28.6.2018

SL

Uradni list Evropske unije

C 227/20

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga Turčije v begunski krizi

(mnenje na lastno pobudo)

(2018/C 227/03)

Poročevalec:

Dimitris DIMITRIADIS

Sklep plenarne skupščine	22. 9. 2016
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 11. 2017
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	14. 2. 2018
Plenarno zasedanje št.	532
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	227/6/12

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) priznava, da ima Turčija pomembno in odločilno vlogo pri obvladovanju t. i. begunske krize na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter na območju Sredozemlja ter da si je prizadevala, da bi problem rešila z lastnimi sredstvi, pa tudi s pomočjo EU in mednarodne skupnosti.

1.2

EESO ugotavlja, da EU kljub izjemno občutljivim razmeram zaradi t. i. begunske krize še vedno ni uspelo vzpostaviti niti kredibilne in učinkovite skupne evropske politike priseljevanja niti skupnega evropskega azilnega sistema, saj so se nekatere države neupravičeno uprle izpolnjevanju svojih pravnih obveznosti tako iz mednarodnih konvencij kot tudi Pogodb EU ter spoštovanju sklepov, ki so bili soglasno sprejeti na srečanjih na vrhu oziroma na zasedanjih Sveta ministrov. Zato poziva Svet in Komisijo, naj si bolj odločno prizadevata za razrešitev tega vprašanja ter od držav članic, ki ne izpolnjujejo svojih evropskih obveznosti, zahtevata takojšnje sprejetje potrebnih ukrepov.

1.3

EESO ostro obsoja ksenofobični odnos nekaterih držav članic v času begunske krize in meni, da je ta v nasprotju s temeljnimi vrednotami EU.

1.4

EESO ponovno poudarja, da je pripravljen na kakršen koli način prispevati k reševanju begunske krize, v sodelovanju z evropskimi institucijami in organizacijami civilne družbe (delodajalci, delavci in nevladnimi organizacijami), kar je že dokazal z obsežnim delom, ki ga je opravil doslej s pripravo številnih mnenj in izvedbo misij v države, ki jih je prizadela ta humanitarna katastrofa.

1.5

Število ljudi, ki nezakonito prečkajo evropske meje ali umirajo v Egejskem morju, se od podpisa izjave EU in Turčije znatno in stalno zmanjšuje. Obenem pa hitro narašča pritok beguncev v druge države na jugu, zaradi česar je EESO še posebej zaskrbljen. Učinkovitost držav članic EU pri preseljevanju in premeščanju beguncev je še vedno nespodbudna. To še vedno poteka prepočasi in ne zadošča za izpolnjevanje ciljev glede preselitve in premestitve vseh, ki so do tega upravičeni, čeprav so bili postavljeni ustrezni temelji za izvajanje teh programov.

1.6

EESO meni, da bi morala Turčija v skladu z mednarodnimi in evropskimi standardi (1) oblikovati enoten sistem za priznanje mednarodne zaščite prosilcem za azil, ki ne razlikuje med prosilci za mednarodno zaščito glede na njihovo nacionalnost in vsem podeljuje enako zaščito. Med drugim predlaga odpravo geografskih omejitev za prosilce za azil iz neevropskih držav ter razlikovanja med sirskimi in nesirskimi prosilci za azil (2). Prav tako je treba zagotavljati načelo nevračanja.

1.7

EESO meni, da je treba izboljšati nastanitvene pogoje v Turčiji, pa tudi politike za socialno in ekonomsko vključevanje beguncev s priznanim statusom, zlasti njihov dostop do zaposlovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja in stanovanj. Posebej bi se bilo treba posvetiti zaščiti mladoletnikov in otrok brez spremstva, jim predvsem omogočiti dostop do izobraževanja in jih zaščititi pred prisilnim delom in prisilnimi porokami (3).

1.8

EESO poziva, da se na podlagi izjave EU in Turčije o beguncih vzpostavi premišljen in neodvisen mehanizem za spremljanje in nadzor, s katerim bi v sodelovanju s turškimi organi, mednarodnimi nevladnimi organizacijami in specializiranimi humanitarnimi organizacijami spremljali, ali obe strani izpolnjujeta pogoje, o katerih sta se dogovorili, in pri tem spoštujeta mednarodno in evropsko pravo (4).

