52014DC0339

1.           Raziskave in inovacije – viri prihodnje rasti

Evropa je v dobrem položaju, da izkoristi nove priložnosti za rast. Z največjim notranjim trgom na svetu je dom mnogim inovativnim podjetjem, vodilnim na svetovnem trgu, in prednjači na številnih področjih znanja in ključnih tehnologij, kot so zdravje, prehrana, obnovljive energije, okoljske tehnologije in transport[1].

Izjemno bogastvo Evrope so visoko izobražena delovna sila in vodstveni talenti na področju kulturnih in ustvarjalnih industrij. Vendar so še vedno potrebna prizadevanja za zagotovitev nemotenega delovanja njenega enotnega trga, za izboljšanje okvirnih pogojev za inovativnost podjetij in za pospeševanje naložb v napredne tehnologije na hitro rastočih področjih[2].

Nove priložnosti za rast izvirajo iz zagotavljanja novih proizvodov in storitev, ki izhajajo iz tehnološkega napredka, novih procesov in poslovnih modelov, netehnoloških inovacij in inovacij v storitvenem sektorju, ki se jim pridružujejo in dajejo zagon ustvarjalnost, spretnost ter talent, ali z drugimi besedami, iz inovacij v najširšem pomenu besede. Morale bi biti v središču gospodarske politike in politik, ki obravnavajo družbene izzive, kot so staranje prebivalstva, energetska varnost, podnebne spremembe, vključno z obvladovanjem tveganja nesreč, in socialno vključevanje, za kar so potrebne napredne inovacije.

Vlade v Evropi se morajo aktivno zavzeti za podpiranje politik, ki spodbujajo rast, zlasti raziskovalnih in inovacijskih politik, da bi lahko te prednosti izkoristile v smislu gospodarske blaginje in kakovosti življenja.

Postopno izboljševanje gospodarskih razmer zdaj Evropi omogoča, da svojo pozornost preusmeri v spodbujanje rasti, hkrati pa ohranja hitrost izvajanja reform za zagotovitev trajnega okrevanja. Glede na to, da Evropa izstopa iz krize, je vse bolj jasno, da se je podpiranje politik, ki spodbujajo rast, na koncu izplačalo. Dokazi kažejo, da so inovacije pripomogle k nedavnim povečanjem produktivnosti[3] in da so bile v povprečju tiste države, ki so pred in med krizo vlagale v raziskave in inovacije, v času gospodarske recesije najbolj stabilne[4].

Raziskave in inovacije kot naložba, ki spodbuja rast

V strategiji Evropa 2020 in v nedavnem letnem pregledu rasti[5] je zato poudarjena potreba po ohranjanju in povečanju izdatkov, ki spodbujajo rast, kadar je to mogoče, in sicer v okviru splošnih prizadevanj za uravnoteženje javnih financ. To se kaže tudi v priporočilih za posamezne države v okviru evropskega semestra 2014.

Javne naložbe ustvarjajo bazo znanja in talente, ki jih inovativna podjetja potrebujejo, prav tako pa spodbujajo poslovne naložbe v raziskave in inovacije, ki so ključni elementi za izpolnjevanje ciljev strategije Evropa 2020. Kljub težavnim proračunskim razmeram ima lahko omejevanje javnih naložb v raziskave in razvoj velik vpliv tudi na dolgoročni potencial države za rast, in sicer zaradi zmanjšanja zmogljivosti za sprejemanje raziskav in inovacij od drugod in izgube privlačnih kariernih priložnosti za najbolj talentirane mlade ljudi v državi.

Proračun Unije za obdobje 2014–2020 zaznamuje odločilen premik v smeri k raziskavam in inovacijam ter ostalim področjem, ki spodbujajo rast, s 30-odstotnim realnim povečanjem proračuna za novi program EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020. Dodatnih 83 milijard EUR naj bi se vložilo v raziskave in inovacije ter mala in srednja podjetja prek novih evropskih strukturnih in investicijskih skladov.

Vendar morajo ta dodatna vlaganja iz proračuna Unije dopolniti in ne nadomestiti vlaganj držav članic iz javnih in zasebnih virov. Za nadaljnji napredek pri doseganju naložbenega cilja za raziskave in razvoj iz strategije Evropa 2020, ki znaša 3 % BDP[6], morajo vlade v Evropi še naprej vlagati v raziskave in inovacije ter s tem zagotoviti učinkovitost in spodbujanje zasebnih naložb. Za lajšanje navedenega je treba izboljšati tudi okvirne pogoje[7], ob upoštevanju trenutnih usmeritev industrijske politike[8]. Taki javni izdatki niso strošek, ampak naložba v prihodnost, kar je dejstvo, ki je zdaj priznano v revidiranem Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov, tj. metodi Eurostata za izračun javne porabe[9].

Vendar je več držav članic v okviru prizadevanj za fiskalno konsolidacijo zmanjšalo neposredno porabo za raziskave in razvoj, kot je prikazano na sliki 1, čeprav je bilo to v nekaterih primerih delno nadomeščeno s povečanjem davčnih spodbud za raziskave in razvoj. Zmanjšanja so posebej opazna od leta 2012. V prvem obdobju krize od leta 2008 do leta 2010 so številne države članice zaščitile svoje proračune za raziskave in razvoj, nekatere pa so izdatke za raziskave in razvoj celo povečale.

