EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 6.6.2016

COM(2016) 244 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Izvajanje zavez politike EU na področju prehranske in hranilne varnosti: drugo dvoletno poročilo

{SWD(2016) 155 final}

1. UVOD

To je drugo poročilo 1 o napredku pri doseganju ciljev „okvira politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano“, ki je bilo sprejeto leta 2010 2 . Od takrat so bile sprejete dodatne zaveze v okviru razvojne politike EU za okrepitev prednostnih nalog, določenih leta 2010; pripravljen je bil izvedbeni načrt 3 , ki ga je Svet obravnaval aprila 2013 in je Evropsko komisijo pozval, naj skupaj z državami članicami od leta 2014 naprej vsako drugo leto pripravi konsolidirano poročilo o napredku na ravni EU.

Zato je Komisija v skladu s členom 210(2) PDEU 4 to drugo poročilo uskladila s podatki iz naslednjih držav članic: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Irska, Italija, Nizozemska, Španija in Združeno kraljestvo. To poročilo naj bi razkrilo, kako EU in države članice izpolnjujejo strateške prednostne naloge za prehransko in hranilno varnost, sprejete leta 2013. Temu poročilu je priložen delovni dokument služb Komisije, ki vsebuje informacije o metodologiji in podrobne študije primerov.

2. RAZVOJ SVETOVNE IN EVROPSKE POLITIKE

Pri izboljšanju zanesljivosti svetovne preskrbe s hrano je bil dosežen precejšen napredek. Indeks lakote v svetu kaže, da je po letu 2000 raven lakote v državah v razvoju padla za 27 %. Vendar pa je skupno število kronično podhranjenih vseeno doseglo 795 milijonov. Podnebne spremembe, čezmerna uporaba naravnih virov, nevarnost tveganja za nastanek bolezni, nestanovitnost cen hrane in inflacija, spremenjena prehrana in oboroženi spopadi ostajajo pomembna tveganja za prehransko in hranilno varnost, kjer lahko sovpadanje dogodkov povzroči in/ali pomeni tveganje za nastanek kriznega scenarija na nacionalni, regionalni ali svetovni ravni. Poleg tega je znotraj držav prišlo do precejšnjega povečanja socialno-ekonomske neenakosti, to pa vpliva na prehransko in hranilno varnost.

V teh okoliščinah so bili v obdobju 2014–2015 sprejeti številni pomembni mednarodni sporazumi in zaveze, ki so obdržali svetovni zagon in politično voljo za prehransko in hranilno varnost ter v katerih so EU in države članice imele pomembno vlogo. Pomembno je poudariti, da je odprava lakote postala drugi cilj v okviru agende 2030 „Spreminjamo naš svet“ 5 . EU aktivno podpira Odbor za svetovno prehransko varnost, vključno z načeli za odgovorne naložbe v kmetijstvu 6 .

Poleg tega so se voditelji skupine G7 leta 2015 zavezali, da bodo do leta 2030 pomagali rešiti lakote in podhranjenosti 500 milijonov ljudi. Skupina G20 je leta 2014 sprejela dolgoročni okvir za prehransko in hranilno varnost, čemur je leta 2015 sledil načrt ukrepov 7 . Te ukrepe podpira program ukrepov iz Adis Abebe 8 , kjer je bila potrjena politična zaveza za pomoč pri financiranju trajnostnega razvoja z inovativnimi viri.

Decembra 2015 so stranke okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja podpisale Pariški sporazum, v katerem so začrtale novo ambiciozno pot svetovnega prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam. To ima pomemben vpliv na prehransko in hranilno varnost. V času sejma Expo 2015 v Milanu v Italiji se je zvrstilo več dogodkov na temo zanesljivosti svetovne preskrbe s hrano.

Donatorji so prepoznali pomembnost odgovornih naložb zasebnega sektorja v kmetijstvo, ki vključuje trajnostno ribištvo in ribogojstvo, ter da je zlasti kmetijski sektor glavno gonilo vključujoče rasti in ustvarjanja novih delovnih mest na podeželju.

