24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/118

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 147, 173, 174, 192 in 345,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 597/2009 z dne 11. junija 2009 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti (3), spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (6), zlasti člena 1 in z njim povezanih uvodnih izjav,

—

ob upoštevanju Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti v prečiščeni obliki in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (7) ter različnih uredb za izvajanje,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom „Sveženj za energetsko unijo“ (COM(2015)0080),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom „Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva“ (COM(2012)0582),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. maja 2014 z naslovom „Evropska strategija za energetsko varnost“ (COM(2014)0330),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. junija 2013 z naslovom „Akcijski načrt za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi“ (COM(2013)0407) in spremljajočih ugotovitev skupine na visoki ravni,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom „Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050“ (COM(2011)0112),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom „Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020“ (COM(2011)0021),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o jeklarskem sektorju v EU: zaščita delavcev in industrije (10),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030,

—

ob upoštevanju poročila z dne 10. junija 2013 z naslovom „Ocena učinka kumulativnih stroškov za jeklarsko industrijo“, ki ga je po naročilu Komisije pripravil Center za evropske politične študije,

—

ob upoštevanju poročila z dne 31. oktobra 2013 z naslovom „Ocena učinka kumulativnih stroškov za industrijo aluminija“, ki ga je po naročilu Komisije pripravil Center za evropske politične študije,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Izkoriščanje zaposlitvenega potenciala zelene rasti“ (SWD(2012)0092),

—

ob upoštevanju sporazuma Svetovne trgovinske organizacije, imenovanega tudi „GATT 94“, zlasti njegovega člena XX,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0309/2015)

A.

ker navadne kovine vključujejo:

ki se vsi pridobijo iz primarnega proizvodnega procesa, ki združuje rudarjenje in metalurško obdelavo s pirometalurgijo ali hidrometalurgijo, vir sekundarne proizvodnje pa je pridobljen s procesom predelave in recikliranja;

B.

ker je imel evropski jeklarski sektor pomembno zgodovinsko vlogo pri evropskem združevanju in je osnova za ustvarjanje evropske industrijske dodane vrednosti in evropskih vrednostnih verig; ker ima sektor navadnih kovin bistveno vlogo pri razvoju celotnega gospodarstva tako na tehnološkem področju kot pri zastojih na področju oskrbe; ker se jeklarski sektor spopada z najhujšo mirnodobno krizo v svoji zgodovini in je bilo od leta 2008 zaprtih za več kot 40 milijonov ton jekla proizvodnih zmogljivosti ter izgubljenih več kot 60 000 neposrednih delovnih mest in več kot 100 000 posrednih delovnih mest, kar povzroča večjo odvisnost industrijskih predelovalnih sektorjev od uvoza iz tretjih držav ter vodi do izgube industrijskih znanj, kar neposredno vpliva na milijone delovnih mest; ker naj bi globalna presežna zmogljivost znašala med 300 milijoni in 400 milijoni ton, predvsem na Kitajskem;

C.

ker se industrija navadnih kovin sooča s pomembnim zmanjšanjem povpraševanja in močno svetovno konkurenco, predvsem iz tretjih držav, kjer ni enakih visokih standardov in strogih pravil kot v Evropi;

D.

ker so cene energije v Evropi višje kot v številnih drugih gospodarstvih, predvsem zaradi nezadostnega povezovanja energetskih trgov, višjih davkov, dajatev in omrežnih stroškov, in zelo omejujejo konkurenčnost evropske industrije navadnih kovin na svetovnem trgu;

E.

ker se evropska industrija navadnih kovin sooča z resno selitvijo naložb v tretje države, predvsem zaradi sorazmerno visokih cen energije in stroškov zmanjševanja emisij;

F.

ker zaporedno zapiranje evropskih obratov za elektrolizo kovin, kot so aluminij, baker in magnezij, kaže na to, da je Evropa priča hitri deindustrializaciji v tem sektorju, ne zaradi upada povpraševanja v Evropi, temveč predvsem zaradi višanja cen elektrike in njihove večje nestabilnosti v številnih državah članicah ter dampinga iz tretjih držav;

G.

ker so zlitine kovin, kot so jeklo, aluminij, cink, titan in baker (tudi pocinkane pločevine), ki so v tej resoluciji opredeljene kot navadne kovine, bistvene za proizvodnjo elektronskih naprav, strojev, aparatov, motornih vozil in v gradnji; ker bi morali evropsko industrijo navadnih kovin obravnavati kot strateško prednost za evropsko konkurenčnost, zlasti za druge industrijske sektorje in razvoj obstoječe in nove infrastrukture;

