52014DC0326

1. NAMEN POROČILA

Člen 140(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) določa, da Komisija in Evropska centralna banka najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem[1] poročata Svetu o napredku, ki so ga države članice dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije. Zadnji konvergenčni poročili Komisije in ECB, ki zadevata vse države članice z odstopanjem, sta bili sprejeti maja 2012[2].

Konvergenčno poročilo iz leta 2014 zajema naslednjih osem držav članic z odstopanjem: Bolgarijo, Češko republiko, Hrvaško, Litvo, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Švedsko[3]. Natančnejša ocena stanja konvergence v navedenih državah članicah je na voljo v tehnični prilogi k temu poročilu (SWD(2014) 177). V času objave konvergenčnega poročila iz leta 2012 je bil v državah članicah dosežen neenakomeren napredek na področju konvergence, ker so se v veliko državah izvajale znatne prilagoditve predhodno nastalih makroekonomskih neravnotežij zaradi gospodarske in finančne krize. To preverjanje se izvaja v zunanjem okolju, ki je še vedno zahtevno, vendar pa je na splošno opaziti močnejše okrevanje v državah članicah z odstopanjem in nižje zaznavanje tveganj na finančnih trgih.

Vsebina poročil, ki sta ju pripravili Komisija in ECB, temelji na členu 140(1) PDEU. Ta člen določa, da poročila vključujejo preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje, skupaj s statuti nacionalnih centralnih bank, s členoma 130 in 131 PDEU ter Statutom Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB in ECB). V poročilih je treba tudi preveriti, ali so zadevne države članice dosegle visoko stopnjo trajnostne konvergence ob upoštevanju konvergenčnih meril (stabilnost cen, javne finance, stabilen devizni tečaj, dolgoročne obrestne mere) in drugih dejavnikov, navedenih v zadnjem pododstavku člena 140(1) PDEU. Navedena štiri konvergenčna merila so določena v protokolu, ki je priložen k Pogodbama (Protokol št. 13 o konvergenčnih merilih).

Ekonomska in finančna kriza ter nedavna kriza državnega dolga v euroobmočju sta pokazali, da je sedanji sistem ekonomskega upravljanja ekonomske in monetarne unije (v nadaljnjem besedilu: EMU) pomanjkljiv ter da je treba obstoječe instrumente uporabljati bolj temeljito. Odtlej se v Uniji izvaja splošna krepitev ekonomskega upravljanja, da bi se zagotovilo vzdržno delovanje ekonomske in monetarne unije. Ocenjevanje konvergence je torej usklajeno s širšim pristopom „evropskega semestra“, pri katerem se celovito in predhodno obravnavajo izzivi ekonomske politike, s katerimi se srečuje EMU pri zagotavljanju fiskalne vzdržnosti, konkurenčnosti, stabilnosti finančnega trga in gospodarske rasti. Glavne novosti na področju reforme upravljanja, ki krepijo oceno konvergenčnega procesa vsake države članice in njegovo vzdržnost, med drugim vključujejo krepitev postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem iz reforme Pakta za stabilnost in rast iz leta 2011 ter nove instrumente na področju nadzora makroekonomskih neravnotežij. Zlasti se v tem poročilu upoštevajo ocena konvergenčnih programov za leto 2014 in ugotovitve iz poročila o mehanizmu opozarjanja v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji[4].

Konvergenčna merila

Preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje, skupaj s statuti nacionalnih centralnih bank, s členom 130 in obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU, vključuje oceno upoštevanja prepovedi denarnega financiranja (člen 123) in prepovedi privilegiranega dostopa (člen 124), združljivosti s cilji ESCB (člen 127(1)) in njegovimi nalogami (člen 127(2)) ter drugih vidikov v zvezi z vključitvijo nacionalnih centralnih bank v ESCB ob sprejetju eura.

Merilo glede stabilnosti cen je opredeljeno v prvi alinei člena 140(1) PDEU: „doseganje visoke stopnje stabilnosti cen […] je razvidno iz stopnje inflacije, ki je blizu stopnji inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen“.

Člen 1 Protokola o konvergenčnih merilih nadalje določa, da „Merilo stabilnosti cen […] pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor 1,5-odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Višina inflacije se izračuna z uporabo indeksa cen življenjskih potrebščin na primerljivi osnovi, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav.“[5] Zahteva po vzdržnosti pomeni, da mora biti mogoče zadovoljivo obvladovanje inflacije pripisati predvsem naravi proizvodnih stroškov in drugim dejavnikom, ki na strukturen način vplivajo na gibanje cen, in ne zgolj učinku začasnih dejavnikov. Preverjanje konvergence zato vključuje oceno dejavnikov, ki vplivajo na obete za inflacijo, in je dopolnjeno s sklicevanjem na najnovejše napovedi služb Komisije glede inflacije[6]. V zvezi s tem se v poročilu ocenjuje tudi, ali obstaja verjetnost, da bo država v prihodnjih mesecih dosegla referenčno vrednost.

Referenčna vrednost za inflacijo, ki je bila izračunana aprila 2014, znaša 1,7 %, tri države članice z najboljšimi rezultati pa so bile Latvija, Irska in Portugalska[7].

Iz najuspešnejših držav članic je upravičeno izključiti države, katerih stopnje inflacije ne bi bilo mogoče obravnavati kot smiselnega referenčnega merila za druge države članice[8]. Države s takimi odstopanji (t.i. osamelci) so bile v preteklosti opredeljene v konvergenčnih poročilih iz let 2004, 2010 in 2013[9]. Na tej točki je mogoče kot „osamelce“ opredeliti Grčijo, Bolgarijo in Ciper, saj njihove stopnje inflacije precej odstopajo od povprečja v euroobmočju. Njihova vključitev med tri države z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen bi lahko neupravičeno vplivala na referenčno vrednost in na samo pravičnost merila[10]. V primeru Grčije in Cipra je negativna inflacija večinoma odražala velike potrebe po prilagajanju in njun izjemni gospodarski položaj. V Bolgariji je prišlo do nenavadno močne kombinacije protiinflacijskih dejavnikov, med drugim dobre letine, administrativnih znižanj cen energentov in zmanjševanja uvoznih cen. Glede na to so se v izračunu referenčne vrednosti upoštevale Latvija, Irska in Portugalska, tj. države članice z naslednjimi najnižjimi povprečnimi stopnjami inflacije.

Konvergenčno merilo v zvezi z javnimi financami je opredeljeno v drugi alineji člena 140(1) PDEU kot „vzdržnost stanja javnih financ; izhaja iz doseženega proračunskega stanja brez čezmernega primanjkljaja v skladu s členom 126(6)“. Poleg tega člen 2 Protokola o konvergenčnih merilih določa, da to merilo pomeni, da „v času pregleda država članica ni predmet sklepa Sveta iz člena 126(6) navedene pogodbe o obstoju čezmernega primanjkljaja“. Kot del splošne krepitve ekonomskega upravljanja v EMU je bila sekundarna zakonodaja v zvezi z javnimi financami dopolnjena leta 2011, vključno z novimi predpisi o spremembi Pakta za stabilnost in rast[11].

PDEU v tretji alinei člena 140(1) merilo glede deviznega tečaja določa kot „upoštevanje normalnih meja nihanja, predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema, v obdobju najmanj dveh let brez devalvacije glede na euro“.

