EVROPSKA KOMISIJA

Strasbourg, 8.3.2016

COM(2016) 95 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU,
EVROPSKI CENTRALNI BANKI IN EUROSKUPINI

Evropski semester 2016: Ocena napredka pri strukturnih reformah in preprečevanju
in odpravljanju makroekonomskih neravnotežij ter rezultati poglobljenih pregledov
v skladu z uredbo (EU) št. 1176/2011


{SWD(2016) 71 do SWD(2016) 96}

1.    Uvod

Evropski semester je pomembno sredstvo za izvajanje reform na nacionalni ravni in ravni EU. Zagotavlja usmeritev in usklajevanje prizadevanj vseh držav članic pri makroekonomskih, proračunskih in strukturnih reformah. Evropski semester za leto 2016 se po sporočilu Komisije o korakih za dokončanje ekonomske in monetarne unije 1  
nadaljuje z racionaliziranim procesom, ki se je začel v letu 2015.
Ta povezuje razsežnost euroobmočja in nacionalne razsežnosti ter daje večji poudarek zaposlovanju, socialni uspešnosti, naložbam in konkurenčnosti. Spodbuja konvergenco in priznava podporo reformam iz evropskih skladov, zlasti evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ter tehnično pomoč.

Komisija je v letnem pregledu rasti za leto 2016 2 poudarila potrebo po konsolidaciji okrevanja, zagotovitvi njegove usmeritve na trajnostno pot in pospešitvi procesa konvergence k višjim standardom. Izzivi in prednostne naloge za euroobmočje so bili navedeni tudi v priporočilu o ekonomski politiki euroobmočja 3 . Uresničevanje ekonomske in socialne konvergence k višjim standardom je bistveno za odpravljanje neenakosti med državami članicami in v njih. Komisija je glede na to države članice pozvala, naj izkoristijo sedanje zmerno okrevanje za usmerjanje političnih prizadevanj na naslednje tri prednostne naloge: ponoven zagon naložb, nadaljevanje strukturnih reform za posodobitev gospodarstev EU in odgovorne fiskalne politike.

Poročila o državah v okviru evropskega semestra za leto 2016 so objavljena v času, ko je nujno negovati ekonomsko okrevanje in zagotoviti, da ga podpirajo potrebni ukrepi in politike za sprostitev nadaljnje rasti. Poročila kažejo, da si države članice prizadevajo za to. Čeprav lahko pri nekaterih reformah traja več let, da se pokažejo rezultati, bodo strukturne reforme sčasoma zagotovile nadaljnjo podlago za trajnostno rast, konkurenčno gospodarstvo, delovna mesta in naložbe. Glede na hitrost potencialne spremembe makroekonomskih pogojev v globaliziranem gospodarstvu je treba nujno čim bolj izkoristiti sedanje ugodne dejavnike za rast, in pospešiti izvajanje reform za spodbujanje konkurenčnosti Evropske unije. Ekonomske in socialne politike bodo morale poskrbeti tudi za nedavni pritok migrantov in beguncev, zlasti za njihove najosnovnejše potrebe in vključevanje na trg dela.

Poročila o državah, pripravljena za 26 držav članic 4 , vsebujejo pregled splošnih gospodarskih in socialnih gibanj v posameznih državah članicah. V poročilih je ocenjen napredek, dosežen pri obravnavanju vprašanj, opredeljenih v priporočilih za posamezne države za leto 2015, za 18 držav članic pa vsebujejo tudi poglobljen pregled v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Komisija na podlagi te analize predlaga posodobitev statusa več držav članic v okviru navedenega postopka. V poročilih so obravnavana tudi makroekonomsko pomembna področja, kot sta podnebna in energetska politika, za katera se uporabljajo ločeni postopki politike 5 .

Analizirano je tudi proračunsko stanje v državah članicah. Analiza temelji na najnovejši gospodarski napovedi Komisije 6 in izhaja iz mnenj Komisije o osnutkih proračunskih načrtov držav članic euroobmočja za leto 2016, objavljenih novembra 2015,
ter smernic 7 , ki jih je Komisija lani sprejela o tem, kako zagotoviti, da
bo skupni fiskalni okvir podpiral načrt EU za rast in delovna mesta.

V poročilih o državah so podrobneje analizirane ovire za naložbe, ki jih je
Komisija lani opredelila in predstavila skupaj z letnim pregledom rasti za leto 2016. Za odpravo teh ovir v okviru evropskega semestra in uresničevanje tretjega stebra naložbenega načrta za Evropo je nujno, da države članice tesno sodelujejo med seboj in z institucijami EU 8 .

Poročila o državah so izhodišče za dialog z državami članicami o ekonomskih in socialnih izzivih, s katerimi se soočajo. Dialogi bi morali biti skupaj s priporočilom za euroobmočje podlaga za pripravo nacionalnih programov reform, ki bodo predstavljeni aprila. Komisija načeloma ne bo izdajala priporočil
o vprašanjih, ki v poročilih o državah niso opredeljena kot izzivi, in bo za vsako državo članico predlagala omejeno število priporočil. Ta se bodo po potrebi razlikovala glede na resnost izzivov, kot se odraža tudi v različnem stanju v posameznih državah v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

2.    Gospodarsko ozadje

Evropsko gospodarstvo še naprej zmerno okreva, medtem ko so se zunanja tveganja povečala. Rast svetovnega gospodarstva, ki je leta 2015 znašala samo 3 % BDP, se upočasnjuje, njegovo okrevanje pa spremljajo številna tveganja 9 . Čeprav največja razvita gospodarstva nadaljujejo okrevanje ali so v zrelem ciklu, se številna tržna gospodarstva v vzponu soočajo s težkimi obeti. Rast na Kitajskem naj bi se še upočasnila, kar vpliva predvsem na druga gospodarstva v vzponu ali v razvoju ter na globalno gibanje kapitala.

Evropsko gospodarstvo je doslej uspelo prebroditi tveganja, vendar se vedno bolj občuti vpliv manj ugodnega zunanjega okolja. Ponovni upad cen energije bi moral še naprej podpirati kupno moč gospodinjstev. Prihod najvišjega števila beguncev in migrantov doslej je povzročil dodatne javne odhodke zaradi večjega števila ukrepov, povezanih s sprejemom beguncev, in drugih z njimi povezanih ukrepov. Monetarni pogoji naj bi letos ostali zelo akomodativni in fiskalna politika bo po pričakovanjih podpirala okrevanje. Vendar bi bili lahko negativni učinki prelivanja počasne rasti zunaj EU večji od neposrednega učinka na trgovino. Tudi nizke cene primarnih proizvodov bi lahko pomenile nevarnost, če bi povzročile nestabilnost v svetovnem gospodarstvu. Volatilnost na finančnih trgih se je v zadnjem času opazno povečala. Zlasti so izrazit padec cen doživljale delnice bank in premije za tveganja državnih posojilojemalcev so se za nekatere države članice povečale.

