22.9.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 316/132

—

ob upoštevanju šestega poročila Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom Naložbe za delovna mesta in rast: spodbujanje razvoja in dobrega upravljanja regij in mest v EU z dne 23. julija 2014 (v nadaljnjem besedilu: šesto poročilo o koheziji),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter zlasti členov 4, 162, 174 do 178 ter 349 Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1081/2006 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006 (6),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (7),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (8),

—

ob upoštevanju Teritorialne agende Evropske unije 2020: za vključujočo, pametno in trajnostno Evropo različnih regij, sprejete na neformalnem zasedanju ministrov za prostorsko načrtovanje in teritorialni razvoj 19. maja 2011 v mestu Gödöllő na Madžarskem,

—

ob upoštevanju osmega poročila Komisije o napredku o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom Mestna in regionalna razsežnost krize z dne 26. junija 2013,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o pametni specializaciji: mrežno povezovanje centrov odličnosti za učinkovito kohezijsko politiko (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o pripravljenosti držav članic EU za učinkovit in pravočasen začetek novega programskega obdobja kohezijske politike (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o 7. in 8. poročilu Komisije o napredku kohezijske politike Evropske unije ter strateškem poročilu 2013 o izvajanju programov 2007–2013 (11),

—

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi EU (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o zamudah pri začetku izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014–2020 (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2011 z naslovom „Okvir za naslednjo generacijo inovativnih finančnih instrumentov – platformi EU za lastniški kapital in dolg“ (COM(2011)0662),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2014 z naslovom „Naložbeni načrt za Evropo“ (COM(2014)0903),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. januarja 2015 z naslovom „Kako čim bolje izkoristiti prožnost v okviru obstoječih pravil Pakta za stabilnost in rast“ (COM(2015)0012),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča z naslovom „Finančni instrumenti za MSP, ki jih sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj (posebno poročilo št. 2/2012)“,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o šestem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: naložbe za delovna mesta in rast, ki ga je 19. novembra 2014 sprejel Svet za splošne zadeve (kohezija),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 3. decembra 2014 o šestem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (14),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. januarja 2015 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Šesto poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: naložbe za delovna mesta in rast (15),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. marca 2015 z naslovom „Pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2015“ (COM(2015)0116),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. januarja 2015 z naslovom „Predlog spremembe proračuna št. 2 k splošnemu proračunu za leto 2015“ (COM(2015)0016),

—

ob upoštevanju letnega poročila za leto 2013 o zaščiti finančnih interesov Evropske unije – boj proti goljufijam,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0173/2015),

A.

ker ni mogoče zanikati odločilne vloge kohezijske politike EU pri zmanjševanju razlik med regijami, spodbujanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije med državami članicami ter spodbujanju ustvarjanja delovnih mest; ker je kohezijska politika v realnem gospodarstvu glavna naložbena politika na ravni EU in uveljavljen spodbujevalec rasti in ustvarjanja delovnih mest v EU, njen proračun do leta 2020 pa znaša več kot 350 milijard EUR; ker se je kohezijska politika med gospodarsko krizo izkazala za bistven instrument za ohranjanje ravni naložb v različnih državah članicah; ker je v nekaterih državah članicah glavni vir javnih naložb; ker so številne ocenjevalne metode potrdile njene konkretne in vidne rezultate;

B.

ker zadnji podatki za leto 2013 kažejo, da je delež dolgotrajno brezposelnih v Uniji znašal 5,1 % delovne sile, kar je več kot kdajkoli prej; ker dolgotrajna brezposelnost odločilno vpliva na posameznike skozi vse življenje in lahko postane strukturna, zlasti v obrobnih regijah;

C.

ker so se v zadnjem času javne naložbe v Uniji realno zmanjšale za 15 % in ker mnoge regije, zlasti tiste, ki se soočajo z demografskimi izzivi, niso mogle ustrezno prispevati k ciljem strategije Evropa 2020, zlasti ne h krovnemu cilju, da se do leta 2020 doseže 75-odstotna zaposlenost, cilju glede zmanjšanja števila revnih za 20 milijonov in cilju glede osipa;

D.

ker so se cilji kohezijske politike sčasoma upravičeno spremenili, da bi se odzvali na nove izzive in grožnje, s katerimi se spopada EU, ter je sama politika postala tesneje povezana s splošnim političnim programom EU; ker bi bilo treba kljub temu okrepiti njeno prvotno vlogo, in sicer povečanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v vseh regijah EU, zlasti v manj razvitih in tistih z najbolj omejenimi možnostmi; ker te politike ne smemo obravnavati zgolj kot sredstvo za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 ter drugih razvojnih strategij EU, temveč tudi kot politiko naložb na teh ozemljih;

E.

ker je po navedbah iz šestega kohezijskega poročila gospodarska kriza negativno vplivala na dolgotrajni trend zmanjševanja razlik med regijami in ker so te razlike na številnih področjih na začetku novega programskega obdobja kljub nekaterim pozitivnim premikom še vedno precejšne;

F.

ker so s pomočjo tematske osredotočenosti viri kohezijske politike usmerjeni v omejeno število strateških ciljev, ki omogočajo hitrejšo rast, ustvarjanje delovnih mest in socialno vključevanje ter obenem ugodno učinkujejo na okolje in pripomorejo k spopadanju s podnebnimi spremembami;

G.

ker visokih stopenj rasti in regionalnega gospodarskega zbliževanja ni mogoče doseči brez dobrega upravljanja in ker je potrebno učinkovitejše sodelovanje vseh partnerjev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni v skladu z načelom upravljanja na več ravneh ter ob udeležbi socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe;

H.

ker so sporazumi o partnerstvu in operativni programi strateški instrumenti za usmerjanje naložb v državah članicah in njihovih regijah iz členov 14, 16 in 29 uredbe o skupnih določbah in ker naj bi bili glede na roke za predložitev in sprejetje sporazumi o partnerstvu sprejeti najpozneje do konca avgusta 2014, operativni programi pa najpozneje do konca januarja 2015;

I.