H.

ker bi morali prednostno obravnavati vprašanje konkurenčnosti in tveganja selitve virov CO2 ter preprečiti protekcionistične ukrepe;

I.

ker se od leta 2009 v sistemu EU za trgovanje z emisijami (ETS) veča presežek pravic in mednarodnih dobropisov v primerjavi z emisijami, kar precej zmanjšuje učinek cene ogljika; ker je verjetno, da bo podražitev dovoljenj za emisije v okviru evropskega sistema za trgovanje emisij v prihodnosti privedla do krize na področju konkurenčnosti; ker bodo brez primerljivih prizadevanj na mednarodni ali nacionalni ravni, in sicer z vzpostavitvijo trga ogljika, kakršen je v EU, številni industrijski sektorji in obrati v EU zgubili mednarodno konkurenčnost, kar bi lahko privedlo do selitve virov CO2; ker v industriji navadnih kovin še vedno obstaja velik potencial za prihranke energije, ki bi se ga lahko uspešno izkoristilo s pomočjo zasebnih naložb in podpornih programov za posodobitev obratov;

J.

ker evropski industriji navadnih kovin zmanjkuje časa, da ponovno pridobi svojo konkurenčnost na svetovni ravni in zmogljivost za naložbe v Evropi ter se tako odzove na socialne in okoljske izzive, s katerimi se mora spopadati in jih premostiti, da bo s svojim delovanjem še naprej svetovni zgled na področju družbene in okoljske odgovornosti; ker so presežne zmogljivosti na svetovni ravni ter nepoštene subvencije in damping v tretjih državah še poslabšale pritisk na evropski trg navadnih kovin; ker inovacije v proizvodnji pozitivno učinkujejo na rast zaposlovanja v vseh fazah poslovnega cikla sektorjev; ker na drugi strani številna podjetja uporabljajo strategije, ki so osredotočene na kratkoročne finančne donose, kar škodi inovacijam, naložbam v raziskave in razvoj, zaposlovanju ter obnavljanju znanj in spretnosti; ker je vključitev delavcev v inovacije in oblikovanje strategij najboljši način za zagotovitev gospodarskega uspeha; ker lahko pravična trgovina z jeklenimi izdelki deluje samo ob upoštevanju temeljnih pravic delavcev in okoljskih standardov;

K.

ker je v industrializiranem gospodarstvu, ki je gospodarno z viri, izkoriščanje sekundarnih kovin (pridobljenih s procesom predelave in recikliranja) nujno in ga je treba razviti kot konkurenčno in trajnostno krožno gospodarstvo, vendar pa to izkoriščanje glede kakovosti ali količine nikakor ne bo moglo zadovoljiti potreb evropskih gospodarstev po navadnih kovinah; ker je trgovinska bilanca EU na področju odpadkov pozitivna in so potrebna večja prizadevanja za spodbujanje recikliranja odpadkov v Evropi; ker je treba industrijo navadnih kovin, surovine in pomožne dobavitelje obravnavati na obsežen in celosten način;

L.

ker to zlasti drži glede energetskega prehoda, saj so navadne kovine, kot so redki zemeljski elementi, osnova novih tehnologij, ki so nujne za ta prehod; ker je EU še vedno precej odvisna od uvoza kovin, ki so nujne za proizvodnjo opreme za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in ponujajo resnične priložnosti sektorju, da premosti morebitne težave v dobavi; ker so naložbe v energijo iz obnovljivih virov in v energetsko učinkovitost pomembno gonilo za naložbe v industrijske proizvode, vključno z bakrom, aluminijem in jeklom; ker bi lahko ambiciozna evropska politika na področju obnovljivih virov energije in varčevanja z energijo spodbudila prihodnje povpraševanje po navadnih kovinah v Evropi ter bi predvsem zagotovila priložnost za proizvodnjo izdelkov z visoko dodano vrednostjo; ker gospodarske družbe niso okoljsko odgovorne in ker nekateri industrijski obrati grobo kršijo evropsko zakonodajo, določeni zapuščeni obrati pa ogrožajo zdravje ljudi in okolje; ker bi morali biti okoljski standardi in načela krožnega gospodarstva bistveni za razvojne in inovativne naložbe v industriji navadnih kovin v Evropi; ker je v energetskem načrtu Komisije za leto 2050 navedeno, da sta dekarbonizacija energetskega sektorja in visok delež obnovljivih virov energije cenejša kot nadaljevanje sedanjih politik ter da bodo cene jedrske energije in energije iz fosilnih goriv še naprej naraščale, stroški obnovljivih virov energije pa se bodo zmanjševali;