1.9

Za EESO je bistvenega pomena okrepiti vlogo Evropske agencije za mejno in obalno stražo ter tako v skladu z mednarodnim pravom razbiti mreže za trgovino z ljudmi in se boriti proti tihotapljenju ljudi (5).

1.10

EESO poziva države članice EU, ki doslej niso sodelovale pri postopkih za premestitev in preselitev, k spoštovanju s tem povezanih obveznosti, ter se zavzema za pospešitev ustreznih programov. Sodbi Sodišča Evropske unije sta glede tega pozitiven korak, tako kot prizadevanja Komisije za boljše usklajevanje med institucijami EU in državami članicami. Sodišče je v sodbah neposredno obsodilo ravnanje nekaterih držav članic, ki na svojem ozemlju ne želijo sprejemati beguncev, in opozorilo, da je to v nasprotju z obveznostmi držav članic Unije glede solidarnosti in pravične porazdelitve bremena v okviru azilne politike.

1.11

EESO je zelo zaskrbljen zaradi splošnega stanja na področju človekovih pravic v Turčiji, zlasti od neuspelega poskusa državnega udara naprej. Poleg tega meni, da utegnejo biti načela in vrednote EU, določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji, pod sedanjo turško vlado ogroženi (6). Še posebej je zaskrbljen, ker organizacije civilne družbe v Turčiji zaradi razglasitve izrednih razmer ne morejo delovati neovirano, saj meni, da imajo za humanitarni položaj beguncev ključno vlogo tako pri načrtovanju kot izvajanju programov za njihovo vključevanje v lokalne skupnosti.

1.12

EESO je mnenja, da imajo socialni partnerji v Turčiji lahko – in morajo imeti – pomembno vlogo pri obvladovanju begunske krize.

1.13

EESO je zaskrbljen zaradi nedavnih napetosti v odnosih med EU in Turčijo ter morebitnih posledic še večje napetosti za izvajanje sporazuma med državama in na splošno za njune medsebojne odnose. Še vedno je mnenja, da bi morali biti odnosi med državama usmerjeni v ohranitev možnosti pristopa Turčije k EU ob doslednem spoštovanju evropskega pravnega reda.

2.   Uvodne ugotovitve: od evropske agende o migracijah do sporazuma, sklenjenega 18. marca 2016

2.1

Po izbruhu vojne v Siriji, ki je sprožila hudo humanitarno krizo, in zaradi občutljivih razmer v Iraku, ki so nastale zaradi stalne politične nestabilnosti, je začelo turško mejo v nečloveških pogojih prečkati na tisoče beguncev, katerih končni cilj je bil doseči zlasti srednjeevropske države EU. Turčija se je znašla v vlogi „gostiteljice“ približno treh milijonov ljudi, ki so prečkali vojna območja in pri tem tvegali življenje, nato pa poskušali in še vedno poskušajo nedovoljeno prečkati meje Evrope in priti do Grčije, s čimer znova tvegajo življenje.

2.2

V t. i. begunski krizi, ki je postala eden od glavnih nerešenih problemov EU, je Turčija kot prva država sprejema imela in še vedno ima posebej pomembno vlogo.

2.3

Evropska agenda o migracijah, ki je bila sprejeta maja 2015 po težavnih in dolgotrajnih pogajanjih med državami članicami, predstavlja prvi poskus EU, da bi zmanjšala stisko tisočih beguncev, ki pri prečkanju vojnih območij in poskusih prečkanja Sredozemlja tvegajo življenje. Prvič sta bila uvedena koncepta notranje premestitve in preselitve. V agendi so določeni takojšnji in dolgoročni ukrepi za obvladovanje velikih migracijskih tokov, s katerimi se sooča EU, zlasti pa sredozemske države, ter za reševanje problemov, ki se pojavljajo pri obvladovanju tovrstnih kriz. Med ukrepi so tudi potrojitev finančnih sredstev za agencijo Frontex, premestitev beguncev in migrantov v države članice EU na podlagi specifičnih meril in kvot, prva uporaba izrednega mehanizma za pomoč državam članicam, ki se soočajo z nenadnim pritokom beguncev, v skladu s členom 78(3) PDEU, ter začetek operacije za razbitje mrež za trgovino z ljudmi in boj proti tihotapljenju ljudi v Sredozemlju v okviru skupne varnostne in obrambne politike in v skladu z mednarodnim pravom.