Člen 3 Protokola o konvergenčnih merilih določa: „Merilo sodelovanja v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema (…) pomeni, da je država članica upoštevala normalne meje nihanja, predvidene z mehanizmom deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema, brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred pregledom. Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro.“[12]

Ustrezno dveletno obdobje za ocenjevanje stabilnosti deviznega tečaja v tem poročilu je obdobje od 16. maja 2012 do 15. maja 2014. Komisija pri oceni merila glede stabilnosti deviznega tečaja upošteva gibanja pomožnih kazalnikov, kot so gibanja deviznih rezerv in kratkoročne obrestne mere, ter vlogo ukrepov politik pri ohranjanju stabilnosti deviznega tečaja, vključno s poseganjem v devizne rezerve, in mednarodne finančne pomoči, če je ustrezno.

Četrta alinea člena 140(1) PDEU zahteva „trajnost dosežene konvergence in sodelovanja države članice z odstopanjem v mehanizmu deviznih tečajev, kar se kaže v ravni dolgoročnih obrestnih mer“. Člen 4 Protokola o konvergenčnih merilih določa, da „[m]erilo konvergence obrestnih mer (…) pomeni, da ima država članica v enem letu pred pregledom tako povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor 2 odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Obrestne mere se izračunajo na podlagi dolgoročnih državnih obveznic ali primerljivih vrednostnih papirjev, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav.“

Referenčna vrednost obrestne mere, ki je bila izračunana aprila 2014, znaša 6,2 %[13].

Člen 140(1) PDEU prav tako zahteva preverjanje drugih dejavnikov, ki so pomembni za ekonomsko združevanje in konvergenco. Ti dodatni dejavniki vključujejo združevanje finančnih in proizvodnih trgov, razvoj tekočega računa plačilne bilance ter gibanje stroškov dela na enoto in drugih cenovnih kazalnikov. Slednji so zajeti v oceni stabilnosti cen. Dodatni dejavniki so pomembni kazalniki tega, da bi bilo vključitev države članice v euroobmočje mogoče nadaljevati brez težav, hkrati pa razširjajo pregled vzdržnosti konvergence.

2. BOLGARIJA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Bolgarija ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja v Bolgariji, zlasti zakon o bolgarski nacionalni banki, ni v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU. V zvezi z nalogami iz člena 127(2) PDEU in člena 3 Statuta ESCB in ECB obstajajo nezdružljivosti in nepopolnosti na področju neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in vključevanja centralne banke v ESCB v času uvedbe eura.

Bolgarija izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. V Bolgariji je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Bolgariji v 12 mesecih do aprila 2014 je bila –0,8 %, kar je precej pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po napovedih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala precej pod referenčno vrednostjo.

Letna inflacija po HICP je po višku septembra 2012 upadla ter je bila v drugi polovici leta 2013 in prvih mesecih leta 2014 negativna. Vzroki za upad inflacije so bili najrazličnejši, vendar so prevladovali zniževanje uvoznih cen, zniževanje administrativno določenih cen energentov in dobra letina v kmetijstvu. Aprila 2014 je letna inflacija po HICP znašala –1,3 %.

Po pričakovanjih naj bi se inflacija počasi zviševala v drugi polovici leta 2014 vzporedno s popuščanjem učinkov ugodnih gibanj cen energentov in živil. V skladu s tem naj bi bila po napovedih služb Komisije iz pomladi 2014 povprečna letna inflacija leta 2014 –0,8 %, leta 2015 pa 1,2 %. Razmeroma nizke cene v Bolgariji (47 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kažejo na velike možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Bolgarija izpolnjuje merilo glede javnih financ. Svet za Bolgarijo ni sprejel sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja. Javnofinančni primanjkljaj sektorja država je padel z 2,0 % BDP v letu 2011 na 0,8 % v letu 2012, kar je spremljal višji delež prihodkov v razmerju do BDP. Delež javnofinančnega primanjkljaja v razmerju do BDP je v letu 2013 znašal 1,5 % in naj bi po pomladanski napovedi služb Komisije iz leta 2014 ob nespremenjeni politiki v letu 2014 narasel na 1,9 % BDP ter se v letu 2015 rahlo zmanjšal na 1,8 %, spremljalo pa naj bi ga okrevanje gospodarstva. Delež bruto javnega dolga je v letu 2013 ostal nizek, tj. približno 18,9 % BDP, vendar naj bi se po napovedih v letu 2014 povečal na 23,1 % BDP, v letu 2015 pa znižal na 22,7 % BDP.

Bolgarija ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Bolgarski lev ni vključen v ERM II. Bolgarska nacionalna banka si prizadeva za uresničitev svojega primarnega cilja, ki je vzpostavitev stabilnosti cen, s stabilizacijo deviznega tečaja v okviru sistema valutnega odbora (CBA). Bolgarija je svoj CBA ustanovila 1. julija 1997 z vezavo deviznega tečaja bolgarskega leva na nemško marko in pozneje na euro. Dodatni kazalniki, kot so gibanja deviznih rezerv in kratkoročnih obrestnih mer, kažejo, da je odnos vlagateljev glede tveganja v zvezi z Bolgarijo ostal ugoden. Precejšnje uradne rezerve še naprej podpirajo odpornost CBA. V dvoletnem ocenjevalnem obdobju je bolgarski lev v skladu z delovanjem CBA ostal popolnoma stabilen glede na euro.

Bolgarija izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Povprečna dolgoročna obrestna mera v Bolgariji v letu do aprila 2014 je bila 3,5 %, to je precej pod referenčno vrednostjo 6,2 %. Prav tako je bila pod referenčno vrednostjo v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012. Od začetka leta 2012 do sredine leta 2013 se je zmanjšala z več kot 5 % na okoli 3,5 %. Razlike v donosih glede na dolgoročne referenčne obveznice euroobmočja[14] so se v drugi polovici leta 2012 precej zmanjšale, saj je donos bolgarskih obveznic upadel s pomiritvijo napetosti na finančnem trgu v regiji. Razlika v donosu glede na nemško referenčno obveznico se je v začetku leta 2014 rahlo povečala na približno 200 bazičnih točk.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Zunanji saldo Bolgarije je v letu 2013 zabeležil precejšen presežek. Trgovinska bilanca se je med letoma 2011 in 2013 rahlo poslabšala, vendar so to več kot izravnale izboljšave bilanc prihodkov in tekočih transferjev. Bolgarsko gospodarstvo je dobro vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Bolgarija manj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Njen finančni sektor je dobro vključen v finančni sektor EU, zlasti prek visoke ravni tujega lastništva v bolgarskem bančnem sistemu. V Bolgariji je bil v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem opravljen poglobljen pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da v tej državi še naprej obstajajo neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike.

3. ČEŠKA REPUBLIKA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Češka republika ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja v Češki republiki, zlasti zakon češkega nacionalnega sveta št. 6/1993 o češki nacionalni banki (zakon o ČNB), ni v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU. V zvezi s cilji češke nacionalne banke in nalogami ESCB iz člena 127(2) PDEU ter člena 3 Statuta ESCB in ECB obstajajo nezdružljivosti v zvezi z neodvisnostjo centralne banke in vključevanjem centralne banke v ESCB v času uvedbe eura. Poleg tega zakon o češki nacionalni banki vsebuje tudi nepopolnosti v zvezi s prepovedjo denarnega financiranja in nalogami ESCB.

