This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0501
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT AND THE COUNCIL 2014 Annual Report on the European Union's development and external assistance policies and their implementation in 2013
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Letno poročilo 2014 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2013
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Letno poročilo 2014 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2013
/* COM/2014/0501 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Letno poročilo 2014 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2013 /* COM/2014/0501 final */
Globalna
odgovornost Globalna
solidarnost Globalne
vrednote Pomoč
državam in ljudem, ki pomoč najbolj potrebujejo Razvojna
politika Evropske unije (EU) še nikoli ni bila tako pomembna ali
učinkovita. Uspešna je pri širjenju evropskih vrednot po vsem svetu, ki se
hitro spreminja, pri čemer EU pridobiva vedno večji vpliv in ugled.
Zlasti pa odločilno prispeva k našemu najpomembnejšemu cilju, ki je dokončno
odpraviti skrajno revščino. Leta 2013
je EU še naprej politično in finančno podpirala razvoj po vsem svetu.
Za zunanjo razvojno pomoč je prispevala znaten znesek, in sicer
14,86 milijarde EUR. V skladu z agendo za spremembe[1], tj. načrtom
Komisije za razvojno politiko z velikim učinkom, osredotočeno na
pomoč državam in ljudem, ki pomoč najbolj potrebujejo, so glavne
upravičenke te pomoči države z nizkimi prihodki in najmanj razvite
države. EU skupaj s svojimi 28 državami
članicami torej še naprej ostaja največja svetovna donatorka pomoči.
Zavedamo se, da bi lahko storili več, zlasti če želimo doseči
naš skupni cilj, da do leta 2015
za razvoj namenimo 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) EU. Prav tako se
zavedamo, da razvojno sodelovanje pomeni več kot le denar. Ponosni smo na
dosežke na področju pomoči državam v razvoju, ki jo podpira več
kot 80 % evropskih državljanov[2]
in v okviru katere se posebna pozornost namenja zlasti revščini. To pa
prav tako vključuje zavezo, da partnerskim državam omogočimo, da
prevzamejo nadzor, in zagotovimo čim učinkovitejšo pomoč. Zagotovitev
finančne podlage za razvoj Evropski parlament je decembra 2013 odobril finančne
instrumente za zunanje delovanje EU[3] za
obdobje 2014–2020. V ospredju tega svežnja v smislu razvoja je cilj
odpraviti svetovno revščino, hkrati pa zagotoviti, da naše partnerske
države prevzamejo nadzor nad lastnim razvojem. Politične prednostne naloge EU za
obdobje 2014–2020 se v večletnem finančnem okviru izražajo v
finančnih sredstvih, prav tako pa večletni finančni okvir
določa, kako se bodo dogovorjeni zneski porabili na področju
zunanjega delovanja, vključno z razvojem. EU bo svoje delo z zunanjimi
partnerji usmerila v štiri posebne prednostne naloge politike: širitev,
sosedstvo, sodelovanje s strateškimi partnerji in razvojno sodelovanje. Skupni dogovorjeni znesek za finančne
instrumente zunanjega delovanja za obdobje 2014–2020 znaša nekaj več
kot 51,4 milijarde EUR. Nadaljnjih 30,5 milijarde EUR bo na
voljo za sodelovanje z Afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (države
AKP), pa tudi za čezmorske države in ozemlja, in sicer prek 11. Evropskega
razvojnega sklada, ki ni del proračuna EU. Evropski parlament bo sodeloval pri določanju
prednostnih nalog za zunanje sodelovanje EU, preden se bodo načrtovali
zunanji finančni instrumenti. Ključni vidik bo tudi izboljšano
usklajevanje med EU in državami članicami za čim večji
učinek in prepoznavnost, zlasti s skupnim načrtovanjem pomoči. EU
tudi vedno bolj uporablja inovativne finančne vire za razvoj,
vključno z mehanizmi kombiniranja in sredstvi zasebnega sektorja. Izvajanje agende za spremembe Evropska
komisija je zaradi potrebe po najboljši možni uporabi naše zunanje razvojne
