4.7.2015

SL

Uradni list Evropske unije

C 220/1

---

SPOROČILO KOMISIJE

Smernice za razlago Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu

(2015/C 220/01)

UVOD

Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (1) (v nadaljnjem besedilu: uredba) je začela veljati 3. decembra 2009. Njen namen je varovati pravice potnikov na železnici v Uniji, predvsem ob prekinitvah potovanja, in izboljšati kakovost in učinkovitost železniškega prevoza potnikov. To mora prispevati k povečanju uporabe železniškega prevoza glede na druge vrste prevoza.

Komisija je v svojem poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Uredbe z dne 14. avgusta 2013 (2), navedla, da bo kratkoročno preučila možnost sprejetja razlagalnih smernic za lažjo in boljšo uporabo uredbe ter spodbujanje dobrih praks (3).

Namen teh smernic je reševati vprašanja, ki jih najpogosteje zastavljajo nacionalni izvršilni organi, potniki in njihova združenja (vključno z invalidnimi osebami in/ali osebami z omejeno mobilnostjo, in združenja, ki zastopajo njihove interese), Evropski parlament in predstavniki industrije.

Komisija v tem sporočilu podaja dodatno razlago več določb iz Uredbe skupaj s smernicami za najboljše prakse. Njen namen ni izčrpno obdelati vse določbe, prav tako ne ustvarja novih zakonskih predpisov. Poudariti je treba tudi, da je za razlago zakonodaje Unije nazadnje pristojno Sodišče Evropske unije.

1.   PODROČJE UPORABE UREDBE

1.1   Področje uporabe Uredbe glede prevoznikov iz tretjih držav

Člen 2(1) Uredbe določa, da velja za „vsa potovanja in prevozne storitve železniškega prevoza, ki jih zagotavlja en ali več prevoznikov v železniškem prometu z licenco v skladu z Direktivo Sveta 95/18/ES z dne 19. junija 1995 o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu“ (4). Uredba ne velja za potovanja in storitve, ki se opravljajo na ozemlju tretjih držav. Člen 17(4) Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) (ki je nadomestila Direktivo 95/18/EC) določa, da „noben prevoznik ne sme opravljati storitev železniškega prevoza, […] če mu ni bila podeljena ustrezna licenca“. V skladu s členom 17(1) Direktive lahko podjetje zaprosi za licenco v državi članici, v kateri ima sedež.

Če torej prevoznik iz tretje države nima sedeža v državi članici, ne more izvajati železniškega potniškega prometa na ozemlju Unije. Pri čezmejnih prevozih s krajem odhoda ali prihoda v tretji državi mora vleko na ozemlju Unije izvajati prevoznik z licenco, izdano v državi članici. Prevozniki z licenco, ki jo je izdala država članica, morajo spoštovati Uredbo in so lahko odgovorni v skladu z njo, tudi če železniško prevozno sredstvo pripada prevozniku iz tretje države.

1.2   Odstopanja

1.2.1   Vprašanja glede odstopanj za prevozne storitve železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu, odobrenih v skladu s členom 2(4)

V skladu s členom 2(4) Uredbe je državam članicam omogočeno, da za opravljanje prevoznih storitev v notranjem prometu, vključno z nacionalnimi storitvami na dolgih relacijah, za omejeno obdobje (pet let z možnostjo dvakratnega podaljšanja, torej največ 15 let) odobrijo odstopanje od uporabe večine določb Uredbe. Toda Uredba ne določa obdobja po začetku veljavnosti, v katerem je mogoče taka odstopanja odobriti.

Kljub temu je treba člen 2(4) razlagati v smislu uvodne izjave 25 Uredbe, kjer je pojasnjeno, da se lahko odobravajo začasna odstopanja od uporabe glede storitev železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu na dolge relacije, da bi se omogočilo obdobje „uvajanja“, s katerim bi pomagali prevoznikom v železniškem prometu, ki bi lahko imeli težave glede uporabe vseh določb do datuma, ko Uredba začne veljati. Glede na to se novih izjem ne sme podeljevati več let po stopitvi Uredbe v veljavo.

Poleg tega ni mogoče prekoračiti največjega možnega trajanja odstopanja, ki je omejeno s členom 2(4), tj. nobeno odstopanje ne more veljati po 3. decembru 2024 (15 let začetku veljavnosti Uredbe).

1.2.2   Vprašanja glede odstopanj za čezmejne urbane, suburbane in regionalne prevozne storitve železniškega prevoza potnikov, odobrenih v skladu s členom 2(5)

V členu 2(5) se Uredba glede opredelitve urbanih, suburbanih in regionalnih storitev železniškega prevoza potnikov sklicuje na Direktivo Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (6). Direktiva 91/440/EGS je bila razveljavljena, nadomestila jo je Direktiva 2012/34/EU, opredelitve urbanih, suburbanih in regionalnih železniških storitev iz člena 3(6) in člena 3(7) Direktive 2012/34/EU pa izrecno vključujejo čezmejne prevozne storitve.

Določba, ki državam članicam dopušča odstopanja za urbane, podurbane in regionalne storitve, se lahko uporabi za storitve, ki oskrbujejo čezmejne regije ali somestja. Države članice imajo diskrecijsko pravico glede opredelitve teh storitev skladno z merili iz člena 2(5) (tj. da določijo, kateri prevozi se uvrščajo med urbane, suburbane ali regionalne). Kljub temu se države članice spodbuja, naj potnikom v čezmejnih urbanih, suburbanih ali regionalnih storitvah železniškega prevoza priznajo vse pravice v skladu z uredbo, t, j. da naj za te prevozne storitve ne odobravajo odstopanj. To je skladno s ciljem doseganja visoke ravni varstva potrošnikov na področju prevoza, kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 2 Uredbe, zagotovilo pa bi tudi enako obravnavo vseh storitev z mednarodno razsežnostjo.