Poleg tega je večina držav članic še vedno zelo daleč od svojih nacionalnih ciljev za raziskave in razvoj iz strategije Evropa 2020, kot je prikazano na sliki 2[10]. To v glavnem kaže na nezadostne poslovne izdatke za raziskave in razvoj[11].

V tem sporočilu se proučuje, kako bi bilo mogoče čim bolj izkoristiti potencial raziskav in inovacij kot gonilne sile za ponovno rast, in sicer z dvigom kakovosti naložb v okviru rasti prijaznih strategij držav članic za fiskalno konsolidacijo.

Slika 1. Spremembe na področju raziskav in razvoja, izražene kot delež skupnih proračunskih izdatkov (2008–2012)

Slika 2. Intenzivnost raziskav in razvoja v javnem in zasebnem sektorju v državah članicah, EU in nekaterih tretjih državah leta 2012

2.           Povečanje vpliva in stroškovne učinkovitosti

2.1         Dvig kakovosti javne porabe za raziskave in inovacije

V nenehnih težavnih proračunskih razmerah je ključnega pomena, da se z izboljšanjem kakovosti javne porabe čim bolj poveča njen vpliv. Javne naložbe morajo zato potekati vzporedno z daljnosežnimi reformami raziskovalnih in inovacijskih sistemov, vključno s krepitvijo učinka finančnega vzvoda javne porabe na zasebne naložbe. Vlade morajo v zvezi s tem, kako in v kaj vlagajo, postati preudarnejše[12], pri tem pa bi se morale zgledovati po drznem strateškem pristopu, ki je bil razvit v okviru vodilne pobude Unija inovacij in agende Evropskega raziskovalnega prostora[13].

Ocenjevanje kakovosti, učinkovitosti in vpliva javne porabe na raziskave in inovacije je zahtevno, razpoložljivi kazalniki pa so omejeni. Razpoložljive meritve v zvezi z osredotočanjem izključno na sposobnost zasebnega in javnega sektorja za pretvarjanje naložb v raziskave in razvoj v patentne prijave[14] kažejo, da so nekatere države sposobne iz javnih in zasebnih izdatkov za raziskave in razvoj iztržiti večji učinek kot druge, kot je prikazano na sliki 3. Države z večjo učinkovitostjo porabe so ponavadi tiste z višjo stopnjo javne porabe za raziskave in razvoj in višjim BDP na prebivalca ter večjo bazo znanja. Poleg tega so poslovne naložbe v raziskave in razvoj ponavadi višje v državah z višjo javno porabo za raziskave in razvoj, glede na to, da učinkoviti javni raziskovalni in inovacijski sistemi lahko bolje spodbudijo zasebne naložbe v raziskave in razvoj[15].

Izboljšana kakovost in učinkovitost porabe lahko prispevata k oblikovanju uspešnega cikla, in sicer s spodbujanjem višjih ravni vlaganj iz zasebnega sektorja in ustvarjanjem večjih gospodarskih donosov[16]. Reforme za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti javne porabe so pomembne za vse države članice. Na splošno je za tiste, ki so fiskalno bolj omejene in manj učinkovite pri porabi, ključno, da iz daljnosežnih reform iztržijo večji učinek, da bi bile sposobne preudarno povečati naložbe, medtem ko njihovo gospodarstvo okreva. Po drugi strani bodo tiste, ki razpolagajo z ustreznim fiskalnim prostorom in dosegajo visoko učinkovitost, imele koristi od pametnejšega vlaganja in dosegale večjo stroškovno učinkovitost.

Slika 3. Intenzivnost raziskav in razvoja in rezultati učinkovitosti[17]

Povečanje učinkovitosti porabe za raziskave in inovacije bo prispevalo tudi k izboljšanju splošne kakovosti javnih financ. Omogočilo bo boljšo uporabo omejenih sredstev in s tem zagotovilo tudi dolgoročne izboljšave, in sicer s podpiranjem vrednotenja rezultatov raziskav in inovacij. Medsektorske prakse, sprejete za izboljšanje učinkovitosti politik, vključujejo redne preglede javne porabe oziroma načrtovanje k rezultatom naravnanega in na dosežkih temelječega proračuna. Študije primerov (Francija, Avstrija, Švedska in Nizozemska) razkrivajo, da je državam članicam z uporabo teh pristopov uspelo ustvariti pomembne in izmerljive rezultate v smislu preglednosti in učinkovitosti proračuna ter prihrankov, ne da bi znižale (ampak celo izboljšale) raven kakovosti javnih storitev.

2.2         Prednostni cilji reform

Reforme na področju raziskav in inovacij je treba prilagoditi značilnostim posamezne države članice. Zato so opredelitev, načrtovanje in izvajanje teh reform, potrebnih za izboljšanje kakovosti naložb v raziskave in inovacije, za vse države članice velik izziv. Do zdaj je bil dosežen napredek v zvezi z reformami na podlagi Unije inovacij in Evropskega raziskovalnega prostora.