M.

ker je v mnenju Odbora za industrijo, raziskave in energetiko o priporočilih za Komisijo v zvezi s pogajanji o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (2014/2228(INI)) poudarjen pomen poglavja o energiji, kjer sta poudarjena tudi slabši položaj energetsko intenzivnih industrijskih sektorjev EU ter potreba po zaščiti njihove konkurenčnosti;

N.

ker bo le ambiciozna politika na področju inovacij, ki omogoča razvoj visokokakovostnih, energetsko učinkovitih in inovativnih proizvodov (kot so visoko odporna, a prožna jekla) in novih proizvodnih procesov, omogočila EU, da se uveljavi v vse močnejši svetovni konkurenci; ker 65 % odhodkov podjetij za raziskave in razvoj izvira iz predelovalne industrije in ker je zato okrepitev naše industrijske osnove bistvena za ohranjanje strokovnega znanja in izkušenj v EU;

O.

ker evropska industrija navadnih kovin zgublja svojo konkurenčnost, deloma zaradi velikih regulativnih in upravnih bremen;

P.

ker je cilj svežnja za energetsko unijo ustvariti varen, trajnosten, konkurenčen in cenovno sprejemljiv energetski trg, da bi okrepili konkurenčnost evropskega gospodarstva na svetovni ravni ter zmanjšali in uskladili cene energije v Evropi in državah članicah;

Q.

ker bi to, da se državnim ali drugim netržnim gospodarstvom prizna status tržnega gospodarstva, brez upoštevanja njihovega dejanskega delovanja, spodkopalo ukrepe trgovinske zaščite in imelo resne posledice v smislu konkurenčnosti evropske industrije navadnih kovin in zaposlovanja v njej, in sicer s poslabšanjem posledic cenovne vojne, ki jo vodi največji svetovni proizvajalec jekla, in razvpito presežno zmogljivostjo te industrije;

R.

ker so raziskave, razvoj in inovacije v tem sektorju bistvene za evropsko industrijo; ker zapiranje obratov pogosto pomeni nepopravljivo izgubo tehnologije in znanja ter spretnosti industrijskih delavcev;

1.

poudarja pomen navadnih kovin za številne industrijske panoge, še zlasti pa avtomobilsko industrijo, letalsko in vesoljsko industrijo, proizvodnjo energije, gradbeništvo in industrijo embalaže;

2.

meni, da si Evropa, ki je že močno odvisna od surovin, ne more privoščiti nove odvisnosti od navadnih kovin, ki bi imela zelo negativen vpliv na zgoraj navedene gospodarske panoge v nadaljnjem proizvodnem procesu;

3.

poudarja, da ima EU v jeklarski industriji primanjkljaj pri proizvodnji ploščatega jekla zaradi množičnega zapiranja zadnjih let in ponovne oživitve povpraševanja;

4.

poudarja, da povpraševanje po neželeznih kovinah, kot sta aluminij in baker, kljub krizi nenehno narašča;

5.

poudarja, da je preoblikovanje sedanjega sistema ETS eno najbolj perečih vprašanj pri zagotavljanju konkurenčnosti industrije navadnih kovin. ugotavlja, da je Komisija podala predloge, ki se bodo zaključili z reformo ETS za četrto obdobje 2021–2030in s tem v zvezi poziva sozakonodajalca, naj zagotovita, da bo reforma vključevala vprašanje selitve virov CO2 in spodbujala učinkovitost, industrijske inovacije ter optimalne donose, ki naj bi jih ta reforma zagotavljala, obenem pa je treba preučiti dopolnitev ETS z drugimi inovativnimi instrumenti ter strategijami za resnično zmanjšanje emisij; poziva Komisijo, naj pri pregledu ETS nagradi najuspešnejše v energetsko intenzivni industriji, ki proizvajajo izdelke in hkrati zmanjšujejo emisije;

6.