1.2.3   Vprašanja glede odstopanj za prevozne storitve v prometu ali potovanja, ki se deloma izvajajo zunaj Unije, odobrenih v skladu s členom 2(6)

V skladu s členom 2(6) je državam članicam dovoljeno odobriti odstopanje od uporabe določb Uredbe za obdobje največ 5 let za določene storitve ali potovanja, pri katerih se znaten del storitve ali potovanja izvaja zunaj Unije. Člen 2(6) določa, da lahko države članice začetno najdaljše možno obdobje odstopanja podaljšajo, vendar ni navedeno, koliko podaljšanj je možnih.

Komisija meni, da je namen člena 2(6) dati državam članicam dovolj časa za prilagoditev odnosov s tretjimi državami (npr. da prilagodijo dvostranske sporazume) ob upoštevanju zahtev iz Uredbe (ES) št. 1371/2007 na ozemlju držav članic. Glede na cilj visoke ravni varstva potrošnikov znotraj Unije (uvodna izjava 24) se odobritev odstopanj iz člena 2(6) ne sme razumeti tako, da se lahko podaljšujejo brez omejitve. Potnikom mora biti omogočeno, da so postopoma upravičeni do svojih pravic v skladu z Uredbo na tistih delih potovanja, ki se opravljajo na ozemlju države članice, tudi če se znaten del prevozne storitve ali potovanja opravlja zunaj Unije.

1.2.4   Uporaba Uredbe za potovanja v železniškem prevozu, ki vključujejo prevozne storitve z odobrenim odstopanjem (člen 2(4), člen 2(5) in člen 2(6))

Komisija je v zaključkih svojega poročila o uporabi Uredbe navedla, da je „obširna uporaba odstopanj velika ovira za izpolnjevanje ciljev Uredbe“ (7). Obširna uporaba odstopanj predstavlja oviro za ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev za prevoznike v železniškem prometu v vsej Uniji, potnikom železniškega prometa pa je tako odvzeta pravna varnost in jim je onemogočeno polno uživanje njihovih pravic.

Člen 2(1) določa, da se Uredba uporablja „po vsej Uniji za vsa potovanja in prevozne storitve železniškega prevoza, ki jih zagotavlja en ali več prevoznikov v železniškem prometu“. Potovanje železniškega prevoza je treba razumeti iz zornega kota potnikov kot njihov prevoz iz kraja odhoda do namembne postaje v skladu s prevozno pogodbo, ki vključuje vsaj eno storitev železniškega prevoza potnikov. Prevozna storitev v železniškem prometu je storitev, ki jo izvaja prevoznik v železniškem prometu med dvema ali več kraji in jo je mogoče uvrstiti kot urbano, suburbano, regionalno, v notranjem prometu ali mednarodno (čezmejno).

Lahko se zastavi vprašanje, ali bi bil potnik na mednarodnem potovanju (tj. na potovanju, na katerem prestopi mejo vsaj ene države članice), ki uporablja kombinacijo prevoznih storitev, za katere je bilo odobreno odstopanje, in prevoznih storitev, za katere odstopanje ni bilo odobreno, upravičen do pravic potnikov med celotnim potovanjem ali samo na tistih delih potovanja, za katere odstopanje ni bilo odobreno.

Potnik, ki je sklenil pogodbo o prevozu za mednarodno potovanje znotraj Unije, pričakuje, da bo deležen enakega varstva v skladu z zakonodajo Unije o pravicah potnikov skozi celotno potovanje. Priznavanje različnih ravni varstva na delih potovanj, za katere je bilo odobreno odstopanje, in na delih, za katere odstopanje ni bilo odobreno, na podlagi iste pogodbe bi ustvarjalo zmedo, onemogočilo pravno varnost in bi škodovalo pravicam potnikov. To bi bilo v nasprotju s cilji Uredbe, zlasti s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva vseh potnikov na mednarodnih potovanjih znotraj Unije, za katere v skladu z Uredbo ni mogoče odobriti odstopanja. Za posledico bi imelo tudi neenakost med potniki na mednarodnih potovanjih, ki bi bili obravnavani različno glede na to, ali njihovo potovanje vključuje prevozne storitve železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu, za katere je bilo odobreno odstopanje, ali ne.

Zato je treba prevoznike v železniškem prometu spodbujati, da nudijo varstvo v skladu z Uredbo vsem potnikom, s katerimi so sklenili prevozno pogodbo za čezmejno potovanje znotraj Unije vključno z deli potovanja, ki se opravljajo s storitvami železniškega prevoza potnikov, za katere je v skladu s členom 2(4) in (5) odobreno odstopanje.

2.   OPREDELITEV POJMOV

2.1   Pojem „prevoznik“ (člen 3(2)) in intermodalna potovanja

Opredelitev pojma „prevoznik“ je podana tako v Uredbi kot tudi v členu 3 „Enotnih pravil za pogodbe o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV)“, ki je Priloga A h Konvenciji o mednarodnih železniških prevozih (COTIF) z dne 9. junija 1999.

V Prilogi I Uredbe je prevzetih večina določb CIV, vendar ne člen 3 (8). To pomeni, da je zakonodajalec EU dal prednost oblikovanju lastne opredelitve, prilagojene zakonskemu okviru EU.

V členu 3(2) Uredbe je pojem „prevoznik“ omejen na prevoznike v železniškem prometu. Če zaradi resnih prekinitev v železniškem prometu preusmeritve ne more zagotoviti prevoznik v železniškem prometu, temveč je možna samo s kakšnim drugim prevoznim sredstvom, je še vedno pogodbeno odgovoren tisti prevoznik v železniškem prometu, s katerim je bila sklenjena pogodba in ki je še vedno potnikov glavni sogovornik (9).