Poročilo „Stanje Unije inovacij 2014“ v okviru pregleda strategije Evropa 2020[18], ki je priloženo k temu sporočilu, kaže na povečan zagon v zvezi z inovacijami[19]. Med večjimi dosežki so inovacijam prijaznejše poslovno okolje na podlagi enotnega patenta in licence za tvegani kapital. Podpora Unije za raziskave in inovacije je bila temeljito preoblikovana v enoten, integriran in poenostavljen program Obzorje 2020 z jasnimi in merljivimi cilji, ki se osredotočajo na znanstveno odličnost, vodilni položaj v industriji in družbene izzive.

Številne države članice izvajajo tudi reforme v zvezi z javno podporo za raziskave in inovacije. Izkušnje kažejo, da je takšno izvajanje reform, ki povečuje kakovost porabe ter zagotavlja gospodarske in družbene učinke, nenehen proces in dolgoročen izziv za vse države. Za izboljšanje stroškovne učinkovitosti je treba čim bolj povečati učinek raziskovalnih in inovacijskih politik, vključno z vzpostavitvijo tesnejših povezav med kakovostjo in dodeljenimi sredstvi za ta področja. Skladne spodbude za dvig kakovosti javne porabe in ohranjanje javnih izdatkov, ki spodbujajo rast, zlasti za raziskave in inovacije, so zato bistvenega pomena.

Iz navedenega izhajajo trije cilji reform, ki so pomembni za vse države članice.

I           Izboljšanje kakovosti razvoja strategije in procesa oblikovanja politike

Raziskave in inovacije vplivajo na številna področja politike in vključujejo veliko število akterjev, zato bi morale temeljiti na celostni strategiji in biti upravljane na dovolj visoki politični ravni. Taka strategija bi morala zajemati raziskovalne in inovacijske dejavnosti, vključno z naložbami v infrastrukturo. Politiko bi bilo treba voditi na podlagi stabilnega večletnega strateškega okvira in vnaprejšnjega načrtovanja javnih naložb, pri tem pa upoštevati dolgoročni vpliv raziskav in inovacij. Vključitev porabe za spodbujanje rasti, kot so naložbe v raziskave in inovacije, v večletno načrtovanje srednjeročnega proračunskega okvira[20] lahko združi prednosti stabilnejših javnih financ z večjo prepoznavnostjo srednjeročnih prednostnih nalog vlad. To lahko zagotovi večjo verodostojnost in poveča privlačnost raziskovalnega in inovacijskega sistema.

Države članice bi morale sočasno paziti, da omejenih sredstev ne drobijo preveč, pri čemer bi se morale v okviru procesa pametne specializacije, ki jo podpirajo evropski strukturni in investicijski skladi, osredotočati na omejeno število ključnih prednosti in priložnosti. Glede na dinamične spremembe na področju raziskav in inovacij bi bilo treba pri oblikovanju politike upoštevati tudi nova razmišljanja in paradigme[21]. Objektivne informacije in dokazi so sestavni del procesa oblikovanja politike, vključno s predvidevanjem ter sistematičnimi predhodnimi in naknadnimi ocenjevanji, zlasti za oceno dolgoročnih socialno-ekonomskih učinkov financiranja raziskav in inovacij. Države članice morajo nenehno spremljati učinek in pregledovati svoje politike v evropskem in mednarodnem okviru.

Okvir 1. Številne države članice preoblikujejo svoje nacionalne raziskovalne in inovacijske strategije na podlagi širokega koncepta inovacij, ki zajema izobraževanje ter raziskave in inovacije. Nemčija je predložila celovito, v inovacije usmerjeno strategijo (strategija za visoko tehnologijo za Nemčijo), ki temelji na v prihodnost usmerjeni analizi, s poudarkom na novih tehnologijah, povezanih z družbenimi izzivi, na krepitvi sodelovanja med znanostjo in industrijo ter na izboljšanju okvirnih pogojev za inovativna podjetja. Po njeni posodobitvi leta 2010 Nemčija zdaj načrtuje okrepitev strategije ter svojega celostnega in medresorskega pristopa na področju inovativne politike.

Več držav članic ocenjuje stroškovno učinkovitost izdatkov za raziskave in inovacije v okviru širših pregledov javne porabe. Nizozemska je na primer vzpostavila obsežen sistem spremljanja politike za pregled izbranih področij politike, vključno z raziskavami in inovacijami, da bi na podlagi predhodnih in naknadnih ocenjevanj ugotovila možnosti za prihodnje prihranke in večjo stroškovno učinkovitost. Ti pregledi povezujejo ministrstvo za javne finance, ministrstvo za raziskave, ministrstvo za gospodarstvo in neodvisne organizacije ter izkoriščajo javno podporo za raziskave, pomembne za politiko, in spoznanja na podlagi zbranih dokazov. Estonija je ohranila dolgoročno strategijo trajnega povečevanja vlaganj v raziskave in razvoj, pri čemer je svojo začetno raven porabe v letu 2000 pomnožila za več kot 10-krat. Država ima za zagotavljanje razvojnih preskokov celostno strategijo za konsolidacijo vseh razpoložljivih sredstev EU.

II          Izboljšanje kakovosti programov, osredotočenosti virov in mehanizmov financiranja

Javno financiranje raziskav in inovacij se v veliki meri upravlja prek programov, katerih cilji so že tradicionalno zastavljeni v smislu znanstvenih disciplin, tehnoloških področij ali industrijskih sektorjev. Države članice bi morale ob sočasnem zagotavljanju rešitev za skrbi državljanov, tako kot v programu Obzorje 2020, razmisliti o tem, da bi večjo pozornost namenile programom v zvezi s ključnimi družbenimi izzivi, saj obstaja velik potencial za rast pri preoblikovanju slednjih v prihodnje poslovne priložnosti. Boljše usklajevanje prednostnih nalog med državami članicami na podlagi skupnega načrtovanja nacionalnih agend za raziskave in inovacije povečuje učinek javnih naložb na danem področju raziskav in inovacij[22].