2.4

EU in Turčija sta poleg tega 18. marca 2016 sprejeli izjavo, s katero naj bi omejili begunsko krizo in ki je bila iz postopkovnih razlogov opredeljena kot neformalni sporazum o nedovoljenih migracijah iz Turčije v EU, ter nedovoljene migracije nadomestili z zakonitimi načini za preselitev beguncev znotraj Evropske unije (7). Določbe izjave vključujejo: (i) Vsi „migranti brez urejenega statusa“, ki bodo v Grčijo prišli prek Turčije od 20. marca 2016 naprej, bodo na podlagi dvostranskega sporazuma med obema državama vrnjeni v Turčijo. (ii) Migranti, ki za azil ne bodo zaprosili, oziroma migranti, katerih prošnja za azil je bila ocenjena kot neutemeljena ali nedopustna, bodo vrnjeni v Turčijo. (iii) Grčija in Turčija se bosta ob pomoči institucij in agencij EU dogovorili o vseh potrebnih dvostranskih ureditvah, kakor tudi o prisotnosti turških uradnikov na grških otokih ter grških uradnikov v Turčiji od 20. marca 2016 naprej, da se zagotovi izvajanje teh ureditev. (iv) Za vsakega Sirca, vrnjenega v Turčijo z grških otokov, bo v EU premeščen drug Sirec. (v) V sodelovanju s Komisijo, agencijami EU, Visokim komisarjem ZN za begunce in drugimi državami članicami bo vzpostavljen mehanizem za izvajanje načela „eden za enega“ od dneva začetka vračanja. (vi) Prednost pri preselitvi v EU bodo imeli Sirci v Turčiji in ne v Grčiji, od teh pa bodo prednost imeli migranti, ki prej niso vstopili ali skušali vstopiti v EU.

2.5

Komisija v dodatnem informativnem gradivu v zvezi z izjavo EU in Turčije z dne 18. marca 2016 (8) izpostavlja možnost opredelitve Turčije kot „varne tretje države“ (9). Tudi v Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah je naveden enak zaključek: pojem varne tretje države, kot je opredeljen v direktivi o azilnih postopkih, po mnenju Komisije ne zahteva, da je država ratificirala Ženevsko konvencijo brez geografskega pridržka, da pa lahko prosilec načeloma pridobi zaščito v skladu z navedeno konvencijo (10).

2.6

EESO po drugi strani meni, da se koncept varne izvorne države nikakor ne sme uporabljati v primerih nespoštovanja svobode tiska ali kršitve politične pluralnosti ter za države, kjer prihaja do preganjanja na podlagi spola in/ali spolne usmerjenosti ali pripadnosti nacionalni, etnični, kulturni ali verski manjšini. Pri uvrščanju držav na seznam varnih izvornih držav je treba (med drugim) vsekakor preučiti tudi posodobljene informacije iz virov, kot so Evropsko sodišče za človekove pravice, Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), Evropski azilni podporni urad (EASO), Svet Evrope in druge organizacije za človekove pravice (11).

2.7

Število ljudi, ki nezakonito prečkajo evropske meje ali umirajo v Egejskem morju, se po podpisu izjave EU in Turčije znatno in stalno zmanjšuje (12). Obenem pa hitro narašča pritok beguncev v druge države na jugu, zaradi česar je EESO še posebej zaskrbljen. Učinkovitost držav članic EU pri preseljevanju in premeščanju beguncev je še vedno nespodbudna. To še vedno poteka prepočasi in ne zadošča za izpolnjevanje ciljev glede preselitve in premestitve vseh, ki so do tega upravičeni, čeprav so bili postavljeni ustrezni temelji za izvajanje teh programov (13).