Okrevanje v EU je še vedno počasno in krhko, kar poudarja potrebo po pospešitvi strukturnih reform, spodbujanju naložb in vzpostavitvi konkurenčnejšega gospodarstva.
Okrevanje je šibko tako z zgodovinskega vidika kot v primerjavi z drugimi naprednimi gospodarstvi. Gospodarska rast v EU naj bi letos znašala 1,9 % BDP in se povzpela na 2 %
v letu 2017. Stopnja brezposelnosti naj bi se v EU še naprej zniževala z 9,5 % leta 2015 na 9 % leta 2016,
pri čemer naj bi bilo znižanje izrazitejše v državah članicah, ki so izvedle reforme trga dela. Zasebna potrošnja naj bi bila še naprej glavni dejavnik rasti ob boljših razmerah na trgu dela in naraščajočem realnem razpoložljivem dohodku.
Ker upadanje svetovnega povpraševanja zmanjšuje možnosti za okrevanje na podlagi izvoza,
bo povečanje naložb s sedanje nizke ravni bistveno za ohranjanje širšega gospodarskega okrevanja in obrnitev trenda zmanjševanja potencialne rasti.

3. Napredek pri priporočilih za posamezne države

Države članice so v okviru splošne makroekonomske stabilizacije dosegle določen napredek pri obravnavanju vprašanj, opredeljenih v priporočilih za posamezne države iz leta 2015. Poročila o državah za leto 2016 kažejo, da medletni napredek ostaja na podobni ravni. Z dolgoročnejšega vidika je jasno, da se rezultati izvajanja ključnih reform pokažejo šele čez nekaj časa. To je lahko posledica zapletenosti reform, ki jih je treba izvesti, kot so reforme trgov dela in proizvodnih trgov, pokojninskih sistemov in bančnih sektorjev, in časovnega razporeda nacionalnih volitev. V številnih državah članicah (Danska, Estonija, Irska, Španija, Hrvaška, Poljska, Portugalska in Slovaška) so bile v letu 2015 ali začetku leta 2016 nacionalne parlamentarne ali predsedniške volitve. Spremenila sta se tudi število in obseg priporočil za posamezne države, izdanih leta 2014 in 2015. Komisija bo predstavila celostno oceno maja, ko bo predlagala nova priporočila za posamezne države.

Evropa je na splošno na dobri poti, da izpolni del ciljev strategije Evropa 2020. Države članice so na dobri poti, da dosežejo podnebne in energetske cilje, saj jih bo večina verjetno dosegla svoje cilje glede zmanjšanja emisij, energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti do leta 2020. Po najnovejših razpoložljivih podatkih je EU na dobri poti tudi pri doseganju izobraževalnih ciljev, saj je 17 držav članic že doseglo svoje cilje glede predčasnega opuščanja šolanja, 12 pa jih je doseglo svoje cilje glede pridobitve terciarne izobrazbe. Čeprav je cilj na področju zaposlovanja v številnih državah članicah še vedno težko dosegljiv, se je stanje na tem področju izboljšalo v skoraj vseh državah članicah. Proti koncu leta 2015 se je zaposlenost povečala za 1,1 % in dosegla raven pred krizo, ki je znašala 70,5 %. Stopnja zaposlenosti se hitreje povišuje pri ženskah, čeprav so razlike med spoloma še vedno znatne. Potrebna so dodatna prizadevanja za zmanjšanje razlike v stopnjah zaposlenosti moških in žensk. V približno polovici držav članic so se povečali tudi odhodki za raziskave in razvoj kot odstotek BDP,
vendar se zdi cilj EU še vedno težko dosegljiv. Težave ostajajo zlasti pri doseganju cilja glede zmanjšanja revščine, saj se je v Evropi število ljudi, ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost, zaradi gospodarske krize povečalo. Vendar so najnovejši trendi pozitivnejši, saj se zdi, da se je število ljudi, ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost, v več kot polovici držav članic zmanjšalo. Ta trend naj bi se nadaljeval v letu 2015 v skladu z izboljšanimi razmerami na področju zaposlovanja. V dodatku 2 je pregled vseh ciljev strategije Evropa 2020.

4. Odpravljanje makroekonomskih neravnotežij

EU in države članice euroobmočja napredujejo pri ponovnem uravnoteženju svojih gospodarstev. Nekatera neravnotežja so zapuščina krize, številna pa so obstajala še preden se je začela in so prispevala k njenemu močnemu vplivu. Usmeritev gospodarstev EU na pot vzdržnega ponovnega uravnoteženja ni pomembna le za posamezne države članice,
ampak tudi za EU in euroobmočje kot celoto, da se vzpostavi boljša odpornost na prihodnje pretrese ter doseže trajnejša, bolj kohezivna in večja rast.

Poglobljeni pregledi nudijo celostno analizo neravnotežij, s katerimi se soočajo države članice. Poglobljeni pregledi razlikujejo med prilagoditvami, ki so posledica cikličnih dejavnikov, in prilagoditvami, ki so posledica strukturnih reform, ter potrjujejo, da samo slednje zagotavljajo temelj za trajnostno rast. Glede na pomembnost trgovine in finančnih povezav med državami EU so bile pri analizi obravnavane tudi čezmejne posledice ponovnega uravnoteženja, kar kaže na potrebo, da se mora uravnoteženje zgoditi tako v državah z visokimi zunanjimi obveznostmi kot v tistih s presežki. Še vedno je nujno treba znižati ravni dolga. Čeprav zmanjšanje javnega ali zasebnega dolga v nekaterih primerih napreduje, so lahko gospodarstva zaradi visokih ravni dolga še vedno izpostavljena morebitnim pretresom. V drugih primerih lahko nizke, vendar naraščajoče ravni dolga kažejo na naraščajoče ranljivosti.

4.1. Ponovno uravnoteženje v EU in euroobmočju

Prilagajanje obstoječih neravnotežij ovira več dejavnikov. Upočasnjena nominalna rast in zelo nizka inflacija ovirata proces razdolževanja. Oslabitev svetovnega povpraševanja zmanjšuje možnosti za okrevanje na podlagi izvoza. Vztrajno visoka stopnja brezposelnosti v nekaterih državah članicah lahko zmanjša potencialno rast BDP, med drugim tudi zaradi izgube strokovnega znanja in zaposljivosti.

Odpravljanje zunanjih neravnotežij se nadaljuje. V državah z visokimi zunanjimi obveznostmi so se veliki primanjkljaji na tekočem računu iz obdobja pred krizo znatno zmanjšali ali se spremenili v presežke. Stroškovna konkurenčnost se je ob pomoči zunanjih dejavnikov na splošno izboljšala. V nekaterih državah članicah dokazi kažejo na strukturno prilagoditev v smislu, da viri prehajajo v menjalni sektor. Na tekočem računu euroobmočja je trenutno eden največjih svetovnih presežkov. Presežek nekaj držav članic izstopa po velikosti in kaže na šibko domače povpraševanje in naložbe.

Ranljivosti, povezane z visokimi ravnmi dolga, so še vedno razlog za zaskrbljenost.
Čiščenje bilanc stanja v večini držav napreduje s tekočim razdolževanjem v sektorju gospodinjstev in podjetniškem sektorju. Vendar je to razdolževanje pogosto povezano z zmanjšano porabo. V nekaterih državah se je stopnja zasebnega dolga glede na BDP znižala zaradi močnega okrevanja rasti. Stanje obveznosti je v številnih državah članicah še vedno na zgodovinsko visoki ravni. V državah, kjer razdolževanje pritiska na okrevanje ter zmanjšuje možnosti za naložbe in potrošnjo, se je treba še bolj osredotočiti na ustvarjanje pogojev za izboljšanje produktivnosti in konkurenčnosti, da se omeji učinek razdolževanja na rast in zaposlovanje.