Donatorji EU na splošno priznavajo ključno vlogo žensk v kmetijstvu ter prehranski in hranilni varnosti. Akcijski načrt EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020 9 EU in države članice zavezuje, da zagotovijo izvajanje ekonomskih in socialnih pravic deklet in žensk ter njihovo pošteno in dejavno udejstvovanje v gospodarstvu.

Preživljanje v kmetijstvu ter prehranska in hranilna varnost sta pomembna dejavnika, ki vplivata na politično stabilnost, varnost in migracije. „Nujni skrbniški sklad Evropske unije za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije v Afriki“ 10 , vreden 1,9 milijarde EUR, bo prispeval k ustvarjanju priložnosti za zaposlitev, predvsem za mlade in ženske na podeželju. Prav tako bo okrepil odpornost prehranske in hranilne varnosti ter tako pomagal pri spopadanju s temeljnimi vzroki za migracije.

Komisija je zavezana gospodarstvu, ki temelji na znanju, in priznava poglavitno vlogo raziskav in inovacij v prehranski in hranilni varnosti. Leta 2014 so EU in voditelji afriških držav v okviru partnerstva med EU in Afriko podprli skupno financirano partnerstvo EU in Afrike na področju raziskav in inovacij 11 , v katerem so prehransko in hranilno varnost ter trajnostno kmetijstvo opredelili kot najpomembnejšo prednostno nalogo.

Zato okvir politike EU ostaja zelo pomemben. Kot je navedeno v tem poročilu, so EU in države članice ohranile močno zavezo podpori, nekatere pa so jo precej povečale 12 .

3. POROČANJE IN NAPREDEK

V nadaljevanju sledi pregled izplačil za prehransko in hranilno varnost ter napredek pri doseganju meril uspešnosti strateških prednostnih nalog po prvem poročilu iz leta 2014.

Izplačila

V primerjavi s prvim poročilom se je poraba EU in držav članic za prehransko in hranilno varnost povečala za 9 %, in sicer iz 3 365 milijonov EUR na 3 659 milijonov EUR 13 , kar predstavlja 8 % skupne uradne razvojne pomoči (URP) 14 .

Ta izplačila EU in držav članic odražajo pester seznam podpore za ključne prednostne naloge na svetovni, regionalni in nacionalni ravni za doseganje prehranske in hranilne varnosti. Ukrepi na ravni držav predstavljajo dve tretjini skupnih naložb. Leta 2014 je bilo na svetovni ravni izplačano 25 % pomoči, na regionalni ravni 9 % in na nacionalni ravni 66 %.

Tabela 1 prikazuje, da Afrika pri 45 % oz. 1 663 milijonih EUR ostaja največji prejemnik uradne razvojne pomoči EU in držav članic za prehransko in hranilno varnost. Na splošno ostaja geografska porazdelitev naložb podobna tisti v letu 2012.

Tabela 1. Geografska porazdelitev izplačil pomoči v letih 2012 in 2014 po celinah

Ta se je ohranila kljub temu, da so bile države članice podvržene negativnemu pritisku na izplačila uradne razvojne pomoči. Tako so se nadaljevale znatne naložbe in vzpostavile nove politike in programi, kar odraža zavezanost EU in držav članic pri izpolnjevanju politike EU na področju prehranske in hranilne varnosti.

Napredek pri uresničevanju strateških prednostnih nalog in meril uspešnosti

Tabela 2. Napredek glede na merila uspešnosti

Tabela 2 kaže izplačila in število programov, ki so prejeli sredstva po strateški prednostni nalogi. Sredstva, dodeljena za strateško prednostno nalogo 1, ki je prejela 60 % sredstev, so ostala enaka, vendar je prišlo do znatnega povečanja števila programov. Število programov in izplačil po strateški prednostni nalogi 6 se je precej povečalo. Na splošno rezultati nakazujejo postopen in neprekinjen napredek pri vseh merilih.

Strateška prednostna naloga 1 je v središču pozornosti EU in držav članic. Vključuje ukrepe za pomoč malim kmetom pri trajnostni intenzifikaciji, izboljšanje ponudbe storitev, pospeševanje raziskav in inovacij v korist revnim, zagotavljanje priložnosti za zaposlitev zunaj kmetij in povezovanje malih kmetov s trgom, in sicer z oblikovanjem vrednostne verige. Evropa je še naprej ključni podpornik raziskav in inovacij, tudi sklada Posvetovalne skupine za mednarodne kmetijske raziskave (CGIAR) (169 milijonov EUR), in je bila pomemben dvostranski donator (69 milijonov EUR) institucijam CGIAR. Evropska pobuda za kmetijske raziskave in razvoj ostaja učinkovita platforma za usklajevanje donatorjev in daje Evropi močan glas v reformi CGIAR.