2.2   Pojem „zamuda“ (člen 3(12))

Zamuda je v členu 3(12) Uredbe opredeljena kot „časovna razlika med časom prihoda potnika, načrtovanega v skladu z objavljenim voznim redom, in časom njegovega dejanskega ali pričakovanega prihoda“. Zamuda se torej vedno nanaša na zamudo potnikovega potovanja in ne na zamudo vlaka. V praksi se bo dolžina zamude izračunavala s pomočjo časa prispetja vlaka na namembno postajo, navedenega na vozovnici.

Bolj zapleten položaj pa lahko nastane na potovanjih, ki zajemajo več storitev in/ali več prevoznikov, če potnik zaradi prekinitve zamudi zvezo. V takem primeru bi potnik, da bi lahko prispel na namembni kraj, morda moral potovati z naslednjo storitvijo železniškega prometa, predvideno po voznem redu. Tudi če navedeni vlak prispe po voznem redu, lahko potnik vseeno prispe na cilj z znatno zamudo v primerjavi s prvotno predvidenim časom prihoda. V takem primeru se bo zamuda pri prihodu določila na podlagi dejanskega časa, v katerem potnik prispe na cilj, če je potnik za svoje potovanje sklenil eno samo prevozno pogodbo. Ta razlaga velja tudi za primere, v katerih je potnik preusmerjen.

3.   POGODBA O PREVOZU, INFORMACIJE IN VOZOVNICE

3.1   Potovalne informacije

3.1.1   Sprotne informacije (člen 8(2))

Prevozniki v železniškem prometu so v skladu s členom 8(2) Uredbe potnikom med potovanjem dolžni zagotoviti „vsaj informacije, določene v delu II Priloge II“. Sem spadajo sprotne informacije o zamudah in glavnih povezovalnih storitvah, vključno z informacijami o drugih prevoznikih v železniškem prometu. Sodišče Evropske unije je v zadevi C-136/11 (10) pojasnilo, da mora upravljavec infrastrukture „prevoznikom v železniškem prometu brez diskriminacije zagotoviti sprotne podatke o vlakih drugih prevoznikov v železniškem prometu, če gre pri teh vlakih za glavne povezovalne storitve v smislu dela II Priloge II k Uredbi št. 1371/2007“. Za zagotavljanje informacij o zamudah, odpovedih in povezovalnih storitvah potnikom so sicer odgovorni prevozniki v železniškem prometu, a tudi upravljavci infrastrukture so dolžni sproti zagotoviti prevoznikom v železniškem prometu vse pomembne informacije.

3.1.2   Načini zagotavljanja potovalnih informacij potnikom

V skladu s členom 10 Uredbe, kjer so obravnavani sistemi za potovalne informacije in rezervacije, morajo prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic uporabljati računalniško podprti sistem informiranja in rezervacij za železniški promet (CIRSRT), ki ga lahko prevozniki v železniškem prometu namestijo v skladu s postopkom iz tega člena. Člen 8(1) Uredbe določa, da obveznost prevoznikov v železniškem prometu in prodajalcev vozovnic, da potnikom na njihovo zahtevo zagotovijo vsaj informacije, določene v delu I priloge II, velja brez poseganja v člen 10 Uredbe. Obveznost dajanja informacij torej ni odvisna od namestitve računalniško podprtega sistema in ni odvisna od prodajne poti.

Informacije, ki jih ni mogoče zagotoviti preko računalniško podprtega sistema, je treba zagotoviti v alternativnih oblikah, do katerih lahko dostopajo invalidne osebe (člen 8(3)).

3.2   Vprašanja v zvezi z vozovnicami in prevozom koles

3.2.1   Oblika in vsebina vozovnic ter elektronskih prevoznih kartic (člen 4 in Priloga I, člen 7)

V skladu s členom 4 Uredbe mora biti prodaja vozovnic urejena v skladu z določbami Enotnih pravil o pogodbi o mednarodnem železniškem prevozu potnikov (CIV), vključenih v Prilogo I (naslova II in III) Uredbe. Člen 7 enotnih pravil omogoča prilagodljivost glede oblike in vsebine vozovnice. V njem so naštete minimalne potrebne informacije, poleg njih pa se lahko izbere kakršna koli oblika in vsebina, ki je v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji. Zato je treba za vozovnico šteti tudi elektronsko prevozno kartico, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.

Na podlagi informacij, zabeleženih na elektronski kartici, je mogoče določiti prevoznika v železniškem prometu, s katerim je bila sklenjena pogodba o prevozu, ali niz prevoznikov v železniškem prometu, ki jih lahko zavezuje ta pogodba (člen 3(2) Uredbe). Pri medsebojno razpoložljivih vozovnicah ali odprtih vozovnicah (npr. InterRail) ni vedno mogoče navesti imena posameznega prevoznika v železniškem prometu. V takem primeru bi se lahko naziv nadomestil z navedbo kot npr. „vsa podjetja, ki sodelujejo v sistemu InterRail“ ali z uporabo skupnega logotipa. Vendar pa dejstvo, da podatki o prevozniku za določeno potovanje niso navedeni, ne sme povzročati nepreglednosti. Potniki morajo dobiti ustrezne informacije o svojih pravicah in o tem, kje in kako se lahko pritožijo v primeru prekinitve potovanja; ter

2.	Vsebovati mora sklic na enotna pravila in izjavo ali izjave, ki dokazujejo, da je bila sklenjena pogodba o prevozu, in podati dokazilo o njeni vsebini.

Člen 7(5) Priloge I izrecno določa, da se lahko vozovnica izda v obliki elektronskega podatkovnega zapisa, pod pogojem, da je mogoče te podatke spremeniti v obliko čitljivega zapisa. Čas sklenitve pogodbe o prevozu je lahko različen. Nekatere elektronske kartice se aktivirajo v trenutku nakupa vozovnice, v drugih primerih pa se lahko posamezna potovanja ali deli aktivirajo s potrditvijo vozovnice na začetku potovanja ali tik pred vstopom na vlak.

