20.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 415/14

Poročevalka

Annabelle JAEGER (FR/PES),

članica regionalnega sveta Provanse-Alp-Azurne obale

Referenčni dokument

Zaprosilo Evropske komisije z dne 12. februarja 2014

1.

EU poziva, naj izbere zmagovalno trojico podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030, ki so vsi zavezujoči:

Ti trije cilji so nujni, če želimo še imeti možnost za preprečitev katastrofalnega segrevanja, ki bo višje od 2 stopinj Celzija, in za dosego dolgoročnega cilja EU (80- do 95-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov);

2.

opozarja na sklepe Evropskega sveta z dne 20. in 21. marca 2014, v katerih so se voditelji držav in vlad dogovorili, da najpozneje oktobra 2014 sprejmejo sklep o novem političnem okviru. OR pričakuje, da bo ta sklep vseboval visoko zastavljene cilje; v tem kontekstu izraža zaskrbljenost zaradi premalo ambicioznih predlogov, ki jih je doslej oblikovala Evropska komisija. Predlogi so glede predlaganih deležev, glede na obveznost, da se morajo izvesti zgolj na ravni EU, pa tudi glede na predlagano strukturo upravljanja premalo ambiciozni;

3.

meni, da je ta trojica ciljev s tehničnega vidika realistična in bi koristila evropskemu gospodarstvu; zahteva dolgoročno strukturno vizijo, s pomočjo katere bi Evropi zagotovili trajnostno, zanesljivo in varno energetsko prihodnost;

4.

dodaja, da bi moral biti cilj EU, da se do sredine stoletja približa nični stopnji neto emisij, pri čemer ne sme dodatno zaostriti energetske revščine. Poleg nujnega stalnega zmanjševanja emisij so potrebna tudi okrepljena prizadevanja na področju raziskav in razvoja za spodbuditev izločanja CO2 iz atmosfere ter okrepitev vloge naravnega zajemanja CO2;

5.

ugotavlja, da bi bila EU z vztrajanjem pri svojih ciljih tako pripravljena na pogajanja za dosego globalnega podnebnega sporazuma za 21. zasedanje Konference pogodbenic (COP21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki bo novembra in decembra 2015 organizirana v Parizu, zlasti če bi napovedala „nacionalne prispevke“ v okviru UNFCCC takoj, ko bo mogoče oziroma najkasneje konec marca 2015;

6.

priporoča, da ta predlagani novi okvir energetskega upravljanja temelji na spoznanjih iz svežnja ukrepov za leto 2020, zlasti z zastavljanjem zavezujočih ciljev na evropski in nacionalni ravni, ki bi bili za države članice zavezujoči; zato meni, da predlagani pristop sodelovanja – s cilji, zastavljenimi zgolj na ravni EU, ne bo zagotovil zadostnih spodbud za uresničevanje teh ciljev in doseganje bolj ambicioznih rezultatov;

7.

meni, da je absolutno nujno določiti nacionalne cilje za povečanje deleža obnovljivih virov energije in zmanjšanje energetske porabe, ki bodo zavezujoči za vsako državo članico, in da se v ta namen države oprejo na izvajanje regionalnih in lokalnih strategij, kar ne bi bilo zgolj bolj učinkovito, temveč tudi v skladu z načelom subsidiarnosti. Takšna struktura bi morala biti razvidna tudi v novem okviru energetskega upravljanja;

8.

poudarja, da ima lahko nova SKP bistveno vlogo pri zmanjševanju toplogrednih plinov ter pri spodbujanju zajemanja in shranjevanja CO2 v kmetijstvu, gozdarstvu in živinoreji;

9.

poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi in izvajanju politik na področju podnebnih sprememb, razvoja obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, vendar tudi poudarja, da njihovi ukrepi ne morejo biti optimalni brez ustreznega priznanja v obliki pooblastil in dolgoročnega financiranja;

10.

zato Komisijo poziva, naj to prizna in se pri odzivanju na podnebne in energetske izzive opre na lokalne in regionalne oblasti, jih vključi v akcijski okvir za leto 2030 in v novo energetsko upravljanje v skladu z načeli upravljanja na več ravneh, ki priznavajo vlogo vsake ravni upravljanja za učinkovitost javnih politik;