3.   Mehanizem varne države: varna tretja država in prva država azila

3.1

Koncepti „varne izvorne države“, „varne tretje države“ in „prve države azila“ so opredeljeni v Direktivi 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki določa skupne procesne standarde in jamstva za osebe, ki v državah članicah EU iščejo mednarodno zaščito. V direktivi so pravzaprav opredeljene štiri kategorije varnih držav: to so prva država azila (člen 35), varna tretja država (člen 38), varna izvorna država (člen 36), varne izvorne države (člen 37) in evropska varna tretja država (člen 39) (14).

3.2

Pri sočasnem branju člena 39 o evropskih varnih tretjih državah in člena 35 o prvi državi azila Direktive 2013/32/EU se pokaže višji oziroma nižji status mednarodne zaščite, medtem ko je status zaščite v skladu z režimom varne tretje države iz člena 38 med enim in drugim. Člen 39 zagotavlja najvišjo raven zaščite, saj se nanaša na države, ki so ratificirale Ženevsko konvencijo brez geografskih omejitev, zato nudijo največjo možno zaščito v okviru konvencije, v celoti izvajajo člen 36 konvencije, zanje pa veljajo tudi mehanizmi za nadzor iz konvencije. Ravno nasprotno pa je člen 35 direktive omejen na zagotavljanje zaščite beguncem ali druge ustrezne zaščite, pri čemer je poudarek na načelu nevračanja.

3.3

Država v skladu s členom 38 Direktive 2013/32/EU velja za varno tretjo državo za posameznega prosilca, če na splošno izpolnjuje naslednja merila: (a) življenje in svoboda nista ogrožena zaradi rasne, verske ali narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, (b) zadevna država v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja, (c) ni tveganja resne škode za prosilca, (d) država prepoveduje odstranitev prosilca v državo, v kateri bi mu grozilo mučenje ali krute, nečloveške in poniževalne kazni ali ravnanje, kakor je določeno v mednarodnem pravu, (e) mogoče je zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba priznana kot begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo, in (f) med prosilcem in zadevno tretjo državo obstaja povezava, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Če torej pristojni organi presodijo, da je država, kot je Turčija, za prosilca prva država azila ali varna tretja država, sprejmejo odločitev, s katero prošnjo za mednarodno zaščito zavržejo kot nedopustno, ne da bi preučili njeno vsebino (15).

3.4

Načelo nevračanja je temelj sistema mednarodne zaščite beguncev in je zapisano v členu 33(1) Ženevske konvencije iz leta 1951 (16). UNHCR je ugotovil, da ta člen v konvencijo uvaja osrednje načelo, ki je zdaj del običajnega mednarodnega prava, torej je zavezujoče za vse države mednarodne skupnosti, ne glede na to, ali so Ženevsko konvencijo ratificirale ali ne (17).

3.5

Zato je vsakdo, ki je v skladu s konvencijo iz leta 1951 begunec ali ki v skladu s členom 1(a)(2) te konvencije izpolnjuje merila za opredelitev kot begunca, tudi če mu ta status ni uradno priznan, deležen zaščite, ki je zagotovljena s členom 33(1) (18). To je še posebej pomembno za prosilce za azil, saj so ti lahko begunci, kar pomeni, da ne smejo biti odstranjeni ali izgnani iz države azila, dokler ni sprejeta dokončna odločitev o njihovem statusu (19).

4.   Turčija kot „varna tretja država“

4.1

Turčija od leta 2011 gosti največ beguncev iz Sirije (več kot tri milijone: 3 222 000). Libanon, država s približno 4,8 milijona prebivalcev, gosti več kot milijon registriranih beguncev. V Jordaniji je tretje največje število beguncev iz Sirije (654 582), medtem ko je v Iraku in Egiptu po zadnjih uradnih podatkih 244 235 oziroma 124 534 registriranih beguncev (20).