3.2.2   Razpoložljivost vozovnic

Člen 9(2) Uredbe določa, da prevozniki v železniškem prometu izdajajo vozovnice potnikom na vsaj enega od načinov prodaje iz tega člena. Večina podjetij ponuja vozovnice po več prodajnih kanalih. Vendar pa so zlasti posebne nizkocenovne vozovnice včasih na voljo samo po enem prodajnem kanalu (npr. internet), s čimer bi lahko bile izključene določene skupine uporabnikov. Da bi se potnikom zagotovila kar največja dostopnost, Komisija priporoča, da prevozniki v železniškem prometu ponudijo vsaj najpomembnejše vozovnice po vseh prodajnih kanalih, ki jih uporabljajo, predvsem na prodajnih mestih, prodajnih avtomatih in vlakih. Poleg tega prevozniki v železniškem prometu v skladu s členom 8(1) in delom I Priloge II obveščajo potnike o vozovnicah in tarifah, ki so na voljo po različnih prodajnih kanalih. V smislu člena 9(1) prevozniki v železniškem prometu ponujajo enotne vozovnice, kadar koli je to mogoče glede na njihove poslovne pogodbe in dosegljive podatke.

Vozovnice je treba ponujati na nediskriminatoren način. Neposredna ali posredna diskriminacija na podlagi narodnosti je v nasprotju s členom 18 PDEU.

3.2.3   Prevoz koles (člen 5)

V skladu s členom 5 Uredbe prevozniki v železniškem prometu omogočajo potnikom, da vzamejo na vlak kolesa, vendar pod določenimi pogoji (npr. prostorske omejitve, zahteve v zvezi s storitvami, preprosta obvladljivost in po potrebi proti plačilu). Priloga II Uredbe določa tudi, da morajo prevozniki v železniškem prometu zagotoviti informacije o dostopnosti za kolesa tudi pred začetkom potovanja. Evropska kolesarska zveza je podala seznam primerov dobre prakse za prevoz koles (11).

4.   ODGOVORNOST, ZAMUDE, ZAMUJENE ZVEZE VLAKOV IN ODPOVEDI

4.1   Kritje odgovornosti prevoznika v železniškem prometu in zavarovanje (člena 11 in 12)

V skladu s členoma 11 in 12 Uredbe morajo biti prevozniki v železniškem prometu sposobni kriti svojo odgovornost, zlasti pri nesrečah s smrtnim izidom ali poškodbami. Kot nadalje določa člen 22 Direktive 2012/34/EU, je eden od pogojev za pridobitev licence, da „se prevoznik v železniškem prometu ustrezno zavaruje ali ima ustrezna jamstva pod tržnimi pogoji za kritje odgovornosti v primeru nesreče v skladu z nacionalnim in mednarodnim pravom […]“. Da bi prevoznik v železniškem prometu ugotovil, kakšno kritje je „ustrezno“, mora oceniti tveganja, npr. na podlagi števila prevoženih potnikov ali števila možnih nesreč. Kot je navedeno v poročilu o uporabi Uredbe (12), so podjetja, ki so bila pregledana, očitno ustrezno krita.

Države članice lahko v skladu s členom 30 Priloge I k Uredbi določijo znesek za plačilo v primeru izgube življenja ali poškodb potnikov kot posledice železniških nesreč, toda najvišji možni znesek odškodnine na potnika ne more biti nižji od 175 000 obračunskih enot (13). Zato mora biti v nacionalni zakonodaji določeno kritje v skladu s to zahtevo, ki velja za vse nacionalne in mednarodne prevozne storitve, v skladu s členoma 11 in 12 Uredbe. Države članice lahko določijo tudi višjo mejo za odškodnino. Odgovornost prevoznika v železniškem prometu za poškodbe, odškodnino, ki jo je mogoče dodeliti, in obseg zahtevkov se določi v nacionalni zakonodaji.

4.2   Povračilo, preusmeritev in nadomestilo

4.2.1   Povračilo in preusmeritev ali nadomestilo cene vozovnice za potovanja iz več delov (člena 16 in 17)

Člen 9(1) Uredbe določa, da „prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic ponujajo vozovnice, enotne vozovnice in rezervacije, v kolikor so na razpolago“.

Potniki imajo pravico do povračila in preusmeritve (člen 16) ali nadomestila za zamudo kot odstotni delež cene vozovnice vključno z vsemi dodatki (člen 17) le v primeru zamude, daljše od 60 minut „pri prihodu na namembni kraj po prevozni pogodbi“. Zaradi tega lahko nastanejo težave pri potovanjih z zvezo vlakov in morebitnimi različnimi prevozniki, zlasti če potniki ne dobijo ene same vozovnice za celotno potovanje, čeprav so nameravali skleniti eno samo pogodbo, temveč prejmejo ločene vozovnice za različne dele potovanja. V skladu s členom 4 v povezavi s členom 6(2) Priloge I lahko ena sama pogodba zajema več vozovnic. V pogodbenih dogovorih med potnikom in prevoznikom v železniškem prometu mora biti jasno določeno, ali potnik potuje na podlagi ene pogodbe ali več ločenih pogodb.

Kot določa člen 3(10) Uredbe, je treba ločene vozovnice na podlagi ene same pogodbe šteti za „enotno vozovnico“, če predstavljajo „prevozno pogodbo o zaporednih storitvah železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu“. Potniki z ločenimi vozovnicami na podlagi ene same prevozne pogodbe imajo pravice iz členov 16 in 17, če prispejo na cilj z zamudo, daljšo od 60 minut, tudi če so zamude na posameznih delih krajše od 60 minut. (glej tudi točko o zamudah v odstavku 2.2.). Kot določa člen 27, lahko potniki v primeru težav, „pritožbo predložijo kateremu koli prevozniku v železniškem prometu“ pri potovanju in se jim ni treba obrniti na vsako podjetje posebej. Udeleženi prevozniki v železniškem prometu morajo pri reševanju takih pritožb sodelovati.