opozarja na vzpostavitev rezerve za stabilnost trga v letu 2019 in preučuje predloge Komisije za strukturno reformo sistema EU za trgovanje z emisijami po letu 2020, ki bodo specifično in ločeno pregledani v Parlamentu;

7.

poziva, naj si energetsko intenzivne industrijske panoge še naprej prizadevajo za izboljšanje recikliranja in zmanjšanje emisij CO2, z namenom zagotoviti prihodnjo industrijsko konkurenčnost in izpolniti zastavljene zavezujoče cilje glede zmanjšanja emisij; v zvezi s tem poudarja, da industrijska konkurenčnost, učinkovitost virov in zmanjšanje emisij postajajo dopolnjujoči cilji, saj je ohranitev deleža evropske proizvodnje na evropskem in svetovnem trgu, če evropska proizvodnja postane zgledna glede emisij ogljika, učinkovito sredstvo za prispevanje k skupnemu omejevanju emisij toplogrednih plinov iz industrije; dodaja, da enako velja za proizvodnjo uvoženega blaga, ki izpolnjuje enakovredne standarde energetske učinkovitosti in emisij, kot za blago, izdelano v EU; poudarja, da morajo podjetja v tretjih državah, ki so del vrednostne verige, tudi ravnati v skladu s cilji EU na področju podnebnih sprememb in energije ter upoštevati zlasti napredek na področju energetske učinkovitosti;

8.

posebej poudarja, da se Evropska unija od vzpostavitve Mednarodnega pogajalskega odbora, ki je pripravil Konvencijo iz Ria leta 1992, s tretjimi državami pogaja o mednarodnem sporazumu, v katerem bi bili določeni cilji glede zaščite pred podnebnimi spremembami, pri čemer pa do zdaj ni bila uspešna, čeprav je vse bolj nujno skoraj popolno znanstveno soglasje; poziva, naj EU še naprej zavzema vodilni položaj in poudarja, da je nujno treba na pariški konvenciji zagotoviti globalno zavezujoč sporazum, s polno zavezanostjo vseh strani k učinkovitemu preprečevanju nevarnih podnebnih sprememb; poudarja, da morajo ta pogajanja privesti do sklenitve pravno zavezujočega sporazuma s cilji za celotno gospodarstvo, pri katerem vse strani spoštujejo dogovorjeni cilj omejitve globalnega segrevanja na manj kot 2 oC; poudarja, da bo celovit mednarodni sporazum izenačil konkurenčne pogoje za industrijo in zmanjšal nevarnost selitve panog z visokimi emisijami ogljika iz EU;

9.

poudarja, da so mednarodni podnebni ukrepi najboljši recept za preprečevanje selitve panog z visokimi emisijami ogljika; poudarja dejstvo, da bi bil ambiciozen mednarodni sporazum o boju proti podnebnim spremembam, ki vzpostavlja enake konkurenčne pogoje za vse države, pripravljene na sodelovanje na večstranski ravni in oblikovanje svetovnega okoljskega sistema za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida najboljši način obravnavanja svetovnih emisij; poudarja, da bi takšen sporazum omogočil pravično konkurenco za vse proizvajalce navadnih kovin, zaradi česar bi bila prilagoditev na mejah nepotrebna, pod pogojem, da se je njegovo izvajanje učinkovito spremljalo in bilo ustrezno prilagojeno; poudarja dejstvo, da mora tak mednarodni sporazum nujno vključevati zanesljive zaveze največjih onesnaževalk; opozarja tudi, da je treba spoštovati socialne in okoljske standarde v zvezi s tem, da bi vzpostavili enake konkurenčne pogoje;

10.

ugotavlja, da mehanizem ogljičnega prilagajanja na mejah, pri katerem se hkrati upoštevata uvoz in izvoz, vključuje v evropsko ureditev model zmanjšanja emisij, ki je pristop, osredotočen na potrošnjo, opravljeno na ozemlju, in da je prednost pristopa od spodaj navzgor, da ga je mogoče posplošiti kot univerzalno rešitev, pri čemer se upošteva samostojna presoja vsake države glede njenih ciljev na področju podnebne politike; poziva Komisijo, naj v prihodnjih trgovinskih sporazumih zagotovi bistveno izboljšanje izvoznih priložnosti in možnosti dostopa na trg za evropske izdelke iz navadnih kovin; ponavlja, da bi morala Komisija v regionalne, dvostranske in večstranske sporazume o prosti trgovini vključiti prepoved izkrivljajočih ravnanj (dvojne cene, omejitve izvoza);