pomoči uvedla spremembo v razvojni politiki; leta 2013 smo se še bolj
približali doseganju našega glavnega cilja, tj. odpraviti skrajno
revščino po vsem svetu znotraj ene same generacije. Vlaganje za našo prihodnost Svet, zlasti svet v razvoju, se hitro
spreminja. Svetovni BDP se je od leta 2000 povečal za eno tretjino,
vendar so države v razvoju tiste, ki so bile vodilne na tem področju, saj
so v zadnjih desetih letih zagotovile 70 % svetovne rasti. BDP podsaharske
Afrike se je od leta 2000 povečal za 84 %. Afrika je tako celina
z najhitrejšo stopnjo rasti in najmlajšim prebivalstvom. Zato je prišlo glede svetovnega vpliva
in trgov do znatnega premika, in sicer z razvitega sveta na države v vzponu in
najmanj razvite države. Pred petdesetimi leti so gospodarstva v vzponu in
razvoju dosegla le 25 % svetovnega BDP. Danes je ta delež 50-odstoten in
bo v naslednjem desetletju verjetno presegel 66 %. Ta dobra novica kaže,
da razvojno sodelovanje ne pomeni samo solidarnosti, temveč tudi vlaganje
v boljšo prihodnost, ki bo ugodna za vse. Leta 2013
si je EU prizadevala, da bi izvedla priporočila politike iz agende za
spremembe in obravnavala razvojne izzive, s katerimi se soočamo, pri
čemer je posebno pozornost namenila najrevnejšim državam in državljanom na
svetu ter področjem, na katerih lahko jasno zagotovi dodano vrednost. Dobro
upravljanje, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, demokracijo
in pravno državo, ter podpora trajnostni in vključujoči rasti z
gonili, kot sta trajnostno kmetijstvo in trajnostna energija, sta sklopa prednostnih
nalog zavezniške politike, ki vzajemno krepita temelje agende za spremembo. Leta 2013
so bili organizirani nadaljnji ukrepi v zvezi z načrtovanjem znotraj držav
za zagotovitev, da se ukrepi EU usmerijo v največ tri glavne sektorje, ki
izražajo te prednostne naloge politike. Poleg tega nas agenda za spremembe
zavezuje k zagotavljanju najmanj 20 % zunanje razvojne pomoči EU za
podporo socialni vključenosti in človekovemu razvoju ter k pozornemu
spremljanju financiranja podnebnih ukrepov. Načrti za skupno
načrtovanje z državami članicami EU in drugimi donatorji so bili
pripravljeni v več kot 40 državah po vsem svetu in vključujejo številne
ranljive države. Vključujoča
in trajnostna rast Neustrezna prehranjenost je vzrok za smrt vsaj ene
tretjine otrok v državah v razvoju in glavni vzrok smrti za 20 % mater. EU
je leta 2013 okrepila svoja prizadevanja v boju proti svetovni lakoti, neustrezni
prehranski varnosti in neustrezni prehranjenosti s predlogom nove politike v sporočilu Komisije „Krepitev prehrane mater in
otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“. Sporočilo je bilo
predstavljeno marca v Bruslju na srečanju gibanja za izboljšanje
prehranjevanja, tj. svetovne platforme za reševanje izziva neustrezne
prehranjenosti. Komisija si prizadeva izboljšati prehranjenost mater in otrok,
da bi znižala stopnjo umrljivosti in bolezni ter odpravila ovire za rast in
razvoj zaradi neustrezne prehranjenosti. Osrednji del naše politike je zaveza,
da bomo do leta 2025 namenili 3,5 milijarde EUR za zmanjšanje števila otrok, ki zaostajajo v rasti, za sedem
milijonov. Kambodža povečuje
izvoz riža EU je podprla razvoj malih in srednjih
podjetij (MSP) v Kambodži z nakazilom Skrbniškemu skladu več donatorjev,
ki ga upravlja Mednarodna finančna korporacija, v višini
8,6 milijona EUR. EU je kot glavna donatorka omogočila, da
program izboljšuje konkurenčnost MSP v sektorju riža. To vključuje
nadgradnjo zmogljivosti za mletje riža v državi ter podporo za trženje
kamboškega riža, ki je prejel nagrado za najboljši riž na svetu za leto 2012
in 2013. Na podlagi tega sta se vrednost in obseg izvoza leta 2013
več kot podvojila. Približno
1,4 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do elektrike, skoraj tri
milijarde ljudi pa za kuhanje in ogrevanje uporablja trdna goriva, kot sta