V bančnem sektorju se je povečala kapitalizacija, ostajajo pa pritiski, povezani s poslabšanjem kakovosti posojil in sredstev ter nizko dobičkonosnostjo. Banke so dosegle znaten napredek pri prilagajanju svojih bilanc stanja, bančne institucije pa so na splošno dobro kapitalizirane in likvidne. Hkrati ima bančni sektor v nekaterih državah zaradi kombinacije več dejavnikov še vedno visok delež slabih posojil in sredstev slabe kakovosti. Če te slabosti ne bodo obravnavane, lahko povzročijo šibko rast posojil in njihovo neoptimalno odobravanje. Poleg tega so na dobičke bančnega sektorja vplivale nizka rast in nizke obrestne mere.

Potrebne so strukturne reforme za spodbujanje prerazporeditve virov med podjetji, sektorji in regijami ter povečanje produktivnosti, konkurenčnosti in trajnostnega zaposlovanja. Države članice morajo izboljšati prerazporeditev razpoložljivih virov, tako da jih preusmerijo v menjalne sektorje in najbolj produktivna podjetja v vsakem sektorju gospodarstva. K temu lahko pripomorejo reforme za odpiranje proizvodnih in storitvenih trgov, ki bi spodbudile tudi notranji trg EU, in strukturne reforme za odpravo ovir za prosti pretok blaga in storitev.

4.2. Izvajanje postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji

Komisija je izboljšala preglednost postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Ocene v poročilih o državah odražajo zaveze iz sporočila Komisije o korakih za dokončanje ekonomske in monetarne unije 10 , zlasti večjo preglednost pri izvajanju postopka. Ugotovitve poglobljenih pregledov so v poročilih o državah učinkoviteje predstavljene v obliki zbirnih tabel, v katerih so opisani vzroki neravnotežij in navedene glavne ugotovitve v zvezi z gibanjem relevantnih ekonomskih spremenljivk, odzivom politike in nerešenimi vrzelmi v politikah. Službe Komisije bodo izdale tudi zbornik, v katerem bodo v enem dokumentu predstavljene vse pomembne informacije o postopku v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

Komisija racionalizira in stabilizira kategorije makroekonomskih neravnotežij. Za zagotovitev učinkovitejše in preprostejše komunikacije so kategorije makroekonomskih neravnotežij letos skrčene z dosedanjih šestih na štiri: ni neravnotežij, neravnotežja, čezmerna neravnotežja in čezmerna neravnotežja s popravljalnimi ukrepi. Te kategorije bodo v prihodnjih letih ostale nespremenjene. V primeru neravnotežij ali čezmernih neravnotežij bo uporabljeno posebno spremljanje, ki bo prilagojeno resnosti temeljnih izzivov. Priporočila za posamezne države bodo prilagojena tako, da bodo odražala naravo neravnotežij glede na reformne ukrepe, ki jih bodo države članice predlagale v nacionalnih programih reform.

Tabela 1: Kategorije neravnotežij v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji

*Kategorija ƒ„čezmerna neravnotežja s popravljalnimi ukrepi“ pomeni začetek postopka v zvezi s čezmernimi neravnotežji v skladu z Uredbo (EU) št. 1176/2011.

V poglobljenih pregledih so bila upoštevana tudi prelivanja v druge države
in sistemska vprašanja. Pri opredelitvi in oceni makroekonomskih neravnotežij je upoštevano dejstvo, da je usklajen pristop na ravni euroobmočja upravičen, da se odpravijo neravnotežja in hkrati podpre okrevanje. Postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji je namenjen preprečevanju in odpravljanju neravnotežij, ki bi lahko škodovala državi sami, euroobmočju ali EU. Komisija je v poročilu o mehanizmu opozarjanja 2016 11 , ki ga je objavila skupaj z letnim pregledom rasti za leto 2016, menila da bi bilo treba za 18 držav članic opraviti poglobljeni pregled, da se podrobneje oceni resnost možnih neravnotežij.

Z neravnotežji se sooča manj držav članic kot lani. Za šest od 18 držav članic, za katere je bila opravljena dodatna analiza, je bilo v okviru poglobljenih pregledov ugotovljeno, da nimajo neravnotežij, sedem držav članic se sooča z neravnotežji, v petih državah članic pa so bila ugotovljena čezmerna neravnotežja. Oceni za Hrvaško in Portugalsko bo Komisija posodobila maja ob upoštevanju ambicioznosti nacionalnih reformnih programov teh držav. V dodatku 3 so povzete ugotovitve poglobljenih pregledov po državah članicah.

Tabela 2: Rezultati poglobljenih pregledov v letu 2016 (poenostavljene kategorije)

*Kategoriji „neravnotežja“ in „čezmerna neravnotežja“ zajemata posebno spremljanje, ki bo prilagojeno resnosti izzivov.

Pri poenostavljenih kategorijah v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji bo nadzor vključeval posebno spremljanje za vse države članice, ki imajo neravnotežja in čezmerna neravnotežja. Posebno spremljanje bi moralo zagotoviti okrepljen nadzor nad odzivom politike na ugotovljena neravnotežja, in sicer z intenzivnejšim dialogom z nacionalnimi organi, strokovnimi misijami in rednimi poročili o napredku, o katerih se bo razpravljalo z vsemi državami članicami. Takšni stiki bodo v pomoč tudi pri spremljanju izvajanja priporočil za posamezne države v zadevni državi članici.
Spremljanje je lahko različno, odvisno od narave posameznega neravnotežja. Praviloma bodo države, ki se soočajo s čezmernimi neravnotežji, predmet poostrenega nadzora. Za države v kategoriji „čezmerna neravnotežja s popravljalnimi ukrepi“ bo uveden postopek v zvezi s čezmernimi neravnotežji, ki zajema priporočila za politike za odpravo neravnotežij in nadaljnje ukrepanje z načrtom popravljalnih ukrepov.

5. Reforme v državah članicah

Večina držav članic je dosegla napredek pri izvajanju reform. Ta reformna prizadevanja je treba nadaljevati in okrepiti, da se gospodarstva pripravijo na prihodnje pretrese in da se poveča konkurenčnost. Trdnost in trajnost okrevanja gospodarstva sta odvisni od hitrosti in učinkovitosti sprejemanja in izvajanja reform. Za lažje izvajanje reform so na voljo in bi se morali uporabljati skladi EU, zlasti evropski strukturni in investicijski skladi. Medtem ko so bila v lanskih priporočilih za posamezne države opredeljena vprašanja, ki so bila v središču razprav o ekonomskih in socialnih politikah v državah članicah, poročila o državah v več primerih opozarjajo na nova dogajanja, kot je pritok migrantov in beguncev.

Za uspeh so pomembni kvalitativni vidiki reform. Učinkovito razporejanje virov produktivnejšim podjetjem bi povečalo stopnje produktivnosti in rasti. Poleg tega bi povečalo naložbe učinkovitejših podjetij, kar bi okrepilo dolgoročni potencial gospodarstev držav članic za rast. Čeprav je potreben čas, da reforme trgov proizvodov, storitev in dela prinesejo rezultate, pa so te sprožilec takega prerazporejanja virov, saj aktivirajo naložbe in posodabljajo produktivno bazo gospodarstva EU.

