihodnji ukrepi, kot je predlagani potni list za storitve, ne bi smeli povzročati dodatnih upravnih bremen, temveč bi morali odpravljati netarifne ovire;

36.

poziva Komisijo, naj se posveti obremenitvam v zvezi z razdrobljenim bančnim sektorjem v Evropi, ki nerezidentom, zlasti MSP, povzroča težave pri odpiranju bančnega računa v drugi državi članici;

37.

poudarja, da so nekateri predpisi držav članic o dostopu do reguliranih poklicev in njihovem opravljanju včasih nesorazmerni in lahko povzročajo nepotrebne regulativne ovire, s katerimi omejujejo dostop do nekaterih poklicev ter mobilnost ponudnikov storitev v reguliranih poklicih; vendar priznava pomen zagotavljanja poštene konkurenčnosti, kakovosti usposabljanja in podpiranja uspešnih sistemov kvalifikacije

38.

se strinja s stališčem Komisije, da bi bilo treba dualne sisteme izobraževanja priporočiti kot primere dobre prakse v Evropski uniji;

39.

pozdravlja vzajemno vrednotenje, ki je bilo opravljeno v preteklih dveh letih; meni, da so lahko postopki vzajemnega strokovnega pregleda, če so dobro pripravljeni in spodbujajo odprto razpravo med državami članicami, učinkovito sredstvo pri spodbujanju sprememb; spodbuja države članice in Komisijo, naj to prakso še razširijo, zlasti na druga področja predpisov o enotnem trgu;

40.

poziva Komisijo, naj reformo prednostnih nalog držav članic na področju strokovnih storitev začne obravnavati v kontekstu evropskega semestra in specifičnih priporočil o deregulaciji določenih poklicev v državah članicah;

41.

opozarja na vzajemni strokovni pregled pogojev ustanavljanja v maloprodajnem sektorju, ki je bil izveden v letih 2014–2015 in je pokazal, da se trgovci pri ustanavljanju in delovanju podjetij na skupnem trgu pogosto soočajo z nesorazmernimi in neustreznimi pogoji in postopki;

42.

poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo postopek sproščanja potenciala za dokončanje enotnega digitalnega trga in izvajanje digitalne agende EU;

43.

poudarja, da nekatere države članice uvajajo pravila, ki diskriminirajo trgovino na drobno in debelo na podlagi površin, kjer se izvaja gospodarska dejavnost, velikosti podjetja ali izvora kapitala, kar ni skladno s konceptom svobodnega trga in načeli svobodne konkurence ter omejuje razvoj trga dela;

44.

poudarja, da predpisi, ki uvajajo omejitve v zvezi z dejavnostmi prodaje na drobno in debelo in so v nasprotju s pravom EU in nesorazmerne, lahko ustvarijo velike ovire za dostop na trg, kar vodi v manjše število novih trgovin, oviranje razvoja konkurence in visoke cene za potrošnike; ob tem poudarja, da nekateri ukrepi, vključno s pristojbinami in stroški inšpekcij, morda res delujejo kot netarifna ovira, če niso upravičene zaradi legitimnih ciljev javne politike; meni, da nobena operativna omejitev, ki se uveljavi za dejavnosti prodaje na drobno ali debelo, ne bi smela teh dejavnosti omejevati neupravičeno ali nesorazmerno in ne sme voditi do dejanske diskriminacije udeležencev na trgu;

45.

poziva Komisijo, naj opredeli najboljšo prakso pri ustanavljanju maloprodajnih podjetij in pri omejitvah glede njihovega delovanja na enotnem trgu, ob spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

46.

poziva Komisijo, naj preuči operativne omejitve za maloprodajo in veleprodajo na enotnem trgu, po potrebi predstavi predloge reform in poroča o rezultatih analize spomladi 2017;

47.

poudarja, da je dostopna, cenovno sprejemljiva, učinkovita in kakovostna dostava paketov bistven pogoj za cvetočo čezmejno e-trgovanje ki bo zlasti koristila MSP in potrošnikom;

48.

poziva Komisijo, naj v letu 2016 pripravi celovit pregled netarifnih ovir na enotnem trgu in analizo sredstev za njihovo odpravo, pri tem pa jasno sorazmerno razlikuje med netarifnimi ovirami in predpisi za izvajanje legitimnih ciljev javne politike držav članic, vključno z ambicioznim predlogom za čimprejšnjo odpravo teh netarifnih ovir, da bi sprostili še vedno neizkoriščeni potencial enotnega trga;

49.

poziva Komisijo, naj začne pravočasno pregledovati politiko in zakonodajne ukrepe EU na novih področjih z obsežnim posvetovanjem deležnikov, zlasti MSP in organizacijami civilne družbe;

50.

poziva Komisijo, naj najprej zagotovi, da bodo države članice spoštovale obstoječa pravila o enotnem trgu, namesto da bi ustvarjala nove, dodatne zakonodajne akte o zadevah, ki jih zajemajo obstoječa pravila;

51.

poziva Komisijo, naj poglobi svoje delo v zvezi z izvrševanjem in načeli, na katerih je osnovan enotni trg; meni, da je lahko zgodnje posredovanje v primeru nacionalnih ukrepov ali izvedbenih postopkov, ki pomenijo neupravičene netarifne ovire, učinkovitejše in hitrejše za doseganje rezultatov kot pa postopki za ugotavljanje kršitev; vseeno poudarja, da mora Komisija uporabiti vse razpoložljive ukrepe, vključno z dajanjem prednosti postopkom za ugotavljanje kršitev, v primeru resnih ali vztrajnih kršitev ali neustrezne uporabe prava Unije, da bi zagotovila dosledno izvajanje zakonodaje EU o enotnem trgu;

52.

obžaluje, da je dostop Parlamenta do ustreznih informacij v zvezi s postopki pred ugotavljanjem kršitev in postopki za njihovo ugotavljanje še vedno omejen, in v zvezi s tem poziva k večji preglednosti ob ustreznem upoštevanju pravil zaupnosti;

53.

poziva države članice, naj na enotni trg gledajo kot na skupno pobudo, ki zahteva usklajeno in kolektivno vzdrževanje ter je pogoj, da je gospodarstvo EU konkurenčno; meni, da konec koncev posledice neupravičenih netarifnih ovir nosijo domači potrošniki, ki jim je onemogočen dostop do novih udeležencev na domačem trgu in ki se morajo sprijazniti z višjimi stroški, slabšo kakovostjo in omejeno ponudbo; meni, da bi morale države članice nameniti več časa horizontalnim vprašanjem enotnega trga in opredeliti, na katerih področjih mora ena ali več držav članic ukrepati prvenstveno, da se enotni trg ohrani in še poglobi;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropskemu svetu ter vladam in parlamentom držav članic.