tradicionalna biomasa in premog. EU si je v okviru zaveze k pobudi Združenih
narodov „Trajnostna energija za vse“ (SE4ALL) postavila cilj, da bo
500 milijonom ljudem do leta 2030 omogočila dostop do trajnostne
energije, pri čemer je dodelila sredstva za triletno usklajevanje,
razširjanje in spremljanje tega svetovnega prizadevanja. Leta 2013 je EU
podpirala projekte proizvodnje energije v vseh državah v razvoju, in sicer s
svojimi mehanizmi kombiniranja nepovratnih sredstev za razvoj z drugimi
kapitalskimi instrumenti. V podsaharski Afriki je bilo dodeljenih
400 milijonov EUR v okviru skrbniškega sklada EU za infrastrukturo v
Afriki za spodbujanje znatnih naložb v višini najmanj
4 milijarde EUR. Za pomoč partnerskim državam pri
izpopolnjevanju in razvijanju svojih politik, da bi lahko privabile zasebne
naložbe, ki so potrebne za razvoj sektorja trajnostne energije, so na voljo
pobude, kot je sklad za tehnično pomoč EU v vrednosti
80 milijonov EUR. Med
letoma 2007 in 2012 se je stopnja zaposlenosti svetovnega delovno sposobnega
prebivalstva povišala s 60,3 % na 61,3 %. Za spodbujanje
vključujoče rasti, ki najrevnejšim omogoča udeležbo v dejavnostih
ustvarjanja dohodka, je 8,8 milijona ljudi prejelo pomoč EU, ki je
med letoma 2004 in 2012 tudi omogočila tehnično in poklicno
izobraževanje 7,7 milijona ljudi. V ospredju
novic leta 2013 so bile migracije. Sporočilo Komisije „Prizadevanja
za maksimiranje razvojnega učinka migracij“[4] je
zagotovilo podlago za skupno stališče EU in njenih držav članic, predstavljeno v okviru dialoga na visoki ravni o
mednarodni migraciji in razvoju, ki ga je 3. in 4. oktobra organizirala
Generalna skupščina Združenih narodov. Stališče EU poudarja, da
je treba migracije obravnavati kot gonilo vključujočega
gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja ter da razvojne strategije
migracije in mobilnost priznavajo kot „dejavnike, ki omogočajo“ razvoj. Dobro
upravljanje Leta 2013
je EU dosegla dodatni napredek pri izvajanju akcijskega načrta EU za
človekove pravice in demokracijo[5]. Še naprej
je dejavno podpirala organizacije civilne družbe in v več kot
20 državah so potekali posebni dialogi o človekovih pravicah. EU je
napotila misije za spremljanje volitev za podporo demokraciji in
demokratizaciji, med drugim na primer tudi v Keniji, Pakistanu,
Hondurasu in Maliju. EU
je v okviru svoje skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) začela dve
novi misiji: misijo EU za usposabljanje v Maliju in misijo pomoči
EU za mejni prehod v Libiji. Skupno je EU leta 2013 napotila
več kot 7 000 civilnih in vojaških uslužbencev v okviru 12 civilnih
misij in štirih vojaških operacij. Decembra 2013
sta Evropska komisija in visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno
politiko sprejeli skupno sporočilo „Celosten pristop zunanje politike EU k
reševanju konfliktov in kriz“[6], da bi se
dodatno okrepila prizadevanja za bolj usklajene, celovite in učinkovite
globalne ukrepe. Mir
in stabilnost Za
trajnostni razvoj in izkoreninjenje revščine sta potrebna mir in varnost,
pri čemer velja tudi obratno. EU je imela še naprej vodilno vlogo pri
prizadevanjih za spodbujanje miru in stabilnosti, saj se zaveda, da je lahko
učinkovita uporaba razvojne pomoči ključnega pomena pri
doseganju trajnih sprememb. Mali je bil leta 2013 na
primer visoko na dnevnem redu EU. Februarja je bila tej afriški državi ponovno zagotovljena razvojna pomoč, potem ko so
malijski organi hitro sprejeli tranzicijski načrt za ponovno vzpostavitev
demokracije in stabilnosti. Približno 250 milijonov EUR je bilo
namenjenih za odziv na neposredne potrebe Malijcev, zlasti za varnost preskrbe
s hrano, dostop do vode in komunalne infrastrukture ter nove predloge za
pomoč pri oživitvi gospodarstva. EU, Francija in Mali so leta 2013 v Bruslju organizirali
veliko mednarodno konferenco „Together for a new Mali“ (Skupaj za novi Mali).