Reforme na ravni držav članic so potrebne za dopolnitev ukrepov, ki se izvajajo na ravni EU. Na ravni EU je bilo v okviru politik dogovorjenih več reform in instrumentov, katerih namen je zagotoviti boljše poslovno okolje ter zanesljivejše in stabilnejše regulativno okolje. Med njimi so strategija za enotni trg, enotni digitalni trg, energetska unija, unija kapitalskih trgov, sveženj o krožnem gospodarstvu in agenda za boljše pravno urejanje. V naslednjem oddelku je opisan napredek držav članic pri izvajanju reform na področjih, opredeljenih v lanskih priporočilih za posamezne države.

5.1.    Ponovni zagon naložb 

5.2.    Nadaljevanje strukturnih reform za posodobitev gospodarstev

Za zmanjšanje segmentacije trgov dela so potrebna nadaljnja prizadevanja. Zmanjšanje regulativne vrzeli med pogodbami za nedoločen čas in nestandardnimi pogodbami lahko podpira prehod k

zaposlitvam za nedoločen čas in ustvarjanje stabilnih delovnih mest, kar bi delodajalce in zaposlene spodbujalo k vlaganju v znanje in vseživljenjsko učenje. Reforme na tem področju so se v letu 2015 nadaljevale v skladu s priporočili za posamezne države, zlasti v državah, za katere je značilna precejšnja dvojnost trga dela, na primer v Italiji in na Poljskem. Italija je v okviru celovite reforme trga dela poenostavila pogodbene ureditve in postopke delovnega prava ter zmanjšala možnosti za ponovno zaposlitev po nezakoniti odpovedi.

Jamstvo za mlade, ki se izvaja tretje leto, prinaša rezultate. 
Položaj mladih v EU se izboljšuje, okrepljena so bila tudi prizadevanja za izboljšanje prehoda iz šolanja v zaposlitev, vključno z zgodnjo aktivacijo in pomočjo mladim, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo. Glavni rezultati vključujejo večjo pomoč mladim na terenu, podporo javnih zavodov za zaposlovanje, ki je bolj prilagojena mladim, izboljšano zasnovo aktivnih instrumentov zaposlovanja za mlade in večji poudarek na kakovosti vajeništva. Reforme v okviru jamstva za mlade so se pospešile, zlasti v državah članicah, ki se soočajo z znatnimi težavami, kot sta Italija in Portugalska, ter v državah članicah, ki prejemajo finančno pomoč EU, s katero je mogoče izvajati inovativne, obsežne ukrepe in strukturne reforme.

Čeprav je bil dosežen napredek pri ponovnem vključevanju brezposelnih na trg dela, so potrebne nadaljnje reforme aktivnih politik zaposlovanja. Več držav članic, kot so Španija, Francija, Latvija in Finska, je uvedlo nove ukrepe aktivne politike zaposlovanja, namenjene dolgotrajno brezposelnim. Italija je začela izvajati reformo upravljanja aktivnih politik zaposlovanja, okrepila pa bo tudi njihovo povezanost s pasivnimi politikami. Nekatere druge izzive pa bo treba še obravnavati, npr. nezadostno usklajevanje med zavodi za zaposlovanje in socialnimi službami, pomanjkanje sodelovanja in partnerstva z delodajalci, primerjalno nizke stopnje udeležbe v ukrepih aktivne politike zaposlovanja in njihovo nezadostno financiranje. Poleg tega nekatere države ne zagotavljajo individualno prilagojenih pristopov, ki temeljijo na profiliranju, usklajevanju znanj in spretnosti ali intenzivnem svetovanju. Priporočilo o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela, ki ga je Svet sprejel decembra 2015 15 , državam članicam daje smernice za okrepitev prizadevanj za zmanjšanje dolgotrajne brezposelnosti.

Revščina zahteva celosten odziv politike. V številnih državah članicah so bili sprejeti ali se sprejemajo ukrepi v zvezi s socialno pomočjo ter zlasti ustreznostjo minimalnega dohodka in/ali

pokritostjo z njim. Glede na to, da bi morala biti dohodkovna podpora povezana z dobrim usklajevanjem ponudbe in povpraševanja po znanjih in spretnostih na trgu dela, se uvajajo tudi različne finančne in nefinančne spodbude za lažjo vrnitev na trg dela. Te vključujejo zasnovo sistemov nadomestil za brezposelnost na Danskem in v Italiji ter denarni dodatek za zaposlene z nizkimi dohodki na Malti. Da bi dosegle ravnotežje med ciljema zmanjšanja revščine in povečanja udeležbe na trgu dela, si nekatere države članice, npr. Združeno kraljestvo, prizadevajo za združitev različnih socialnih ugodnosti v širše sheme. Nekatere države članice so zaradi zaskrbljujočih učinkov naraščajočega števila otrok, ki živijo v revščini, okrepile ustrezne socialne ugodnosti. Napredek pri vključevanju Romov je bil v državah članicah, ki jih ta problematika zadeva, omejen.

Uspešno vključevanje migrantov in beguncev v nekaterih državah članicah zahteva posebno pozornost. Velik pritok migrantov in beguncev v zadnjem letu je za številne države članice in celotno EU zelo velik izziv, hkrati pa tudi priložnost, zlasti za države članice, ki doživljajo demografske spremembe. Izkušnje s tokovi beguncev v preteklosti kažejo, da se lahko begunci soočajo z večjimi težavami pri vključevanju na trg dela kot povprečni državljani tretjih držav. Za uspešno vključevanje so med drugim potrebni zgodnja ocena znanj in spretnosti, hitro priznanje kvalifikacij in ustrezno jezikovno usposabljanje, da se zagotovi hiter in učinkovit dostop do trga dela, zdravstvenega varstva in stanovanj. Glede na visok delež otrok in mladih (približno 26 %) je zlasti treba hitro prilagoditi izobraževalne sisteme in zagotoviti prilagojene programe za pridobivanje temeljnih in jezikovnih znanj in spretnosti. Poleg tega zasluži posebno pozornost uspešno vključevanje žensk.

Davčno obremenitev dela bi bilo treba dodatno zmanjšati. Številne države članice so sprejele ukrepe za zmanjšanje obdavčitve dela. Estonija in Francija sta na primer sprejeli ukrepe za zmanjšanje obdavčitve dela za zaposlene z nizkimi dohodki. Poleg tega so bile reforme obdavčitve dela izvedene v nekaterih državah članicah, ki imajo visoke stopnje brezposelnosti, kot so Belgija, Španija in Italija. Vendar je davčni primež stroškov dela, zlasti za nizke dohodke, v več državah članicah še vedno visok in se je v nekaterih državah celo povečal.

Birokracijo je mogoče še zmanjšati ter povečati upravno učinkovitost in kakovost predpisov. Zamude pri postopkih izdajanja dovoljenj so še vedno precejšnje, pri čemer več kot dve tretjini držav članic zagonskim podjetjem še vedno zaračunavata več kot 100 EUR, kar je zgornja meja, predlagana v Aktu za mala podjetja. Pri strukturnih reformah pogosto prihaja do zamud zaradi pomanjkanja izvedbenih zmogljivosti in nestabilnih institucionalnih struktur. Učinkovitost javnih naložb pogosto ovirajo pomanjkljivosti v zvezi z oceno projektov, javnim naročanjem, izvajanjem in šibkim usklajevanjem med različnimi ravnmi vlade. Zagotavljanje naprednih in dobro povezanih storitev e-uprave za podjetja v številnih državah članicah še vedno predstavlja izziv.