4.2.2   Pravica do nadomestila v primeru „višje sile“

V sodbi Sodišča Evropske unije z dne 26. septembra 2013 v zadevi C-509/11 je pojasnjeno, da načelo „višje sile“ ne velja v zvezi s pravico do nadomestila za zamude, zamujene zveze vlakov in odpovedi, kot so določene v členu 17 Uredbe.

Sodišče je opozorilo zlasti, da v Uredbi ni klavzule „višje sile“, ki bi omejevala odgovornost prevoznikov v železniškem prometu glede nadomestila cene vozovnice, kot je določeno v členu 17. V skladu s sodbo Sodišča Evropske unije člen 17 določa nadomestilo v obliki enotne stopnje za storitev, ki ni bila opravljena v skladu s prevozno pogodbo, temu nadomestilu pa se v primeru „višje sile“ ni mogoče odpovedati, saj v členu ni ustrezne klavzule. Nasprotno pa se člen 32(2) enotnih pravil v Prilogi I nanaša na prevoznikovo odgovornost za individualno škodo, ki je posledica zamude ali odpovedi vlaka in ki bi jo bilo treba uveljavljati posamezno.

Prevoznikom v železniškem prometu torej ni dovoljeno v splošne prevozne pogoje vključevati klavzulo, v skladu s katero so oproščeni plačila nadomestila na podlagi člena 17, če je zamudo povzročila „višja sila“ ali če jo je mogoče pripisati enemu ali več vzrokom iz člena 32(2) enotnih pravil. Zato imajo potniki pravico do nadomestila s strani železniškega podjetja tudi v primerih „višje sile“. V tem pogledu se železniški prevoz razlikuje od drugih vrst prevoza (glej zlasti točko 47 navedene sodbe). Vendar pa bo Komisija, kot je navedla v svojem poročilu za leto 2013 (14), preverila možnost, da bi se železniški sektor obravnaval enako kot druge vrste prevoza, tj. da potnikom ne bi plačali nadomestila za zamude v primeru nepredvidenih in neizogibnih dogodkov.

4.2.3   Pojem „primerljivih pogojev prevoza“ v primerih, v katerih se potovanje nadaljuje ali preusmeri (člen 16(b) in (c))

„Pogoji/razmere“ so opredeljujoče značilnosti prevoznih storitev, ki jih opravlja prevoznik na podlagi prevozne pogodbe med prevoznikom v železniškem prometu ali prodajalcem vozovnic in potnikom. V skladu s členom 16(b) in (c) Uredbe mora biti, kadar se potniku zaradi zamude, daljše od 60 minut, ponudi možnost nadaljevanja ali preusmeritve potovanja, ponujeno potovanje „pod primerljivimi pogoji prevoza“. Primerljivost pogojev prevoza je lahko odvisna od številnih dejavnikov in o tem je treba odločati za vsak primer posebej. Glede na okoliščine se priporočajo naslednje dobre prakse:

—	če je mogoče, se potnikom ne dodeli vrsta prevoza nižjega razreda (če pride do tega, morajo potniki, npr. imetniki vozovnic prvega razreda, dobiti nadomestilo za razliko v ceni vozovnice);

—	če je mogoče potnike preusmeriti samo na drugega železniškega prevoznika ali na drugo vrsto prevoza višjega razreda ali za višjo ceno, kot je bila plačana za prvotno prevozno storitev, se preusmeritev ponudi brez dodatnih stroškov za potnika;

—	po najboljših močeh se je treba izogibati dodatnim zvezam vlakov;

—	ob uporabi drugega prevoznika ali nadomestne vrste prevoza sredstva za del potovanja, ki ni bil dokončan v skladu z načrtom, se mora celotno trajanje potovanja čim manj razlikovati od trajanja prvotno predvidenega potovanja;

—	če je bila za prvotno potovanje rezervirana pomoč za invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo, mora biti pomoč enako na voljo tudi na nadomestni prevozni poti;

—	po možnosti bi bilo treba ponuditi preusmeritev, dostopno invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo.

4.2.4   Multimodalna potovanja

Multimodalnih potovanj, ki v eni prevozni pogodbi vključujejo več kot eno vrsto prevoza (npr. potovanje po železnici in zraku, ki se prodaja kot eno samo potovanje) ne zajema niti Uredba niti kateri koli drugi zakonodajni akt Unije o pravicah potnikov pri drugih načinih prevoza. Če potnik zamudi let, ker je imel vlak zamudo, bi lahko uveljavljal pravice do nadomestila in pomoči na podlagi Uredbe samo glede potovanja z vlakom in samo, če je potnik prispel na namembno postajo potovanja z železnico na podlagi ene same prevozne pogodbe z zamudo, daljšo od 60 minut (razen če je drugače določeno v notranjem pravu, kakor je navedeno v členu 32(3) Priloge I k Uredbi).

4.3   Odpovedi

Odpoved železniške prevozne storitve ima lahko z vidika izgube časa in neprijetnosti, ki jih prestane potnik, enake posledice kot zamuda (15). Tudi potniki, ki namesto odpovedane uporabijo naslednjo razpoložljivo prevozno storitev, lahko prispejo na cilj z zamudo, daljšo od 60 minut (v primerjavi s predvidenim prvotnim časom prihoda z odpovedano prevozno storitvijo). V tem primeru bo imel potnik iste pravice do vračila cene vozovnice, preusmeritve ali nadomestila v skladu s členoma 16 in 17, razen če je bil o odpovedi obveščen na ustrezen način in dovolj časa pred odpovedjo.

Kar zadeva obveznost nudenja pomoči v skladu s členom 18, je mogoče ob odpovedi vlaka uveljavljati enake pravice kakor za zamudo pri odhodu, in sicer, da imajo potniki pravico do informacij v skladu s členom 18(1). Imajo tudi pravico do pomoči v skladu s členom 18(2), če je čas do odhoda naslednjega vlaka ali drugega prevoznega sredstva daljši od 60 minut.