Na konferenci je bilo za podporo razvojnih prednostnih nalog Malija namenjene
3,25 milijarde EUR, kar je odločilna uporaba podpore in
solidarnosti z najvišjih ravni v mednarodni skupnosti. Na mednarodni konferenci o Somaliji
v Bruslju 16. septembra je EU namenila dodatnih
650 milijonov EUR za podporo pozitivnemu razvoju dogodkov v državi in
zagotovitev, da si bo še naprej prizadevala za stabilnost in mir. Nova sredstva
bodo namenjena zagotavljanju osnovnih storitev, kot so zdravstveno varstvo,
pitna voda in izobraževanje. Konferenca o novem dogovoru za Somalijo je
pomenila mejnik v odnosih med EU in Somalijo, pri čemer je povezala
mednarodno skupnost in Somalijo pri podpori somalijskega pakta, namenjanju
podpore za njegovo izvajanje in zlasti zavezo vseh strani k temu novemu
političnemu procesu. EU je kot največja donatorka za Somalijo med
letoma 2008 in 2013 zagotovila približno 521 milijonov EUR.
Nekateri pomembni dosežki vključujejo šolanje za 40 000 otrok,
zagotavljanje pitne vode za pol milijona ljudi in pomoč 70 000 ljudem
na področju živinoreje. EU
je potrdila svojo dolgoročno zavezo podpori Afganistanu v prehodnem
obdobju in desetletju preobrazbe. Mandat policijske misije Evropske unije v
Afganistanu v podporo civilni policiji in pravni državi je bil podaljšan do
31. decembra 2014. Leta 2013 je EU namenila 196,5 milijona EUR
za podporo lokalnemu razvoju in upravljanju, verodostojnim in preglednim
volitvam, regionalnemu sodelovanju Afganistana s sosednjimi državami, razvoju
kmetijstva in policiji. Od novega
izbruha nasilja proti koncu leta 2012 v Srednjeafriški republiki je
EU okrepila svoje stike s partnerji. V sredini avgusta je Evropska komisija
sprejela 10 milijonov EUR vreden program za stabilizacijo, in sicer v
odziv na krizo po državnem udaru v okviru instrumenta stabilnosti. Nasilje med
skupnostmi je povzročilo humanitarno krizo v državi, pri čemer je
Komisija dodelila pomoč v višini 39 milijonov EUR. EU je tudi
namenila 50 milijonov EUR za mednarodno podporno misijo v
Srednjeafriški republiki pod afriškim vodstvom (MISCA ali AFISM-CAR). Za
misijo MISCA je predvidena nadaljnja podpora. Pogodba
o podpori za konsolidacijo države za Slonokoščeno obalo v vrednosti
115 milijonov EUR je bila ključni element splošne strategije EU,
katere cilji leta 2013 so bili stabilizirati državo in ponovno okrepiti
njen ugled ter spodbuditi vključujočo rast. Solidarnost in podpora EU
je bila prav tako najizrazitejša in najbolj prepoznavna donatorka podpore
prehodu Mjanmara v demokracijo in je tudi leta 2013 podpirala
spremembe. Med obiskom mjanmarskega predsednika U Thein Seina v Bruslju je bila
5. marca izdana skupna izjava predsednika Van Rompuya, predsednika Barrosa
in mjanmarskega predsednika. Izjava je bila pomemben mejnik v odnosih med EU in
Mjanmarom, saj je oblikovala vizijo za vzpostavitev trajnega partnerstva ter prizadevanje
za pripravo načrtov za demokratizacijo, nacionalno spravo in gospodarsko
liberalizacijo. Celovit
okvir EU za Mjanmar določa cilje in prednostne naloge EU in držav
članic za vzpostavitev trajnega partnerstva in spodbujanje tesnejšega