4.2

Turčija je ratificirala Ženevsko konvencijo in njen protokol iz leta 1967, vendar pa ohranja geografski pridržek za prosilce za azil iz neevropskih držav. V praksi priznava samo begunce iz Evrope, kar pomeni države, ki so članice Sveta Evrope (21). Aprila 2014 je sprejela nov zakon o tujcih in mednarodni zaščiti. V njem so opredeljene štiri vrste statusa zaščite v državi: (a) „status begunca“ za osebe s statusom begunca v skladu z Ženevsko konvencijo, ki so državljani ene od 47 držav članic Sveta Evrope, (b) „pogojni status begunca“ za osebe s statusom begunca iz neevropskih držav, (c) „subsidiarna zaščita“, ki se lahko prizna evropskim in neevropskim državljanom, ki ne izpolnjujejo meril Ženevske konvencije za priznanje statusa begunca, vendar pa bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen, mučenje ali drugo nečloveško in ponižujoče ravnanje, oziroma bi lahko utrpeli škodo zaradi oboroženih spopadov v njihovi državi, in (d) „začasna zaščita“, ki se prizna v primeru množičnega pritoka beguncev (22).

4.3

Sircem, ki so v državo prispeli v velikem številu, je bil najprej priznan status „obiskovalca“ (tur. misâfir), nato pa začasna zaščita, niso pa imeli pravice do vložitve prošnje za priznanje statusa begunca. Cilj te določbe je, da v Turčiji ostanejo le tako dolgo, dokler v Siriji traja vojna, po izboljšanju razmer pa se spet vrnejo v domovino.

4.3.1

Državljani drugih držav (Nesirci) lahko za azil zaprosijo posamično, njihove vloge pa se nato obravnavajo po vzporednem postopku v skladu z novim zakonom o tujcih in mednarodni zaščiti, ki je začel veljati aprila 2014. V okviru tega postopka se prosilce usmeri na generalni direktorat za upravljanje migracij, kjer jim določijo status, ter na UNHCR, kjer jim ravno tako določijo status in oblikujejo priporočila glede premestitev. Odločbe UNHCR nimajo pravne veljave, jih pa generalni direktorat za upravljanje migracij upošteva pri svoji oceni. Jasno je torej, da turška zakonodaja na tem področju določa različne standarde zaščite ter postopkovna pravila za Sirce in državljane drugih tretjih držav, zaradi česar nastajajo razlike pri dostopu do zaščite in pogojih zanjo.

4.4

Resne ovire, pomanjkljivosti in problemi se pojavljajo tudi pri dostopu do dela in osnovnih storitev, kot so zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje, bolj splošno pa tudi pri vključevanju v družbo (23). Čeprav Turčija od januarja 2016 priznava pravico Sircev do dela, so v praksi zgolj redki dobili delovna dovoljenja, zaradi česar jih večina dela na črno (24). Dodati je treba, da za upravičence do mednarodne zaščite izrecno in kategorično ne velja možnost dolgoročnega vključevanja v Turčiji (člen 25 zakona o tujcih in mednarodni zaščiti), skladno s členom 26 tega zakona pa je omejeno tudi prosto gibanje beguncev. Iz tega je razvidno, da je stopnja zaščite, ki se prizna osebam, ki za mednarodno zaščito zaprosijo v Turčiji, nižja od stopnje zaščite v obliki pravnih jamstev in pravic, ki jo uživajo osebe s statusom begunca v skladu z Ženevsko konvencijo, kot je npr. pravica do gibanja na ozemlju države pogodbenice (člen 26 konvencije iz leta 1951), pravica do naturalizacije (člen 34 konvencije) in pravica do dela (členi 17, 18 in 19 konvencije).

4.5

Vprašanja se zastavljajo tudi glede opredelitve Turčije kot „varne tretje države“, kar zadeva spoštovanje načela nevračanja iz člena 33(1) Ženevske konvencije, člena 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in člena 3(2) Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (25). Poleg dejstva, da so bili v Turčiji že primeri vračanja prosilcev za azil iz neevropskih držav, je tudi iz poročil mednarodnih organizacij za človekove pravice razvidno, da prihaja do zavračanja vstopa posameznikom in skupinskega vračanja na ozemlje Sirije (26). Pomenljivo je, da je organizacija Amnesty International le dan po podpisu sporazuma poročala o še enem primeru množične vrnitve afganistanskih beguncev v Kabul (27). Podobno je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope v resoluciji, ki jo je sprejela 20. aprila 2016, med drugim navedla, da je vračanje Sircev in državljanov drugih držav v Turčijo v nasprotju s pravom EU in mednarodnim pravom (28). Jasno je torej, da ni zadostnih jamstev za spoštovanje načela nevračanja v praksi (29).