11.

poudarja, da morajo vsi ukrepi, ki vplivajo na trgovino, spoštovati mednarodne trgovinske sporazume; zatrjuje, da cilji, načrtovani v okviru podnebne politike, glede ohranjanja življenja in zdravja človeka, živali in rastlin ter ohranjanja omejenih naravnih virov, če se uporabljajo na nediskriminatoren način in ne kot prikrite omejitve, ustrezajo izjemam, določenim v členu XX Sporazuma GATT; določa, da bi bilo treba podnebnim spremembam, ob upoštevanju njihovega globalnega značaja, morajo nameniti pravno pozornost; meni, da ozračje z nizko vsebnostjo ogljika (čist zrak) že šteje za naravni vir, ki ga je mogoče izčrpati, zato ga je treba obravnavati kot javno dobrino; poleg tega ugotavlja, da povračilnih ukrepov ni bilo mogoče izvesti zaradi ukrepov za prilagajanje ogljične meje, ne da bi pri tem kršili pravila mednarodne trgovine in tvegali obsodbo; znova opozarja, da namen nikakor ni, da bi zaščitili evropsko industrijo, ampak, da bo enakopravna s svojimi tujimi konkurenti;

12.

meni, da bi bilo zaželeno, da se predvidi delna prerazporeditev prihodkov z dražb v okoljevarstvene pobude in ukrepe za boj proti podnebnim spremembam, kot so Zeleni sklad iz sporazumov iz Cancúna in drugi instrumenti mednarodnega podnebnega financiranja;

13.

ugotavlja, da dogovorjeni standardi o izračunu vsebnosti ogljika in emisij v življenjskem ciklu proizvodov povečujejo preglednost in lahko pripomorejo k spodbujanju trajnostne proizvodnje in potrošnje, tudi v kovinski industriji;

14.

obžaluje, da je ureditev nadomestil za posredne stroške, ki temelji na državni pomoči, ustvarila nov vir nelojalne konkurence na enotnem trgu EU med proizvajalci v sektorjih z intenzivno porabo električne energije, od katerih nekateri prejemajo finančno podporo od oblasti v svojih državah; poziva, da se to nadomestilo uskladi in, če je to upravičeno, odobri na evropski ravni, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje s konkurenti na svetovni ravni in med evropskimi proizvajalci ter zagotovili učinkovito zaščito pred selitvijo panog z visokimi emisijami ogljika iz EU; ugotavlja, da to še zlasti velja za šest neželeznih kovin, s katerimi se trguje po cenah, ki jih določata svetovna ponudba in povpraševanje, večinoma na londonski borzi; zato razume, da proizvajalci navadnih kovin sprejemajo cene in ne morejo prenesti povišanja stroškov na svoje stranke; ugotovlja, da je treba ohraniti nadomestila za posredne emisije; se sklicuje na sporazum o vzpostavitvi in delovanju rezerve za stabilnost trga, ki določa, da bi morali, v okviru pregleda, pri uresničevanju cilja vzpostavitve enakih konkurenčnih pogojev, razmisliti tudi o usklajenih ureditvah za nadomestilo za posredne stroške na ravni Unije (11); v zvezi s tem se sklicuje na Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (12) ter členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije; poziva Komisijo, naj pregleda učinek različnih programov podpore za energijo na maloprodajne cenah energije, ki posredno vplivajo na konkurenčnost energetsko intenzivnih panog v posameznih državah članicah;

15.

meni, da je različen vpliv ogljika na ceno električne energije, ki izhaja iz mešanice virov energije posameznega dobavitelja, dejavnik konkurenčnosti, o katerem med drugim lahko odloča vsaka suverena država; pozdravlja predlog Komisije o Evropski energetski uniji; meni, da bo dobro delujoč notranji trg za energijo, ki zagotavlja varno in trajnostno energijo in ustrezno medsebojno povezovanje držav članic, pomagalo znižati cene energije za evropsko industrijo in evropske potrošnike; meni, da je ETS usklajen ukrep EU za zmanjšanje emisij iz industrije in da je zato treba njegov vpliv obravnavati preko harmoniziranega sistema;

16.