sodelovanja z državo. To je skupno prizadevanje, ki vključuje ukrepe za
spodbujanje miru, demokracije, razvoja in trgovine. Novembra 2013, med prvo projektno
skupino EU-Mjanmar, je komisar Piebalgs predlagal glavne sektorje za razvojno
sodelovanje z Mjanmarom za obdobje 2014–2020, in sicer razvoj podeželja,
izobraževanje, upravljanje in podpora vzpostavljanju miru. Program
SWITCH-SMART Novembra 2013
je komisar Piebalgs v Mjanmaru uvedel program SWITCH-SMART (MSP za okoljsko
odgovornost, odgovorno ravnanje in preglednost). Projekt podpira trajnostno
proizvodnjo oblačil v Mjanmaru („made in Myanmar“) in si prizadeva za
povečanje mednarodne konkurenčnosti MSP v tem sektorju. Triletni
projekt se financira z nepovratnimi sredstvi EU v višini
2 milijona EUR, namenjen pa je zmanjšanju revščine z razvojem
trgovine in zasebnega sektorja v Mjanmaru. V
Siriji so še naprej potekali spopadi, ki vplivajo tudi na stabilnost
sosednjih držav, zlasti Libanona in Jordanije. EU je imela pomembno vlogo pri
ohranjanju političnega dialoga z deležniki, da bi se dosegla
politična sprava v Siriji, pri tem pa je bila dejavna tudi v pripravah na
mirovno konferenco o Siriji (Ženeva II). Leta 2013 se je EU
odločila za spremembo svojega režima sankcij v korist sirskega prebivalstva
in sirske opozicije, medtem ko je še vedno izvajala pritisk na sirski režim. Za
leto 2013 je vključila dodatni finančni sveženj v višini
400 milijonov EUR za kritje prednostnih potreb prizadetega prebivalstva
v Siriji in v regiji. Leta 2013 so bile EU in njene države članice še
naprej največje donatorke humanitarne pomoči (več kot
2 milijardi EUR) za 9,3 milijona ljudi, prizadetih zaradi
konfliktov, pri čemer je od tega skoraj polovica otrok. Evropska pomoč doseže do 80 % prizadetega prebivalstva. EU
dejavno podpira izvajanje resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov o
odpravi kemičnega orožja v Siriji ter zagotavlja materialno podporo za
misijo ZN in Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW). Sirski otroci, ki
potrebujejo pomoč S
podporo EU je bil vsaj 780 000 otrokom v Siriji, Jordaniji in Libanonu,
med katerimi jih je veliko v begunskih taboriščih ali so notranje
razseljeni, omogočen dostop do šolske izobrazbe, prilagojene sirskemu učnemu
načrtu, tako da lahko nadaljujejo šolanje. Približno 10 000
učiteljev je zaključilo izobraževanje o metodah poučevanja ali
psihosocialni podpori, da lahko učinkovitejše učijo prizadete otroke
in jim nudijo podporo. Pobuda
EU – Otroci miru: odmev Nobelove nagrade v prihodnosti Otroci
so med najranljivejšimi žrtvami konfliktov. EU je po prejemu Nobelove
nagrade za mir za leto 2012 za svoje dosežke na področju miru na
evropski celini denar namenila za pomoč otrokom po vsem svetu, ki so prikrajšani
za odraščanje v miru. V Kolumbiji so otroci deležni pomoči v okviru
projekta, ki preprečuje novačenje otrok v oborožene skupine. V Južnem
Sudanu se sredstva namenjajo za pomoč otrokom, da lahko po več letih
konfliktov na novo začnejo svoja življenja. V Pakistanu pobuda podpira
izobraževanje in zaščito otrok, razseljenih zaradi konfliktov.