ker je Svet na neformalnem srečanju v mestu Gödöllő na Madžarskem leta 2011 prihodnja predsedstva Sveta v letih 2015 in 2016 zaprosil, naj ocenijo teritorialno agendo EU 2020 ter ob upoštevanju njenega delovanja v praksi preučijo, ali bi bilo treba opraviti njeno revizijo, ter naj morebitno revizijo tudi vodijo;

J.

ker morajo države članice v skladu s členom 175 PDEU izvajati in usklajevati svoje gospodarske politike tako, da dosegajo tudi cilje glede vsesplošnega skladnega razvoja ter krepitve ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, in ker bi moral zato novi naložbeni načrt za Evropo prav tako prispevati k doseganju teh ciljev;

1.

poudarja, da je kohezijska politika glavni instrument Evropske unije, namenjen zmanjševanju ekonomskih, socialnih in teritorialnih razlik med evropskimi regijami, krepitvi njihove konkurenčnosti ter spopadanju s podnebnimi spremembami in energetsko odvisnostjo, obenem pa prispeva k doseganju ciljev strategije Evropa 2020; poudarja, da so naložbe kohezijske politike, čeprav so jih nekatere države članice in regije težko sofinancirale, znatno ublažile negativne učinke gospodarske in finančne krize ter so regijam dale stabilnost, saj so zagotovile dotok finančnih sredstev v času, ko so nacionalne in regionalne javne in zasebne naložbe strmo upadle; poudarja, da je financiranje iz naslova kohezijske politike zagotovilo 21 % javnih naložb v EU kot celoti in 57 % v kohezijskih državah, če jih obravnavamo kot skupino;

2.

poudarja, da je kohezijska politika dokazala, da se je sposobna s prožnimi ukrepi hitro odzvati za reševanje naložbene vrzeli za države članice in njihove regije; ukrepi vključujejo zmanjšanje nacionalnega sofinanciranja in zagotovitev dodatnih predplačil, pa tudi preusmeritev 13 % vseh finančnih sredstev (45 milijard EUR) v podporo gospodarski dejavnosti in zaposlovanju z neposrednimi učinki; zato meni, da je bistveno izvesti obsežen in poglobljen vmesni pregled, s katerim bi omogočili prilagoditev ciljev in ravni financiranja, če se spremenijo socialne in gospodarske razmere v državah članicah ali nekaterih njihovih regijah;

3.

poudarja, da Pogodba o Evropski uniji vključuje cilj spodbujanja ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in solidarnosti med državami članicami (člen 3 PEU);

4.

pozdravlja nedavno reformo kohezijske politike, katere namen je bilo spopadanje s temi težavami in ki je temeljila na doslednem strateškem okviru za obdobje 2014–2020, z jasnimi cilji in spodbudami za vse operativne programe; poziva vse akterje, zlasti udeležene glavne organe oblasti, naj zagotovijo učinkovito in uspešno izvajanje novega zakonodajnega okvira za kohezijsko politiko, tako da se močno osredotočijo na doseganje večje uspešnosti in boljših rezultatov; poziva vse udeležene akterje, naj vzpostavijo ustrezno delujoče mehanizme upravljanja in usklajevanja na več ravneh, da se zagotovi usklajenost med programi, podporo strategije Evropa 2020 in priporočili za posamezne države;

5.

poudarja, da je stabilno fiskalno in gospodarsko, pa tudi učinkovito ureditveno, upravno in institucionalno okolje ključnega pomena za učinkovito kohezijsko politiko, vendar pa ta stabilnost ne sme ogroziti uresničevanja ciljev in namenov; v zvezi s tem opozarja, da bi lahko začasna ustavitev plačil iz člena 23 uredbe o skupnih določbah zmanjšala zmogljivost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov za učinkovito načrtovanje ter za izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020; poudarja, da bi morala biti kohezijska politika, da bi dosegla kohezijske cilje in cilje strategije Evropa 2020, tesno usklajena s sektorskimi politikami in dosegati sinergijo z drugimi investicijskimi načrti EU; kljub temu opozarja, da morajo v skladu s členom 175 PDEU vse gospodarske politike zasledovati cilje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

6.

poudarja, da je krepitev upravnih zmogljivosti za načrtovanje, izvajanje in ocenjevanje v državah članicah ključna prednostna naloga za pravočasno in uspešno izvajanje kohezijske politike;

7.

opozarja, da so regionalne razlike še vedno velike, čeprav je kohezijska politika ublažila posledice krize, in da cilj te politike v zvezi z zmanjšanjem ekonomskih, socialnih in teritorialnih razlik z zagotavljanjem posebne podpore manj razvitim regijam ni bil povsod dosežen;

8.

opozarja, da so morali lokalni in regionalni organi kljub krizi in hudemu pritisku na lokalne finance še naprej izpolnjevati potrebe državljanov po dostopnejših javnih storitvah višje kakovosti;

9.

poudarja pomen ponovne industrializacije Evropske unije, da se do leta 2020 zagotovi vsaj 20-odstotni delež industrijske proizvodnje v BDP držav članic; zato opozarja, da je za spodbuditev ustvarjanja delovnih mest in rasti v Evropi zelo pomembno dejavno podpirati in krepiti načela konkurenčnosti, trajnosti in regulativne zanesljivosti;

10.

izraža veliko zaskrbljenost zaradi velikih strukturnih zamud pri začetku izvajanja programskega obdobja kohezijske politike, ki so posledica zamude pri sprejetju operativnih programov, vključno s postopkom prenosa; ugotavlja, da se lahko zaradi te zamude poveča pritisk na plačila, zlasti v letih 2017 in 2018, kar bi še dodatno prispevalo k pomislekom zaradi zaostanka pri plačilih v višini 25 milijard EUR v programskem obdobju 2007–2013; meni, da ta pomislek, čeprav so razmere, če pogledamo bolj na splošno, v okviru kohezijske politike boljše kot na področjih razvoja podeželja in ribištva, še vedno obstaja, saj je treba v več državah članicah sprejeti še veliko programov; poudarja, da lahko te zamude zmanjšajo verodostojnost proračuna EU in kohezijske politike ter njuno učinkovitost in trajnost ter ogrozijo zmogljivost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov za dokončanje izvajanja za obdobje 2007–2013 ter za učinkovito načrtovanje in izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020; pozdravlja najnovejša prizadevanja držav članic in Komisije na tem področju in Komisijo poziva, naj si nadvse prizadeva za to, da bodo vsi preostali operativni programi brez nadaljnjega zavlačevanja sprejeti, saj je Parlament že odobril revizijo večletnega finančnega okvira, ki je potrebna za uporabo nedodeljenih virov iz leta 2014, in priložen predlog spremembe proračuna;