Kot je določeno v okviru evropskega raziskovalnega prostora, se lahko kakovost javne porabe v okviru programov poveča z dodeljevanjem sredstev na konkurenčni podlagi prek javnih razpisov za zbiranje predlogov glede na odličnost, na primer na podlagi mednarodnega medsebojnega ocenjevanja, in z dodelitvijo institucionalnega financiranja na podlagi dokazane učinkovitosti. Javni razpis bi moral enakovredno veljati tudi za programe, ki so usmerjeni v doseganje posebnih gospodarskih in/ali družbenih ciljev, z jasno določenimi pričakovanimi učinki in strogim sistemom ocenjevanja za oceno predlogov glede na te učinke z uporabo neodvisnega strokovnega znanja. V skladu z bolj osredotočenimi in usklajenimi strategijami („pametna specializacija“) bi moralo spremljanje dejanskih rezultatov in učinkov podprtih projektov zagotoviti točne in primerljive podatke o kakovosti in učinkovitosti financiranja prek raziskovalnih in inovacijskih programov.

Raziskovalni in inovacijski programi morajo biti za podjetja primerni in dostopni, tako prek zmanjšanja upravnih obremenitev za sodelovanje kot tudi skrajšanja roka za dodelitev nepovratnih sredstev in spremljanja sodelovanja podjetij, in pri tem resno upoštevati povratne informacije, prejete od udeležencev. Treba bi bilo obravnavati bistveno vlogo pionirskih znanosti pri pospeševanju tehničnega razvoja in sprožitvi naprednih tehnoloških inovacij, pri čemer bi bilo treba graditi na uspešnih pobudah na ravni EU, kot je Evropski raziskovalni svet.

Okvir 2. Številne države članice uvajajo večjo konkurenco pri dodelitvi javnega financiranja za raziskave in inovacije. Švedska je v skladu z zakonom o raziskavah in inovacijah iz leta 2008 uvedla konkurenčno dodelitev določenega dela osnovnega financiranja za univerze na podlagi njihove uspešnosti pri znanstvenih publikacijah in pritegnitvi zunanjega financiranja – sprva v višini 10 %, nato pa je sledilo povečanje na 20 %. Poljska je leta 2011 uvedla reforme za povečanje deleža javnega financiranja na konkurenčni osnovi, namenjenega raziskavam in inovacijam, in sicer v okviru javnih razpisov za zbiranje predlogov, ki so jih ocenili neodvisni in mednarodni strokovnjaki. Hrvaška je leta 2013 vzpostavila nov model javnega financiranja za temeljne raziskave, v okviru katerega se uporabljajo triletne institucionalne pogodbe, ki temeljijo na uspešnosti. Grčija je pred kratkim uvedla konkurenčni postopek za odločanje o omejenem številu nacionalnih raziskovalnih infrastrukturnih projektov. Irska znanstvena fundacija (Science Foundation Ireland) je uvedla medsebojno strokovno ocenjevanje gospodarskih in družbenih učinkov vlog za nepovratna sredstva, ki dopolnjuje znanstveno medsebojno ocenjevanje.

Številne agencije za financiranje so začele dosledno spremljati in ocenjevati učinek svojih programov. Sistem spremljanja finske agencije za financiranje inovacij Tekes kaže, da za vsak euro, ki ga je ta investirala, podjetja svoje izdatke za raziskave in razvoj povečajo za dva eura, in da imajo MSP, ki jih podpira, 20 % večjo rast prihodkov in 17 % večjo rast zaposlovanja glede na primerljive MSP.

III        Optimizacija kakovosti javnih institucij, ki se ukvarjajo z raziskavami in inovacijami

V vseh državah članicah je velik delež javnega financiranja za raziskave in inovacije na voljo v obliki institucionalnega financiranja za univerze, tehnološke inštitute in druge javne raziskovalne in tehnološke organizacije. Te institucije je treba spodbujati k podjetništvu ter iskanju novih priložnosti in partnerstev, tudi zunaj Evrope, in sicer za omogočanje izboljšanega prenosa znanja v zasebni sektor in za preusmeritev sredstev v dejavnosti, ki imajo največji učinek. Zato te institucije potrebujejo zadostno samostojnost in prožnost, pri čemer pa mora biti njihova odgovornost zagotovljena z rednim neodvisnim ocenjevanjem in ocenjevanjem kakovosti.

Institucije morajo biti tudi sposobne privabiti k sodelovanju najboljše možne raziskovalce. Vendar, kot je ugotovljeno v Evropskem raziskovalnem prostoru, v nekaterih državah pomanjkanje odprtega, preglednega zaposlovanja, ki temelji na dosežkih, ogroža uspešnost institucij ter zmanjšuje karierno privlačnost in razvoj najbolj sposobnih raziskovalcev.