11.

lokalne in regionalne oblasti poziva, da si še bolj prizadevajo za rešitev podnebnega izziva, tako da si določijo lastne ambiciozne cilje za leto 2030 in skupaj izvedejo pobude pred COP21, ki bo decembra 2015 v Parizu, in sicer v skladu s sklepi konference COP19, ki je bila novembra 2013 v Varšavi, o priznavanju regionalnih in lokalnih oblasti pri doseganju globalnega sporazuma;

12.

vztraja, da je – čeprav je cilj zmanjšanja toplogrednih plinov ključen za zagotovitev jasnega signala, ki bi omogočil internalizacijo vseh stroškov onesnaževanja in s tem znižal njegovo raven –, bistveno tudi, da se ta cilj dopolni s cilji na področju obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, da se zagotovi, da energetski prehod dejansko privede do zanesljivega, konkurenčnega in trajnostnega nizkoogljičnega gospodarstva in bo pomenil sinergijske učinke za podnebne spremembe;

13.

vztraja, da so potrebni zavezujoči cilji, na podlagi katerih se vlaganja usmerijo v razvoj čistih tehnologij. Pri tem je treba tudi z zakonodajo zagotoviti varnost vlagateljev v nizkoogljične tehnologije. Države članice bi morale zagotoviti jasen in stabilen pravni okvir, ki preprečuje retroaktivne učinke novih zakonodajnih ukrepov;

14.

ponovno opozarja, da je treba zagotoviti enakopravno porazdelitev stroškov med državami, regijami in mesti ter upoštevati zahteve prostorskega načrtovanja ter obnovljivih virov energije, ki so na voljo lokalno, ne da bi s tem preprečili regijam in mestom oziroma krajem, ki to želijo, da se še bolj angažirajo;

15.

poudarja, da je treba pri oblikovanju politik na ravni EU in držav članic ves čas misliti na to, da ostane račun za energijo na razumni ravni, za dosego tega pa je energetska učinkovitost ključni instrument, saj bi potrošnikom in državam članicam omogočil, da vsako leto do leta 2030 (1) prihranijo več kot 200 milijard EUR; meni tudi, da je treba državam članicam ter lokalnim in regionalnim oblastem v zvezi z bojem proti energetski revščini priporočiti sprejetje posebnih ukrepov za družine in ranljive potrošnike. Eden od glavnih načinov za izboljšanje energetske učinkovitosti mora biti prenova stavb, kar bo pomemben vir ustvarjanja delovnih mest v gradbeništvu, ki je družbeno ranljiv sektor. Poleg tega se bodo s tem omogočile inovacije na področju energetsko učinkovitih materialov in materialov na biološki osnovi, kar bo za seboj potegnilo naložbe v raziskave, razvoj in inovacije. Zato je treba na evropski ravni oblikovati posebne sklade financiranja, da se spodbudi energetska prenova stavb;

16.

opozarja, da je Evropa največja uvoznica energije na svetu, in meni, da bi bolj ambiciozni evropski cilji za dosego prihrankov energije leta 2030 in istočasno povečanje deleža obnovljivih virov energije znatno zmanjšali evropski uvoz energije in povečali njeno energetsko neodvisnost;

17.

eden od glavnih načinov za izboljšanje energetske učinkovitosti mora biti prenova stavb, pa tudi gradnja novih energetsko učinkovitih stanovanj. Ne bi pa bilo dobro, če bi odločitve o teh vprašanjih temeljile na enotnem izhodišču; lokalne in regionalne oblasti so primerna raven, na kateri je treba na ustrezen način sprejemati te konkretne odločitve. Hkrati bi bilo treba ustvariti številna delovna mesta v socialno tako občutljivem sektorju, kot je gradbeništvo. Poleg tega se bodo s tem omogočile inovacije na področju energetsko učinkovitih materialov in materialov na biološki osnovi, kar bo za seboj potegnilo naložbe v raziskave, razvoj in inovacije;