11.

opozarja, da vztrajni zaostanki pri plačilih kohezijsko politiko prizadevajo bolj kot katero koli drugo področje politike EU, saj je bilo ob koncu leta 2014 za 24,8 milijarde EUR neporavnanih računov za programe Evropskega socialnega sklada (ESS), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskega sklada (KS) za obdobje 2007–2014, kar predstavlja povečanje za 5,6 % glede na leto 2013; spodbuja Komisijo, naj uporabi vsa razpoložljiva sredstva za pokritje neporavnanih računov; poudarja, da te razmere vplivajo predvsem na najmanjše in najbolj ranljive upravičence kohezijske politike, kot so mala in srednja podjetja, nevladne organizacije ter združenja, saj je njihova zmogljivost za predhodno financiranje izdatkov omejena;

12.

pozdravlja dejstvo, da so se Svet, Komisija in Parlament sporazumeli o tem, da v večletnem finančnem okviru raven neplačanih računov ob koncu leta, zlasti v okviru kohezijske politike, zmanjšajo na njihovo strukturno raven, kot je določeno v skupni izjavi, priloženi sporazumu o proračunu za leto 2015, in je seznanjen z dokumentom Komisije o elementih za plačilni načrt za vrnitev proračuna EU v vzdržne okvire, ki ga je prejel 23. marca 2015; želi spomniti Komisijo, da se je zavezala, da bo plačilni načrt pripravila v najkrajšem možnem času, vsekakor pa pred predlogom proračuna za leto 2016; poleg tega opozarja vse institucije, da so se zavezale k sprejetju in izvedbi tega načrta od leta 2015 in do vmesne revizije veljavnega večletnega finančnega okvira;

13.

poudarja dejstvo, da predlagana revizija zgornjih mej večletnega finančnega okvira (16), s katero bi bilo prerazporejenih 11,2 milijarde EUR v obveznostih za celotni razdelek 1b iz člena 19(2) uredbe o večletnem finančnem okviru, in prenos (17)8,5 milijarde EUR v obveznostih iz člena 13(2)(a) finančne uredbe iz leta 2014 v leto 2015 preprečujeta, da bi bila ta odobrena proračunska sredstva iz razdelka 1b preklicana, vendar tudi dejansko ne obravnavata osnovne težave zamud pri načrtovanju programov in ne spreminjata dejstva, da lahko predolgo odloženo izvajanje in sistematične zamude pri plačilih pomenijo velik izziv za končne upravičence;

14.

poudarja, da je omenjeni zaostanek iz naslova 1b proračuna EU najpomembnejši neposredni dejavnik, ki ogroža izvajanje kohezijske politike, in sicer v prejšnjem in predvidoma tudi v tekočem programskem obdobju (2014–2020); ponovno poudarja, da subjekti kohezijske politike na terenu močno, včasih skrajno, občutijo posledice tega zaostanka; zato poziva Komisijo, naj izdela načrt, v katerem bo predvidela natančno časovnico konkretnih postopnih političnih ukrepov, ki bodo podprti z namenskimi proračunskimi sredstvi, da bi se zmanjšal in nato popolnoma odpravil zaostanek; upa, da bo Svet končno dojel, da so razmere resne in nevzdržne, in bo pripravljen dejavno prispevati k iskanju stabilne rešitve problema; je prepričan da bi moral biti prvi cilj teh ukrepov, da se v letu 2015 zmanjšanje tega zaostanka konkretno občuti;

15.

poudarja, da bo nujno treba začeti izvrševati operativne programe takoj, ko bodo sprejeti, da bi dosegli čim boljše rezultate naložb, spodbudili ustvarjanje delovnih mest, povečali rast produktivnosti ter prispevali k podnebnim in energetskim ciljem Unije, Komisija in države članice pa bi si morale karseda prizadevati za čim hitrejše sprejetje teh programov; zahteva, da Komisija, ob tem, da se še naprej osredotoča na kakovost in potrebo, da se nadaljuje boj proti goljufijam, preuči vse možnosti za racionalizacijo notranjih postopkov, da bi pospešila postopke na podlagi dveh scenarijev, predvidenih za sprejetje operativnih programov, in preprečila nadaljnje zamude pri začetku izvajanja;

16.

ob upoštevanju navedenega poziva Komisijo: naj Parlamentu čim prej predloži ukrepe, s katerimi namerava olajšati izvajanje operativnih programov, da se zlasti prepreči razveljavitev dodeljenih sredstev v letu 2017, in sicer skupaj s predlagano časovnico; naj pojasni, kako zamude pri plačilih vplivajo na začetek izvajanje novih operativnih programov; ter naj predlaga rešitve za čim večjo omejitev škode; poleg tega zahteva, naj Komisija v okviru poročila o izidu pogajanj iz člena 16(3) uredbe o skupnih določbah analizira možni učinek poznega začetka izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014–2020 na rast in delovna mesta in naj izda priporočila na podlagi pridobljenih izkušenj;

17.

meni, da večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020, ki izhaja iz predloga Komisije za spremembo uredbe o večletnem finančnem okviru, v skladu s katero bi se sredstva, ki niso bila dodeljena v letu 2014, prenesla zgolj v leto 2015, močno povečuje tveganje za razveljavitve dodelitev v letu 2018 za programe, ki niso bili sprejeti v letu 2014, in posledično ne spodbuja popolne izrabe sredstev EU in ne zagotavlja učinkovitega podpiranja naložb EU v rast in delovna mesta; poziva Komisijo, naj pri pripravi strateškega poročila v letu 2017, kot določa člen 53 uredbe o skupnih določbah, pravočasno predlaga ustrezne zakonodajne in druge ukrepe, da bi se izognili tveganju razveljavitev dodelitev;

18.