Okvir 3. Več držav članic, vključno z Avstrijo, Poljsko in Italijo, je uvedlo nacionalne predpise, ki določajo, da je treba prosta delovna mesta na univerzah in v drugih javnih raziskovalnih organizacijah mednarodno objaviti, na primer na portalu evropskih raziskovalcev „EURAXESS“.

Nova partnerstva, ki vključujejo institucije, ki se ukvarjajo z raziskavami in inovacijami, spodbujajo gospodarski razvoj na regionalni ravni. Partnerstvo šestih univerz med Nemčijo, Francijo, Belgijo in Luksemburgom omogoča večjo specializacijo, izmenjavo tečajev in izboljšan prenos znanja podjetjem. Vlada Združenega kraljestva ja aprila 2014 objavila „Greater Cambridge City Deal“ v sodelovanju z Univerzo v Cambridgeu v vrednosti 1 milijarde funtov za naložbe v oblikovanje tehnološkega grozda v regiji, ki že zaposluje 54 000 ljudi v več kot 1 500 tehnoloških podjetjih, ki ustvarjajo nad 12 milijard funtov letnega prihodka. V okviru pobude „Vanguard“ je združenih 18 regij EU (Asturias, Baden-Württenberg, Euskadi, Cataluña, Lombardia, Małopolska, Nordrhein-Westfalen, Norte, Oberösterreich, Pays de la Loire, Rhône-Alpes, Scotland, Śląsk, Skåne, Tampere, Vlaanderen, Wallonie in Zuid Nederland), in sicer za skupno izvajanje strategij pametne specializacije, mobilizacijo javnih in zasebnih sredstev za raziskave in inovacije v okviru pobud za grozdenje za nastajajoče tehnologije in tehnologije preoblikovanja.

2.3         Podpora Komisije za reforme držav članic

Za pomoč državam članicam pri procesu izvajanja reform na področju raziskav in inovacij, ki temeljijo na prednostnih nalogah, opredeljenih v točki 2.2 tega sporočila, bo Komisija pregledala trenutno razpoložljiva orodja za oceno kakovosti in učinkovitosti reform na področju raziskav in inovacij ter z državami članicami začela razprave o izvajanju prednostnih reform na področju raziskav in inovacij in morebitni potrebi po celostnem pristopu, ki temelji na dokazih, za oceno kakovosti raziskovalnih in inovacijskih politik na ravni držav članic. Pri tem se bo opirala na ustrezne izkušnje, pridobljene s samoocenjevanjem, ki je predstavljeno v okviru Unije inovacij, in na analizo napredka ob upoštevanju Evropskega raziskovalnega prostora ter uporabila ustrezne kazalnike, vključno s Komisijinim pregledom uspešnosti Unije inovacij in kazalnikom inovacij[23]. Komisija bo predložila tudi podatke, analize in informacije na svetovni ravni o politikah in uspešnosti na področju raziskav in inovacij na ravni EU in na nacionalni ravni[24] ter uporabila mehanizem za pomoč politikam, ki je predviden v programu Obzorje 2020, vključno s tehnično pomočjo, medsebojnimi ocenjevanji in vzajemnim učenjem.

V tem okviru bo Komisija prav tako spodbujala nadaljnje raziskave za zagotovitev boljše baze dokazov za oblikovanje raziskovalnih in inovacijskih politik, na primer z uporabo pristopov velikih podatkov ter z izboljšanjem načina, na katerega se upošteva dolgoročno pozitiven vpliv raziskav in inovacij v okviru nekaterih makroekonomskih modelov, ki se uporabljajo za podporo pri oblikovanju politik[25].

Komisija bo z oblikovanjem in izvajanjem posrednih ukrepov, kot so davčne spodbude za raziskave in razvoj na osnovi izdatkov, spodbujala izmenjavo izkušenj, da bi zagotovila stroškovno učinkovitost, se izognila neželenim čezmejnim vplivom ter proučila, ali lahko imajo mlada in hitro rastoča podjetja, ki pomenijo nesorazmerno veliko število novih delovnih mest, od tega koristi.

3.           Krepitev inovacijskega ekosistema

Uspešne inovacije niso odvisne le od kakovosti javnih politik, temveč tudi od inovacijam prijaznih okvirnih pogojev.

V zadnjih letih si je Komisija nenehno prizadevala zmanjšati razdrobljenost notranjega trga in ponovno vzpostaviti gospodarsko zaupanje. Spodbujala je delovanje enotnega trga[26] ter sprejela ukrepe za dokončanje bančne unije[27], za lajšanje in večjo razvejanost dostopa do finančnih sredstev[28] ter za poenostavitev zakonodaje in zmanjšanje upravnih obremenitev[29], zavezana pa je tudi k spodbujanju dolgoročnega financiranja evropskega gospodarstva[30].

Komisija je prav tako spodbujala učinkovito uporabo javnih naročil in instrumentov na strani povpraševanja, obravnavala ovire za znanstveno-poslovno sodelovanje in mobilnost ter spodbujala pozitiven in učinkovit sistem pravic intelektualne lastnine. Revidirane smernice o državni pomoči podpirajo države članice pri preusmeritvi državne pomoči v raziskave in inovacije, na primer v okviru nove uredbe o splošnih skupinskih izjemah, z dvigom pragov za priglasitev in z razširitvijo kategorij pomoči, na primer za podporo gradnje in nadgradnje raziskovalnih infrastruktur in omogočanje podpore bližje trgu. Podobno revidirane smernice o državni pomoči za financiranje tveganja omogočajo večjo prilagodljivost pri podpori tveganega kapitala in drugih finančnih instrumentov za inovativna podjetja, s čimer jim pomagajo pri premagovanju najbolj kritičnih faz življenjskega cikla. Vzporedno s tem revidirana pravila o državni pomoči uvajajo nove zahteve za oceno učinkov velikih shem pomoči, ki bodo prispevale k učinkovitejšim ukrepom z jasnim spodbujevalnim učinkom[31].