---

(1)  Evropska komisija, Poročilo o Turčiji za leto 2016, Bruselj, 9. november 2016, SWD (2016) 366 final, str. 77–78, na voljo na: http://ec.europa.eu/enlargement/pdf/key_documents/2016/20161109_report_turkey.pdf

(2)  Misije EESO za ugotavljanje dejstev o položaju beguncev z vidika organizacij civilne družbe, Poročilo o misiji v Turčiji, 9.–11. marec 2016, str. 2, na voljo na: http://www.eesc.europa.eu/resources/docs/eesc-fact-finding-missions-refugees_turkey_en.pdf.

(3)  Glej opombo 2.

(4)  Amnesty International, Europe’s gatekeeper: unlawful detention and deportation of refugees from Turkey, str. 14, na voljo na: https://www.amnesty.org/en/documents/document/?indexNumber=eur44%2f3022%2f2015&language=en.

(5)  Glej opombo 2.

(6)  Člen 2 PEU določa, da „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“

(7)  Evropski svet, Zunanje zadeve in mednarodni odnosi, 18. marec 2016, http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2016/03/18-eu-turkey-statement/.

(8)  Evropska komisija, informativno gradivo o sporazumu med EU in Turčijo, 19. marec 2016, na voljo na: http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-16-963_en.htm?locale=EN.

(9)  Kaj je pravna podlaga za vračanje prosilcev za azil z grških otokov v Turčijo? Vsaka prošnja za azil, ki bo vložena v Grčiji, bo obravnavana posebej in v skladu z zahtevami prava EU in mednarodnega prava ter načelom nevračanja. Opravljeni bodo osebni razgovori, pripravljene osebne ocene ter omogočene pritožbe. Splošnega ali samodejnega vračanja prosilcev za azil ne bo. Pravila EU o azilu omogočajo državam članicam, da vlogo za azil v določenih jasno opredeljenih okoliščinah označijo za nesprejemljivo, kar pomeni, da jo lahko zavrnejo, ne da bi preučile njeno vsebino. Predvideli bi lahko dve pravni možnosti za razglasitev prošenj za azil za nedopustne kar zadeva Turčijo: če je ta 1) prva država azila (člen 35 direktive o azilnih postopkih): če je bil prosilcu v tej državi že priznan status begunca ali če sicer v tej državi uživa zadostno zaščito, ali če je 2) varna tretja država (člen 38 direktive o azilnih postopkih): če oseba še ne uživa zaščite tretje države, a lahko ta ponovno sprejeti osebi zagotovi učinkovit dostop do zaščite.

(10)  „V zvezi s tem Komisija poudarja, da pojem varne tretje države, kot je opredeljen v direktivi o azilnih postopkih, predpostavlja obstoj možnosti, da prosilec pridobi zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo, vendar ne zahteva, da je varna tretja država ratificirala navedeno konvencijo brez geografskega pridržka. Poleg tega se pri preučitvi, ali obstaja povezava med prosilcem in zadevno tretjo državo ter ali je torej smiselno, da se prosilec vrne v to državo, lahko upošteva tudi, ali je prosilec prečkal zadevno varno tretjo državo oz. ali je ta tretja država geografsko blizu izvorne države prosilca.“ Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah, 10. februar 2016, COM (2016) 85 final.

(11)  Mnenje EESO, Vzpostavitev skupnega evropskega seznama varnih izvornih držav (UL C 71, 24.2.2016, str. 82), točki 2.4 in 2.11.

(12)  Od zadnjega poročila Komisije, po katerem je mejo med Turčijo in grškimi otoki prečkalo povprečno 75 oseb na dan, se število ni dosti povečalo. Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu – Sedmo poročilo o napredku pri izvajanju izjave EU in Turčije, 6. september 2017, COM(2017) 470 final. Na voljo na: https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/what-we-do/policies/european-agenda-migration/20170906_seventh_report_on_the_progress_in_the_implementation_of_the_eu-turkey_statement_en.pdf.

