10.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 51/22

1.

poudarja, da so za zaposlovanje in socialno politiko primarno pristojne nacionalne oziroma regionalne vlade, da ima EU pristojnosti za usklajevanje na tem področju in da je treba pri vseh pobudah EU o evropskih standardih za plače spoštovati načelo subsidiarnosti;

2.

opozarja, da raziskava Eurobarometra o odnosu državljanov do revščine kaže, da velika večina Evropejcev (73 %) meni, da je revščina v njihovi državi splošen problem, in zahteva nujno ukrepanje na nacionalni ravni (89 %) in na ravni EU (74 %) za rešitev tega problema (1);

3.

ugotavlja, da je pravica vseh delavcev do pravičnega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard, določena v Evropski socialni listini, ki so jo sprejele skoraj vse države članice EU;

4.

meni, da bo Evropska unija okrepila svojo demokratično legitimnost, če bodo evropski državljani prepoznali, da se pri popolni vključitvi zaposlovanja in socialne razsežnosti v letni cikel usklajevanja ekonomskih politik (evropski semester) upošteva tudi načelo socialnega napredka, hkrati pa se spodbuja tudi rast;

5.

opozarja, da se je Evropska unija zavezala, da bo izpolnila razvojne cilje tisočletja Združenih narodov in upoštevala resolucijo o razglasitvi drugega desetletja Združenih narodov za izkoreninjenje revščine (2008–2017);

6.

ugotavlja, da je konvencija MOD C94 o določbah o delu v javnih naročilih trenutno zavezujoča v devetih državah članicah EU, v drugih pa se uporablja na prostovoljni podlagi. Vendar pa je treba razjasniti morebitne pravne nedoslednosti med konvencijo MOD C94 in Pogodbo o EU;

7.

je seznanjen s pozivi Evropskega parlamenta v zvezi s vprašanjem minimalnih plač (2), tudi z njegovim najnovejšim pozivom Evropski komisiji, naj „preuči vse možnosti za krepitev evropske monetarne unije in za to, da bi postala odpornejša in da bi bolj spodbujala gospodarsko rast, zaposlovanje in stabilnost ter imela socialno razsežnost, katere namen bi bil ohranjanje evropskega socialnega tržnega gospodarstva in spoštovanje pravice do kolektivnih pogajanj, na podlagi katere bi države članice usklajevale socialno politiko – vključno z mehanizmom za minimalno plačo ali dohodek, ki ga določi posamezna država članica in je primeren zanjo“ (3);

8.

meni, da sta revščina in socialna izključenost ovira za dostojno življenje, saj ogrožata temeljne človekove pravice, ter predlaga, naj vse države članice ljudem zagotovijo dostojno življenje, na primer s storitvami, ki jim omogočajo dostojno življenje, in izvajajo take politike, zlasti politiko zaposlovanja in socialno politiko, ki zagotavljajo pravično plačo v celotnem poklicnem življenju;

9.

poudarja, da je treba začeti to vprašanje nujno reševati, saj so se od nastanka gospodarske krize v EU revščina in socialne neenakosti še povečale, od takrat sprejeti ukrepi, ki so bili usmerjeni le v varčevanje, pa so samo še dodatno zaostrili ta problem; povečalo se je število ljudi, ki jim grozi revščina, pri čemer revščina ogroža zlasti ženske in otroke;

10.

poudarja, da se zdi, da je cilj zmanjšanja revščine iz strategije Evropa 2020 izgubil veljavo in ga bo treba ob ponovnem pregledu procesa Evropa 2020 znova preučiti, saj se je število ljudi, ki jim grozi revščina, od leta 2009, ko jih je bilo 114 milijonov, do leta 2012 povečalo na 124 milijonov (4);

11.

pozdravlja dejstvo, da ima večina držav članic sisteme minimalne plače, ki so določeni z zakonom ali dogovorjeni v kolektivnih pogajanjih. Za vprašanja oblikovanja plač so pristojne in odgovorne države članice in/ali nacionalni socialni partnerji. Zato je treba v celoti spoštovati avtonomijo socialnih partnerjev in njihovo pravico do sklepanja kolektivnih pogodb o plačah;

12.

poudarja, da se sistemi minimalne plače med seboj precej razlikujejo, in ugotavlja, da je v nekaterih državah raven določena pod 50 % povprečne plače (5) ter da je tudi revščina zaposlenih vse večji problem;

13.

priznava ključno vlogo kolektivnih pogajanj pri določanju minimalne plače, vendar poudarja, da v številnih sektorjih in MSP panožni sporazumi ne obstajajo, zato so nekateri delavci iz njih izključeni. OR poziva nacionalne socialne partnerje, naj okrepijo socialni dialog na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

14.

zato meni, da bi bilo treba države članice spodbuditi, naj določijo okvirno pravično plačo in si pri tem prizadevajo za uporabo referenčnega merila v višini 60 % povprečne plače, oblikujejo pa naj jo na podlagi referenčnih proračunov (6), tj. košarice blaga in storitev, ki jih posameznik potrebuje za dostojno življenje, skupaj s poštenimi pogoji zaposlovanja. Po podatkih nedavne študije Eurofounda (7) bi v hipotetičnem primeru minimalne plače v višini 60 % povprečne nacionalne plače od tega imelo koristi (na podlagi podatkov iz leta 2010) povprečno 16 % vseh zaposlenih v EU;

15.