Vendar priložena ocena napredka v okviru Unije inovacij kaže, da obstajajo številna področja, na katerih si je treba dodatno prizadevati:

– Enotni trg je velika prednost, ki lahko v Evropo pritegne naložbe v inovacije. Vendar razdrobljenost in neučinkovitost enotnega trga spodkopavata naložbe podjetij v raziskave in inovacije, predvsem na visokotehnoloških področjih, kot je IKT, vključno z digitalnimi mrežami, vsebino in storitvami ter zdravstvenim varstvom. Po drugi strani je Evropa vodilna v svetu na področju prometnih raziskav in tehnologije, ki jih podpira dobro razvit enotni trg, ki pa bo vseeno moral slediti hitrim inovacijam, saj prometni sektor povečuje energetsko učinkovitost, izboljšuje varnost in odpravlja zastoje. Poleg tega je z razvojem okvirov enotnega trga, ki omogočajo široko komercialno uporabo, treba predvideti večje inovacije[32]. Popolna uresničitev enotnega trga za storitve, ki pomeni 60 % gospodarstva EU, bi močno vplivala na inovacije, zlasti na netehnološke inovacije, kot so razvoj novih poslovnih modelov in načrtovanje storitev. Poleg tega morajo regulativni okviri spodbujati komercialno uporabo novega znanja in novim podjetjem olajšati vstop na trg.

– Javni sektor je pomemben gospodarski akter in mora postati bolj podjetniški, da bi izkoristil inovacije in dvignil produktivnost, učinkovitost in kakovost javnih storitev ter ustvaril povpraševanje po inovacijah v zasebnem sektorju[33]. V tem okviru je zlasti pomembno vzajemno učenje. Javna naročila, ki pomenijo približno eno petino BDP v Uniji, lahko zagotovijo trge, ki zahtevajo inovativne rešitve. To zahteva usklajena prizadevanja vseh organov javnega naročanja, da bi se izognili razdrobljenosti povpraševanja. Prehod k prostodostopnim podatkom ima velik potencial za izboljšanje javnih storitev, ustvarjanje priložnosti za nove izdelke in storitve ter krepitev odgovornosti in preglednosti v javni upravi. Za dvig kakovosti javnih storitev in javnega financiranja je potrebna trdna baza dokazov za proračunske in politične odločitve, in sicer v skladu z načeli pametne ureditve. Na uporabnika osredotočeni pilotni ukrepi, pametna uporaba IKT ter odpiranje digitalnih javnih storitev bodo omogočili učinkovit razvoj javnega sektorja in zagotavljanje novih storitev.

– Preoblikovanje evropskega gospodarstva v smeri trajnostne konkurenčnosti zahteva bazo človeških virov s potrebnimi spretnostmi in z veliko več raziskovalci s poslovnimi in podjetniškimi spretnostmi. Prav tako zahteva pionirske znanosti, ki pospešujejo tehnični razvoj in imajo dejavno vlogo pri sprožitvi naprednih inovacij. Sistemi izobraževanja in usposabljanja morajo zagotoviti širše inovacijske sposobnosti (ustvarjanje idej, reševanje problemov, kritično mišljenje, medkulturna komunikacija itd.), ki zaposlenim in institucijam omogočajo[34], da se prilagodijo novim okoliščinam. Digitalne tehnologije prinašajo pomembne nove priložnosti za dostop do izobraževanja[35], vendar zahtevajo večje inovacije v nacionalnih izobraževalnih sistemih, kot so spodbujanje odprtega in digitalnega poučevanja in učnih praks.

– Evropski državljani morajo uvideti, da raziskave in inovacije izboljšujejo kakovost njihovega življenja in da odgovarjajo na njihove skrbi, na primer z omogočanjem posameznikom, da izrazijo svoje mnenje pri določanju prednostnih nalog[36]. Raziskovalna in inovacijska politika mora spodbuditi posameznike in jim omogočiti, da se vključijo v inovacije kot soustvarjalci in vodilni potrošniki, ter spodbujati socialne inovacije in socialno podjetništvo ter omogočati inovativnim podjetjem, da preizkusijo ponujene rešitve v realnih okoljih.

4.           Sklepne ugotovitve

Da bi v celoti izkoristili potencial raziskav in inovacij kot virov ponovne rasti, so pomembni naslednji elementi:

– V skladu s konceptom rasti prijazne fiskalne konsolidacije morajo države članice dati prednost izdatkom za spodbujanje rasti, zlasti za raziskave in inovacije.

– Te naložbe morajo potekati vzporedno z reformami za dvig kakovosti, učinkovitosti in vplivov javne porabe za raziskave in inovacije, vključno s spodbujanjem poslovnih naložb v raziskave in inovacije.