Češka republika izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. V Češki republiki je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija pod referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Češki republiki v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 0,9 %, kar je pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po napovedih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih padla precej pod referenčno vrednost.

Letna inflacija po HICP je v letu 2012 v Češki republiki narasla nad inflacijo euroobmočja, zlasti zaradi povišanja nižje stopnje DDV, poleg tega pa so višje cene energentov in živil na svetovnih trgih primarnih proizvodov prešle tudi na cene življenjskih potrebščin. Inflacija se je v letu 2013 precej umirila, ko so se postopno zmanjšali pritiski zaradi cen energentov in se je omejila rast cen storitev. Pomanjkanje pritiska povpraševanja, ki je odraz upada gospodarske rasti, je prav tako prispevalo k zmerni rasti cen. Letna inflacija po HICP se je v začetku leta 2014 gibala blizu 0,3 %.

Inflacija naj bi po napovedih v drugi polovici leta 2014 narasla zaradi precejšnje oslabitve češke krone v drugi polovici leta 2013. Pričakuje se, da bo v letu 2015 inflacijo okrepilo močnejše domače povpraševanje. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2014 naj bi bila na tej podlagi letna inflacija po HICP leta 2014 v povprečju 0,8 %, leta 2015 pa 1,8 %. Raven cen v Češki republiki (približno 71 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kaže na možnosti za dolgoročno konvergenco ravni cen.

Če Svet sklene razveljaviti postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, bo Češka republika izpolnjevala merilo glede javnih financ. Svet je za Češko republiko ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 2. decembra 2009)[15]. Priporočil ji je, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2013. Javnofinančni primanjkljaj sektorja države v Češki republiki se je v letu 2013 zmanjšal na 1,5 % BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2014, ki temelji na predpostavki nespremenjenih politik, bo delež javnofinančnega primanjkljaja v razmerju do BDP leta 2014 znašal 1,9 %, leta 2015 pa 2,4 %, medtem ko naj bi se javni dolg v letu 2015 na splošno ustalil na 45,8 % BDP.

Z vidika teh gibanj in napovedi služb Komisije iz pomladi 2014 Komisija meni, da je bil čezmerni primanjkljaj odpravljen s kredibilnim in vzdržnim zmanjšanjem proračunskega primanjkljaja pod 3 % BDP. Komisija torej priporoča, naj Svet razveljavi sklep o obstoju čezmernega primanjkljaja za Češko republiko.

Češka republika ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Češka krona ni vključena v ERM II. Češka republika izvaja režim drsečega deviznega tečaja, kar centralni banki omogoča, da posega na devizni trg in vpliva na tečaj. Od začetka leta 2010 do konca leta 2013 je devizni tečaj češke krone glede na euro v glavnem ostal stabilen; večinoma se je z njo trgovalo v vrednosti med 24 in 26 CZK/EUR. Češka nacionalna banka je 7. novembra 2013 napovedala, da bo posredovala na deviznem trgu, da bi oslabila krono, tako da bi njen devizni tečaj glede na euro presegal 27 CZK/EUR. Zaradi tega se je vrednost krone naglo oslabila s pod 26 CZK/EUR na nad 27 CZK/EUR in z njo se je nato v začetku leta 2014 trgovalo v vrednosti blizu 27,4 CZK/EUR. V dveh letih pred to oceno je krona glede na euro izgubila skoraj 11 % vrednosti.

Češka republika izpolnjuje merilo glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer. V Češki republiki je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna obrestna mera pod referenčno vrednostjo. Povprečna dolgoročna obrestna mera v Češki republiki v letu do aprila 2014 je bila 2,2 %, kar je precej pod referenčno vrednostjo 6,2 %. Po dolgotrajnem negativnem trendu se je dolgoročna obrestna mera znižala z nad 5 % sredi leta 2009 na manj kot 2 % ob koncu leta 2012. Istočasno se je razlika do nemške dolgoročne referenčne obveznice zmanjšala pod 100 bazičnih točk. Dolgoročne razlike so v letu 2013 na splošno ostale stabilne, pri čemer so nihale pri okoli 50 bazičnih točk, donosi pa so se nekoliko povečali tako v Češki republiki kot v Nemčiji. Razlika v donosu glede na nemško referenčno obveznico se je v začetku leta 2014 povečala na približno 70 bazičnih točk.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Zunanji saldo Češke republike se je postopoma izboljševal od primanjkljaja nad 3 % BDP v letu 2010 do presežka v višini 0,5 % BDP v letu 2013, kar je zlasti rezultat povečanega trgovinskega presežka. Češko gospodarstvo je močno vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Češka republika manj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Češki finančni sektor je močno povezan s finančnim sektorjem EU, pretežno zaradi visoke stopnje tujega lastništva finančnih posrednikov. V Češki republiki v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem ni bil opravljen poglobljen pregled.

4. HRVAŠKA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Hrvaška ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja na Hrvaškem je v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU.

Hrvaška izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. Povprečna stopnja inflacije na Hraškem v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 1,1 %, kar je pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po pričakovanjih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala pod referenčno vrednostjo.

Letna inflacija po HICP je v zadnjem letu in pol močno upadla, z nad 4 % v drugi polovici leta 2012 na približno nič pomladi 2014. To je odražalo nižje cene energentov in živil na svetovnih trgih primarnih proizvodov, zmanjšanje učinka prejšnjih povišanj nadzorovanih cen ter protiinflacijske učinke zaradi dolgotrajne recesije. Aprila 2014 je letna inflacija znašala –0,1 %.

V skladu s projekcijami naj bi inflacija ostala obvladljiva skozi vse leto 2014, in sicer zaradi šibkega domačega povpraševanja, neugodnih gibanj na trgu dela ter potreb po obsežnem razdolževanju zasebnega in javnega sektorja. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2014 naj bi bila letna inflacija po HICP leta 2014 v povprečju 0,8 %, leta 2015 pa 1,2 %. Raven cen na Hrvaškem (približno 69 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kaže na možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Hrvaška ne izpolnjuje merila glede javnih financ. Svet je za Hrvaško ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 28. januarja 2014). Priporočil je, da ga država odpravi do leta 2016. Delež javnofinančnega primanjkljaja sektorja država v razmerju do BDP je leta 2013 dosegel 4,9 %, kar je rahlo zmanjšanje v primerjavi s 5 % iz leta 2012. Glede na napovedi Komisije iz pomladi 2014 naj bi se primanjkljaj zmanjšal, in sicer na 3,8 % BDP v letu 2014 in 3,1 % BDP v letu 2015. Delež javnega dolga v razmerju do BDP naj bi se po napovedih povečeval do konca obdobja iz napovedi, in sicer s 67,1 % leta 2013 na 69,2 % leta 2015.

Hrvaška ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Hrvaška kuna ni vključena v ERM II. Hrvaška izvaja strogo upravljan režim drsečega deviznega tečaja, kar centralni banki omogoča, da posega na devizni trg in vpliva na tečaj. V preteklih dveh letih je kuna ostala sorazmerno stabilna glede na euro, ki je njena osrednja valuta. Njen tečaj se je gibal med 7,4 in 7,7 HRK/EUR. Zanemarljiv padec vrednosti kune glede na euro v zadnjih letih je odražal slaba domača gospodarska gibanja in neugodne zunanje pogoje, medtem ko je bila nestabilnost med letom povezana s sezonskim značajem prihodkov iz turizma.

