52013SC0289

1. Uvod

Varna, učinkovita, konkurenčna in inovativna elektronska plačila so ključnega pomena, če naj bi potrošniki, trgovci in podjetja v celoti uživali koristi enotnega trga, pomembna pa so tudi zaradi vedno večje razširjenosti e-trgovanja v primerjavi s tradicionalnimi oblikami trgovanja. S trenutno zakonodajno ureditvijo plačil sta bila dosežena velik napredek in integracija na področju plačil malih vrednosti v EU. Vendar so številna področja trga plačil – kartična, spletna in mobilna plačila – še vedno razdrobljena po posameznih državah. Zadnji dogodki na teh trgih so razkrili tudi določene regulativne vrzeli in neskladja v trenutnem pravnem okviru za plačila.

2. Opredelitev problemov

2.1. Problemi

Pravni okvir, vzpostavljen z direktivo o plačilnih storitvah 2007/64/ES[1], je že privedel do pomembnega napredka pri splošni integraciji evropskega trga plačil malih vrednosti. Vendar je na področju kartičnih, spletnih in mobilnih plačil še vedno prisotna vrsta specifičnih in natančno opredeljenih problemov. Razlogi zanje spadajo v dve kategoriji. Prvič, trg na številnih področjih ne deluje optimalno. Drugič, obstajajo številne vrzeli in pomanjkljivosti v zvezi z obstoječimi pravnimi predpisi.

2.1.1. Razdrobljenost trga

Tehnična standardizacija in interoperabilnost sta v plačilnem okolju, ki deluje prek omrežij, bistvenega pomena. Zaradi čim večje dosegljivosti med plačniki, prejemniki plačil in ponudniki plačilnih storitev je potrebna interoperabilnost različnih sistemov na podlagi skupnih standardov. Vendar vsa kartična, spletna in mobilna plačila v različnih pogledih in v različni meri trpijo zaradi pomanjkanja standardizacije in interoperabilnosti različnih rešitev, zlasti na čezmejni ravni. Te probleme, ki tudi omejujejo konkurenco, poslabšujejo šibke ureditve upravljanja za evropski trg plačil malih vrednosti.

2.1.2. Neučinkovita konkurenca

Na področju plačilnih kartic obstaja več omejevalnih poslovnih pravil in praks, ki povzročajo izkrivljanje konkurence.

Kolektivni sporazumi o medbančnih provizijah med bankami izdajateljicami in bankami pridobiteljicami v sistemih plačilnih kartic povzročajo vrsto problemov na področju konkurence in integracije trga. Medbančne provizije vodijo do obratne konkurence, zaradi česar pri cenah, ki se zaračunajo trgovcem in potrošnikom, prihaja do pritiskov na višanje namesto na nižanje cen. Poleg tega velike razlike med medbančnimi provizijami v državah članicah in način, kako se uporabljajo v različnih državah, ovirajo integracijo trga, ker trgovce odvračajo od uporabe storitev ponudnikov v tujini.

Nekatera pravila kartičnih shem tudi omejujejo izbiro in sposobnost trgovcev, da zavrnejo drage plačilne instrumente ali potrošnike usmerijo v cenejše plačilne metode.

2.1.3. Različne prakse zaračunavanja nadomestil med državami članicami

Doplačila (nadomestila za uporabo določenih plačilnih instrumentov) so bila prvotno zasnovana kot orodje, s katerim bi lahko trgovci potrošnike usmerjali v cenejše ali učinkovitejše plačilne instrumente. Vendar niso privedla do želenih rezultatov. Trenutno polovica držav članic EU dovoljuje zaračunavanje doplačil, medtem ko je v drugih državah članicah prepovedano. To povzroča precejšnjo zmedo in škodo za potrošnike pri e-trgovanju.

2.1.4. Pravna praznina za nekatere ponudnike spletnih plačilnih storitev

Od sprejetja direktive o plačilnih storitvah leta 2007 so se pojavile nove storitve na področju spletnih plačil, kot so tretji ponudniki, ki ponujajo odrejanje plačil prek spletnega bančništva. Te storitve predstavljajo učinkovito alternativo karticam pri plačevanju prek spleta, saj so običajno cenejše za trgovce in dostopne številnim potrošnikom, ki nimajo kreditne kartice. Vendar sta dostop tretjih oseb do podatkov potrošnikov pri spletnem bančništvu in dejstvo, da obstoječi zakonodajni okvir ne zajema teh novih storitev, privedla do vrste pomislekov.