Novembra 2013 je EU potrdila svojo odločitev o nadaljevanju pobude „Otroci
miru“, ko je napovedala, da bo namenila dodatna sredstva za nove projekte v
letu 2014. EU
in njene države članice so se kot največje svetovne humanitarne donatorke
v letu 2013 odločno odzvale na naravne nesreče, oborožene spopade
in dolgotrajne krize. Leta 2013 je za pomoč za ublažitev krize
Evropska komisija sama namenila več kot 1,3 milijarde EUR, to
pomoč pa je prejelo kot 90 držav. EU je junija 2013[7]
predstavila akcijski načrt za boljšo pripravljenost držav, izpostavljenih
krizi, za obdobje 2013–2020, pri čemer je okrepila prizadevanja za boljšo
pripravljenost navedenih držav. Tropski ciklon Haiyan, ki je 7. in
8. novembra 2013 prizadel Filipine, je bil eden od najhujših zabeleženih
ciklonov v zgodovini. Zaradi svoje izredne moči in obsega je po ocenah
neposredno prizadel od 14 do 16 milijonov ljudi, obseg uničenja pa je
bil zelo velik. Število smrtnih žrtev je preseglo 10 000. Ciklon je sledil
potresu z magnitudo 7,2, ki je stresel Filipine oktobra ter uničil domove in
vire preživetja približno 350 000 ljudi. EU se je nemudoma odzvala in za nujne humanitarne potrebe
ter podporo hitremu izboljšanju in prizadevanjem za rekonstrukcijo namenila
več kot 43 milijonov EUR. Pomagala je zagotoviti nemoten prehod
z neposrednega kriznega upravljanja na to, da so si ljudje lahko ponovno
začeli urejati življenja. Področja, na katerih se je posredovalo, so bila med
drugim obnovitev dostopa do vode in komunalne infrastrukture, popravila
energetskih omrežij, osnovna zdravstvena oskrba, podpora za preživetje,
zatočišča in popravilo infrastrukture za zagotovitev, da bo država
bolje pripravljena na prihodnje tajfune ali potrese. EU
si je leta 2013 še naprej zelo dejavno prizadevala za olajšanje
politične in gospodarske tranzicije. Zlasti je bila dejavna pri
obravnavanju vedno večje polarizacije v Egiptu. Pomoč EU za Egipt
je bila ponovno preučena po izbruhu nasilja, ko je bil odstavljen predsednik
Mohamed Mursi. Zunanja razvojna pomoč EU je zdaj osredotočena na
socialno-gospodarski sektor, namenjen ljudem, ki pomoč najbolj
potrebujejo, in podporo civilni družbi. Evropska sosedska politika (ESP) ostaja podlaga za ustvarjanje
območja blaginje s sosednjimi državami EU, in sicer z okrepljenim
političnim združevanjem, gospodarskim povezovanjem in tesnejšim
sodelovanjem. Tudi v letu 2013 si je EU prizadevala za podporo in
spodbujanje demokratičnih tranzicij v tej regiji ter dala na voljo približno
1,3 milijarde EUR v novih obveznostih. EU ostaja najpomembnejša trgovinska
partnerica za skoraj vse države v sosedstvu. Leta 2013
se je dosegel pomemben napredek pri izvajanju vzhodnega partnerstva. Vrh o
vzhodnem partnerstvu, ki je potekal novembra v Vilni, je bil mejnik v odnosih
EU z našimi najbližjimi vzhodnimi sosedami. Pogajanja z republiko Moldavijo
in Gruzijo o pridružitvenih sporazumih, vključno s poglobljenima in
celovitima sporazumoma o prosti trgovini, so se postopno zaključila,
pridružitvena sporazuma pa sta bila parafirana. Odnosi
z Ukrajino so bili leta 2013 osredotočeni na pomoč državi
pri izpolnjevanju pogojev za podpis pridružitvenega sporazuma, vključno s
poglobljenim in celovitim sporazumom o prosti trgovini. Ukrajinska vlada je
konec novembra naznanila svojo odločitev, da bo odložila podpis navedenih
sporazumov. Vendar je bil med letom dosežen znaten napredek. Izplačila iz
programov proračunske podpore, ki so bila ustavljena zaradi pomislekov v
zvezi z upravljanjem javnih financ, so se končno sprostila, kar priča
o pozitivnih ukrepih ukrajinskih organov. EU je zavezana k podpori ukrajinski gospodarski
in finančni stabilizaciji, zlasti s podpiranjem razvoja civilne družbe in