Hrvaška izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Povprečna dolgoročna obrestna mera na Hrvaškem, ki se izraža z donosom enotne referenčne obveznice na sekundarnem trgu s preostalo zapadlostjo okoli 6 let, je znašala 4,8 % v letu do aprila 2014, kar je pod referenčno vrednostjo 6,2 %. V primerjavi s skoraj 7 % sredi leta 2012 je upadla na približno 4,6 % jeseni 2013, potem pa se je v začetku leta 2014 rahlo dvignila. Ker ni državnih obveznic, denominiranih v kunah, z daljšo zapadlostjo, je treba gibanja donosov razlagati zelo previdno. Razlika v donosu glede na nemško referenčno obveznico s 6-letno zapadlostjo je aprila 2014 znašala približno 370 bazičnih točk.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Zunanji saldo Hrvaške se je v zadnjih letih precej izboljšal in je v letu 2013 zabeležil presežek v višini 1,2 % BDP, zlasti zaradi krčenja uvoza. Hrvaško gospodarstvo je vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav, čeprav so povezave s svetovnimi dobavnimi verigami ostale šibke. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Hrvaška manj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Finančni sektor je močno vključen v euroobmočje na podlagi tujega lastništva v domačih bankah. Na Hrvaškem je bil v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem opravljen poglobljen pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da v državi obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo posebno spremljanje in odločne ukrepe politike. Ukrepi politike so potrebni zlasti zaradi ranljivosti, ki jo povzročajo znatne zunanje obveznosti, slabšanja izvoznih rezultatov, visoko zadolženih podjetij in hitro naraščajočega javnega dolga.

5. LITVA

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Litva izpolnjuje pogoje za uvedbo eura.

Zakonodaja v Litvi je v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU.

Litva izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. V Litvi je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Litvi v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 0,6 %, kar je precej pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po napovedih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala pod referenčno vrednostjo.

Potem ko je letna inflacija po HICP leta 2008 dosegla višek pri 10 %, se je zaradi gospodarske recesije in precejšnje prilagoditve nominalnih plač v letih 2009 in 2010 umirila. V letu 2011 je v povprečju znova narasla na 4,1 %, in sicer zaradi višjih cen primarnih proizvodov in gospodarskega okrevanja. Nato je zanjo na splošno veljal upadajoč trend, ki ga je sprožila manjša rast cen energentov in predelanih živilskih proizvodov, kar je podprlo tudi stalno omejevanje plač v gospodarstvu. Inflacija se je v letu 2012 ustalila pri 3,2 %, leta 2013 pa pri 1,2 %.

Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2014 naj bi letna inflacija po HICP v letu 2014 v povprečju znašala 1,0 % ter tako odražala zlasti ugodna gibanja cen živil in energentov. Leta 2015 naj bi se inflacija povišala na 1,8 % na podlagi izboljšanega domačega povpraševanja. Sorazmerno nizke cene v Litvi (približno 63 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kažejo na možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Vzdržnost konvergence pomeni, da je upoštevanje referenčne vrednosti rezultat prej osnovnih kot začasnih dejavnikov. Analiza osnovnih dejavnikov in dejstvo, da je bila referenčna vrednost upoštevana z znatno rezervo, podpirata pozitivno oceno izpolnjevanja merila stabilnosti cen.

Dolgoročni obeti glede inflacije bodo odvisni zlasti od tega, ali bodo plače rasle vzporedno s produktivnostjo. Ker Litva še vedno poskuša odpraviti zaostanek v gospodarstvu, naj bi plače po pričakovanjih rasle hitreje kot v večini naprednih članic euroobmočja. Vendar so tveganja za stabilnost cen zaradi njihovega prilagajanja, povezanega z odpravljanjem zaostanka, omejena, kar so nedavno dokazali prožnost trga dela in mehanizmi določanja plač, ki bi morali zagotoviti usklajenost stroškov dela in produktivnosti. Prav tako jih lahko zajezijo precejšnji napredek države pri izvajanju direktive EU o storitvah in nizki stroški vstopa na trg, ki konkurenčne pritiske ohranjajo na visoki ravni. To se je pokazalo ob nedavnih novih vstopih na maloprodajni trg. Srednjeročno pomanjkanje kvalificirane delovne sile bi lahko povzročilo dvig plač glede na produktivnost. Odstranitev preostalih ozkih grl bo pomembna za omejitev morebitnega zaostrovanja stanja na trgu dela. Diverzifikacija dobave in bolj konkurenčni trgi bi prav tako podprli ugodna cenovna gibanja v energetskem sektorju.

Litva izpolnjuje merilo glede javnih financ. Svet za Litvo ni sprejel sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja. Javnofinančni primanjkljaj sektorja država se je zmanjšal s 5,5 % BDP v letu 2011 na 3,2 % v letu 2012, in sicer zlasti po zaslugi omejevanja odhodkov. Delež javnofinančnega primanjkljaja v razmerju do BDP je v letu 2013 znašal 2,1 % in naj bi po pomladanski napovedi služb Komisije iz leta 2014 ob nespremenjeni politiki v letu 2014 ostal na 2,1 % BDP, v letu 2015 pa se rahlo zmanjšal na 1,6 %. Javni dolg naj bi se z 39,4 % BDP v letu 2013 povečal na 41,4 % BDP v letu 2015.

Litva je uvedla več ukrepov za fiskalno upravljanje, ki naj bi podprli dolgoročno zavezo države k zagotavljanju zdravih javnih financ. Marca 2012 je podpisala pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v EMU, ustrezen ratifikacijski zakon pa je parlament odobril septembra 2012. To pomeni dodatno zavezo za izvajanje vzdržnih fiskalnih politik, usmerjenih k stabilnosti. Vlada je sredi aprila sprejela osnutek zakonodajnega svežnja, ki je vseboval tudi ustavni zakon o vzdržnosti financ sektorja države v skladu s fiskalnim paktom. O zakonu bo glasoval parlament. Nacionalnemu revizijskemu uradu naj bi bile zaupane naloge neodvisnega fiskalnega sveta. S prenosom pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v EMU v nacionalno zakonodajo bi nadalje podprla obstoječa zakonodaja, zlasti zakon o fiskalni disciplini, ki je bil sprejet leta 2007 in se uporablja od leta 2013. Navedena pogodba temelji na določbah Pakta za stabilnost in rast, povezuje zgornjo mejo za odhodke s prihodki in kot srednjeročni cilj določa uravnotežen proračun, pa tudi dolgoročno vzdržnost. Vendar pa ne določa zavezujočega srednjeročnega okvira za odhodke.

Poleg tega so v postopku načrtovanja in izvrševanja proračuna za leto 2014 že v celoti upoštevane spremembe zakona o nacionalnem proračunu, namenjene izvajanju Direktive Sveta 2011/85/EU o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic s ciljem uravnoteženega ali presežnega proračunskega stanja v celem ciklu. S temi spremembami se je povečala odgovornost vlade za izvajanje večletnih fiskalnih ciljev, vendar pa je treba učinek novega zakona še oceniti.