V mnogih državah članicah EU je število omejitev v storitvenih sektorjih še vedno visoko. Kot je razvidno iz najnovejših ocen Komisije, ki spremljajo objavo strategije za enotni trg 16 , regulativne omejitve dokazano negativno vplivajo na naložbe, rast in zaposlovanje.

Dosedanji rezultati v okviru evropskega semestra na tem področju dokazujejo koristnost reform. OECD 17 je ocenil, da bi morale strukturne reforme, ki jih je Italija uvedla leta 2012, pet let po njihovi uvedbi povečati BDP za 1,5 odstotne točke. Številne od teh reform so bile izvedene kot odziv na priporočila za Italijo v okviru semestra. Druge reforme so vidne rezultate prinesle hitreje. Uvedba izrecnih dovoljenj za odprtje trgovskih podjetjih kot odziv na priporočilo za Španijo leta 2012 je privedla do tega, da je bilo v prvi polovici leta 2013 odprtih dodatnih 7 000 podjetij.

Poročila o državah kažejo na pozitiven, vendar še vedno počasen napredek pri reformah storitvenih trgov v mnogih državah članicah. Prispevek sektorja poslovnih storitev k produktivnosti predelovalnih dejavnosti in drugih storitvenih sektorjev je bistven za posodobitev gospodarstev EU. Stopnja in število omejitev, ki prevladujejo na trgih poklicnih poslovnih storitev, zlasti v inženirstvu, računovodstvu, arhitekturi in pravnih storitvah, zahtevata posebno pozornost.

Reforme poklicnih storitev lahko zagotovijo vidne rezultate, vendar je napredek zelo počasen. Po priporočilu iz leta 2011 je Slovenija leta 2012 sprejela program za deregulacijo poklicev. V poznejših letih so bila izdana nadaljnja priporočila, s čimer je bila v več sektorjih (gradbeništvo, trgovina na drobno, turizem) izvedena popolna deregulacija ali poenostavitev dostopa do poklicev. Poljska je leta 2012 začela postopen in obsežen proces reform reguliranih poklicev. Reforma je zajemala 248 poklicev, pri čemer so bile obstoječe ovire za večino delno odpravljene, za 70 poklicev pa popolnoma odpravljene. Poljska je leta 2015 sprejela tretji in zadnji del te deregulacijske reforme. Irska je po priporočilu leta 2014, ki se je nanašalo na pravne storitve, do konca leta 2015 dosegla znaten napredek, saj je sprejela zakonodajo o odprtju navedenih trgov.

Gradbeni sektor lahko pomembno prispeva h konsolidaciji okrevanja, vendar so za to potrebne reforme. Okrevanje sektorja po krizi se je izkazalo za počasno in težavno in reforme bi prispevale k ponovnemu zagonu, čeprav se nevzdržne ravni pred krizo ne bi smele šteti za merilo. Komisija je leta 2015 izvedla poglobljen pregled ovir v gradbenem sektorju, v okviru katerega so bile potrjene velike razlike v obravnavanju med državami članicami.

V zadnjih letih so bila izdana priporočila za posamezne države glede gradbenega sektorja za odpravo regulativnih ovir na Danskem, v Nemčiji, Litvi, na Poljskem, Slovaškem in Švedskem. Dosedanji napredek je omejen. Z junijem 2015 je nov poljski zakon o gradbeništvu poenostavil upravne obveznosti glede gradbeništva v tej državi. Vendar je obravnaval le omejeno število vprašanj. Na Švedskem je bilo preiskovalni komisiji naročeno, naj prouči, kako izboljšati konkurenco v sektorjih gradnje stanovanj in gradbenega materiala, in pripravi predloge. Na Slovaškem je bila septembra 2015 sprejeta sprememba zakona o gradbeništvu, da bi se racionalizirali upravni postopki za pridobitev dovoljenj za uporabo zemljišč in gradbenih dovoljenj.

Okrepitev reform za zmanjšanje regulativnih ovir v trgovini na drobno bi imela znaten pozitiven učinek. Večji konkurenčni pritiski zaradi zmanjšanja ovir bi izboljšali tržno strukturo in dinamiko naložb, kar bi privedlo do vstopa učinkovitejših in inovativnejših podjetij. Potrošniki bi imeli koristi od nižjih cen, večje raznolikosti, inovacij in višje kakovosti, kar bi spodbujalo potrošnjo.

Na splošno so države članice dosegle določen napredek pri izboljšanju regulativnega okolja v trgovini na drobno, vendar so še vedno potrebna nadaljnja prizadevanja. Zlasti je mogoče izboljšati pogoje ustanavljanja. Finska je ukinila zakon, ki je urejal obratovalni čas, poleg tega pa so bili sprejeti tudi nekateri ukrepi za izboljšanje pogojev ustanavljanja v trgovini na drobno, in sicer s spremembami načrtovanja rabe zemljišč. V Španiji je reforma v trgovini na drobno iz leta 2014 postavila temelje za boljše pogoje ustanavljanja in delovanja. Vendar je prednosti te reforme v praksi mogoče izkoristiti le, če bodo avtonomne skupnosti sprejele potrebne izvedbene akte.

Poročila o državah kažejo tudi na potrebo po nadaljnjih reformah za zmanjšanje ovir na proizvodnih trgih. Italija je v zadnjih letih izvedla reforme za zmanjšanje omejitev na trgu in povečanje konkurence, in sicer s svežnjem za liberalizacijo iz leta 2012 ter novejšim načrtom privatizacije in zakonom o konkurenci. Pričakuje se, da bi lahko večja konkurenca v energetskem in telekomunikacijskem sektorju ter načrt privatizacije povečala BDP za skoraj 0,2 % do leta 2020. Za nekatere države članice je še vedno značilna razmeroma visoka raven regulativnega bremena za proizvodne trge v sektorjih, kot so električna energija, plin, telekomunikacije, poštne storitve ter železniški in cestni promet.

Reforme držav članic za učinkovtejšo uporabo virov in oblikovanje veliko bolj krožnega gospodarstva bodo prispevale k spodbujanju naložb. V zvezi s tem je ukrepe sprejelo več držav članic. Programi krožnega gospodarstva so bili uvedeni v Belgiji in na Nizozemskem. Portugalska je sprejela zavezo za zeleno rast, pri čemer je določila širok nabor ukrepov za spodbujanje prehoda na gospodarstvo, ki bo gospodarnejše z viri ter bolj zeleno in nizkoogljično.

5.3.    Odgovorne fiskalne politike

Poročila o državah vsebujejo tudi oceno odziva držav članic na priporočila, ki pozivajo k okrepitvi institucionalne in dolgoročnejše razsežnosti njihove fiskalne politike.