zasebnega sektorja. Z
novim evropskim instrumentom sosedstva kot pristopom na podlagi pobud, ki je
eden ključnih vidikov obnovljene sosedske politike, bi lahko EU povečala
svojo podporo partnerskim državam, ki dejansko izvajajo poglobljeno in
trajnostno demokracijo, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, ter
dosegajo dogovorjene reformne cilje. Razvojni cilji tisočletja in nadaljnji cilji – dostojno
življenje za vse ljudi na svetu Leto 2013 je bilo ključno pri oblikovanju
svetovnih razprav o okviru po letu 2015. Evropska
unija in njene države članice so še naprej imele osrednjo vlogo v
razpravah o razvojnem okviru, ki bo nasledil razvojne cilje tisočletja po
letu 2015. Februarja 2013 je Komisija objavila svoje pionirsko
sporočilo „Dostojno življenje za vse“[8],
v katerem je opisala predlagano vizijo EU za okvir po letu 2015, in sicer
da se do leta 2030 odpravi skrajna revščina in hkrati zagotovi
trajnostni razvoj za planet, predložila pa je tudi načrt, s katerim bi se
to lahko doseglo. Ta vizija je bila podlaga za stališče EU
o obdobju po letu 2015 in za razprave v Evropskem parlamentu. Poleg tega
se je v okviru Združenih narodov odražala v poročilu Odbora ZN na visoki
ravni, katerega član je bil komisar Piebalgs, in v končnem dokumentu
o razvojnih ciljih tisočletja s posebnega srečanja Generalne
skupščine ZN septembra v New Yorku. V tem dokumentu, ki so ga podprli vsi
voditelji držav in vlad, je izraženo svetovno soglasje, da je potreben enoten
in združen pristop k odpravi revščine in trajnostnemu razvoju. Komisija je 23. septembra objavila nove
rezultate, ki kažejo prispevek
EU k svetovnemu boju proti revščini[9]
med letoma 2004 in 2012. Rezultati so izjemni. Dejstvo je, da je EU s
finančnimi sredstvi pomagala zmanjšati svetovno revščino in podpreti razvojne
cilje tisočletja, s čimer je milijonom ljudi omogočila boljše
življenje. Zunanja razvojna pomoč EU je od leta 2004 na primer
zagotovila dostop do boljše pitne vode več kot 70 milijonom ljudi
(kar je več, kot je prebivalcev Francije), 14 milijonom otrok je omogočila,
da obiskujejo osnovno šolo, prav tako pa je 46 milijonov ljudi prejelo
pomoč za zagotovitev varnosti preskrbe s hrano. Pobuda EU za razvojne cilje
tisočletja Na svetovni ravni je bil do leta 2010
dosežen ogromen napredek v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja. Vendar je
deset let po njihovem sprejetju veliko držav še vedno daleč od doseganja
nekaterih od teh ciljev. EU je zato leta 2010 oblikovala novo pobudo za
razvojne cilje tisočletja, pri čemer je zagotovila razpoložljivost
sredstev, ki temeljijo na potrebah in uspešnosti, v vrednosti
1 milijarde EUR. Od tega je bilo 700 milijonov EUR
usmerjenih v tiste razvojne cilje tisočletja, ki ostajajo največji
izzivi, na primer lakota, zdravje mater in umrljivost otrok, preostalih
300 milijonov EUR pa je bilo dodeljenih državam z dobrimi rezultati
pri izvajanju pomoči. Do zdaj je bilo v okviru pobude EU za razvojne cilje
tisočletja finančno podprtih 70 projektov v 46 državah. Pri prizadevanjih v okviru razvojnih ciljev
tisočletja in svetovnega boja proti revščini je bil dosežen ogromen
napredek tudi na področju boja proti virusu HIV, tuberkulozi in malariji. Po ocenah je bilo do konca leta 2013 z nepovratnimi
sredstvi za več kot 140 držav, dodeljenimi iz Globalnega sklada za boj
proti aidsu, tuberkulozi in malariji, zagotovljeno
protiretrovirusno zdravljenje za aids za več kot 6,1 milijona ljudi,
pri 11,2 milijona ljudi so bili odkriti in zdravljeni novi primeri
nalezljive tuberkuloze, za preprečevanje malarije pa je bilo družinam
zagotovljenih več kot 360 milijonov z insekticidom prepojenih mrež
proti komarjem. Vendar so milijoni ljudi še vedno izpostavljeni tveganju