4.4   Pomoč

4.4.1   Obrok, osvežilna pijača in nastanitev (člen 18(2))

Če je zamuda daljša od 60 minut, so prevozniki v železniškem prometu dolžni zagotoviti obrok in osvežilno pijačo „primerno glede na čakalno dobo“, če je (v zadostni količini) na razpolago na vlaku ali na postaji. Če ni na razpolago (ali če ni na razpolago v zadostni količini) na vlaku ali na postaji, se obveznost prevoznika v železniškem prometu določa glede na to, ali je obrok in osvežilno pijačo mogoče razumno nabaviti. Prevoznik v železniškem prometu bo moral oceniti, ali sta obrok in osvežilna pijača zagotovljena „primerno“, pri čemer bo upošteval merila kot npr. razdalja do kraja dobave, čas, potreben za dobavo, izvedljivost dobave in stroški. Vendar pa jih ni mogoče oprostiti od zahteve, da položaj vsakokrat ocenijo posebej.

Člen 18(2) Uredbe ne določa najnižjih zahtev za kakovost pomoči. Kakovost hrane in pijače, hotela ali druge nastanitve ter druga pomoč mora biti primerna in v sorazmerju s prestanimi nevšečnostmi, vključno z izpolnitvijo potreb invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Kjer ni moč ponuditi nastanitve v hotelu, mora biti kakovost „druge nastanitve“ karseda podobna hotelski. Po mnenju Komisije zveza „primerno glede na čakalno dobo“ pomeni, da morajo prevozniki v železniškem prometu potnikom nuditi primerno pomoč, ki ustreza dolžini zamude in časa v dnevu (ali noči), v katerem pride do nje. V skladu s členom 18(2) je treba potnikom „ponuditi“ pomoč na jasen in dostopen način, po potrebi z alternativnimi komunikacijskimi sredstvi. To pomeni, da od potnikov ni mogoče pričakovati, da bodo zadeve uredili sami, npr. da si bodo poiskali prenočišče in ga plačali, pač pa so prevozniki v železniškem prometu dolžni, če je le mogoče, dejavno nuditi pomoč. Prevozniki v železniškem prometu morajo zagotoviti tudi, da je, če je na razpolago, nastanitev dostopna invalidnim osebam in njihovim psom vodnikom.

Člen 32 Priloge I k Uredbi določa odgovornost železniškega prevoznika za škodo v skladu z enotnimi pravili CIV v primeru daljših zamud. V skladu s pravili CIV (člen 32(2)) so prevozniki lahko oproščeni obveznosti kritja stroškov nastanitve in komunikacije, npr. če je zamudo povzročila „višja sila“. To odškodninsko odgovornost je treba ločiti od obveznosti nudenja pomoči iz člena 18 Uredbe, kjer takega odstopanja ni (16). Podjetja, ki nudijo prevozne storitve, za katere velja Uredba, zato ne morejo uveljavljati odstopanja.

V splošnih prevoznih pogojih je mogoče opredeliti dobre prakse ali ugodnejše pogoje, če to ni v nasprotju z Uredbo, s čimer se omogoča ocenjevanje posameznih položajev od primera do primera in se ne omejujejo pravice potnikov v skladu z Uredbo (17).

4.4.2   Dokazilo o zamudi (člen 18(4))

V skladu s členom 18(4) so prevozniki v železniškem prometu dolžni potnikom na njihovo zahtevo potrditi zamudo na potnikovi vozovnici kot dokazilo o trajanju zamude. Če potnik zahteva nadomestilo za zamudo v skladu s členom 17, mora prevoznik v železniškem prometu dokazilo o zamudi, podano s strani prevoznika v železniškem prometu ali njegovega osebja (npr. kot žig ali podpis sprevodnika ali enakovredno dokazilo), nato sprejeti brez naknadnih pogajanj o njem ali sprememb za nazaj.

5.   PRAVICE INVALIDNIH OSEB IN OSEB Z ZMANJŠANO MOBILNOSTJO

5.1   Pravica do prevoza

Invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo imajo enake pravice do uporabe železniškega prevoza kot drugi potniki. V skladu s členom 19 Uredbe invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo ne smejo biti diskriminirane pri rezerviranju, nakupu ali uporabi storitev železniškega prevoza. Za odstopanje od tega načela na podlagi člena 19(2) in poznejšo zavrnitev sprejema rezervacije, prodaje vozovnic ali opravljanja prevoza invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo morajo vedno obstajati upravičeni razlogi v skladu z nediskriminatornimi določbami o dostopu iz člena 19(1).

Kjer so določeni prostori za invalidske vozičke, vključno s skupnimi prostori, morajo biti v skladu z dobro prakso vedno na razpolago in lahko dostopni (18).

5.2   Potrdilo o invalidnosti

Z Uredbo se dajejo pravice do pomoči „invalidnim osebam“ in „osebam z omejeno mobilnostjo“ v smislu člena 3(15). Pravica do pomoči ni vezana na predložitev potrdila. Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj zato ne morejo zahtevati od potnikov, da pokažejo potrdilo o invalidnosti ali kakšno drugo dokazilo o invalidnosti, da bi lahko imeli pravico do pomoči na postajah in na vlakih.

5.3   Informacije invalidnim potnikom in/ali potnikom z omejeno mobilnostjo (člen 20)

V skladu s členom 20 Uredbe morajo prevozniki v železniškem prometu, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj potnikom na njihovo zahtevo zagotoviti informacije o dostopnosti storitev, vključno s postajami. Komisija glede na cilje Konvencije ZN o pravicah invalidov (UNCRPD) (19) priporoča, da upravljavci postaj ne glede na pogodbeno razmerje s potniki dajejo tudi informacije o dostopnosti (npr. na dostopnih spletnih straneh in v alternativnih formatih).