18.

poudarja, da bi obnovljivi viri energije lahko pokrili skoraj polovico energetske potrošnje Evrope do leta 2030 (viri: Fraunhofer Institut (2) in Deutsches Zentrum für Luft und Raumfahrt (3));

19.

poudarja pomen potencialnega prihranka energije, ki je največji med državami EU, ki se najbolj zanašajo na uvoz plina in nafte. Vlaganje v energetsko učinkovitost EU do leta 2030 bi EU omogočilo znatno zmanjšanje evropskega uvoza energije, izboljšalo pa bi tudi energetsko varnost EU ter razvoj novih, učinkovitejših, varnejših in varčnejših tehnologij, ki bodo vir novih delovnih mest;

20.

meni tudi, da bi lahko okrepili energetsko neodvisnost in varno oskrbo z energijo EU, tako da bi izkoristili vse lokalne vire obnovljive energije, še bolj razvili enotni energetski trg, na primer s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v majhnem obsegu med samimi proizvajalci, novimi vzajemnimi povezavami, shranjevanjem energije in inteligentnimi omrežji, zaradi česar morajo vse države članice sprejeti zakonodajo, ki bo podpirala doseganje teh ciljev. Poudarja, da raznolikost obnovljivih virov energije deluje kot zaščita pred nihanjem cen, zmanjšuje ranljivost energetskega sistema in preprečuje motnje v oskrbi;

21.

meni, da morajo Evropska unija in države članice olajšati preoblikovanje energetske infrastrukture v smislu povečanja čezmejnih povezav, najprej zlasti med tistimi državami, ki so najbolj oddaljene od izpolnjevanja dogovorjenega cilja, ki je zagotavljati raven povezovalnih vodov za električno energijo, ki je enaka ali presega 10 % njihove obstoječe proizvodne zmogljivosti;

22.

pozdravlja sprejetje t. i. zamikov („backloading“) za izboljšanje delovanja sistema za trgovanje z emisijami (ETS), vendar meni, da je treba izvesti strukturno reformo ETS; v tem kontekstu podpira predlog Evropske komisije, da se oblikuje tudi „rezerva za stabilnost trga“, ki pa bi morala stopiti v veljavo še pred letom 2020; meni, da je bistveno, da se rezerva za stabilnost dopolni z drugimi ukrepi, kot sta dokončna ukinitev presežka dovoljenj za emisije in uvedba najnižje cene;

23.

poziva Evropsko komisijo, naj omeji nakupovanje mednarodnih dobropisov plačila nadomestila za izpust ogljika. Ti dobropisi niti ne omogočajo sprožitve strukturnih sprememb, ki se morajo začeti v okviru EU, niti ne spodbujajo vlaganj na terenu. Poziva tudi k izvajanju ukrepov za spodbujanje shranjevanja CO2 v gozdovih, ki jih je treba upravljati trajnostno;

24.

meni, da bi bilo treba del prihodkov iz sistema za trgovanje z emisijami nameniti ukrepom na lokalni in regionalni ravni;

25.

meni, da je pomembno razviti tudi druge skupne instrumente, kot so okoljsko primerna zasnova in javna naročila, da se zmanjša učinek podnebnih sprememb. Davek na ogljikov dioksid je učinkovit instrument, ki je privedel do zadovoljivih izkušenj, na katere se lahko opremo;

26.

meni, da mora biti proizvodnja energije iz obnovljivih virov v majhnem obsegu med samimi proizvajalci del rešitve, ki bi jo morala prihodnja Evropa energije spodbujati, s čimer bi se lahko okrepila odpornost evropskega gospodarstva na nihanja cen. Za to morajo vse države sprejeti zakonodajo, ki bo podprla doseganje tega cilja;

27.

meni, da si zadruge na lokalni in regionalni ravni, ki so jih oblikovali državljani za spodbujanje energije iz obnovljivih virov, zaslužijo posebno pozornost, predvsem zato, ker so obenem tudi dodatni ponudniki energije, pa tudi zato, ker s precejšnjim izobraževalnim učinkom utrjujejo zavedanje o razumni rabi energije;