je zaskrbljen zaradi nizke absorpcije sredstev v programskem obdobju 2007–2013 v nekaterih državah članicah in opozarja, da je treba obravnavati glavne razloge za to, da se ne bodo te težave v naslednjem programskem obdobju ponovile; poudarja, da so upravne zmogljivosti bistvene za uspešno in učinkovito izvajanje kohezijske politike; poudarja, da lahko nestabilnost javne uprave skupaj s šibkim usklajevanjem politik spodkoplje uspešno izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter ogrozi učinkovito upravljanje politik na splošno;

19.

predlaga, da bi lahko v okviru priprave naslednjega programskega obdobja predpise glede načrtovanja programov uvedli posebej in pred proračunskimi predlogi ter tako ločili razprave o vsebini in denarju in omogočili dovolj časa za temeljito pripravo programov; opozarja, da države članice in regije kljub temu, da so predpisi zelo obširni, še nimajo popolne zanesljivosti, je pa mogoče zaradi tega te predpise različno razlagati; ugotavlja, da je mogoče predpise še poenostaviti;

20.

poziva Komisijo, naj temeljito preuči uporabo finančnih popravkov ali začasne ustavitve plačil in pri tem upošteva morebitne posledice za rast in delovna mesta;

21.

ponovno poudarja prvotno vlogo kohezijske politike, in sicer spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter zmanjševanje razlik med regijami ob posebni podpori za manj razvite regije; poudarja, da politika po svoji naravi in izvirni zasnovi, kakor ju določajo Pogodbe, neizogibno prispeva k doseganju ciljev Unije, zlasti ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ter temeljnega cilja Pogodbe o krepitvi teritorialne kohezije;

22.

pozdravlja novi Evropski sklad za strateške naložbe in njegov potencialni učinek vzvoda; poudarja, da bi morala biti ekonomska, socialna in teritorialna kohezija glavni cilj tega sklada, ki bi moral torej prinašati koristi za vse regije EU; poudarja, da je treba zagotoviti dodatnost virov Evropskega sklada za strateške naložbe ter torej dopolnjevanje in sinergijo med tem skladom in evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, poleg tega udeleženim stranem priporoča, naj delujejo na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju evropskega načrta za oživitev gospodarstva v letu 2008, zlasti v zvezi s pametnimi naložbami;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo večjo usklajenost in doslednost med vsemi naložbenimi in razvojnimi politikami EU, zlasti v okviru kohezijske politike, pa tudi med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi in drugimi skladi EU ter nacionalnimi in regionalnimi instrumenti financiranja, da se zagotovita dopolnjevanje in večja sinergija, preprečita prekrivanje in podvajanje podpore ter zagotovi visoka evropska dodana vrednost financiranja EU; poziva Komisijo, naj v prihodnjih kohezijskih poročilih poroča o sinergiji; predlaga, da bi izvajanje novega naložbenega načrta temeljilo na izkušnjah skupnih pobud JEREMIE, JESSICA in JASMINE, ki so omogočile povečanje uspešnosti strukturnih skladov z 1,2 milijarde EUR v obdobju 2000–2006 na 8,4 milijarde EUR v obdobju 2007–2012; poziva, naj se v posvetovanju z Evropsko investicijsko banko in Evropskim investicijskim skladom izvede podrobna in temeljita analiza;

24.

poudarja, da zakonodaja v zvezi s kohezijsko politiko določa razširjeno uporabo finančnih instrumentov, da bi se njihov prispevek v obdobju 2014–2020 podvojil na približno 25–30 milijard EUR, in sicer tako, da bi se razširil njihov tematski domet ter bi se državam članicam in regijam omogočila večja prožnost; poudarja vlogo finančnih instrumentov pri pridobivanju dodatnega javnega ali zasebnega sofinanciranja za odpravljanje tržnih pomanjkljivosti v skladu s strategijo Evropa 2020 in prednostnimi nalogami kohezijske politike; podpira zlasti pobudo za delitev tveganja za mala in srednja podjetja in poziva Komisijo, naj si karseda prizadeva za to, da bi bili finančni instrumenti za države članice in regije zlahka uporabni in mikavni, s čimer bi se zagotovilo, da bi se prispevki finančnih instrumentov podvojili že na podlagi samih instrumentov ter da bi se jasno opredelila odgovornost deležnikov za doseganje tega cilja; poudarja, da je treba v zvezi s finančnimi instrumenti, ki vključujejo finančna sredstva EU, zagotoviti preglednost, odgovornost in nadzor;

25.

vendar svari, da Evropski sklad za strateške naložbe ne bi smel spodkopavati strateške doslednosti in dolgoročne perspektive načrtovanja kohezijske politike; poudarja, da bi preusmeritev strukturnih skladov imela nasprotni učinek in je zato nesprejemljiva, saj bi ogrozila njihovo učinkovitost in s tem razvoj regij; poudarja, da dodelitve sredstev državam članicam iz razdelka 1b večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 ni možno spreminjati za namene Evropskega sklada za strateške naložbe; poudarja, da ima sicer nadomestitev nepovratnih sredstev s posojili, lastniškim kapitalom in garancijami nekatere prednosti, vendar moramo pri tem biti previdni in upoštevati razlike med regijami ter raznolikost praks in izkušenj v regijah, kar zadeva uporabo finančnih instrumentov; izpostavlja dejstvo, da imajo regije, v katerih so naložbene spodbude najbolj potrebne, pogosto nizko upravno in absorpcijsko zmogljivost;

26.

opozarja, da utegne dovoljena prožnost pri izbiri projektov znotraj Evropskega sklada za strateške naložbe ogroziti ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja odnos med tem skladom ter evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi;

27.

poudarja pomembnost vseh ukrepov za poenostavitev in povečanje učinkovitosti, uspešnosti, ciljne usmerjenosti in donosnosti kohezijske politike, ki bi morali zagotoviti preusmeritev pozornosti z meril za absorpcijo sredstev na kakovost porabe in visoko dodano vrednost sofinanciranih operacij; v zvezi s tem predlaga, naj se oblikujejo tehnične prilagoditve ustreznih predpisov glede evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

28.