V okviru strateške prednostne naloge 2 so EU in države članice dejavno podpirale politike na regionalni in nacionalni ravni. Na ravni celotne Afrike so še naprej znatno podpirale proces celovitega afriškega kmetijskega razvojnega programa. Poleg tega so EU in različne države članice zagotovile podporo pri postopkih decentralizacije, ki so ključnega pomena za preoblikovanje podeželja, ter podprle izvajanje prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov.

EU in države članice so še naprej zagotavljale usklajenost politik za razvoj na področju prehranske in hranilne varnosti. Poročilo EU o usklajenosti politik za razvoj iz leta 2015 16 vsebuje temeljit pregled pobud za kmetijske in ribiške politike EU in njenih držav članic z namenom ugotavljanja njihovega učinka na države v razvoju ter povzetek postopnega napredka, doseženega po letu 2013.

V okviru strateške prednostne naloge 3 je bila zagotovljena neprekinjena podpora za regionalne programe, ki obravnavajo trgovino, sanitarne in fitosanitarne ukrepe ter regionalno sodelovanje za prehransko varnost in upravljanje ribištva, pri čemer so se sredstva nekoliko povečala, število programov pa se je skoraj podvojilo.

V okviru strateške prednostne naloge 4 so se izplačila zmanjšala iz 209 milijonov EUR na 133 milijonov EUR. Vendar se v 40 državah še vedno izvajata 102 programa socialnega varstva, kar je 8 več kot pri zadnjem poročilu.

V okviru strateške prednostne naloge 5 imajo EU in države članice s 341 programi v 64 državah precejšnje portfelje. Napredek v okviru te prednostne naloge je zajet v oddelku 5.

V okviru strateške prednostne naloge 6 je precej večja osredotočenost na programe za krepitev odpornosti, ki se izvajajo v Sahelu in Afriškem rogu, z namenom spodbujanja agend za odpornost držav in regionalnih organizacij. V zahodni Afriki so EU in države članice močno vključene v odpravljanje temeljnih vzrokov za prehranske krize skozi delo v okviru Globalnega zavezništva za pobudo na področju odpornosti (AGIR) in foruma Club du Sahel. Poleg tega je Odbor za svetovno prehransko varnost na svoji 42. seji podprl dokument „Framework for Action for Food Security and Nutrition in Protracted Crises“ (Okvir za ukrepanje glede prehranske in hranilne varnosti v dolgotrajnih krizah) 17 .

Usklajevanje, dopolnjevanje in skladnost (UDS)

Usklajevanje ima pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitosti pomoči EU in držav članic na ravni države, saj v 45 državah pomoč zagotavlja pet ali več donatorjev. Število prijavljenih projektov se je znatno povečalo, in sicer z 2 503 leta 2012 na 3 343 leta 2014. Skupaj je podprtih 109 držav. Od teh je 35 držav prejelo skoraj 80 % sredstev.

EU in države članice so zavezane državno vodenemu pristopu k razvoju in usklajevanju svojih strategij in naložbenih načrtov s partnerskimi državami. Države članice in EU so aktivno vključene v usklajevanje in dialog med sektorji. Obstaja več primerov načinov, po katerih so EU in države članice sofinancirale programe in opravljale skupno delo pri analiziranju, spremljanju in ocenjevanju. Na ravni celotne Afrike so EU in države članice sodelovale v delovni skupini razvojnih partnerjev celostnega razvojnega programa za afriško kmetijstvo, pri čemer je leta 2016 Nemčija prevzela predsedovanje od Komisije.

Skupno načrtovanje programov se je po letu 2014 okrepilo in 14 držav ima sedaj novo skupno strategijo. Vodilni primer skupne analize ozadja in skupnega načrtovanja programov, ko so EU in države članice skupaj dosegle pomembne rezultate, je Etiopija.