– Pri tem bi se morale države članice osredotočiti na tri glavne cilje reform, ki se nanašajo na kakovost razvoja strategije in proces oblikovanja politike; kakovost programov, osredotočanja na vire in mehanizmov financiranja; in kakovost institucij, ki se ukvarjajo z raziskavami in inovacijami.

– Komisija se bo opirala na izkušnje, pridobljene v okviru vodilne pobude Unija inovacij in Evropskega raziskovalnega prostora, ter v celoti izkoristila observatorij za raziskave in inovacije ter mehanizem za pomoč politikam, ki je predviden v programu Obzorje 2020, da bi tako pomagala državam članicam pri uspešnem izvajanju reform na področju raziskav in inovacij in podprla celovit in z dokazi podprt pristop k oblikovanju politik in proračunskih odločitev.

– Krepitev širšega inovacijskega ekosistema in vzpostavitev ustreznih okvirnih pogojev za spodbujanje evropskih podjetij k inovacijam sta ključnega pomena. Od začetka Unije inovacij je bil dosežen velik napredek, vendar si je treba še naprej prizadevati za poglobitev enotnega trga, lajšanje in večjo razvejanost dostopa do finančnih sredstev, krepitev inovacijskih zmogljivosti javnega sektorja, ustvarjanje stabilnih delovnih mest na področju dejavnosti, ki temeljijo na znanju, prizadevati pa si je treba tudi za razvoj baze človeških virov, ki imajo inovacijske sposobnosti, spodbujanje pionirskih raziskav, obravnavanje zunanje razsežnosti raziskovalnih in inovacijskih politik in za večjo vključitev znanosti in inovativnosti v družbo. Pregled strategije Evropa 2020 bo proučil napredek, dosežen z Unijo inovacij.

Komisija poziva Svet, naj v skladu s tem sporočilom začne razpravo o dvigu kakovosti naložb v raziskave in inovacije, in sicer kot del širših razprav o izboljšanju kakovosti javnih financ in izvajanju strukturnih reform.

Poleg tega Komisija poziva Svet k razpravi o izzivih za prihodnjo raziskovalno in inovacijsko politiko.

[1]               Poročilo o konkurenčnosti Unije inovacij za leto 2013, SWD(2013) 505.

[2]               COM(2014) 014.

[3]               Rast BDP v državah OECD v obdobju 1985–2009 je bila v veliki meri posledica povečanja kapitala in multifaktorske produktivnosti, pri čemer slednja temelji na rezultatih raziskovalnih in inovacijskih sistemov. Glej OECD (2011), Izračuni rasti in produktivnosti („Productivity and growth accounting“).

[4]               Conte (2014), Učinkovitost porabe za raziskave in razvoj na nacionalni in regionalni ravni („Efficiency of R&D Spending at national and regional level“), Skupno raziskovalno središče, Evropska komisija, v pripravi. D. Ciriaci, P. Moncada Paternò Castello in P. Voigt (2013), Inovacije in ustvarjanje delovnih mest – trajnostni odnos? („Innovation and job creation: a sustainable relation?“), serija delovnih zvezkov IPTS o raziskavah in razvoju ter inovacijah v podjetjih, št. 01/2013, Evropska komisija.

[5]               COM(2013) 800 final.

[6]               Poraba za raziskave in razvoj se v tem sporočilu uporablja za statistične namene, pri čemer inovacije v širšem smislu, ki ne spadajo v okvir opredelitve raziskav in razvoja, niso zajete.

[7]               Kot so dostop do finančnih sredstev, ustrezne strategije za človeške vire, popolna uresničitev enotnega trga za storitve in podpora za razvoj omogočitvenih tehnologij prihodnosti, tudi za spodbujanje digitalnega gospodarstva.

[8]               COM(2014) 014.

[9]               Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (SEC 2010) bo posodobljen septembra 2014.

[10]             COM(2014) 130 final/2.

[11]             V zvezi s tem je bila v zadnjih letih pomemben korak dopolnitev neposrednih javnih naložb v raziskave in inovacije s posrednimi ukrepi, kot so davčne spodbude za raziskave in razvoj.

[12]             Evropska komisija, 2012, Kakovost javnih izdatkov v EU („The quality of public expenditures in the EU“), priložnostni zvezek (GD ECFIN) št. 125.

[13]             COM(2010) 546; COM(2012) 392.

[14]             Conte (2014), Učinkovitost porabe za raziskave in razvoj na nacionalni in regionalni ravni („Efficiency of R&D Spending at national and regional level“), tehnično poročilo, Skupno raziskovalno središče, Evropska komisija. V poročilu je navedena celovita analiza možnosti in metodoloških pristopov za izračun rezultatov merjenja učinkovitosti raziskovalnih in razvojnih sistemov. Rezultati učinkovitosti na sliki 3 so izračunani z uporabo statistične tehnike analize verjetne meje (Stochastic Frontier Analysis), s katero je na podlagi skupne intenzivnosti raziskav in razvoja kot vhodnega merila in patentov na prebivalca kot izhodnega merila izračunana meja učinkovitosti za obdobje 2005–2011. Opozoriti je treba na to, da je variabilnost relativnih meril raziskav in razvoja in uspešnosti patentiranja večja med sektorji kot med državami (Meliciani, 2000) in da se razlikuje tudi razmerje med patenti in izdatki za raziskave in razvoj, in sicer zlasti po proizvodnih sektorjih (Danguy in drugi, 2013). Na rezultate učinkovitosti, izračunane na podlagi uporabe patentov, tako v veliki meri vplivajo specializacijski profili na področju raziskav in razvoja vsake posamezne države. Drugi kazalniki rezultatov se lahko uporabijo tudi za oceno učinkovitosti, zlasti znanstvene objave in citati. Za ta namen se lahko uporabijo tudi sestavljeni kazalniki.