pozdravlja tematsko koncentracijo podpore za naložbe v pametno, trajnostno in vključujočo rast za doseganje rasti in ustvarjanje delovnih mest, reševanje vprašanj podnebnih sprememb in energetske odvisnosti ter zmanjševanje revščine in socialne izključenosti, pa tudi z okrepljeno usmerjenostjo v rezultate in merljivost v programih za obdobje 2014–2020, kar bi moralo prispevati k dodatnemu povečanju učinkovitosti in uspešnosti kohezijske politike; hkrati vztraja pri tem, da je treba za regije ohraniti določeno stopnjo prožnosti, odvisno od lokalnih in regionalnih posebnosti, zlasti ob hudih krizah, da se zmanjšajo razlike v razvitosti med različnimi regijami Unije; poziva k zares celostnemu in teritorialnemu pristopu k ciljnim programom in načrtom, ki odgovarjajo na potrebe na terenu;

29.

poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo skladnost med nacionalnimi programi reform in operativnimi programi ter pri tem obravnavajo priporočila za posamezne države in zagotovijo skladnost s postopki gospodarskega upravljanja, da bi zmanjšali tveganje zgodnjega reprogramiranja;

30.

v zvezi s tem opozarja na prvotno nasprotovanje Parlamenta in poudarja, da je njegova naloga, da v celoti sodeluje in izvaja nadzor in preglede; od Komisije in Sveta zahteva popolne, pregledne in pravočasne informacije o merilih za reprogramiranje ali začasno ustavitev obveznosti ali plačil iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov v skladu s členom 23(15) uredbe o skupnih določbah ter o celotnem postopku, ki bi to ustavitev lahko sprožil; opozarja, da bi se bilo treba za začasno ustavitev obveznosti ali plačil odločati v skrajni sili, ko bi bile izčrpane vse ostale možnosti ter je bila izvedena ocena o morebitnih posledicah za rast in delovna mesta, saj bi začasna ustavitev obveznosti ali plačil lahko imela hude posledice za nacionalne, regionalne in lokalne organe, pa tudi za doseganje ciljev kohezijske politike kot celote; meni, da bi moral biti namen makroekonomskega pogojevanja večja trajnost in učinkovitost kohezijske politike, ter zavrača zamisel, da bi bile regije, območja ali državljani kaznovane zaradi makroekonomskih odločitev na nacionalni ali evropski ravni; opozarja na znatno upravno breme, ki lahko nastane pri reprogramiranju sredstev; opozarja, da predlog za reprogramiranje, predložen v skladu s členom 23(4) uredbe o skupnih določbah, zahteva predhodno posvetovanje z zadevnim odborom za spremljanje iz člena 49(3) te uredbe;

31.

poudarja, da nepravilnosti v veliki meri izhajajo iz zapletenih zahtev in predpisov; poudarja, da bi lahko številne nepravilnosti pri izvajanju kohezijskih programov zmanjšali s poenostavitvijo upravljanja in postopkov, hitrim prenosom sprejetih ustreznih novih direktiv in krepitvijo upravnih zmogljivosti, zlasti v manj razvitih regijah; zato poudarja, da je treba čim bolj zmanjšati upravno breme za upravičence pri preverjanju, ki je potrebno za zagotovitev pravilne uporabe sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, in da si je treba prizadevati za čim bolj optimalne in prožnejše sisteme za upravljanje in nadzor ter večjo pozornost nameniti oceni tveganja in popraviti porazdelitev nalog med vsemi organi oblasti, pri čemer pa ne bi smeli spodkopavati uvedbe strožjih postopkov nadzora, s katerimi bi učinkoviteje preprečili nepravilnosti in bi se torej izognili finančnim popravkom ter prekinitvam in začasnim ustavitvam plačil; je zaskrbljen zaradi nizke stopnje izplačil finančnih instrumentov upravičencem, zlasti ob upoštevanju cilja, da bi se uporaba teh instrumentov povečala; v zvezi s tem poziva države članice, upravne organe in ustrezne druge deležnike, ki operirajo s temi finančnimi instrumenti, naj v celoti izkoristijo tehnično pomoč v okviru tehnične svetovalne platforme za finančne instrumente (FI-TAP) in svetovalne platforme za uporabo inovativnih finančnih instrumentov (Fi-compass);

32.

poudarja, da bi lahko evropski strukturni in investicijski skladi znatno prispevali k odpravi negativnih družbenih posledic krize ter da bi bilo zato treba olajšati celovit pristop, ki ga omogočajo programi več skladov, z učinkovitejšim usklajevanjem in večjo prožnostjo, kar bi omogočilo boljši izkoristek sinergije med Evropskim socialnim skladom in Evropskim skladom za regionalni razvoj; poudarja, da naložbe, ki se financirajo iz Evropskega socialnega sklada, ne morejo dati optimalnih rezultatov, če ni ustrezne infrastrukture in ustreznih institucij; opozarja na dejstvo, da je mogoče z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi učinkovito podpreti socialno vključenost in bi jih bilo treba zato uporabiti za pomoč pri vključevanju prikrajšanih in ranljivih skupin, kot so Romi in invalidi, ter za podpiranje prehoda z institucionalnih storitev za otroke in odrasle na tiste, ki temeljijo na skupnosti;

33.

poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni manjšinam po vsej Uniji, ki doživljajo vse oblike socialne izključenosti in jih zato verjetneje prizadene strukturna brezposelnost; meni, da je treba pri načrtovanju politike, usmerjene v socialno kohezijo v Uniji, upoštevati vključevanje manjšin;

34.

poudarja ključno vlogo MSP pri ustvarjanju delovnih mest in opozarja na njihov potencial pri spodbujanju pametne rasti ter digitalnega in nizkoogljičnega gospodarstva; poziva k ugodnemu regulativnemu okolju, ki bo vodilo k ustanavljanju in delovanju teh podjetij, zlasti tistih, ki jih ustanovijo mladi, in tistih na podeželju; poudarja pomen zmanjševanja upravnih bremen za MSP ter olajšanja dostopa teh podjetij do financiranja, pa tudi potrebo po podpornih programih in usposabljanjih, ki bodo spodbujali razvoj podjetniških sposobnosti;

35.

poudarja, da MSP predstavljajo 99 % pravnih oseb EU in zagotavljajo 80 % delovnih mest v Uniji;

36.