izpostavlja prizadevanja Evropske mreže za referenčne proračune, da oblikuje skupno metodologijo za referenčne proračune v Evropi, da bodo njihovi elementi, na primer košarica hrane, primerljivi med državami članicami;

16.

poudarja dejstvo, da je zasebna zadolženost, ki je leta 2014 v euroobmočju dosegla 126 % BDP, medtem ko je javni dolg znašal 92 % BDP, dejavnik, ki otežuje položaj v času manjše porabe in zmanjševanja naložb; v tem okviru meni, da je struktura pravične plače pomemben ekonomski stabilizator in ključni instrument za spodbujanje necenovne konkurenčnosti, ki zato znatno spodbuja gospodarsko rast in pripomore k preprečevanju stagnacije; poleg tega je treba za zagotovitev bolj varnih dohodkov gospodinjstev razmisliti o uvedbi postopka upravljanja prekomernega zadolževanja na ravni EU, ki bi se nanašal zlasti na pogoje za razlastitev družinskih domov;

17.

meni, da dostojna plača pomeni, da bi moral javni sektor zagotavljati podporo le v majhnem obsegu ali pa mu ne bi bilo treba zagotavljati dodatne podpore za posameznike v obliki doplačil ali dohodninskih olajšav, s čimer bi lahko državam članicam pomagali, da izpolnijo svoje davčne obveznosti;

18.

predlaga, naj se določbe o minimalni plači preuči v povezavi s pogoji zaposlovanja, zlasti z vidika specifičnih prožnih ureditev;

19.

meni, da je pravična plača, skupaj s poštenimi pogoji zaposlovanja in ustreznim sistemom socialne zaščite, eden od predpogojev za pošteno konkurenco med državami članicami EU, da se prepreči medsebojno spodkopavanje s „tekmovanjem za najnižje plačilo“ in „socialnim dampingom“;

20.

poudarja, da je to vprašanje še posebej pomembno z vidika določb direktive o napotitvi delavcev in s tem povezanih sodb Sodišča, ki so omogočile, da podjetjem ni treba spoštovati panožnih sporazumov o minimalni plači, ki niso bili razglašeni za splošno veljavne (8);

21.

poziva nacionalne in regionalne oblasti, naj v celoti izvajajo izvedbeno direktivo o napotitvi delavcev; v zvezi s tem nestrpno pričakuje, da bo Evropska komisija izvedla napovedani pregled obstoječe zakonodaje na področju napotitve delavcev, pri čemer je cilj preprečevanje socialnega dampinga in zagotavljanje, da se v vsej EU za enako delo na enakem delovnem mestu plača enako;

22.

meni, da bi vsaka prihodnja razprava na tem področju lahko temeljila na členih 9 in 156 PDEU ter da bi zaradi spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti morala potekati na podlagi mehkih pristopov, kot je odprta metoda koordinacije, in v okviru evropskega semestra, v katerem je bila tema plač že obravnavana;

23.

poleg tega meni, da bi lahko pravične plače kot gospodarski dejavnik obravnavali tudi v priporočilih za posamezno državo, ki že vsebujejo določanje plač na trgu dela in obravnavajo tudi zmerno rast plač;

24.

ugotavlja, da se minimalne plače v različnih državah članicah EU, ki so že uvedle minimalno plačo, precej razlikujejo. Poudarja, da bi lahko pravične plače v posameznih državah članicah, ki jih te določajo v okviru zakonodaje ali kolektivnih pogodb, v vsekam primeru pa ob polnem upoštevanju njihove tradicije in prakse, prispevale k izpolnitvi cilja strategije Evropa 2020 zmanjšati število oseb, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, za 20 milijonov;

25.

meni, da bi pravične plače lahko prispevale k odpravljanju nesprejemljive ravni neenakosti v Evropi, ki je grožnja socialni koheziji, politično vprašanje in nevarnost, ki ogroža prihodnji potencial rasti v EU;

26.

opozarja na primere dobre prakse v državah članicah, v katerih so delavci z nizko plačo majhen del celotnega števila zaposlenih. V treh od teh držav – na Švedskem, Danskem in v Italiji – ne poznajo ne zajamčene minimalne plače ne izjave o splošno zavezujoči naravi kolektivnih sporazumov; določanje plač v teh državah vseeno dobro deluje na podlagi tradicije in prakse (9);

27.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti EU, naj kot delodajalci prevzamejo vodilno vlogo in si prizadevajo za zagotavljanje pravične plače za svoje zaposlene, ter poziva k izmenjavi najboljših praks na ravni EU;

28.

pozdravlja tudi, da so nekateri javni organi na lokalni in regionalni ravni s svojimi politikami javnega naročanja pogodbenike spodbudili in jih obvezali k temu, da svojemu osebju izplačujejo pravično plačo. V tem okviru z zadovoljstvom ugotavlja, da je v Direktivi 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju, ki bo začela veljati aprila 2016, izrecno omenjeno, da ne bi smeli preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve (uvodna izjava 37), in določeno, da javni naročniki ne smejo uporabiti zgolj cene ali stroškov kot edinega merila pri oddaji javnega naročila (člen 67). Poleg tega toplo pozdravlja sodbo Sodišča v zadevi C-115/14 (z dne 17. novembra 2015), ki navaja, da pravo Unije ne nasprotuje možnosti, da se ponudnika, ki se noče zavezati, da bo zadevnim delavcem izplačeval minimalno plačo, izključi iz postopka oddaje javnega naročila (10).