(13)  Zadnji podatki kažejo, da je bilo na podlagi izjave EU in Turčije skupaj premeščenih 27 695 ljudi (19 244 iz Grčije in 8451 iz Italije), medtem ko je bilo iz Turčije v EU preseljenih skupaj 8834 Sircev. Za odobreno finančno pomoč v okviru instrumenta za begunce v Turčiji v znesku 3 milijard EUR za obdobje 2016–2017 so bile že podpisane pogodbe v vrednosti več kot 1,66 milijarde EUR, izplačanih pa je bilo 838 milijonov EUR. Število ranljivih beguncev, ki jih podpira mreža socialne varnosti v sili, se je s 600 000 zvišalo na 860 000 in naj bi se do konca leta 2017 povečalo na 1,3 milijona. Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu – Petnajsto poročilo o premestitvi in preselitvi, 6. september 2017, COM(2017) 465 final. Na voljo na: https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/what-we-do/policies/european-agenda-migration/20170906_fifteenth_report_on_relocation_and_resettlement_en.pdf.

(14)  Mehanizem varne države naj bi bil v nasprotju s členom 31(1) Ženevske konvencije, saj mednarodno pravo ne določa, da mora biti prošnja vložena v prvi državi, v kateri se lahko prizna mednarodna zaščita. V zvezi s tem glej M. Symes in P. Jorro, Asylum Law and Practice, LexisNexis UK, 2003, str. 448; G. Goodwin-Gill in J. McAdam, The Refugee in International Law, Oxford University Press, 2007, str. 392. Za nasprotno stališče glej K. Hailbronner, The Concept of „Safe Country“ and Expeditious Asylum Procedures: A Western European Perspective, International Journal of Refugee Law, 1993, 5(1): str. 31–65.

(15)  Grška zveza za človekove pravice meni, da je bil strokovnjak Evropskega azilnega podpornega urada od prvega dne uporabe sporazuma med EU in Turčijo o beguncih mnenja, da je Turčija varna tretja država, ko so se začele preučevati prve vloge za azil. To stališče, ki velja za standardno besedilo z razlogi za vse zavrnjene vloge, prosilcem pravzaprav odreka potrebno posamezno oceno, oziroma kar je še huje, prosilca obremenjuje z dokazovanjem, da Turčija ni varna tretja država, kar je popolnoma v nasprotju z duhom direktive. V teh prvih primerih so te posplošene zavrnitve neutemeljene. Grška zveza za človekove pravice, Ugotovitve – kritične pripombe o določbah in izvajanju zakona 4375/2016, 21. april 2016, (v grškem jeziku) na voljo na: http://www.hlhr.gr/?MDL=pages&SiteID=1215. Toda 10. maja 2016 je bila v Grčiji prvič sprejeta odločitev, v skladu s katero Turčija ne šteje za varno državo. Na pritožbo sirijskega begunca na otoku Lezbos, ki mu prvotno ni bil priznan azil in bi ga bilo zato treba vrniti v Turčijo, je komisija za pritožbe beguncev odločila, da Turčija ni varna tretja država, kar pomeni, da je bilo treba prošnjo za azil preučiti znova in bolj podrobno ter ob upoštevanju več dejstev. Precedensu, ki ga je ustvarila prva odločitev o tem, da Turčija ne more veljati za varno tretjo državo, so sledile številne pritožbe na komisijo za pritožbe beguncev.

(16)  V zvezi z načelom nevračanja med drugim glej E. Lauterpacht & D. Bethlehem, The scope and content of the principle of non-refoulement: Opinion, v: E. Feller, V. Türk & F. Nicholson (ur.), Refugee Protection in International Law, UNHCR’s Global Consultations on International Protection, Cambridge University Press, Cambridge 2003, str. 87–177. Glej tudi svetovalno mnenje Visokega komisarja ZN za begunce o ekstrateritorialnem izvajanju obveznosti v zvezi z nevračanjem v skladu z Ženevsko konvencijo iz leta 1951 o statusu beguncev in njenim dodatnim protokolom iz leta 1967, na voljo na: http://www.unhcr.org/refworld/docid/45f17a1a4.html.