Poziva, da se brezplačne pravice za najučinkovitejše naprave v sektorje, izpostavljene selitvi virov CO2, dodelijo na podlagi programov za naložbe v novo opremo, R & R (vključno z zajemanjem, skladiščenjem in uporabo ogljika) ter usposabljanje delavcev, čim prej in v vsakem primeru v začetku leta 2018 in med četrto fazo, ki zajema obdobje 2021–2030, da bi dosegli visoke standarde za varstvo podnebja in okolja ter delovnih pravic; poudarja, da je treba absolutno vlagati v raziskave in razvoj, da bi omogočili Evropi, da bo še naprej center odličnosti za proizvodnjo navadnih kovin; opozarja, da so industrijska podjetja, ki vlagajo, tista, ki najuspešneje preživijo krize; poziva, da se prihodki od dražb v okviru sistema za trgovanje z emisijami uporabijo za financiranje podnebnih ukrepov v EU in v državah v razvoju, tudi za naložbe v projekte obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti v industrijskih sektorjih; podpira načrte v okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 za vzpostavitev zmogljivosti (NER 400) za zajem in skladiščenje ogljika, inovativne obnovljive vire energije ter nizkoogljične inovacije v industrijskih sektorjih, kot je določeno v sklepih Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2014; predlaga, da so pilotni in predstavitveni projekti za zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljikovega dioksida del programov za financiranje nizkoogljičnih tehnologij, ki jih spodbuja Komisija po vzoru NER 300 in prihodnjega programa NER 400, pri čemer je finančno tveganje porazdeljeno med tistega, ki financira, in tistega, ki upravlja; opozarja na pomen javnih vlaganj in na evropski ravni sredstev Obzorja 2020, pri izboljšanju okoljske in energetske učinkovitosti za industrijo navadnih kovin, vključno z doseganjem nižjih emisij ogljika v skladu s cilji strategije Evropa 2020; meni, da je usposabljanje delavcev v zvezi z uporabo nizkoogljičnih tehnologij in praks v industriji strateška naložba, ki bi morala biti v celoti vključena v programe, ki jih spodbuja Komisija za financiranje prehoda na nizkoogljično gospodarstvo;

17.

predlaga, naj se pravice do emisij CO2 navajajo ob objavi letnih računovodskih izkazov podjetij, Evropska unija pa naj spodbuja nadaljevanje dela pri pripravi namenskega mednarodnega računovodskega standarda;

18.

poudarja pomen preglednosti pri uporabi dodelitev prihodkov s strani držav članic; s tem v zvezi se sklicuje na obveznost držav članic, da obvestijo Komisijo o uporabi prihodkov iz sistema za trgovanje z emisijami; poudarja dejstvo, da bi večja preglednost lahko pomagala državljanom razumeti, kako nacionalni organi uporabljajo prihodke iz sistema za trgovanje z emisijami;

19.

poudarja, da morajo obrati in podjetja spoštovati vse pravne zahteve glede družbene odgovornosti in poročanja, da se zagotovi enako in učinkovito izvajanje okoljskih predpisov ter zagotovi, da imajo pristojni organi in deležniki, vključno s predstavniki delavcev in predstavniki civilne družbe ter lokalnih skupnosti, dostop do vseh ustreznih informacij; poudarja pravico do dostopa do informacij v okoljskih zadevah, kot je določena v Aarhuški konvenciji in kot se izvaja z zakonodajo EU ter nacionalno zakonodajo, vključno z Direktivo 2003/87/ES; predlaga, naj vsi razvrščeni obrati, za katere velja sistem ETS, vsako leto predložijo popolne informacije o boju proti podnebnim spremembam in upoštevanju direktiv EU na področju okolja, varnosti in zdravja pri delu, in da so te informacije na voljo predstavnikom delavcev ter predstavnikom civilne družbe iz lokalnih skupnosti v bližini obrata;

20.

poudarja, da je za konkurenčnost evropskega sektorja navadnih kovin pomembna možnost sklepanja dolgoročnih pogodb pod nekaterimi pogoji, ki jih mora pojasniti Komisija in morajo biti združljivi z donosnostjo naložb, pri čemer v kapitalsko intenzivnih sektorjih vračilna doba ne more biti krajša od petnajstih let; opozarja, da je treba izpolniti potrebo industrijalcev glede njihovih naložb s predvidljivimi cenami in jasnim pravnim okvirom; poudarja, da bi bilo treba namesto letnih dražb električne energije prednost treba nameniti dolgoročni stabilnosti pogodb o dobavi električne energije; izraža zaskrbljenost zaradi tržnih predpisov, ki v nekaterih državah članicah omogočajo strukturno vrzel med cenami in stroški proizvodnje električne energije; poziva Komisijo, naj se bojuje proti nepričakovanim dobičkom zasebnih oligopolov na energetskem trgu;