5.4   Predhodno obvestilo o potrebi po pomoči vključno s primerom „več potovanj“ (člen 24(a))

Člen 24(a) Uredbe določa pogoje v zvezi s predhodnim obvestilom, na podlagi katerega imajo potniki pravico do prejemanja pomoči. Ker za nudenje pomoči ni predvideno dodatno plačilo, mora enako veljati tudi za postopek rezervacije, npr. preko brezplačnih telefonskih linij. Pomoč mora biti na voljo ves čas obratovanja vlakov (vključno z nočnimi storitvami ali ob koncu tedna) in ne sme biti omejena na običajni delovni čas.

V primeru več potovanj (tj. potovanj, ki so sestavljena iz različnih delov, ter ponavljajočih se potovanj) zadostuje eno samo potnikovo obvestilo, če potnik da dovolj podatkov o času naslednjih potovanj. Oseba, ki prejme obvestilo (prevoznik v železniškem prometu, upravljavec postaje, prodajalec vozovnic ali organizator potovanj), je odgovorna za posredovanje informacije vsem prevoznikom v železniškem prometu in upravljavcem postaj, ki jih ta informacija zadeva. Tudi brez obvestila pa morajo prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj na postajah z osebjem po najboljših močeh zagotoviti pomoč, da bi invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo lahko potovala. Zato ne bi bilo skladno z Uredbo, če bi se pomoč omejevala na primere, v katerih je bilo prejeto predhodno obvestilo, ali če bi se to vključevalo v pogodbene določbe.

5.5   Usposabljanje osebja za nudenje pomoči invalidnim osebam in/ali osebam z omejeno mobilnostjo

Uredba sicer ne vsebuje posebnih določb o usposabljanju in ozaveščanju, s katerim bi zagotovili učinkovito pomoč v skladu z Uredbo, vendar bi bilo glede na najboljšo prakso potrebno redno usposabljanje osebja in njegovo ozaveščanje o različnih potrebah potnikov z različnimi vrstami invalidnosti in omejene mobilnosti.

6.   PRITOŽBE PREVOZNIKOM V ŽELEZNIŠKEM PROMETU

Potniki lahko v skladu s členom 27(2) Uredbe pritožbo predložijo kateremu koli prevozniku v železniškem prometu, ki je sodeloval pri potovanju. Potnike je treba obvestiti o rokih za pritožbo iz člena 60 enotnih pravil, vključenega v Prilogo I k Uredbi (glej tudi poglavje 7 spodaj).

7.   OBVEŠČANJE POTNIKOV O NJIHOVIH PRAVICAH

Potniki imajo v skladu s členom 29 Uredbe pravico biti obveščeni o svojih pravicah in obveznostih. Obvestila morajo biti ustrezna in zagotovljena ob takem času, da so potniki v trenutku sklenitve pogodbe o prevozu že obveščeni o svojih pravicah in obveznostih na podlagi te pogodbe. Obvestila se lahko zagotavljajo v alternativnih formatih, vendar morajo biti dostopna invalidnim osebam in neposredno dostopna potniku (npr., če lahko potniki vozovnice rezervirajo ali plačajo na postaji, se jih ne sme napotiti zgolj na obvestilo na internetu).

To ne vpliva na zahteve za informacije na podlagi druge zakonodaje Unije, zlasti člena 8(2) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (20) o pravicah potrošnikov in člena 7(4) Direktive 2005/29/EC Evropskega parlamenta in Sveta (21) o nepoštenih poslovnih praksah.

8.   IZVRŠEVANJE, SODELOVANJE MED NACIONALNIMI IZVRŠILNIMI ORGANI IN KAZNI

8.1   Reševanje pritožb s strani nacionalnih izvršilnih organov

Nacionalni izvršni organi lahko rešujejo pritožbe na prvi stopnji (tj. kadar na prevoznika v železniškem prometu, upravljavca postaje ali prodajalca vozovnic ni bila naslovljena nobena predhodna pritožba ali zahteva) ali na drugi stopnji v primerih, ko potnik ni zadovoljen z rešitvijo, ki mu jo je predlagal prevoznik v železniškem prometu, upravljavec postaje ali prodajalec vozovnic, ali pa ni dobil odgovora. Priporočljivo je, da se pritožbe najprej naslovijo na prevoznika v železniškem prometu, saj mora biti ta prevoznik sposoben pritožbe reševati najučinkoviteje.

Postopek za reševanje pritožb v Uredbi sicer ni določen (to je prepuščeno državam članicam), vendar je treba pritožbe v skladu z načelom dobrega upravljanja reševati hitro in učinkovito. Pretirane zamude ne bi le ogrozile izpolnjevanja Uredbe, temveč bi povzročile tudi neenako obravnavo potnikov med državami članicami. Organi za reševanje pritožb morajo biti za opravljanje svojih nalog zato ustrezno opremljeni in morajo imeti dovolj ustrezno usposobljenega osebja.

Za največjo učinkovitost in dostopnost potnikom bi najboljša praksa zahtevala določitev rokov za odgovor potnikom. Npr. potrdilo o prejemu pritožbe bi bilo poslano najkasneje v dveh tednih, dokončni odgovor pa v treh mesecih. V zapletenih primerih bi lahko nacionalni izvršilni organ rok za rešitev pritožbe po lastni presoji podaljšal na največ šest mesecev. V takem primeru je treba potnike obvestiti o razlogih za podaljšanje in o pričakovanem času, potrebnem za zaključek postopka. Če je nacionalni izvršilni organ tudi organ za alternativno reševanje sporov v okviru funkcije iz Direktive 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta (22), predlagani roki, navedeni tukaj, ne vplivajo na roke iz navedene direktive in jih ne zamenjujejo.

Uredba ne določa roka, v katerem morajo potniki pritožbe predložiti nacionalnim izvršilnim organom. Zato morajo veljati roki iz nacionalne zakonodaje, tudi če to pomeni, da se razlikujejo med državami članicami. Za zagotovitev učinkovitega izvajanja pritožbenih postopkov in varnega pravnega okolja za prevoznike v železniškem prometu in druga potencialno udeležena podjetja Komisija priporoča, da se potnikom svetuje predložitev pritožbe v razumnem časovnem okviru. Dobra praksa bi zahtevala tudi, da so potniki obveščeni o možnostih za ugovor ali druge ukrepe, če ne soglašajo z oceno svojega primera.