Litva izpolnjuje merilo glede menjalnega tečaja. Litva se je v ERM II vključila 28. junija 2004, kar pomeni, da v času sprejetja tega poročila že skoraj deset let sodeluje v tem mehanizmu. Ob vključitvi v ERM II so se litovski organi enostransko zavezali, da bodo znotraj mehanizma ohranili prevladujoč sistem valutnega odbora. Valutni odbor trdno podpirajo devizne rezerve. Razlike v kratkoročni obrestni meri glede na euroobmočje so se zmanjšale na zelo nizko raven. V dvoletnem ocenjevalnem obdobju litas ni odstopal od centralnega tečaja in tudi ni bil izpostavljen napetostim.

Litva izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Povprečna dolgoročna obrestna mera v letu do aprila 2014 je bila 3,6 %, to je precej pod referenčno vrednostjo 6,2 %. V Litvi je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 povprečna dolgoročna obrestna mera pod referenčno vrednostjo (5,2 %). Nato se je postopno še zmanjšala na vrednost pod 4 % v letu 2013, kar je odražalo izboljšano zaupanje vlagateljev v državo, in sicer na podlagi povečane bonitetne ocene države, pa tudi sorazmerno nizke domače inflacije. Čeprav je trg dolgoročnih državnih obveznic, denominiranih v litasu, razmeroma nedejaven, je vlada v letih 2012 in 2013 izdala dolžniške vrednostne papirje s prvotno zapadlostjo do 10 let. 

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Potem, ko je zunanji saldo Litve (tj. tekoči in kapitalski račun skupaj) v letu 2009 zabeležil precejšen presežek, se je v letu 2010 nekoliko poslabšal, v letu 2011 zabeležil primanjkljaj v vrednosti 1,2 % BDP, nato pa v letih 2012 in 2013 zopet dosegel presežek. Glede prihodkov je bil leta 2009 zabeležen presežek, ki odraža predvsem izgube pri posojilih tujih bank, od leta 2010, ko so banke v tuji lasti ponovno dosegla dobičkonosnost, pa je bil spet zabeležen primanjkljaj. Tekoči transferji in kapitalski računi so dosledno beležili precejšne presežke, kar odraža pozitivne neto prilive iz sredstev EU in nakazil migrantov. Prilivi neposrednih tujih naložb so po kolapsu leta 2009 okrevali in v letu 2011 dosegli vrhunec v višini 3.2 % BDP, vendar so se v letu 2012 zmanjšali na 0,7 %, potem pa se v letu 2013 le nekoliko izboljšali. Velik padec realnega efektivnega deviznega tečaja v obdobju 2009–2011, zlasti ko je bil deflacioniran s stroški dela na enoto, je močno spodbudil stroškovno konkurenčnost Litve, ki je precej izboljšala svoje izvozne rezultate. Po zmernem naraščajočem trendu se je v obdobju med sredino leta 2012 in aprilom 2014 realni efektivni devizni tečaj, deflacioniran s stroški dela na enoto, apreciiral za približno 6 %, realni efektivni devizni tečaj, deflacioniran s HICP, pa za približno 3 %.

Litovsko gospodarstvo je dobro vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Trg dela je pokazal precejšno prožnost, toda strukturna brezposelnost je visoka. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je stanje v Litvi na splošno enako kot povprečno stanje v državah članicah euroobmočja. Litovski finančni sektor je dobro vključen v finančni sistem EU, kar dokazuje velik delež bank v tuji lasti. Finančni nadzor je bil v zadnjih letih močno okrepljen. Tudi sodelovanje z domačimi nadzorniki je bilo dodatno okrepljeno.

6. MADŽARSKA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Madžarska ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja na Madžarskem, zlasti zakon o madžarski nacionalni banki (MNB – Magyar Nemzeti Bank), ni v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU. V zvezi z nalogami ESCB iz člena 127(2) PDEU in člena 3 Statuta ESCB in ECB obstajajo nezdružljivosti zlasti v zvezi z neodvisnostjo MNB, prepovedjo denarnega financiranja in vključevanjem centralne banke v ESCB v času uvedbe eura. Poleg tega zakon o MNB vsebuje tudi nezdružljivost in nadaljnje nepopolnosti v zvezi z vključitvijo MNB v ESCB.

Madžarska izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. Na Madžarskem je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije na Madžarskem v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 1,0 %, kar je pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po napovedih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala pod referenčno vrednostjo.

Letna inflacija je dosegla najvišjo stopnjo septembra 2012, potem pa januarja 2013 ostro upadla, pri čemer je učinek prejšnjega porasta posrednega davka na inflacijo zbledel in se je začela vrsta znižanj cen storitev preskrbe. Poleg šibkega domačega povpraševanja in napovedi zgodovinsko nizke inflacije je dezinflacijo podkrepilo tudi znižanje tržnih cen energentov in živil. Po drugi strani so dvig trošarin in nekateri drugi vladni ukrepi povzročili močno povišanje cen. Aprila 2014 je letna inflacija po HICP znašala –0,2 %.

Inflacija naj bi se po pomladanski napovedi služb Komisije iz leta 2014 povišala na 1,0 % v letu 2014 in na 2,8 % v letu 2015, in sicer predvsem zaradi pojemanja učinka znižanj cen komunalnih storitev, manj ugodnih gibanj cen primarnih proizvodov in postopnega zapiranja vrzeli v proizvodnji. Sorazmerno nizke cene na Madžarskem (približno 59 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kažejo na možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Madžarska izpolnjuje merilo glede javnih financ. Svet za Madžarsko ni sprejel sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja. Saldo sektorja država se je po presežku v višini 4,3 % BDP v letu 2011 zaradi obsežnega enkratnega ukrepa v letu 2012 spremenil v primanjkljaj v višini 2,1 % BDP. Delež javnofinančnega primanjkljaja v razmerju do BDP je v letu 2013 znašal 2,2 % in naj bi po pomladanski napovedi služb Komisije iz leta 2014 ob nespremenjeni politiki v letu 2014 znašal 2,9 % BDP, v letu 2015 pa 2,8 %. Javni dolg naj bi se z 79,2 % BDP v letu 2013 malenkost povišal na 79,5 % BDP v letu 2015.

Madžarska ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Madžarski forint ni vključen v ERM II. Madžarska izvaja režim drsečega deviznega tečaja, kar centralni banki omogoča, da posega na devizni trg in vpliva na tečaj. Devizni tečaj forinta glede na euro je v zadnjih letih nestabilen. V drugi polovici leta 2012 je bil forint glede na euro na splošno stabilen, vendar se je njegova vrednost v začetku leta 2013 zmanjšala za približno 6 %. Med drugim zaradi povečanega interesa vlagateljev za finančna sredstva EU in izboljšanj makroekonomskega položaja države se je forint maja okrepil, tako da se je njegova vrednosti preostanek leta 2013 gibala med 290 in 300 HUF/EUR, razen nekaj dni pred septembrskim srečanjem ameriške centralne banke in proti koncu decembra. Vrednost forinta je v prvih mesecih leta 2014 ostala nad 300 HUF/EUR, pri čemer je občutila začasne pritiske, ki so bili zlasti povezani s pričakovanji glede ameriške monetarne politike, nadaljnjim sproščanjem domače monetarne politike in politično krizo v Ukrajini.