4. POROČANJE O REZULTATIH

Svet je v zvezi s prvim dvoletnim poročilom 18 podal pomembno opazko v zvezi s „pomembnostjo razvijanja in usklajevanja ukrepov za spremljanje napredka v zvezi z zavezami glede prehranske in hranilne varnosti“.

Združeno kraljestvo, Nizozemska, Francija in Komisija 19 so uspeli zagotoviti zbirne podatke iz več svojih programov (tabela 4). Vendar se uporabljajo različne metodologije, zaradi česar je težko primerjati in združiti ugotovitve.

Prav tako je več primerov rezultatov, ki so sporočeni za posamezne programe in intervencije. Tabela 5 predstavlja tri od teh.

Ti tabeli kažeta tudi vrsto meritev, ki jih je mogoče uporabiti za izboljšanje načina poročanja rezultatov.

Tabela 4: Poročanje rezultatov podjetij

Tabela 5: Poročanje rezultatov – posamezni primeri intervencij

EU in njene države članice se dobro zavedajo potrebe po izboljšanju načina poročanja rezultatov in si prizadevajo okrepiti zmogljivosti in sisteme za pridobivanje podatkov, ki kažejo rezultate iz lastnih programov in s partnerskimi ustanovami. Vendar pa so vsi donatorji opazili izzive pri zbiranju in združevanju podatkov o rezultatih v raznolikem in zapletenem seznamu intervencij. Za opredelitev zanesljivega in realnega okvira za poročanje bo potrebno nadaljnje sodelovanje med EU in njenimi državami članicami.

5. TEMATSKA OSREDOTOČENOST

Na zahtevo Sveta to poročilo vsebuje podroben pregled dveh tem, in sicer izboljšanja prehrane in vključujočih kmetijsko-živilskih verig in sistemov.

Izboljšana prehrana

Zgolj zagotavljanje večje pridelave in razpoložljivosti hrane ne zadošča: ta mora sovpadati z zagotavljanjem dostopa do in uživanjem cenovno ugodne, varne in hranljive hrane. Podhranjenost je glavni vzrok smrti več kot 3,1 milijona otrok vsako leto. Poroča se, da je imelo v letu 2015 več kot 159 milijonov otrok zaostanke v razvoju.

Pobuda Prehrana za rast iz leta 2013, ko je skupini G8 predsedovalo Združeno kraljestvo, je privedla do povečane pozornosti prehrani in zavez za večje naložbe. Pomen prehrane je bil okrepljen z rimsko deklaracijo o prehrani, sklenjeno na drugi mednarodni konferenci o prehrani leta 2014, in z okvirom skupine G20 za prehransko in hranilno varnost iz leta 2014. Posledično je odprava lakote je postala drugi cilj ZN za trajnostni razvoj, katerega namen je odpraviti vse oblike podhranjenosti do leta 2030.

Države članice in EU so v ospredju spodbujanja in financiranja globalne agende za izboljšanje prehrane. EU se je zavezala, da bo partnerskim državam pomagala znižati zaostanek v razvoju 7 milijonov otrok do leta 2025, in je za ta ambiciozen cilj namenila 3,5 milijarde EUR v obdobju 2014–2020. Vlada Združenega kraljestva se je zavezala, da bo do leta 2020 izboljšala prehrano 50 milijonov ljudi, ki bi drugače ostali lačni, in da bo skupaj z vsemi podpisnicami dogovora Prehrana za rast izvedla ukrepe za preprečevanje zaostanka v razvoju 20 milijonov otrok do leta 2020.

Leta 2014 je nemška vlada razglasila, da sta prehranska in hranilna varnost najpomembnejši prednostni nalogi, in začela posebno pobudo „En svet brez lakote“. Nizozemska je odpravo obstoječe lakote in podhranjenosti določila za prvega od svojih treh strateških prednostnih nalog za prehransko in hranilno varnost 20 ter okrepila svoje delo na področju prehrane. Irska je določila prehrano mater in otrok za prednostno nalogo v poročilu svoje delovne skupine za lakoto iz leta 2008 in še naprej izpolnjuje zaveze o podvojitvi naložb v prehrano v okviru irske pomoči do leta 2020, ki jih sprejela leta 2013.