28.

ugotavlja, da je v interesu prebivalcev, da jim lokalni organi z enakimi stroški kar najbolje pomagajo pri reševanju njihovih energetskih problemov in da se razvijejo lokalne rešitve za proizvodnjo energije kot odziv na povečanje cen na svetovnih trgih. Lokalne in regionalne oblasti morajo kot lastnice obratov proizvodnje energije tudi imeti večjo vlogo pri razvoju obnovljivih virov energije;

29.

ponovno opozarja, da je treba zagotoviti skladnost med pravico do konkurence na ravni EU, za katero je Unija v celoti pristojna, na eni strani in ključnimi načeli evropske energetske politike, ki predvidevajo deljeno pristojnost EU in držav članic, na drugi strani, pri čemer je treba spoštovati pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, zlasti lokalnih in regionalnih agencij za energijo;

30.

poudarja, da so, kot v zadnjem času dokazuje vrsta izrednih podnebnih pojavov, lokalne oblasti tiste, ki v celoti nosijo breme posledic neukrepanja in bodo morale plačati ceno prihodnjih posledic, če ne bomo pospešili energetskega prehoda;

31.

ugotavlja, da po ocenah Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) (4) več kot 70 % ukrepov za omilitev podnebnih sprememb in do 90 % ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam izvedejo lokalne oblasti;

32.

ponovno opozarja, da je Evropska unija sprejela strategijo prilagajanja in da so lokalne in regionalne oblasti tiste, ki se bodo morale v prihodnjih desetletjih soočiti z najpomembnejšimi izzivi prilagajanja podnebnim spremembam. Zato je treba ob upoštevanju pregleda te strategije za obdobje po letu 2020 v teh regijah in mestih sprejeti pomembne ukrepe za izvedbo programov prilagajanja na podnebne spremembe, pri čemer jim je treba dati na voljo finančna sredstva Evropske unije;

33.

poudarja, da lahko lokalne in regionalne oblasti zato, ker so blizu državljanom, pomagajo informirati in ozaveščati o gospodarskih in družbenih koristih, ki jih imajo ukrepi energetskega prehoda na lokalni ravni;

34.

poudarja, da se mora akcijski okvir za leto 2030 opreti na pobude EU na lokalni ravni, kot so konvencija županov EU, ki jo želi Odbor podaljšati do leta 2030, Mayors Adapt in drugi projekti, ki jih financira EU; v tem kontekstu Evropsko komisijo poziva, naj zagotovi skladnost politik in sinergije med različnimi pobudami ter OR primerno vključi v proces priprave in izvajanja. Izredno pomembno je, da so te možnosti, ki jih nudi EU, na voljo tudi majhnim mestom in podeželskim območjem;

35.

vztraja, da bi si morale lokalne in regionalne oblasti za korak naprej zastaviti posebne količinsko opredeljene cilje za leto 2030 na področjih zmanjšanja emisij, obnovljivih virov energije in prihranka energije ter to podpreti z ustreznimi lokalnimi in regionalnimi strategijami za povečanje dinamike s terena. Te cilje je mogoče zastaviti z okrepitvijo in razširitvijo konvencije županov, ki bi jo bilo treba podaljšati na obdobje po letu 2020;

36.

poziva Evropsko komisijo, naj poleg evropskega financiranja, predvidenega za obdobje 2014–2020 (Life+Clima, strukturni skladi, Obzorje 2020, instrument povezovanja Evrope itd.) – zlasti prek EIB – oblikuje predloge za financiranje ukrepov energetskega prehoda, ki bi lahko podprli lokalne finančne strukture, ki že obstajajo ali pa jih je treba še ustanoviti;

37.

na podlagi tega mnenja poziva tudi lokalne in regionalne oblasti, naj združijo sile za skupno mobiliziranje, da se sliši njihov glas pred in tudi med zasedanjem konference COP21, v okviru katere je pomembna etapa vrh o podnebju, ki ga je 23. septembra v New Yorku organiziral generalni sekretar Združenih narodov.