Madžarska izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Povprečna dolgoročna obrestna mera v letu do aprila 2014 je bila 5,8 %, to je pod referenčno vrednostjo 6,2 %. V času zadnje konvergenčne ocene za Madžarsko iz leta 2012 je bila nad referenčno vrednostjo. Mesečna povprečna dolgoročna obrestna mera se je znižala iz najvišje vrednosti, ki je v začetku leta 2012 znašala 9,5 %, na skoraj 5 % do maja 2013. Dolgoročne obrestne mere so se poleti 2013 in v začetku leta 2014 povišale, vendar so na splošno nihale blizu njihovega letnega povprečja. Dolgoročne razlike glede na nemško referenčno obveznico so aprila 2014 znašale približno 410 bazičnih točk.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Zunanji presežek Madžarske se je od leta 2009 vsako leto postopoma povečeval. Od leta 2011 so izboljšave zlasti odražale višje presežke blagovne menjave in učinkovitejše črpanje sredstev EU. Neto prilivi neposrednih tujih naložb ostajajo sorazmerno majhni. Plačilnobilančna pomoč, ki sta jo jeseni 2008 Madžarski podelila EU in MDS, se je iztekla proti koncu leta 2010. Čeprav je Madžarska novembra 2011 zaprosila za preventivno plačilnobilančno pomoč, je zaradi stabilizacije stanja na finančnem trgu svojo prošnjo januarja 2014 umaknila. Madžarsko gospodarstvo je močno vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Madžarska manj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Madžarski finančni sektor je dobro vključen v finančni sistem EU. Na Madžarskem je bil v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem opravljen poglobljen pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da v tej državi še naprej obstajajo neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in odločne ukrepe politike.

7. POLJSKA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Poljska ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja na Poljskem, zlasti zakon o poljski nacionalni banki (NBP – Narodowy Bank Polski) in ustava Republike Poljske, ni v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU. Nezdružljivosti zadevajo neodvisnost centralne banke, prepoved denarnega financiranja in vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura. Poleg tega zakon o NBP vsebuje tudi nekaj nepopolnosti v zvezi z neodvisnostjo centralne banke in vključevanjem NBP v ESCB ob uvedbi eura.

Poljska izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. Na Poljskem je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije na Poljskem v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 0,6 %, kar je precej pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po pričakovanjih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala pod referenčno vrednostjo.

Letna inflacija po HICP je hitro upadla z več kot 4 % v prvi polovici leta 2012 na vrednost pod 1 % v drugem četrtletju leta 2013, in sicer zaradi ugodnih gibanj cen primarnih proizvodov in nenadnega znižanja cen telekomunikacijskih storitev. V drugi polovici leta 2013 in v začetku leta 2014 je ostala pod 1 %, kar je v veliki meri odražalo mahne inflacijske pritiske na svetovnih trgih in sorazmerno stabilen devizni tečaj.

Inflacija naj bi se po pomladanski napovedi služb Komisije iz leta 2014 le postopoma povečala na 1,1 % leta 2014 in 1,9 % leta 2015, saj naj bi vrzel v proizvodnji po ocenah ostala negativna. Razmeroma nizke cene na Poljskem (približno 56 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kažejo na možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Poljska ne izpolnjuje merila glede javnih financ. Svet je za Poljsko ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 7. julija 2009)[16]. Priporočil ji je, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2012. Svet je 21. junija 2013 ugotovil, da je Poljska sprejela učinkovite ukrepe, vendar je ob neugodnih gospodarskih dogodkih z velikimi posledicami za javne finance izdal revidirano priporočilo na podlagi člena 126(7) PDEU, v katerem je Poljski priporočil, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2014. Kot rok za učinkovite ukrepe je določil 1. oktober 2013. Svet je 10. decembra 2013 v skladu s členom 126(8) PDEU ugotovil, da Poljska ni sprejela učinkovitih ukrepov. Sprejel je novo priporočilo na podlagi člena 126(7) PDEU, v skladu s katerim bi morala Poljska čezmerni primanjkljaj kredibilno in vzdržno odpraviti do leta 2015.

Glede na pomladansko napoved služb Komisije iz leta 2014 naj bi se javnofinančni saldo povečal s primanjkljaja v vrednosti 4,3 % BDP v letu 2013 na presežek v vrednosti 5,7 % BDP v letu 2014, in sicer predvsem zaradi velikega enkratnega prenosa sredstev iz drugega pokojninskega stebra. Leta 2015 naj bi bil javnofinančni saldo zopet negativen in po računovodskem sistemu ESA95 zabeležil primanjkljaj v vrednosti 2,9 % BDP. Delež javnega dolga v razmerju do BDP naj bi padel s 57 % v letu 2013 na 49,2 % v letu 2014, zlasti zaradi prenosa sredstev pokojninskega sklada, nato pa se v letu 2015 povečal na 50 %.

Poljska ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Poljski zlot ni vključen v ERM II. Poljska izvaja režim drsečega deviznega tečaja, kar centralni banki omogoča, da posega na devizni trg in vpliva na tečaj. Po močnem zmanjšanju vrednosti v drugi polovici leta 2011, kar je sprožilo posredovanje NBP na deviznem trgu, se je devizni tečaj zlota glede na euro v začetku leta 2012 delno izboljšal. Zlot se je nato na splošno stabiliziral. Z njim se je do začetka leta 2014 večinoma trgovalo v vrednosti med 4,1 in 4,3 PLN/EUR. V primerjavi z aprilom 2012 je tako devizni tečaj zlota glede na euro aprila 2014 ostal praktično nespremenjen.

Poljska izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Na Poljskem je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna dolgoročna obrestna mera enaka referenčni vrednosti. Povprečna dolgoročna obrestna mera v letu do aprila 2014 je bila 4,2 %, to je precej pod referenčno vrednostjo 6,2 %. Dolgoročne obrestne mere so se zmanjšale z nad 6 % v začetku leta 2011 na pod 4 % ob koncu leta 2012, kar je odražalo izboljšano zaupanje vlagateljev v državo in tudi precejšnje zmanjšanje domače inflacije. Dolgoročne obrestne mere so se znova povečale v drugi polovici leta 2013, ko je upadla pripravljenost za tveganje na svetovnih finančnih trgih. Zato so se v začetku leta 2014 razlike med dolgoročnimi obrestnimi merami in nemško referenčno obveznico gibale okoli 270 bazičnih točk.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Zunanji saldo Poljske se je v zadnjih letih precej izboljšal in je v letu 2013 zabeležil presežek v višini 1 % BDP, in sicer zaradi krepitve trgovinske bilance. Poljsko gospodarstvo je dobro vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Poljska manj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Poljski finančni sektor je dobro vključen v finančni sistem EU, kar dokazuje precejšen delež bank v tuji lasti. Na Poljskem v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem ni bil opravljen poglobljen pregled.

8. ROMUNIJA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Romunija ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja v Romuniji, zlasti zakon št. 312 o statutu banke Romunije (zakon o BNR), ni v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU. Nezdružljivosti zadevajo neodvisnost centralne banke, prepoved denarnega financiranja in vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura. V zvezi s cilji zakona o BNR ter nalogami ESCB iz člena 127(2) PDEU in člena 3 Statuta ESCB in ECB poleg tega v zakonu o BRN obstajajo nepopolnosti v zvezi z neodvisnostjo centralne banke in vključevanjem centralne banke v ESCB v času uvedbe eura.

Romunija ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen. V Romuniji je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Romuniji v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 2,1 %, kar je nad referenčno vrednostjo v višini 1,7 %. Po napovedih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala nad referenčno vrednostjo.