EU in države članice pri reševanju podhranjenosti uporabljajo večsektorski pristop, ki vključuje prizadevanja za vedno večji prispevek kmetijstva k izboljšanju prehrane.

Države članice dobro napredujejo pri podpiranju prehranskih programov v partnerskih državah. Španija in Belgija podpirata prehranske programe v Maliju. Nizozemska, Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija, Irska in EU dejavno podpirajo gibanje za izboljšanje prehranjevanja (SUN) ter prek tega gibanja in poročila o svetovni prehrani dvigajo prepoznavnost svojih naložb v prehrano.

Komisija je oblikovala trden okvir politike 21 in načrt ukrepov za prehrano 22 na osnovi svoje zaveze iz leta 2012, da bo obravnavala zaostanek v razvoju, in svoje obljube iz leta 2013, da bo izboljšala prehrano. Od uvedbe načrta je 40 delegacij EU opredelilo prehrano kot cilj v svoji podpori partnerskim državam prek več osrednjih sektorjev, predvsem razvoja kmetijstva/podeželja in zdravja.

EU in njene države članice priznavajo, da povečanje debelosti tudi v državah v razvoju vedno bolj povzroča dvojno breme.

Vključujoče kmetijsko-živilske verige in sistemi

EU in države članice priznavajo, da je glavni vzrok slabe prehranske in hranilne varnosti revščina in je tako izboljšanje dostopa do hrane skozi večanje prihodkov strateška prednostna naloga. Kot je na primer že opozorilo Združeno kraljestvo, bo tako večji del rešitve za lakoto odvisen od vključujoče gospodarske rasti, zlasti v kmetijskem sektorju. To je v skladu z izjavo Afriške unije, sprejeto v Malaboju, v kateri sta bili rast in preoblikovanje kmetijstva priznana kot ključna pri doseganju prehranske in hranilne varnosti ter blaginje na podeželju.

Nemčija obravnava vključujoče kmetijsko-živilske verige in sisteme na celovit način, in sicer skozi štiri od šestih prednostnih nalog v svoji posebni pobudi „En svet brez lakote“. Francija je določila visoko stopnjo zaposlenosti in vrednostne verige v trajnostnem kmetijstvu za prednostna področja za intervencije v podsaharski Afriki. Za Nizozemsko je spodbujanje vključujoče in trajnostne rasti v kmetijskem sektorju druga prednostna naloga v njeni politiki o prehranski in hranilni varnosti. Irska je vključila boljše delovanje prehranskih sistemov in trgov, odpornih na podnebje, med svojih deset prednostnih učinkov, več držav članic pa podpira razvoj partnerstev med kmetijsko-živilskimi sektorji v lastni državi in Afriko. Leta 2015 je EU uvedla pobudo za financiranje kmetijstva, ki se ukvarja s pomanjkanjem mehanizmov financiranja, prilagojenih kmetom in podjetnikom v kmetijstvu.

S 1 822 programi v okviru strateške prednostne naloge 1 imajo EU in njene države članice donatorke precej dolge sezname dela v kmetijsko-živilski vrednostni verigi.

6. SPLOŠNE UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA

To poročilo kaže, da razvojno sodelovanje EU s svojimi naložbami v višini 3,7 milijarde EUR pomembno prispeva h globalni prehranski in hranilni varnosti. EU in njene države članice pomembno vplivajo na ključne svetovne sporazume in zaveze ter so skozi načrtovanje programov za prehransko in hranilno varnost v dobrem položaju, da podprejo njihovo izvajanje. To poročilo označuje pomembno uskladitev z okvirom politike EU. EU in države članice so obnovile zaveze do prehranske in hranilne varnosti ter v številnih primerih precej izboljšale svoja prednostna področja in financiranje.