[15]             Dokazi kažejo, da na stopnjo sodelovanja med javnim sektorjem in podjetji pozitivno vpliva intenzivnost javne porabe za raziskave in razvoj. Po podatkih iz leta 2011 je korelacija med stopnjo zasebnega financiranja za javne raziskave in razvoj in intenzivnostjo javnih raziskav in razvoja statistično pomembna.

[16]             Obstajajo tudi trajne razlike pri splošni uspešnosti inovacij v posameznih državah članicah, kot je razvidno iz pregleda uspešnosti Unije inovacij; pri rezultatih inovacij, kot jih je potrdil kazalnik rezultatov inovacij Komisije; in pri splošni kakovosti upravljanja, kot je prikazano v 6. kohezijskem poročilu Komisije.

[17]             Na tej sliki so na podlagi povezave med patenti na prebivalca in skupno intenzivnostjo raziskav in razvoja prikazane ravni učinkovitosti v državah članicah. Glej Conte (2014).

[18]             Delovni dokument služb Komisije „Stanje Unije inovacij, Ocena za obdobje 2010–2014“.

[19]             COM(2014) 130.

[20]             Kot to spodbuja Direktiva Sveta 2011/85/EU o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic, v kateri so med drugim določene značilnosti in prednosti verodostojnih srednjeročnih proračunskih okvirov.

[21]             Kot so „veliki podatki“, „odprte inovacije“ in „Znanost 2.0“. Upoštevati je treba tudi nova spoznanja v zvezi z učinki globalizacije in inovacij na ustvarjanje novih delovnih mest in neenakosti ali v zvezi z vlogo inovacij pri spodbujanju vključujoče rasti. „Znanost 2.0“ opisuje tekoče spremembe v načinu raziskovalnega dela in organiziranja znanosti. S pomočjo digitalne tehnologije in zaradi globalizacije znanstvene skupnosti obljublja večjo stroškovno učinkovitost, zahvaljujoč boljši preglednosti, odprtosti, mreženju in sodelovanju, vendar pomeni tudi tveganje, povezano z goljufijami in ogrožanjem znanstvene integritete.

[22]             Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (SET), COM(2013) 253, je primer, kako en celosten načrt prednostnih nalog na ravni EU podpira boljše usklajevanje industrijskih naložb ter programov držav članic in EU.

[23]             COM(2013) 624 final.

[24]             V okviru dejavnosti observatorija Komisije za raziskave in inovacije.

[25]             Kraljeva nizozemska akademija znanosti in umetnosti je nedavno objavila poročilo z naslovom Javne naložbe v znanje in pomen znanosti („Public knowledge investments and the value of science“), v katerem je navedeno, da makroekonomski modeli, čeprav jih Nizozemska že dolgo uporablja za proučevanje vpliva javnih politik in proračunov, ne prikazujejo zadovoljivo dolgoročnih koristi javnih naložb v raziskave in inovacije.

[26]             COM(2011) 206; COM(2012) 573.

[27]             Evropski parlament in Svet sta se 20. marca 2014 dogovorila o predlaganem enotnem reševalnem mehanizmu za bančno unijo. Mehanizem dopolnjuje enotni mehanizem nadzora, ki bo Evropski centralni banki (ECB), ko bo konec leta 2014 v polnem teku, omogočil neposredni nadzor nad bankami v euroobmočju in v drugih državah članicah, ki se odločijo za pridružitev bančni uniji.

[28]             Evropska komisija podpira podjetja v celotnem življenjskem ciklu inovacij. Poleg tveganega kapitala podpira financiranje prek poslovnih angelov, nosilcev prenosa tehnologije ali bolj tradicionalnih bančnih posojil.

[29]             COM(2012) 746; COM(2013) 685.

[30]             COM(2014) 168.

[31]             Glej UL C 19, 11.1.2014, str 4.

[32]             Na primer novi trgi za napredna biogoriva, odpadke in recikliranje, obnovljivo energijo in okoljske tehnologije, kjer ima EU inovativne prednosti.

[33]             Dokazi podpirajo tudi vlogo vlade pri spodbujanju vlaganj v raziskave in inovacije zaradi tržnih pomanjkljivosti, vključno s tehnološko negotovostjo, nedeljivostjo in ekonomijami obsega ter prenosi znanja.

[34]             Komisija je v sodelovanju z OECD razvila pobudo „HEInnovate“, orodje za samoocenjevanje za podporo visokošolskim institucijam, da postanejo bolj podjetne.

[35]             COM(2012) 173 final, „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“.

[36]             Projekt „Voices“ (www.voicesforinnovation.eu/) je državljanom na primer omogočil, da podajo mnenja v zvezi z raziskovalnimi temami, ki se financirajo iz programa Obzorje 2020, in sicer o odpadkih kot virih.