Romunija je v zadnjih letih zabeležila nestabilne in povišane stopnje inflacije. Letna inflacija je dosegla vrhunec maja 2011 pri vrednosti 8,5 %, po tem ko je bila sredi leta 2010 zvišana standardna stopnja DDV in so se povišale cene živil. V drugi polovici leta 2011 in v začetku leta 2012 se je precej znižala, in sicer zaradi dobre letine in nižjih cen primarnih energetskih proizvodov, vendar se je v drugi polovici leta 2012 in začetku leta 2013 zaradi dviga cen živil in energentov znova okrepila. Letna povprečna inflacija se je v letih 2012 in 2013 ustalila malo nad 3 %.

Po pričakovanjih naj bi bila v letu 2014 nižja zaradi nižjih cen živil, v letu 2015 pa naj bi se okrepila z okrevanjem domačega povpraševanja. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2014 naj bi bila letna inflacija po HICP leta 2014 v povprečju 2,5 %, leta 2015 pa 3,3 %. Razmeroma nizke cene v Romuniji (okoli 54 % povprečja euroobmočja v letu 2012) kažejo na velike možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Romunija izpolnjuje merilo glede javnih financ. Svet za Romunijo ni sprejel sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja. Javnofinančni primanjkljaj sektorja država se je zmanjšal s 5,5 % BDP v letu 2011 na 3,0 % v letu 2012, in sicer zlasti po zaslugi omejevanja odhodkov, vendar tudi zaradi sprejetja ukrepov na strani prihodkov. Delež javnofinančnega primanjkljaja v razmerju do BDP je v letu 2013 znašal 2,3 % in naj bi se po pomladanski napovedi služb Komisije iz leta 2014 ob nespremenjeni politiki v letu 2014 nadalje zmanjšal na 2,2 % BDP, v letu 2015 pa na 1,9 %. Javni dolg naj bi se z 38,4 % BDP v letu 2013 povišal na 40,1 % BDP v letu 2015.

Romunija ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Romunski lev ni vključen v ERM II. Romunija izvaja režim drsečega deviznega tečaja, kar centralni banki omogoča, da posega na devizni trg in vpliva na tečaj. Potem, ko je romunski lev v obdobju svetovne finančne krize v drugi polovici leta 2008 in v prvi polovici leta 2009 močno izgubil na vrednosti, se je od leta 2009 do konca leta 2011 na splošno stabiliziral, in sicer po zaslugi programa finančne pomoči EU in Mednarodnega denarnega sklada. Devizni tečaj leva glede na euro je občutil pritiske za znižanje vrednosti med nenadnimi začasnimi izbruhi globalnega strahu pred tveganji, zlasti sredi leta 2012. V drugi polovici leta 2012 in v začetku leta 2013 se je nekoliko utrdil, ko se je povečalo tuje zanimanje za sredstva, denominirana v RON. Sredi leta 2013 in v začetku leta 2014 se je vrednost deviznega tečaja leva glede na euro zaradi povečanega strahu pred tveganji začasno zmanjšala, kar je imelo posledice za operacije BNR na medbančnem in deviznem trgu. V dveh letih pred to oceno je lev glede na euro izgubil 1,9 % vrednosti.

Romunija izpolnjuje merilo konvergence dolgoročnih obrestnih mer. V Romuniji so bile v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 povprečne dolgoročne obrestne mere nad referenčno vrednostjo. Povprečna dolgoročna obrestna mera v Romuniji v letu do aprila 2014 je bila 5,3 %, kar je pod referenčno vrednostjo 6,2 %. Dolgoročne obrestne mere v Romuniji so večino obdobja od leta 2010 do leta 2011 ostale nekoliko nad 7 %, nato pa so v letu 2012 padle. Do konca leta 2012 so se znižale na okoli 5,5 % in se večino leta 2013 gibale okoli 5,3 %, kar je odražalo izboljšano zaupanje vlagateljev v državo. Zato so se razlike med dolgoročnimi obrestnimi merami in nemško referenčno obveznico znižale z nad 500 bazičnih točk v drugi polovici leta 2012 na približno 380 bazičnih točk aprila 2014.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Zunanji saldo Romunije (tj. tekoči in kapitalski račun skupaj) se je med svetovno krizo močno izboljšal. Zunanji primanjkljaj Romunije se je zmanjšal na 3 % BDP v letu 2012, zunanji saldo pa je v letu 2013 dosegel presežek. Zmanjšanje zunanjega primanjkljaja je bilo zlasti posledica manjšega primanjkljaja v trgovanju z blagom. Romunija od leta 2009 prejema mednarodno finančno pomoč. Prvemu dvoletnemu skupnemu programu finančne pomoči EU in Mednarodnega denarnega sklada sta sledila še dva skupna programa EU in MDS, odobrena v letih 2011 in 2013. Za razliko od prvega sta se oba naknadna programa štela za preventivna in iz njiju do zdaj niso bila črpana nobena sredstva. Pritiski glede zunanjega financiranja so se v obdobju 2012–2013 še zmanjšali zaradi izboljšanja zunanjega salda in večje globalne pripravljenosti za tveganje. Romunsko gospodarstvo je dobro vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Romunija manj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Romunski finančni sektor je dobro vključen v finančni sistem EU, kar dokazuje precejšen delež bank v tuji lasti. V Romuniji v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem ni bil opravljen poglobljen pregled.

9. ŠVEDSKA

Komisija glede na svojo oceno združljivosti pravnih predpisov in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov meni, da Švedska ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

Zakonodaja na Švedskem, zlasti zakon o švedski nacionalni banki (Sveriges Riksbank), vladni instrument in zakon o politiki deviznega tečaja, ni v celoti združljiva z obveznostjo skladnosti iz člena 131 PDEU. Nezdružljivosti in nepravilnosti zadevajo neodvisnost centralne banke, prepoved denarnega financiranja in vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura.

Švedska izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen. Na Švedskem je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 12-mesečna povprečna inflacija pod referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije na Švedskem v 12 mesecih do aprila 2014 je bila 0,3 %, kar je precej pod referenčno vrednostjo 1,7 %. Po napovedih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala precej pod referenčno vrednostjo.

V zadnjih letih se je inflacija po HICP na Švedskem znižala s povprečno 1,4 % leta 2011 na 0,9 % leta 2012, nato pa še na 0,4 % leta 2013. Znižanje v zadnjih dveh letih je bilo posledica okrepitve vrednosti krone in počasnega notranjega in zunanjega povpraševanja ter je zadevalo najrazličnejše blago in storitve. Aprila 2014 je letna inflacija po HICP znašala 0,3 %.

Ob postopni okrepitvi rasti se bo inflacija v letu 2014 verjetno le zmerno povečevala. Komponente HICP naj ne bi povzročile posebnega pritiska za povečanje inflacije, prav tako pa naj bi gibanje plač po napovedih ostalo zmerno. Po napovedih služb Komisije iz pomladi 2014 naj bi bila povprečna letna inflacija leta 2014 0,5 %, leta 2015 pa 1,5 %. Raven cen življenjskih potrebščin na Švedskem glede na euroobmočje se je postopno povečevala od leta 1995, ko se je Švedska pridružila EU, na 126 % v letu 2012.