izraža zaskrbljenost zaradi prenizke omejitve (5 milijonov EUR), ki jo je Komisija določila za podporo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, namenjeno infrastrukturi manjšega obsega za kulturo in trajnostni turizem, saj je ta opredeljena kot skupni stroški in ne kot upravičeni stroški, ter poudarja, da lahko ti projekti zelo pozitivno vplivajo na regionalni razvoj, kar zadeva družbeno-ekonomski učinek, socialno vključevanje in privlačnost;

37.

se strinja z analizo Komisije, da bi lahko v nekaterih državah članicah gospodarske in socialne prednostne naloge bolje uravnotežili ter jih podprli s plodnim dialogom s partnerji in deležniki, zlasti kar zadeva gospodarsko rast na eni strani ter boj proti socialni izključenosti, izobraževanje in trajnostni razvoj na drugi; poudarja, da je ključen dejavnik za uspešno uresničevanje teh prednostnih nalog jasna strategija za izboljšanje institucionalnega okvira držav članic v smislu upravne zmogljivosti in kakovosti pravosodja;

38.

poudarja pomen Evropskega socialnega sklada skupaj z jamstvom za mlade in pobudo za zaposlovanje mladih, ki morajo podpreti kar največje število donosnih projektov za ustvarjanje delovnih mest, na primer v obliki poslovnih spodbud;

39.

svari pred zaskrbljujočo stopnjo brezposelnosti mladih, ki lahko povzroči izgube celotne generacije, zlasti v najmanj razvitih regijah in regijah, ki sta jih kriza in brezposelnost najbolj prizadela; vztraja na tem, da mora spodbujanje vključevanja mladih na trg dela ostati prednostna naloga, za doseganje tega pa je nujen dejavni prispevek EU, poleg tega lahko k temu največ prispeva integrirana uporaba Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in pobude za zaposlovanje mladih; meni, da bi bilo treba za najučinkovitejšo uporabo razpoložljivih virov imeti bolj ciljno usmerjen pristop, da bi spodbudili zaposlovanje in okrepili konkurenčnost ter tako ustvarili več prihodkov, kar bi koristilo celotnemu gospodarstvu EU; v tem okviru poudarja ključno vlogo jamstva za mlade pri pomoči mlajšim od 25 let pri iskanju kakovostne zaposlitve ali pridobivanju izobrazbe, spretnosti ter izkušenj, ki so potrebne, da bi se lahko zaposlili; poudarja, da je treba čim prej zagotoviti vsa sredstva, potrebna za izvajanje jamstva za mlade in drugih ukrepov v okviru pobude za zaposlovanje mladih; meni, da bi bilo treba uporabiti jasne in razumljive kazalnike učinka, s katerimi bo mogoče ustrezno oceniti prispevek skladov EU k rasti in zaposlovanju;

40.

vztraja, da si je treba še naprej prizadevati za to, da se poiščejo še drugi načini za izboljšanje uspešnosti na področju zaposlovanja mladih, saj rezultati kljub sprejetju uredbe o ESS in pobude za zaposlovanje mladih niso dobri; opozarja, da je EU politično zavezana zagotavljanju takojšnje podpore za vključevanje mladih na trg dela;

41.

poudarja, da se je zaradi spremenjenih vzorcev proizvodnje in starajočega se prebivalstva znatno povečal pomen Evropskega socialnega sklada in naložb v prilagoditev spretnosti delavcev; je trdno prepričan, da bi moral Evropski socialni sklad dopolnjevati nacionalne pristope v državah članicah; poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo kar najbolj učinkovito in uspešno uporabo razpoložljivih sredstev, da bi zagotovili zaposljivost delavcev, socialno vključevanje in enakost spolov; hkrati poudarja, da bi bilo treba programe usposabljanja, financirane iz Evropskega socialnega sklada, prilagoditi tudi potrebam podjetnikov in vodstvenega osebja, da bi zagotovili trajnostni razvoj podjetij, zlasti malih in srednjih, ki ustvarjajo večino delovnih mest v Uniji;

42.

poziva države članice in Komisijo, naj si še naprej prizadevajo zlasti za izboljšanje in razširitev platforme EURES kot učinkovitega orodja za spodbujanje mobilnosti delavcev v Evropi, predvsem čezmejne mobilnosti, in sicer tako, da se izboljša poznavanje trga dela Unije med delavci, da se jim zagotovijo informacije o zaposlitvenih možnostih in pomoč pri formalnostih; spodbuja države članice k razvoju in podpori čezmejnih mrež EURES, ne nazadnje tudi zato, ker so čezmejni delavci najbolj izpostavljeni težavam pri prilagajanju in priznavanju poklicnih kvalifikacij; ugotavlja, da te mreže združujejo javne službe za zaposlovanje, socialne partnerje ter lokalne in regionalne organe ter druge zasebne deležnike in tako spodbujajo in podpirajo čezmejno mobilnost;

43.

poudarja, da je treba ustvarjanje kakovostnih delovnih mest usmerjati s pomočjo novih tehnologij; meni, da bi morala Komisija povezati zmanjšanje brezposelnosti z orodji digitalne agende in programa Obzorje 2020;

44.

poudarja, da je v Uniji še vedno veliko osipnikov, kar vpliva na stopnjo brezposelnosti mladih; poudarja, da je treba ta problem reševati s posodobitvijo izobraževalnih sistemov in učnih programov ter za to uporabiti pomoč iz Evropskega socialnega sklada;

45.

poudarja, da brez učinkovitega sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami in akterji na trgu dela ne bo mogoče odpraviti visoke stopnje brezposelnosti mladih diplomantov v EU; zlasti poudarja, da se je s poučevanjem tistih znanj in spretnosti, ki so potrebni na trgu dela, stopnja zaposlenosti mladih povečala, socialne razlike pa zmanjšale;

46.

poudarja pomen razsežnosti spolov pri ustvarjanju delovnih mest; poziva Komisijo, naj dodeli zadostna sredstva za odpravo brezposelnosti žensk; meni, da bi lahko ženskam koristil tehnološki napredek, saj jim omogoča bolj prilagodljiv delovni čas, ter poziva Komisijo, naj nameni sredstva temu področju;

47.