21.

izraža zaskrbljenost zaradi tržnih predpisov, ki omogočajo strukturno vrzel med cenami in stroški proizvodnje električne energije;

22.

zahteva prenos znanja in spretnosti med generacijami delavcev, ki naj se organizira v vseh obratih z nezadovoljivimi starostnimi piramidami za vsa visoko kvalificirana delovna mesta v proizvodnji; se zavzema za spodbujanje znanja in spretnosti mladih zaposlenih v podjetjih s pomočjo politike strukturnega vajeništva za razvoj kolektivnih znanj in spretnosti zaposlenih; poudarja pomen spretnosti in usposobljenosti delavcev v sektorju navadnih kovin; poziva k aktivni politiki zaposlovanja in industrijski politiki, ki bo zagotovila, da bo to znanje razvito in priznano kot pomembna prednost evropske industrije navadnih kovin; poziva, da se ohranjanje industrijskega znanja in kvalificirane delovne sile obravnava pri ocenjevanju izvedljivosti proizvodnje v katerem koli posameznem obratu;

23.

poziva k evropskim diplomatskim ukrepom v zvezi s surovinami za proizvodnjo kovin na podlagi strateških partnerstev za delitev dodane vrednosti med evropskimi državami in državami, ki proizvajajo surovine tako, da spodbujajo razvoj kvalificiranih delovnih mest v celotni vrednostni verigi; poziva Komisijo, naj vzpostavi instrument za poglobljeno analizo trga jekla, ki bo lahko zagotavljal natančne informacije o ravnovesju med ponudbo in povpraševanjem po jeklu v Evropi in po svetu ter omogočal razlikovanje med strukturnimi in cikličnimi komponentami razvoja teh trgov; meni, da spremljanje trgov primarnih in sekundarnih navadnih kovin lahko zagotovi dragocene podatke o popravljalnih in proaktivnih ukrepih, ki so zaradi ciklične narave te industrije neizogibni; pozdravlja poročilo Evropske znanstvene mreže za redke zemeljske kovine (ERECON) (13); poziva Komisijo, naj še naprej razvija svoje ukrepe v okviru ERECON, da bi razvili dobavno verigo raznovrstnih in trajnostnih redkih zemeljskih kovin (REE) v Evropi in zlasti izvedli politična priporočila ter zagotovili podporo za nadomestne rešitve in več recikliranja;

24.

poziva Svet, naj zaključi revizijo dveh uredb o instrumentih trgovinske zaščite, da bi racionalizirali, okrepili in pospešili te instrumente, pri čemer je treba zagotoviti, da niso oslabljeni; predlaga fazo predhodne preiskave, ki bo za prvo preučitev pritožb glede dampinga in subvencij trajala največ en mesec in v okviru katere bo na podlagi prvih podatkov mogoče izreči preventivne popravljalne ukrepe, ki jim bo sledila temeljita preiskava; obžaluje, da je zakonodajni predlog o posodobitvi instrumentov trgovinske zaščite obstal na mrtvi točki v Svetu, ki kljub izraženi odločni podpori Parlamenta za strožje ukrepe proti nelojalnem uvozu iz tretjih držav; poziva Svet, naj pospeši posodobitev instrumentov trgovinske zaščite, s čimer se zagotovi ustrezen odziv na nepoštene prakse in možnost dokončne zaščite evropskega trga pred dampingom, s čimer se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji ter polno izkoriščanje možnosti, ki jih ponuja energetski prehod;

25.

si prizadeva za cilj doseči hiter napredek pri recikliranju redkih zemeljskih kovin in nujno potrebnih kovin, ki se uporabljajo v Uniji;

26.