Švedska izpolnjuje merilo glede javnih financ. Svet za Švedsko ni sprejel sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja. Saldo sektorja država se je v letu 2012 spremenil v primanjkljaj v višini 0,6 % BDP in se v letu 2013 povečal na 1,1 %. To je zlasti odražalo medlo rast in več vladnih ukrepov v podporo gospodarstvu. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2014 naj bi javnofinančni primanjkljaj ob nespremenjeni politiki leta 2014 dosegel 1,8 % BDP, nato pa se leta 2015 zmanjšal na 0,8 %. Delež bruto javnega dolga je v letu 2013 znašal 40,6 % BDP in naj bi se po napovedih nadalje povečal na približno 41,6 % BDP v letu 2014, nato pa v letu 2015 zopet padel na 40,4 %.

Švedska ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja. Švedska krona ni vključena v ERM II. Švedska izvaja režim drsečega deviznega tečaja, kar centralni banki omogoča, da posega na devizni trg in vpliva na tečaj. Potem ko je krona močno izgubila vrednost glede na euro ob začetku finančne krize leta 2008, je njena vrednost med marcem 2009 in avgustom 2012 narasla za okoli 35 % in avgusta 2012 dosegla najvišjo vrednost v 12 letih. Medtem ko je bilo to povečanje vrednosti tudi popravek prejšnje oslabitve krone, so k njej veliko prispevali prilivi varnih naložb v okviru krize državnega dolga v euroobmočju. V dveh letih pred to oceno je krona glede na euro izgubila približno 2 % vrednosti.

Švedska izpolnjuje merilo glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer. Povprečna dolgoročna obrestna mera na Švedskem v letu do aprila 2014 je bila 2,2 %, to je precej pod referenčno vrednostjo 6,2 %. Tudi švedska 12-mesečna povprečna obrestna mera je bila v času zadnje konvergenčne ocene iz leta 2012 precej pod referenčno vrednostjo. Potem ko se je leta 2008 zmanjšala z vrednosti nad 4 %, je med oktobrom 2012 in majem 2013 dosegla najnižjo vrednost pri približno 1,6 % in se od takrat povečuje. Razlike v donosu glede na nemške dolgoročne obveznice med koncem leta 2012 in jesenjo 2013 so se povečale, pri čemer so se donosi švedskih obveznic povečali po zaslugi delnega preobrata v prilivih varnih naložb iz euroobmočja. Razlike glede na nemško referenčno obveznico so aprila 2014 znašale približno 60 bazičnih točk.

Poleg tega so bili proučeni dodatni dejavniki, vključno z gibanji v plačilni bilanci in povezovanjem trga dela ter proizvodnih in finančnih trgov. Presežek v švedskem zunanjem saldu se je manjšal od leta 2007 in je upadel z vrednosti nad 9 % BDP leta 2007 na 6,6 % leta 2013, kar je delno pojasnjeno s strukturnim zmanjšanjem švedskega presežka v trgovanju z blagom. Švedsko gospodarstvo je močno vključeno v euroobmočje prek trgovine in naložbenih povezav. Izbrani kazalniki v zvezi s poslovnim okoljem kažejo, da je Švedska bolj uspešna od večine držav članic euroobmočja. Švedski finančni sektor je dobro vključen v finančni sektor EU, zlasti prek medsebojnih povezav z nordijsko-baltsko finančno skupino. Na Švedskem je bil v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem v letu 2014 opravljen poglobljen pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da v tej državi še naprej obstajajo neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike.

[1]     Za države članice, ki še niso izpolnile potrebnih pogojev za uvedbo eura, se uporablja izraz „države članice z odstopanjem“. Danska in Združeno kraljestvo sta si pred sprejetjem Maastrichtske pogodbe izpogajala dogovore o možnosti za izvzetje in ne sodelujeta v tretji fazi EMU.

[2]     Komisija in ECB sta v letu 2013 pripravili konvergenčni poročili za Latvijo, in sicer na zahtevo nacionalnih organov. Latvija je uvedla euro 1. januarja 2014.

[3]     Danska in Združeno kraljestvo nista izrazila namere za uvedbo eura, zato nista vključena v to oceno.

[4]     Komisija je tretje poročilo o mehanizmu opozarjanja objavila novembra 2013, zaključke z njim povezanih poglobljenih pregledov pa marca 2014.

[5]     Za potrebe merila glede stabilnosti cen se inflacija meri s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin (HICP), ki je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 2494/95.

[6]     Vse napovedi glede inflacije in drugih spremenljivk v tem poročilu izhajajo iz napovedi služb Komisije iz pomladi 2014. Te napovedi temeljijo na sklopu splošnih predpostavk za zunanje spremenljivke in na predpostavki nespremenjenih politik, pri čemer se upoštevajo ukrepi, ki so dovolj natančno znani.

[7]     V tem poročilu so uporabljeni podatki, pridobljeni do 15. maja 2014.

[8]     Izraz „države z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen“ bi bilo treba razumeti v smislu člena 140(1) PDEU in njegova uporaba ni namenjena splošni kvalitativni oceni gospodarske uspešnosti posamezne države članice.

[9]     Litva, Irska oziroma Grčija.

[10]    Aprila 2014 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije v Grčiji, Bolgariji in na Cipru znašala –1,2 %, –0,8 % oziroma –0,4 %, v euroobmočju pa 1,0 %.

[11]    Direktiva o minimalnih zahtevah v zvezi z nacionalnimi proračunskimi okviri, novi uredbi o makroekonomskem nadzoru in tri uredbe o spremembi Pakta za stabilnost in rast so začele veljati 13. decembra 2011 (ena od dveh novih uredb o makroekonomskem nadzoru in ena od treh uredb o spremembi Pakta za stabilnost in rast vključujeta nove izvedbene mehanizme za države članice euroobmočja). Poleg uveljavitve merila glede dolga v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem so spremembe uvedle številne pomembne novosti v Pakt za stabilnost in rast, zlasti referenčno vrednost za odhodke, ki dopolnjuje oceno napredka pri doseganju srednjeročnega proračunskega cilja posameznih držav članic.

[12]    Pri ocenjevanju skladnosti z merilom deviznega tečaja Komisija preveri, ali je devizni tečaj ostal blizu srednjega tečaja ERM II, hkrati pa lahko tudi upošteva razloge za dvig tečaja v skladu s Skupno izjavo o državah pristopnicah in ERM II z neuradnega zasedanja Sveta ECOFIN v Atenah, 5. aprila 2003.

[13]    Referenčna vrednost za april 2014 je izračunana kot navadno povprečje povprečnih dolgoročnih obrestnih mer v Latviji (3,3 %), na Irskem (3,5 %) in Portugalskem (5,8 %) plus dve odstotni točki.

[14]    Razlike med dolgoročnimi obrestnimi merami držav in dolgoročnimi referenčnimi obveznicami euroobmočja (op.: nemška referenčna obveznica se uporablja kot merilo za euroobmočje) se izračunavajo z uporabo mesečne serije „Konvergenčno merilo EMU – donosi obveznic“, ki jo objavlja Eurostat. ECB to serijo objavlja pod imenom „Harmonizirana dolgoročna obrestna mera za namene ocenjevanja konvergence“.

[15]    Sklep 2010/284/EU (UL L 125, 21.5.2010, str. 36–37).

[16]    Sklep št. 2009/589/ES (UL L 202, 4.8.2009 str. 46).