ponovno zagotavlja, da je treba zagotoviti vrtce za majhne otroke, s čimer bi spodbudili navzočnost žensk na trgu dela, ter zato poziva Komisijo, naj podpre inovativne projekte v tej smeri; poudarja, da se z naložbami v javno infrastrukturo, kot so vrtci, povečujejo možnosti, da se ženske dejavno vključijo v gospodarstvo in na trg dela;

48.

poziva institucije EU in države članice, naj pri uresničevanju ciljev, povezanih z zaposlovanjem in socialno vključenostjo, upoštevajo potrebe žensk po porodniškem dopustu, spodbujajo delodajalce k zaposlitvi žensk po porodniškem dopustu, spodbujajo prožno ureditev dela in nadaljnje izobraževanje (vseživljenjsko učenje), s čimer bi ženskam omogočili, da neovirano nadaljujejo poklicno pot;

49.

poudarja, da je treba kohezijsko politiko voditi v duhu dobro delujočega večplastnega upravljanja, skupaj z učinkovito zasnovo, ki bo odgovarjala na zahteve javnosti in podjetij, ter s pomočjo preglednih in inovativnih javnih razpisov, vse to pa je ključnega pomena za povečanje učinka kohezijske politike; v zvezi s tem poudarja, da imajo lokalni in regionalni organi ne glede na pomembnost odločitev, ki se sprejemajo na ravni EU in držav članic, pogosto primarno upravno pristojnost za javne naložbe, kohezijska politika pa je ključno sredstvo, ki omogoča, da ti organi prevzamejo ključno vlogo v EU; pri tem opozarja, da je treba široko izvajati načelo partnerstva, kot je opredeljeno v uredbi o skupnih določbah in kodeksu ravnanja glede partnerstva;

50.

priporoča, da se viri in znanje kohezijske politike uporabijo za opazno povečanje upravnih zmogljivosti javnih organov, zlasti na lokalni in regionalni ravni, tudi z uporabo novih tehnologij v večji meri in s poenostavitvijo postopkov, da bi se povečala njihova sposobnost za nudenje kakovostnih uslug javnosti, tudi z uporabo novih tehnologij in prek spodbud za racionalizacijo postopkov; poziva Komisijo, naj opredeli oblike upravne pomoči glede ključnih vprašanj, kot so določanje ciljev pobud, ocena rezultatov s pomočjo ustreznih kazalcev in opredelitev naslednji korakov, ki jih je treba sprejeti, da bi pripomogli k vzpostavitvi na nadzoru in ocenjevanju temelječe upravne kulture v vsej EU; meni, da je treba zagotoviti, da se lokalnim in regionalnim organom pomaga pri inovativnih finančnih instrumentih, ki so ključnega pomena za povečanje virov in naložb, in pri javnih razpisih, ki bi morali biti vse pogostejše orodje javne uprave za spodbujanje inovacij in ustvarjalnosti;

51.

obžaluje, da šesto kohezijsko poročilo ne vključuje poglobljene ocene instrumenta za tehnično pomoč JASPERS, ki je državam članicam v obdobju 2007–2013 zagotavljal tehnično strokovno znanje, potrebno za pripravo visokokakovostnih velikih projektov, sofinanciranih s sredstvi EU; pozdravlja povezovalno platformo JASPERS za dejavnosti izgradnje zmogljivosti, ki je začela delovati leta 2013, ter središče za povezovanje in svetovanje JASPERS, ki je bilo vzpostavljeno leta 2014 za zagotavljanje strokovnega znanja pri pripravi projektov za programsko obdobje 2014–2020; pozdravlja vzpostavitev središča znanja za krepitev upravnih zmogljivosti v zvezi z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, ki bi moralo prispevati h krepitvi zmogljivosti vseh organov držav članic, vključenih v upravljanje in izvajanje teh skladov;

52.

pozdravlja dejstvo, da Komisija vse več pozornosti namenja vlogi upravljanja, ter se strinja, da so dobro upravljanje in visokokakovostne javne storitve, kjer ni korupcije, bistveni za stabilno naložbeno okolje; poziva k visokim ciljem glede preprečevanja goljufij pri porabi za kohezijsko politiko in glede dosledne uporabe ukrepov za boj proti goljufijam;

53.

je prepričan, da bo evropski kodeks ravnanja glede partnerstva v vseh fazah tako formalno kot vsebinsko povečal sodelovanje v regijah in da ga je treba v celoti izvajati, saj bo imel ključno vlogo pri povečanju učinkov kohezijske politike ter utrditvi njenega vpliva; čestita tistim državam članicam in regijam, ki so svoje partnerje pri pripravi sporazumov o partnerstvu in operativnih programov uspele vključiti v skladu s kodeksom ravnanja glede partnerstva; je kljub temu zelo zaskrbljen zaradi številnih primerov nezadovoljive uporabe načela partnerstva in poziva Komisijo, naj ne odobri programov, pri katerih vključenost partnerjev ni bila zadostna; poudarja, kako pomembno je širiti primere dobre prakse pri organizaciji partnerstva, kot je opredeljeno v kodeksu ravnanja; poleg tega poziva Komisijo, naj Parlamentu redno predloži poročilo, v katerem bo ocenila trenutno stanje glede izvajanja načela partnerstva;

54.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v šestem poročilu o koheziji razmeroma premalo upošteva teritorialni pristop, zlasti čezmejno sodelovanje, pri čemer poudarja, da gre za bistveno orodje pri krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije; poudarja, da bi vključitev vseh čezmejnih in makroregionalnih vidikov obogatila poročilo, kar zadeva infrastrukturo, trg dela in mobilnost, okolje, vključno s skupnim načrtom ukrepanja ob nepredvidljivih dogodkih, porabo in odvajanje voda, ravnanje z odpadki, zdravstvo, raziskave in razvoj, turizem, javne storitve in upravo, saj imajo vsa ta področja izrazite čezmejne sestavine in čezmejni potencial; meni, da se bodo čezmejne in obmejne regije v programskem obdobju 2014–2020 bistveno uspešneje spopadale s krizo, saj bodo postale pametnejše, bolj vključujoče in bolj trajnostne;

55.

poudarja, da je celostni in teritorialni pristop bistven zlasti pri okolju in energetiki;