Fiskalne institucije in upravljanje ter dolgoročna vzdržnost javnih financ

Veliko držav članic je sprejelo ukrepe za okrepitev različnih vidikov fiskalnih okvirov. Dosežen je bil napredek pri oblikovanju močnejših nacionalnih fiskalnih okvirov, ki so ključnega pomena za doseganje in ohranjanje ustreznih fiskalnih politik. Bolgarija je sprejela zakonodajo, ki določa pogoje za odpravo odstopanj, Hrvaška si je prizadevala izboljšati točnost proračunskega načrtovanja in povečati nadzor nad odhodki, Portugalska je izvedla nadaljnje reforme zakona o proračunskem okviru, Slovenija pa je sprejela izvedbeni zakon za ustavno pravilo o uravnoteženem proračunu. Poleg tega so bile v večini držav članic ustanovljene ali okrepljene neodvisne fiskalne institucije, ki spremljajo uporabo nacionalnih fiskalnih pravil in fiskalnih načrtov. Za zdaj sta Češka in Poljska edini državi članici, ki še nista sprejeli zakonodaje o ustanovitvi fiskalnih svetov.

Komisija proučuje prenos pravil iz tako imenovanega fiskalnega dogovora 19 , ki so namenjena okrepitvi skladnosti med nacionalnimi fiskalnimi okviri in evropskim ter povečanju odgovornosti za ta pravila v državah članicah. Komisija se posvetuje s pogodbenicami, da bi lahko slednje pred sprejetjem poročila Komisije v letu 2016 predložile svoje pripombe na njene ugotovitve, kot je predvideno v členu 8(1) Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji.

6.    Naslednji koraki

Na podlagi razprav v Svetu ter širšega dialoga z Evropskim parlamentom, socialnimi partnerji in zainteresiranimi stranmi je Evropski svet na zasedanju 18. in 19. februarja 2016 podprl priporočila o ekonomski politiki euroobmočja.

O analizi, predstavljeni v poročilih o državah, bo potekala razprava z državami članicami na dvostranskih srečanjih. Podpredsedniki Komisije in komisarji bodo obiskali države članice ter se srečali z vladami, nacionalnimi parlamenti, socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi.

Od držav članic se pričakuje, da bodo opredeljena tveganja obravnavale v nacionalnih programih reform in programih za stabilnost ali konvergenčnih programih, ki jih morajo objaviti in predložiti Komisiji do sredine aprila. Komisija je pozvala države članice, naj se pri pripravi nacionalnih programov temeljito posvetujejo z nacionalnimi parlamenti in socialnimi partnerji.

Dodatek 1 – Celosten nadzor nad makroekonomskimi in fiskalnimi neravnotežji

(Stanje na dan 8. marca 2016)

Dodatek 2 – Napredek pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020

Dodatek 3 – Ugotovitve poglobljenih pregledov po državah članicah

Belgija se ne sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Slaba uspešnost na področju uvoza in konkurenčnosti ter visoka stopnja javne zadolženosti lahko pomenita tveganja za prihodnost. Vendar zadnji trendi kažejo na stabilizacijo deležev na izvoznih trgih in zmanjšanje rasti plač. Čeprav je javna zadolženost visoka in ne kaže znakov občutnega zmanjševanja, kar pomeni ranljivosti, se zdi, da so kratkoročna tveganja omejena. Nedavni ukrepi politike vključujejo umirjanje plač in znižanje prispevkov za socialno varnost. Za zagotovitev trajne odprave neravnotežij bi bile potrebne strukturne reforme okvira za določanje plač. Fiskalni napor, potreben za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ, je glede na šibko nominalno rast zahtevnejši.

Bolgarija se sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji. Na gospodarstvo še vedno vplivajo preostale šibkosti v finančnem sektorju in visoka zadolženost podjetij, ki jih spremlja visoka stopnja brezposelnosti. Čeprav sta se likvidnost in dobičkonosnost bančnega sektorja izboljšali, lahko zanesljivejša ocena sektorja temelji le na prihodnjem pregledu kakovosti sredstev in obremenitvenih testih. Dolgotrajna brezposelnost se je še povečala v okviru prilagoditvenih vprašanj, povezanih s trenji na trgu dela, medtem ko neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih ovirajo ustvarjanje delovnih mest. Kar zadeva prihodnost, načrt reforme in razvoja bančnega nadzora še ni v celoti izveden, izboljšanje učinkovitosti postopka zaradi insolventnosti pa še vedno predstavlja izziv, vendar se na tem področju pripravljajo zakonodajni predlogi. Poleg tega je treba še obravnavati ranljivosti v nebančnem sektorju.

Nemčija se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Velik in stalen presežek na tekočem računu ima čezmejne učinke in odraža presežek prihrankov ter šibke naložbe v zasebnem in javnem sektorju. Šibke domače naložbe ovirajo potencialno rast in močna odvisnost od zunanjega povpraševanja vključuje makroekonomska tveganja v času šibkega zunanjega povpraševanja. Čeprav se je zasebna potrošnja nekoliko okrepila, se zdi, da so naložbe še naprej šibke. Javne naložbe so se kljub razpoložljivemu fiskalnemu manevrskemu prostoru in ugodnim pogojem financiranja zmanjšale, sprejeti ukrepi za povečanje javnih naložb pa ne zadostujejo, da bi zapolnili vrzel pri naložbah v infrastrukturo. Sprejeti je treba dodatne ukrepe za izboljšanje pogojev za zasebne naložbe, vključno z reformiranjem storitvenega sektorja in izboljšanjem učinkovitosti davčnega sistema.

Estonija se ne sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Zaradi rastočih stroškov dela na enoto je država lahko izpostavljena izgubi konkurenčnosti, vendar naj bi se ti stroški umirili glede na rast produktivnosti in upadanje realne rasti plač. Cene stanovanj so se močno zvišale, čeprav v skladu z gibanjem dohodkov, in ponudba stanovanj naj bi se prilagodila okrevajočemu povpraševanju. Kljub temu lahko nadaljnja zvišanja cen predstavljajo tveganja za realni sektor, kar zahteva pozornost. Okrepiti je treba politična prizadevanja za večjo produktivnost in izvoz z večjo dodano vrednostjo, prizadevanja za povečanje ponudbe delovne sile in lajšanje plačnih pritiskov pa so še v začetni fazi. Izvedenih je bilo več makrobonitetnih politik, njihov učinek na cene stanovanj pa je treba še oceniti.

Irska se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Velike neto zunanje obveznosti ter javni in zasebni dolg kljub izboljšanju še vedno predstavljajo ranljivosti. Neto zunanje obveznosti strmo upadajo zaradi velikega presežka na tekočem računu in povečanja konkurenčnosti. Javni in zasebni dolg se zmanjšujeta, k čemur so pripomogli ugodni pogoji rasti. Banke so dobro dokapitalizirane in njihova dobičkonosnost se izboljšuje. Delež slabih posojil se znižuje s prejšnjih visokih ravni. Kljub močnemu povečanju cen nepremičnin v letu 2014 ni nobenih jasnih znakov precenjenosti. Kljub temu je gospodarstvo še vedno izpostavljeno potencialno velikim cikličnim nihanjem in zunanjim pretresom. Sprejet je bil obsežen sveženj ukrepov politike, zlasti v okviru programa finančne pomoči, katerih cilj je obravnavanje ključnih izzivov v zvezi z odpravljanjem slabosti v bančnem sektorju, insolvenčnim okvirom, nepremičninskim trgom in fiskalno vzdržnostjo.