8.2   Sodelovanje nacionalnih izvršilnih organov pri reševanju čezmejnih pritožb (člen 31) in odločitev o pristojnem nacionalnem izvršilnem organu

Uredba razen zahteve po sodelovanju ne vsebuje posebnih določil glede reševanja čezmejnih pritožb med državami članicami. Za pospešitev in olajšanje reševanja tovrstnih pritožb Komisija priporoča naslednjo dobro prakso:

Uredba določa obveznosti, ki jih imajo prevozniki v železniškem prometu. Potniki se lahko kadar koli pritožijo pri katerem koli nacionalnem izvršilnem organu ali drugem imenovanem organu (člen 30(2)). Če se pritožijo zaradi domnevne kršitve obveznosti prevoznika v železniškem prometu, mora zaradi večje učinkovitosti in uspešnosti pritožbo reševati izvršilni organ države članice, ki je temu prevozniku v železniškem prometu podelila licenco.

Npr. v primeru pritožbe v zvezi s smrtjo ali poškodbo zaradi nesreče v železniškem prometu je pristojen nacionalni izvršilni organ države članice, ki je podelila licenco tistemu prevozniku v železniškem prometu, ki je prevažal potnika v trenutku nesreče. V primeru pritožbe zaradi pomanjkljivih informacij pred potovanjem je pristojen tisti nacionalni izvršilni organ, ki je podelil licenco tistemu prevozniku v železniškem prometu, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo, tudi če je to storil preko posrednika (npr. prodajalca vozovnic, potovalnega agenta itd.). V primeru pritožbe zaradi pomoči (osvežilna pijača, obrok ali namestitev) je pristojen nacionalni izvršilni organ države članice, ki je podelila licenco prevozniku v železniškem prometu, odgovornemu za zagotovitev tovrstne pomoči v skladu s členom 18.

V nekaterih primerih (npr. zapleteni primeri, primeri, v katerih gre za več zahtevkov in čezmejno potovanje, ali npr. nesreče na ozemlju države članice, ki ni podelila licence prevozniku v železniškem prometu) se lahko nacionalni izvršilni organi skupaj odločijo za odstopanje od navedenih načel in med sabo določijo „vodilni“ nacionalni izvršilni organ, zlasti v primerih, v katerih ni jasno, kateri organ je pristojen, ali kjer bi to olajšalo ali pospešilo reševanje pritožbe. Vsi udeleženi nacionalni izvršilni organi morajo v skladu s svojimi obveznostmi iz člena 31 Uredbe sodelovati z „vodilnim“ nacionalnim izvršilnim organom in zagotavljati ustrezne informacije, da bi olajšali rešitev pritožbe (npr. z izmenjavo informacij, pomočjo pri prevajanju dokumentov in zagotavljanjem informacij o okoliščinah zapletov). Potnik mora biti obveščen o tem, kateri organ je „vodilni“, ta organ pa mora biti potem njegova edina točka za stike.

V primerih pritožbe v zvezi z morebitnimi kršitvami upravljavcev postaj mora biti pristojen nacionalni izvršilni organ države, na ozemlju katere je prišlo do zapleta.

Za dosego učinkovitejšega sodelovanja med nacionalnimi izvršilnimi organi držav članic mora vsak dogovor med njimi o reševanju pritožb zagotoviti, da lahko organ vsaj ene države članice izreče kazen za kršitve.

---

(1)  UL L 315, 3.12.2007, str. 14.

(2)  COM(2013) 587 final, 14.8.2013.

(3)  Glej točko 5.1 poročila z dne 14.8.2013.

(4)  UL L 143, 27.6.1995, str. 70, prenovljena z Direktivo 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32).

(5)  Direktiva 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32).

(6)  UL L 237, 24.8.1991, str. 25.

(7)  Glej točko 4 poročila z dne 14.8.2013.

(8)  Priloga I se začne s členom 6 CIV.

(9)  Glej tudi člen 31(3) Priloge I, ki določa, da je prevoznik še vedno odgovoren za smrt ali poškodbo potnikov, če se potniki zaradi izjemnih okoliščin prevažajo z drugim prevoznim sredstvom, ki nadomešča železniški prevoz.

(10)  Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 22. novembra 2012 v zadevi C-136/11, Westbahn Management GmbH proti ÖBB-Infrastruktur AG.

(11)  http://www.ecf.com/wp-content/uploads/130418_Bike-carriage-on-long-distance-trains_Good-practice_Final-ECF-paper.pdf

(12)  Glej točko 2.8.2 poročila.

(13)  V skladu s členom 9 Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) so obračunske enote v prilogah posebna pravica črpanja, kot jo je opredelil Mednarodni denarni sklad.

(14)  Glej točko 5.1 poročila.

(15)  Glej opredelitev zamude v točki 2.2, ki se nanaša na zamudo potnika in ne železniške prevozne storitve.

(16)  Glej tudi točko 4.2.2.

(17)  Glej člen 6(2) Uredbe.

(18)  Glej tudi Uredbo Komisije (EU) št. 1300/2014 z dne 18. novembra 2014 o tehničnih specifikacijah za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe (UL L 356, 12.12.2014, str. 110), ki vsebuje posebne zahteve glede prostora za invalidske vozičke.

(19)  Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (http://www.un.org/disabilities/documents/convention/convoptprot-e.pdf). Konvencija je v EU začela veljati 22. januarja 2011. Podpisalo jo je vseh 28 držav članic, večina pa jo je tudi ratificirala. Glej tudi poročilo o izvajanju Konvencije s strani EU, SWD (2014) 182 final, 5.6.2014.

(20)  Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).

(21)  Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).

(22)  Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 14).

---