(17)  Dopis na temo mednarodne zaščite, 13. september 2001 (A/AC. 96/951, točka 16). Glej tudi UNHCR, The Principle of Non Refoulement as a Norm of Customary International Law, Response to the Questions Posed to UNHCR by the Federal Constitutional Court of the Federal Republic of Germany in cases 2 BvR 1938/93, 2 BvR 1953/93, 2 BvR 1954/93. Glej tudi UNHCR, Note on the Principle of Non Refoulement (EU Seminar on the Implementation of the 1995 EU Resolution on the Minimum Guarantees for Asylum Procedures), 1. november 1997. Poleg tega glej točko 4 preambule deklaracije držav pogodbenic konvencije iz leta 1951 in/ali njenega protokola o statusu beguncev iz leta 1967, sprejete na ministrskem srečanju 12. in 13. decembra 2001, HCR/MMSP/2001/09, in sklep prizivnega sodišča na Novi Zelandiji z dne 20. septembra 2004 v zadevi Zaoui proti generalnemu tožilcu (št. 2) [2005] 1 NZLR 690, točki 34 in 136.

(18)  Conclusion No. 6 (XXVIII) – 1977 on the principle of non-refoulement, točka (c), Conclusion No. 79 (XLVIII) – 1996 on international protection, točka (j), Conclusion No. 81 (XLVIII) – 1997 on international protection, točka (i).

(19)  UNHCR, Global Consultations on International Protection/Third Track: Asylum Processes (Fair and Efficient Asylum Procedures), EC/GC/01/12, 13. maj 2001, točke 4, 8, 13 in 50(c), v: E. Lauterpacht in D. Bethlehem, opomba 16 zgoraj, točke 87–99.

(20)  Za več podrobnosti glej: http://data.unhcr.org/syrianrefugees/regional.php.

(21)  Glej opombo 2.

(22)  Besedilo zakona v angleškem jeziku je na voljo na: http://www.goc.gov.tr/files/files/eng_minikanun_5_son.pdf.

(23)  Glej opombo 2.

(24)  Meltem Ineli-Ciger, Implications of the New Turkish Law on Foreigners and International Protection and Regulation No. 29153 on Temporary Protection for Syrians Seeking Protection in Turkey, Oxford Monitor of Forced Migration, 2014, 4(2): str. 28–36.

(25)  Glej opombo 2.

(26)  Med drugim glej sporočilo organizacije Human Rights Watch z dne 23. novembra 2015, na voljo na: https://www.hrw.org/news/2015/11/23/turkey-syrians-pushed-back-border.

(27)  Amnesty International, Η ψευδαίσθηση της „ασφαλούς χώρας“ για την Τουρκία καταρρέει (The illusion of Turkey as a „safe country“ collapses), 23. marec 2016, na voljo samo v grškem jeziku na: https://www.amnesty.gr/news/press/article/20243/i-pseydaisthisi-tis-asfaloys-horas-gia-tin-toyrkia-katarreei. Za nadaljnje informacije glej Ο. Ulusoy, Turkey as a Safe Third Country?, 29. marec 2016, na voljo na: https://www.law.ox.ac.uk/research-subject-groups/centre-criminology/centreborder-criminologies/blog/2016/03/turkey-safe-third. E. Roman, Th. Baird in T. Radcliffe, Why Turkey is Not a „Safe Country“, februar 2016, Statewatch, http://www.statewatch.org/analyses/no-283-why-turkey-is-not-a-safe-country.pdf.

(28)  Resolucija 2109 (2016) – začasna različica, The situation of refugees and migrants under the EU–Turkey Agreement of 18 March 2016, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope – razprava na skupščini 20. aprila 2016 (15. seja) (glej dok. 14028, poročilo Odbora za preseljevanje, begunce in razseljene osebe, poročevalka: Tineke Strik). Besedilo, sprejeto v skupščini 20. aprila 2016 (15. seja).

(29)  L. Reppeli (2015), Turkey’s track record with the European Court of Human Rights. Turkish Review, 1. januar 2015 (na voljo prek spleta na: http://archive.is/XmdO5)

---