okužb. Zato je EU konec leta 2013 napovedala, da bo za
obdobje 2014–2016 povečala svoje prispevke v Globalni sklad na
370 milijonov EUR. Evropski razvojni dnevi Okvir po letu 2015 in sporočilo
„Dostojno življenje za vse“ sta bila leta 2013 tudi glavna tema evropskih
razvojnih dnevov v Bruslju novembra 2013. Ta letni
dogodek še naprej združuje oblikovalce politik, civilno družbo, raziskovalne
organizacije in zasebni sektor iz razvitih držav in držav v razvoju v razpravah
o dandanašnjih najpomembnejših razvojnih vprašanjih. Dogodek leta 2013 ni
bil izjema, pri čemer je privabil rekordno število udeležencev, in sicer
več kot 5 500. Državljani EU: pomoč državam v razvoju pomaga tudi
nam V
posebni raziskavi Eurobarometra, izvedeni za evropske razvojne dneve v Bruslju
26. in 27. novembra, je 66 % državljanov EU menilo, da bi morala
biti odprava revščine v državah v razvoju ena od glavnih prednostnih nalog
EU. Približno dve tretjini ljudi (69 %) je menilo, da pomoč državam v
razvoju koristi tudi EU in njenim državljanom. Obeti za prihodnost Leta 2014
si bo EU še dodatno prizadevala za napredek pri izvajanju agende za spremembe,
pri čemer bo tudi povečala učinek razvojnega sodelovanja EU. Ključna
načela agende za spremembe bodo še naprej oblikovala proces
načrtovanja za naše instrumente zunanjega delovanja in Evropski razvojni
sklad. Pozivi iz agende za spremembe k okrepljeni vlogi zasebnega sektorja pri
doseganju vključujoče in trajnostne rasti bodo preoblikovani v
praktične predloge v sporočilu Komisije, ki bo predstavljeno v prvi
polovici leta 2014. Poleg
tega agenda za spremembe poziva, naj EU zavzame pristop na podlagi pravic, tako
da se bodo človekove pravice in upravljanje upoštevali kot pogoji, ki
omogočajo napredek, razvoj in krepitev vloge ljudi. V skladu s tem si bo
Komisija prizadevala, da bi se v celotni razvojni proces sistematično
vključila načela človekovih pravic in standardi ter njihovo
doseganje. Leta 2014
bodo prizadevanja še naprej usmerjena v povečanje učinkovitosti in
uspešnosti razvojnega sodelovanja, in sicer z izboljšanim usklajevanjem,
doslednostjo politik in odgovornostjo. V zvezi s tem se bo dokončno
oblikoval okvir EU glede rezultatov, skupni proces načrtovanja EU pa se bo
nadalje razvil. Evropska
unija in njene države članice bodo nadaljevale svoja odločna
prizadevanja, da bi razvojne cilje tisočletja dosegle pred zastavljenim
rokom leta 2015, in bodo še naprej konstruktivno sodelovale v svetovnem
procesu oblikovanja okvira po letu 2015 za naš nadaljnji napredek. Leto 2015
bo po obetih torej ključno za razvoj. Parlament in Svet sta se na podlagi
te ugotovitve konec leta 2013 približala sklepu o določitvi
leta 2015 za evropsko leto razvoja. To bi bila idealna priložnost za
Evropsko unijo, da bi svoje državljane obvestila o dodani vrednosti razvojnega
sodelovanja EU in pokazala rezultate, ki jih je že dosegla. Prav tako se lahko
izpostavi enkratna zmožnost EU, da združi moči svojih držav članic v boju
proti revščini in zavzemanju za razvoj, mir in blaginjo po vsem svetu ter
doseganju še boljših rezultatov v prihodnosti. [1]
COM(2011) 637 final, 13. 10. 2011. [2] Posebna
raziskava Eurobarometra št. 405 „EU Development Aid and the Millennium
Goals“ (Razvojna pomoč EU in razvojni cilji tisočletja); http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_405_en.pdf. [3]
http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-13-1134_en.htm. [4] COM(2013) 292. [5]
https://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/131181.pdf. [6]
JOIN(2013) 30 final, 11. 12. 2013. [7]
SWD(2013) 227 final, 19. 6. 2013. [8]
COM(2013) 92 final, 27. 2. 2013. [9]
http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-852_en.htm.