Priporočila za nadaljnje korake

1.Ohranitev prehranske in hranilne varnosti v ospredju agende globalne in nacionalnih politik v podporo izvajanju trajnostnih razvojnih ciljev. Prehranska in hranilna varnost sta dolgoročni problem, ki zahteva trajno pozornost politik in naložbe. Oblikovanje politike in načrtovanje programov mora temeljiti na pristopu do prehranskega sistema in mora upoštevati povezave med prehranjevanjem, zdravjem, ustvarjanjem novih delovnih mest, rastjo, trajnostno proizvodnjo in socialno zaščito. Potrebna je stalna osredotočenost na preoblikovanje vloge žensk in krepitev odpornosti ranljivih skupnosti. EU in njene države članice morajo dejavno sodelovati z organizacijami civilne družbe, zasebnim sektorjem in drugimi partnerji za ohranitev osredotočenosti na gospodarska in razvojna vprašanja in njihovo spodbujanje za doseganje stalnih naložb in trajnih rezultatov.

2.Krepitev skupnega večsektorskega pristopa k odpravljanju podhranjenosti. Za povečanje učinkovitosti prehranskih intervencij morajo EU in države članice nameniti več pozornosti usklajevanju, kadar sodelujejo s partnerskimi vladami v političnem dialogu za izboljšanje izvajanja prehranskih pobud. Pri tem bi morale EU in države članice ustvariti boljšo porazdelitev dela v več različnih sektorjih.

3.Sodelovanje za podporo partnerskih držav pri odpravljanju vpliva podnebnih sprememb, hkrati pa izvajanje najboljših možnosti za znižanje izpustov toplogrednih plinov zaradi kmetovanja in na podeželju. EU in države članice bodo podprle partnerske države pri načrtovanju, financiranju in izvajanju prehranske in hranilne varnosti, odporne na podnebne spremembe, in načrtov ukrepov v skladu s svojim nacionalno določenim prispevkom na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 21). Ustrezna pozornost bo namenjena programom, ki malim družinskim kmetijam zagotavljajo številne koristi v smislu prehranske in hranilne varnosti ter prilagajanja na podnebne spremembe in njihove blažitve.

4.Priznavanje preoblikovanja podeželja kot ključnega procesa pri dolgoročnem ustvarjanju novih delovnih mest, povečanju prihodkov in doseganju prehranske in hranilne varnosti. EU in njene države članice priznavajo pomen gospodarske rasti in ustvarjanja dostojnih delovnih mest na podeželju, zlasti za mlade in ženske. To je pomembno povezano z odpravljanjem ekonomske neenakosti in migracij, ki so osnovno gonilo nezanesljive preskrbe s hrano in nestabilnosti. Potrebnega bo več dela, da bi ustvarili pogoje za gospodarske naložbe in razvoj na podeželju, na primer prek decentralizacije, ozemeljskih pristopov, izvajanja politik in izboljšanja infrastrukture.

5.Izboljšanje mehanizmov za spodbujanje odgovornega vključevanja zasebnega sektorja in učenja iz vključujočih poslovnih modelov. EU in njene države članice so okrepile svoje partnerstvo z zasebnim sektorjem, da bi pomagale spodbuditi pomembne spremembe za male družinske kmetije. Potrebne so inovativne vključujoče finančne storitve, zaradi katerih bodo trajnostne naložbe izvedljive za lokalne deležnike. Mnogo dela je še potrebnega za vzpostavitev učinkovitih javno-zasebnih partnerstev, ki bodo zagotavljali mehanizme upravljanja, v katerih bodo organizacije proizvajalcev in civilne družbe imele glas, za uporabo načel za odgovorne kmetijske naložbe in izvajanje prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov. Prav tako obstaja potreba po poglobljenem učenju in izmenjavi informacij o učinkovitosti „vključujočih poslovnih“ pristopov, da bi malim družinskim kmetijam zagotovili koristi od domačih, regionalnih in globalnih vrednostnih verig.

6.Zagotavljanje stalnih naložb v raziskave in inovacije ter povečanje učinka naložb. EU in njene države članice bodo še naprej osredotočene na učinkovitost globalnih, regionalnih in zlasti nacionalnih raziskovalnih in inovacijskih sistemov ter bodo vlagale v njihove izboljšave. Pri tem obstaja potreba po mobilizaciji evropskega strokovnega znanja in raziskovalnih sredstev ter po krepitvi partnerstev med evropskimi in južnimi raziskovalnimi ustanovami, med drugim tudi skozi skupno financirano partnerstvo EU in Afrike na področju raziskav. Potrebno bo tudi nadaljnje delo za boljše razumevanje bodočih gibanj in tveganj v prehranski in hranilni varnosti ter morebitne odzive nanje.