Španija se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Velika neravnotežja na strani „stanj“ v obliki zunanjega in notranjega dolga, in sicer tako javnega kot zasebnega, še naprej predstavljajo ranljivosti s čezmejnimi učinki, ki jih spremlja visoka stopnja brezposelnosti. Kljub izboljševanju salda tekočega računa in stroškovne konkurenčnosti se predvideva, da neto zunanje obveznosti ne bodo hitro dosegle zmernih ravni. Razdolževanje zasebnega sektorja je v teku in ga trenutno podpirajo ugodni pogoji za rast, medtem ko se javni dolg povečuje. Sprejeti so bili ukrepi v finančnem sektorju, na področju insolvenčnih okvirov za pravne in fizične osebe ter na področju delovnopravne zakonodaje. Vendar so potrebni dodatni ukrepi, zlasti v zvezi s postopkom določanja plač, inovacijami, znanji in spretnostmi ter skladnostjo s Paktom za stabilnost in rast.

Francija se sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji. Velik javni dolg ter nižja rast produktivnosti in slabša konkurenčnost lahko v prihodnosti pomenijo tveganja s čezmejnimi učinki. Javni dolg se še naprej veča in zadnja gibanja ne kažejo jasnega povečevanja konkurenčnosti in produktivnosti. Čeprav so se stopnje dobička povišale, se povečanje naložb ne pričakuje pred letom 2017. Sprejeti so bili ukrepi politik za zmanjšanje davčnega primeža stroškov dela, nedavno pa so se okrepile tudi politične zaveze. Vendar je še naprej ključnega pomena učinkovito izvajanje strukturnih reform, tudi v zvezi s sistemom določanja plač in regulativnimi ovirami za rast podjetij, pri čemer je treba okrepiti zahtevnost pregleda porabe.

Hrvaškase sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji. Ranljivosti so povezane z visokimi ravnmi javnega dolga, dolga podjetij in zunanjega dolga, ki jih spremlja visoka stopnja brezposelnosti. Skromno gospodarsko okrevanje bo olajšalo razdolževanje podjetij, izboljšanje salda tekočega računa pa bi moralo prispevati k zmanjšanju zunanjih obveznosti, čeprav se bo javni dolg še naprej povečeval. V bančnem sektorju je delež slabih posojil še vedno velik, dobičkonosnost pa šibka. Še naprej si je treba prizadevati za konsolidacijo in izboljšati fiskalno upravljanje. Čeprav so bili sprejeti ukrepi za izboljšanje insolvenčnega okvira in povečanje prožnosti trga dela, so še vedno znatne vrzeli v politikah, ki zahtevajo specifične ukrepe politike, zlasti kar zadeva upravljanje podjetij v državni lasti, učinkovitost javne uprave in reševanje slabih posojil.

Italija se sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji. Visok javni dolg in trajajoča šibka dinamika produktivnosti pomenita tveganja s čezmejnimi učinki v prihodnosti. Kljub zmerni rasti plač ostaja konkurenčnost šibka, ker se dinamika produktivnosti še naprej slabša, kar omejuje prilagajanje stroškov dela na enoto. Počasno reševanje slabih posojil obremenjuje bilance stanja bank. Visoka stopnja dolgotrajne brezposelnosti slabša obete za rast. Za zmanjšanje javnega dolga bi bilo treba v prihodnosti doseči višje primarne presežke in trajno nominalno rast. Sprejeti so bili ukrepi politik za reformiranje institucij trga dela, obravnavanje slabih posojil, javne uprave, pravosodja in izobraževanja. Vrzeli v politikah ostajajo zlasti v zvezi s privatizacijami, okvirom kolektivnih pogajanj, pregledom porabe, ukrepi za odpiranje trga, obdavčenjem in bojem proti korupciji.

Madžarska se ne sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Čeprav so potrebe po obnavljanju velikega zunanjega dolga in delež slabih posojil še vedno zaskrbljujoči, so se tveganja v zvezi z zunanjimi in notranjimi obveznostmi zmanjšala. Opazno zmanjšanje neto zunanjih obveznosti so omogočili veliki presežki na tekočem in kapitalskem računu. Kreditni tokovi v zasebni sektor so še naprej šibki zaradi nizke dobičkonosnosti bank. Sprejeti so bili ukrepi politike za večjo predvidljivost regulativnega okolja v finančnem sektorju, zmanjšanje davčne obremenitve bank, zmanjšanje deleža dolga v tuji valuti in uvedbo subvencioniranih posojilnih shem. Učinek teh nedavnih ukrepov na bančno posojanje se mora še pokazati. Poleg tega ostajajo vrzeli v politikah glede nestroškovne konkurenčnosti, produktivnosti in splošnega poslovnega okolja.

Nizozemska se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Velik in stalen presežek na tekočem računu ima čezmejne učinke. Presežek v glavnem odraža strukturne značilnosti gospodarstva in politično ureditev v zvezi z nefinančnimi družbami. Gospodinjski sektor je zelo zadolžen in ima velike potrebe po razdolževanju. Od leta 2013 se je presežek na tekočem računu nekoliko zmanjšal zaradi boljših cikličnih pogojev, vendar zaradi razdolževanja gospodinjstev ostaja na visoki ravni. Sprejeti so bili ukrepi v podporo procesa razdolževanja gospodinjstev, vendar je njihova postopna uvedba počasna. Pričakuje se, da bo sveženj davčnih ukrepov okrepil potrošnjo in tako prispeval k upadanju presežka v letu 2016.

Avstrija se ne sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Izpostavljenost avstrijskih bank v tujini in posojila v tujih valutah kažejo na možnost prelivanja negativnih učinkov, med drugim tudi glede na kapitalski položaj bank in obete glede dobička. Vendar se je izpostavljenost bank v tujini zmanjšala, pri čemer se pričakuje, da bodo izboljšana kapitalizacija in ukrepi za zmanjšanje tveganj postopno podprli posojilno zmogljivost bančnega sektorja. Prestrukturiranje finančnih institucij je vplivalo na javne finance, vendar zdaj napreduje brez potrebe po dodatni javni podpori. Nadzorni ukrepi so okrepili sposobnost domačega bančnega sektorja za prevzemanje tveganja in njegovo odpornost ter izboljšali lokalno podlago financiranja in kakovost sredstev pri operacijah v tujini. Deleži na izvoznih trgih so se poslabšali, vendar se po več letih izgub začenjajo stabilizirati.

Portugalska se sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji. Velike neto zunanje obveznosti, zasebni in javni dolg ter velik delež slabih posojil predstavljajo ranljivosti, ki jih spremlja visoka stopnja brezposelnosti. Tekoči račun je bil prilagojen in zdaj beleži manjši presežek. Čeprav se je zadolženost gospodinjstev zmanjšala, dolg podjetij še vedno zavira njihovo uspešnost. Javni dolg naj bi se z zelo visoke ravni postopno zmanjšal. Sprejeti so bili ukrepi politik glede finančnega sektorja, dostopa do financiranja, postopkov zaradi insolventnosti, delovanja trga dela, izobraževanja in dolgoročne fiskalne vzdržnosti. Vendar ostajajo vrzeli v politikah v zvezi s proizvodnimi in storitvenimi trgi, prestrukturiranjem dolga podjetij, fiskalnimi vprašanji in določenimi področji trga dela.