poudarja, da so vse navadne kovine, tudi nerjavna jekla in aluminij, podvrženi svetovni konkurenci; meni, da mora Evropska komisija v svojih analizah in primerjavah pri opredelitvi ustreznih geografskih trgov upoštevati svetovni trg kot referenčni trg in svoje analize ne sme omejiti zgolj na notranji trg; poziva k presoji vpliva proizvodnih zmogljivosti, ki bi morala med drugim upoštevati obrate in delovna mesta, ki jih je treba izvesti, preden se sprejme kakršna koli odločitev GD Komisije za konkurenco, in poziva, naj se te ugotovitve vključijo v sklepno obveščanja deležnikov; poziva k reviziji politike konkurence in pravil o državni pomoči, da bi omogočili javno posredovanje, s ciljem zagotavljanja socialne in regionalne kohezije, izboljšanja okoljskih standardov in obravnavanja vprašanj v zvezi z javnim zdravjem;,

27.

podpira oblikovanje lokalnih odborov za obveščanje in posvetovanje za preprečevanje industrijskega tveganja, ki bi morali vključevati vse deležnike s pristojnostjo za izvajanje spremljanja in izdajanje opozoril; poudarja priznano strokovno znanje predstavnikov zaposlenih v zvezi s strateškimi odločitvami in odločanjem podjetja;

28.

v zvezi s tem poudarja pozitiven učinek sekundarnih kovin, ki pripomogel k bistvenemu zmanjšanju vhodnih surovin in energije; zato poziva Komisijo, naj olajša razvoj in delovanje trgov sekundarnih kovin; spodbuja vzpostavljanje krožnega gospodarstva v vsakem obratu proizvodnje navadnih kovin, da bi povezali izkoriščanje stranskih proizvodov in recikliranih kovin s ciljem povečanja njihove konkurenčnosti; poziva, da se uvede obveznost vzpostavitve krožnega gospodarstva v vsakem obratu proizvodnje navadnih kovin, da bi povezali izkoriščanje stranskih proizvodov in recikliranih kovin s ciljem povečanja njihove konkurenčnosti; si prizadeva za cilj doseči hiter napredek pri recikliranju redkih zemeljskih kovin in nujno potrebnih kovin, ki se uporabljajo v Uniji; poziva k oblikovanju močnih povezav med sektorjem recikliranja navadnih kovin in drugo industrijo, da bi okrepili velikosti in odpornost industrijske baze, zlasti v regijah, ki jih je prizadelo krčenje industrijske dejavnosti; s tem v zvezi poudarja velik potencial nadomestnih proizvodov in materialov ter večjo uporabo odpadne kovine, med drugim tudi na področju proizvodnje jekla in aluminija; poudarja, da se večina navadnih kovin lahko reciklira večkrat s porabo deleža energije, ki se uporablja za primarno proizvodnjo; izraža zaskrbljenost zaradi velike izgube energije za Evropo, ki je posledica zakonitega in nezakonitega izvoza aluminija in bakra v države, kot sta Kitajska in Indija, države, ki so same uvedle prepoved izvoza aluminija; meni, da bi morali visoki okoljski standardi in načela krožnega gospodarstva biti temeljni za razvojne in inovativne naložbe v industrijski sektor navadnih kovin v Evropi; poziva Komisijo, naj oblikuje ekonomske pobude za recikliranje kovin, vključno z nujno potrebnimi surovinami, ki so trenutno neekonomične, kot so redke zemeljske kovine, ter preuči, kako bi bilo mogoče podpreti trge za reciklirane materiale med drugim z zelenimi certifikati za reciklirane materiale, zahtevami za okoljsko primerno zasnovo in davčnimi spodbudami, ter zagotovi, da bodo proračuni kohezijske politike in Evropskega sklada za strateške naložbe tudi naravnani tako, da bodo spodbujali učinkovito ravnanje z viri in recikliranje; meni, da je treba izboljšati zakonodajo o odpadkih, da bo podpirala delovanje trga odpadnega jekla v EU, na primer z revizijo direktive o izrabljenih vozilih in drugo zakonodajo o odpadkih; predlaga, da se sprejmejo ukrepi, ki bodo določili cilje glede zbiranja, okrepili odgovornost proizvajalcev in razširili področje uporabe zakonodaje za izdelke na koncu življenjske dobe, na primer v zvezi s tovornjaki, avtobusi in motornimi kolesi; poudarja, da so potrebni usposobljeni in kvalificirani ljudje za obvladovanje prehoda k bolj trajnostnim proizvodnim procesom in proizvodom, ter poziva k oblikovanju evropske strategije za usposabljanje in izobraževanje, s katero bi podprli podjetja, raziskovalne inštitute in socialne partnerje pri prizadevanjih, da bi skupaj preučili potrebe po znanju in spretnostih za okoljsko trajnost;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.