7.Krepitev poročanja o rezultatih. Pri novo vzpostavljenih zavezah glede prehranske in hranilne varnosti je treba pozornost nameniti učinkovitemu izvajanju in učinkom na terenu. To pa zahteva precej izboljšane mehanizme za zbiranje podatkov, spremljanje in oceno učinkov na vseh ravneh. Vendar je takšno poročanje nesporno zapleteno in težko. Komisija si bo prizadevala, da z državami članicami EU uskladi skupne kazalnike in razvije metodologije, ki bodo omogočile lažje združevanje sporočenih rezultatov na evropski ravni.

8.Krepitev skupnega načrtovanja programov. Stalna porazdelitev podpore po okoli 109 državah in potreba po čezsektorskem pristopu do prehranskih sistemov pomenita, da je skupno načrtovanje programov pomembna prednostna naloga tako za EU in njene države članice kot tudi za uskladitev znotraj države. V naslednjem obdobju poročanja je treba v najmanj treh državah naprej razvijati pobude za skupno načrtovanje programov.

(1)

COM(2014) 712, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Izvajanje zavez politike EU na področju prehranske in hranilne varnosti: prvo dvoletno poročilo.

(2)

COM(2010) 127 final, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano.

(3)

SWD(2013) 104 final, Krepitev prehranske in hranilne vrednosti z ukrepi EU: izvajanje naših zavez. 

(4)

 Člen 210(2) PDEU navaja: „Komisija lahko daje koristne pobude za pospeševanje usklajevanja iz odstavka 1.“

(5)

 Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, Združeni narodi.

(6)

Ki jo podpirajo smernice FAO-OECD za odgovorne kmetijske dobavne verige, uvedene marca 2016

(7)

 Razvojna delovna skupina G20 za prehransko in hranilno varnost: izvedbeni načrt okvira G20 za prehransko in hranilno varnost

(8)

 Program ukrepov tretje mednarodne konference o financiranju razvoja iz Adis Abebe (program ukrepov iz Adis Abebe).

(9)

 SWD(2015) 182 Enakost spolov in krepitev vloge žensk: spreminjanje življenj deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU 2016–2020 in sklepov Sveta o akcijskem načrtu EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020, 26. oktober 2015.

(10)

C(2015) 7293 final, Sklep Komisije o vzpostavitvi nujnega skrbniškega sklada Evropske unije za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki.

(11)

  http://ec.europa.eu/research/iscp/index.cfm?pg=africa .

(12)

Na primer Nemčija s svojo posebno pobudo „En svet brez lakote“.

(13)

Španija je začela poročati letos in predstavlja 20-odstotno povečanje.

(14)

Za to drugo poročilo so bili uporabljeni podatki Odbora za razvojno pomoč OECD, objavljeni decembra 2014. Uporabljene oznake Odbora za razvojno pomoč so širše kot oznake za kmetijstvo in prehransko varnost. Nujna in humanitarna pomoč v zvezi s prehransko varnostjo nista vključeni v oceno.

(15)

„Drugo“ zajema programe na Bližnjem vzhodu, pacifiški regiji ali več kot eni regiji ali celini.

(16)

SWD(2015) 159 Usklajenost politik za razvoj – poročilo EU za leto 2015.

(17)

 http://www.fao.org/fileadmin/templates/cfs/Docs1415/FFA/CFS_FFA_Final_Draft_Ver2_EN.pdf.

(18)

 COM(2014) 712, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Izvajanje zavez politike EU na področju prehranske in hranilne varnosti: prvo dvoletno poročilo in sklepi Sveta z dne 26. maja. 

(19)

 Zbirni podatki Komisije temeljijo na okviru EU za rezultate pri mednarodnem sodelovanju in razvoju SWD(2015) 80 final.

(20)

 Pismo o politiki: nizozemski prispevek h globalni prehranski varnosti, 18. december 2014.

(21)

 SWD(2013) 72, Izboljšanje prehrane mater in otrok pri zunanji pomoči: okvir politike EU.

(22)

 SWD(2014) 234, Načrt ukrepov o prehrani.