Romunija se ne sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Tveganja so povezana z velikimi neto zunanjimi obveznostmi, ranljivostmi v bančnem sektorju, prociklično fiskalno politiko in močno rastjo plač. Zaradi močnejšega okrevanja gospodarstva so se močno zmanjšale neto zunanje obveznosti. S podporo Komisije so bili sprejeti ukrepi za okrepitev finančnega sektorja. Bančni sektor je zdaj dobro kapitaliziran in likviden, čeprav njegovo stabilnost ogroža več zakonodajnih pobud, ki so trenutno v razpravi. Povišale so se plače v javnem sektorju in minimalna plača, davki pa so bili znižani. To predstavlja tveganje, da postaja fiskalna politika prociklična.

Slovenija se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Njene ranljivosti so šibkosti v bančnem sektorju, zadolženost podjetij in fiskalna tveganja. Zunanje obveznosti se še naprej zmanjšujejo, bančni sektor se je stabiliziral in ranljivosti v podjetniškem sektorju se rešujejo prek poslovnega in finančnega prestrukturiranja. Pritiski razdolževanja se zmanjšujejo, vendar še vedno vplivajo na naložbe podjetij in obete glede okrevanja gospodarstva. Poslovno okolje še vedno ovira upravno breme. Sprejeti so bili ukrepi politik glede upravljanja „slabe banke“ in pomemben napredek je bil dosežen v zvezi z upravljanjem podjetij v državni lasti. Nasprotno je bil napredek pri zmanjševanju upravnega bremena omejen, strategija za neposredne tuje naložbe pa še ni izvedena v celoti. Sprejeti je treba dodatne ukrepe, da bi se začel dolg vzdržno zmanjševati.

Finska se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Finska je zabeležila izgubo konkurenčnosti, povezano z upadom ključnih sektorjev in podjetij ter rastjo plač, ki je večja od produktivnosti, kar je povzročilo strm padec salda tekočega računa. Zasebni dolg je velik, kar lahko pomeni ranljivost, čeprav je finančni sektor trden. Stroškovna konkurenčnost se je začela postopno izboljševati, padanje deležev na izvoznih trgih se je upočasnilo, tekoči račun pa se giblje v smeri presežka. Pričakuje se, da bodo pritiski razdolževanja ostali omejeni. Socialni partnerji so se dogovorili o zmernih povišanjih plač, poleg tega pa so se začele izvajati pobude za oživitev rasti v visokotehnoloških sektorjih in pospešitev izvoza. Nedavni ukrepi v zvezi s hipotekarnimi posojili gospodinjstev lahko omejijo rast zadolženosti gospodinjstev.

Švedska se sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Visoka in vse višja zadolženost gospodinjstev skupaj z visokimi in rastočimi cenami stanovanj ob pozitivnih kreditnih tokovih je vir tveganja neurejene odprave neravnotežij s posledicami za realni in bančni sektor. Ni bilo nobenega popravka cen stanovanj in kratkoročno bodo vzroki za rast cen stanovanj verjetno še vedno prisotni. Sprejeti so bili ukrepi politik na makrobonitetnem področju, za katere pa se lahko izkaže, da bodo nezadostni. Na splošno ostajajo vrzeli v politikah na področjih davčne ureditve, povezane s stanovanji, odplačevanja hipotekarnih kreditov, delovanja ponudbe stanovanj in najemniškega trga.

Združeno kraljestvo se ne sooča z makroekonomskimi neravnotežji. Visoka zadolženost gospodinjskega sektorja in visoke ravni cen stanovanj ter veliki primanjkljaji na tekočem računu lahko predstavljajo ranljivosti. Vendar so bilance stanja gospodinjstev kot celota trdne, poleg tega pa so tako ravni zadolženosti gospodinjstev kot tudi rast cen stanovanj od leta 2014 padle. Ob tem tveganja, povezana z velikim primanjkljajem na tekočem računu, blažijo ugoden institucionalni okvir in nizke obveznosti v tuji valuti, za primanjkljaj pa se pričakuje, da se bo zmanjšal, ko se bodo sprostili neugodni ciklični pogoji. Več vladnih pobud še vedno ni pomembno vplivalo na neravnotežje med stanovanjsko ponudbo in povpraševanjem.

___

(1) COM(2015) 600.

(2) COM(2015) 690.

(3)

 Dokument Sveta 14860/1/15 REV 1, kakor ga je potrdil Evropski svet na zasedanju 18. in 19. februarja 2016.

(4) Razen Grčije in Cipra, ki sta v programu makroekonomske pomoči.

(5) COM(2015) 572, Stanje energetske unije 2015; COM(2015) 576, Poročilo o napredku na področju podnebnih sprememb.

(6) Zimska napoved gospodarskih gibanj Evropske komisije 2016.

(7) COM(2015) 12.

(8) COM(2014) 903.

(9) Zimska napoved gospodarskih gibanj Evropske komisije 2016.

(10) COM(2015) 600.

(11) COM(2015) 691.

(12) SWD(2015) 400.

(13) Zimska napoved gospodarskih gibanj Evropske komisije 2016.

(14) Evropska centralna banka, „The euro area bank lending survey“, četrto četrtletje 2015, januar 2016.

(15)

 Dokument Sveta 14361/15.

(16)

 COM(2015) 550.

(17)

 OECD, Italija. Structural Reforms: Impact on Growth and Employment. Februar 2015.

(18) V primeru Avstrije je bilo za osnutek proračunskega načrta ugotovljeno, da je po popravku za predvidene dodatne stroške v zvezi z izrednim pritokom beguncev in migrantov večinoma skladen.

(19) Tj. fiskalni del Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji.

(20)

Za oceno izzivov glede fiskalne vzdržnosti glej poročilo Evropske komisije (2016) z naslovom „Fiscal Sustainability Report 2015“ (Poročilo o fiskalni vzdržnosti za leto 2015), European Economy, Institutional Papers, št. 18.

(21)  Kategoriji „neravnotežja“ in „čezmerna neravnotežja“ zajemata posebno spremljanje, ki se prilagodi resnosti izzivov.

(22)  Uvrstitev v kategorije na podlagi ocenjene realizacije za leto 2016, kot je ocenjena v zimski napovedi Komisije za leto 2016.

(23)  Določbe glede dolga: Če ni spoštovana referenčna vrednost za delež javnega dolga v BDP v višini 60 %, se za zadevno državo članico uvede postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, potem ko se upoštevajo vsi relevantni dejavniki in učinek gospodarskega cikla, če razlika med njeno ravnjo dolga in referenčno vrednostjo 60 % ni zmanjšana za 1/20 letno (povprečje 3 let). Prehodne določbe glede dolga: Vsaki državi članici v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem se odobri triletno obdobje po odpravi čezmernega primanjkljaja, da izpolni določbe glede dolga. To ne pomeni, da določbe glede dolga v tem obdobju sploh ne veljajo, saj morajo države članice v tem prehodnem obdobju dosegati zadosten napredek pri izpolnjevanju določb. Negativna ocena napredka pri izpolnjevanju referenčnega merila glede dolga v prehodnem obdobju lahko privede do uvedbe postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

(24)  Odvisno od razveljavitve sklepa o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem na podlagi podatkov o realizaciji za leto 2015.