56.

pozdravlja uvedbo novih orodij za usklajevanje deležnikov in povezovanje politik EU ter za osredotočanje naložb na dejanske potrebe na terenu, kot sta instrument celostnih teritorialnih naložb in instrument za lokalni razvoj, ki ga usmerja skupnost, ob prizadevanju za uravnotežen teritorialni razvoj; opozarja na pomen sprejemanja instrumentov za oceno teritorialnega učinka politike, katerih glavna namena sta ocena teritorialnega učinka ukrepov EU na lokalne in regionalne oblasti ter povečanje vloge teritorialnega učinka v zakonodajnem postopku, ob upoštevanju obstoječih izzivov na področju izvajanja celostnih teritorialnih pristopov glede na preostale regulativne razlike pri skladih EU ter na zelo različno raven pristojnosti regionalnih in lokalnih skupnosti v državah članicah in upravnih organih; poziva k splošni integrirani naložbeni strategiji EU ter k okrepitvi teritorialne agende EU 2020, ki je bila sprejeta v okviru madžarskega predsedovanja leta 2011 in bi jo naj v okviru predsedstev leta 2015 ocenili ter h kateri spada agenda EU za mesta; meni, da bi se bilo treba še posebej osredotočiti na okrepitev vloge majhnih in srednje velikih mestnih območij;

57.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se ne omenja, kako so se načela in prednostne naloge teritorialne agende EU 2020 upoštevali pri izvajanju programov kohezijske politike v obdobju 2007–2013; poziva, naj se v programskem obdobju 2014–2020 uporabijo ustrezni ocenjevalni mehanizmi, s katerimi bo mogoče ocenjevati teritorialno razsežnost kohezijske politike;

58.

kljub temu odobrava dejstvo, da poročilo izpostavlja vprašanje mest, saj so mesta pomembna za globalizirano gospodarstvo in imajo lahko velik vpliv na trajnost; ugotavlja zavezanost evropskih regij in mest, da bodo prešli na bolj zeleno rast, kakor to določa konvencija županov; predlaga, da bi se ustrezno spopadli tudi z velikimi vrzelmi v razvoju med mesti in podeželjem, kot tudi s težavami na metropolitanskih območjih, za katera sta značilni tako odpornost kot ranljivost;

59.

obžaluje, da se šesto kohezijsko poročilo ne sklicuje na policentričen teritorialni razvoj kot ključen element pri doseganju teritorialne kohezije in teritorialne konkurenčnosti v skladu s teritorialno agendo EU 2020 in poročilom evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja iz leta 2013 z naslovom Making Europe Open and Polycentric (Odprti in policentrični Evropi naproti); opozarja na vlogo majhnih in srednje velikih krajev in na pomen krepitve funkcionalnih povezav med mestnimi središči in njihovimi okoliškimi območji, da bi dosegli uravnotežen teritorialni razvoj;

60.

poziva, naj se bolj spoštuje člen 174 PDEU o teritorialni koheziji, zlasti na podeželju, ter naj se ustrezna pozornost nameni pomembnemu razmerju med kohezijsko politiko in razvojem podeželja, zlasti na območjih, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in v regijah, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so najsevernejše regije z nizko gostoto prebivalstva ter otoške, čezmejne in gorske regije; priporoča, naj se upoštevajo tudi drugi demografski izzivi, ki pomembno vplivajo na regije, kot so odseljevanje, staranje in nizka gostota prebivalstva; poziva Komisijo, naj se pri izvajanju kohezijske politike posebej osredotoči na regije, ki so geografsko in demografsko v najbolj neugodnem položaju;

61.

meni, da šesto poročilo o koheziji ne posveča dovolj pozornosti evropskemu teritorialnemu sodelovanju, če upoštevamo, da je to popolno oblikovan cilj evropske kohezijske politike že od programskega obdobja 2007–2013; ponovno opozarja na možnosti, ki jih nudi evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, ne le kot instrument za čezmejno upravljanje, temveč tudi kot sredstvo za prispevanje k celovito povezanemu teritorialnemu razvoju;

62.

poziva k boljšemu usklajevanju kohezijske politike, predpristopnega instrumenta in sosedske politike EU, pa tudi k boljšemu ocenjevanju in širitvi rezultatov projektov;

63.

glede na navedeno opozarja, da je treba dati nov zagon razpravi o kohezijski politiki EU; trdi, da bodo parlamentarne volitve leta 2019 odločilne, saj se bosta tedaj novoizvoljeni Parlament in nova Komisija morala soočiti s koncem strategije Evropa 2020 ter novim večletnim finančnim okvirom, prav tako pa bosta morala zagotoviti prihodnost kohezijske politike po letu 2020 z ustreznim proračunom in pripraviti novo zakonodajo za kohezijsko politiko; ugotavlja, da je treba v razpravi o kohezijski politiki upoštevati hude časovne omejitve in zamude na začetku tega programskega obdobja;

64.

poudarja ključni pomen upravnih zmogljivosti; oblikovalce politike na vseh ravneh upravljanja poziva, naj v splošnem dajejo prednost ciljno usmerjeni tehnični pomoči za izvajanje kohezijskih politik, posebej pa razširjeni uporabi finančnih instrumentov v povezavi z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi;

65.

meni, da imajo ukrepi kohezijske politike osrednjo vlogo pri zmanjševanju notranjih konkurenčnih razlik in strukturnih neravnovesij v regijah, ki to najbolj potrebujejo; poziva Komisijo, naj pretehta predhodno financiranje, da bi te države članice lažje v celoti uporabile sredstva za obdobje 2014–2020, ter pri tem zagotovi dosledno spoštovanje načela proračunske odgovornosti;

66.

poziva države članice, naj v nacionalnih parlamentih redno organizirajo politične razprave na visoki ravni o uspešnosti, učinkovitosti in pravočasnem izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter o prispevku kohezijske politike k izpolnjevanju makroekonomskih ciljev.

67.

poziva k rednim zasedanjem Sveta v sestavi ministrov za kohezijsko politiko za obravnavanje potreb po spremljanju stalnih izzivov, s katerimi se sooča ekonomska, socialna in teritorialna kohezije EU, in po odzivanju na te izzive;

68.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.