2.1.5. Vrzeli v področju uporabe in nedosledna uporaba direktive o plačilnih storitvah

Države članice direktivo o plačilnih storitvah zaradi določenih izvzetij, ki jih vsebuje, različno razlagajo in uporabljajo. Merila za izvzetja iz direktive o plačilnih storitvah se zdijo presplošna ali zastarela glede na tržne trende, države članice pa si jih različno razlagajo. To zlasti velja za izvzetja za zastopnike, omejene mreže, plačilne transakcije, ki se odredijo s telekomunikacijsko napravo, in neodvisne ponudnike storitev na bankomatih. Vrzeli v področju uporabe direktive o plačilnih storitvah obstajajo tudi za plačila, pri katerih se ena stran plačilne transakcije nahaja zunaj EGP, in plačila v valutah, ki niso valuta EU.

2.2. Posledice

Opredeljeni problemi vplivajo na potrošnike, trgovce, nove ponudnike plačilnih storitev in trg kot celoto.

2.2.1. Neenaki konkurenčni pogoji za ponudnike storitev / plačilne institucije

V interesu uveljavljenih ponudnikov na trgu, zlasti bank in kartičnih shem, je povečati ali vsaj zaščititi prihodke iz naslova kartičnih plačil, zlasti iz medbančnih provizij. Zato se ponudniki storitev, ki ponujajo plačilne rešitve z nižjimi medbančnimi provizijami ali brez njih, soočajo s precejšnjimi težavami pri vstopu na trg.

Poleg tega vrzeli na področju standardizacije in interoperabilnosti preprečujejo konkurenco med uveljavljenimi ponudniki ter ustvarjajo nove ovire za vstop novih in inovativnih ponudnikov plačilnih storitev na trg.

2.2.2. Negativne posledice za uporabnike plačilnih storitev (potrošnike, trgovce)

Banke pri potrošnikih spodbujajo uporabo dragih kartic, kot so kartice „premium“. Če trgovci takšnih kartic ne morejo zavrniti ali njihove uporabe zaračunati neposredno potrošnikom, te stroške prenesejo na vse potrošnike prek višjih cen za blago in storitve, ki jih ponujajo. To škoduje družbi. Na drugi strani so lahko številni manjši trgovci prisiljeni zavrniti plačilo s karticami zaradi visokih nadomestil, ki jih zaračunajo pridobitelji prodajnih mest (in katerih glavni sestavni del je medbančna provizija).

2.2.3. Majhna čezmejna aktivnost

Zaradi pomanjkanja interoperabilnosti, zlasti za debetne kartice ali plačila na podlagi spletnega bančništva, so potrošniki pri spletnem nakupovanju v drugi državi večinoma omejeni na drage kreditne kartice. To verjetno prispeva k dejstvu, da je leta 2011 34 % potrošnikov v EU blago in storitve prek spleta naročalo v domači državi, samo 10 % pa jih je izdelke naročalo v drugih državah.[2]

Za trgovce je izbira pridobitelja prodajnih mest pogosto omejena na domače uveljavljene ponudnike storitev. Tudi velika evropska maloprodajna podjetja imajo težave s koriščenjem storitev, ki jih ponujajo pridobitelji prodajnih mest v drugi državi članici. To vodi do zamujenih priložnosti za ekonomije obsega in racionalizacijo poslovanja za trgovce.

2.2.4. Razpršene in omejene inovacije

Zaradi tehničnih razlik med oblikami nacionalnih plačil in infrastrukturami zanje je poslovanje novih udeležencev na trgu ali obstoječih ponudnikov plačilnih storitev, ki želijo ponuditi inovativne storitve, omejeno na nacionalni trg. To omejuje potencial za ekonomije obsega, tako v smislu zmanjšanja stroškov kot možnih prihodkov, in s tem odvrača začetne naložbe. Takšno okolje, razdrobljeno zaradi državnih meja, bi lahko privedlo tudi do zaostankov pri inovacijah v Evropi v primerjavi z drugimi regijami, na primer ZDA in azijsko-pacifiško regijo.

3. Razlogi za ukrepanje EU

Integriran trg EU za elektronska plačila malih vrednosti prispeva k cilju iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji, ki določa vzpostavitev notranjega trga. Koristi integracije trga vključujejo večjo konkurenco med ponudniki plačilnih storitev in večjo izbiro, inovacije in varnost za uporabnike plačilnih storitev, zlasti potrošnike.

Integriran trg plačil, ki temelji na omrežjih, ki se raztezajo čez nacionalne meje, že po svoji naravi zahteva pristop na ravni Skupnosti, ker morajo biti načela, pravila, postopki in standardi, ki se uporabljajo, skladni v vseh državah članicah, da bi se dosegla pravna varnost in enaki konkurenčni pogoji za vse udeležence na trgu. Možno ukrepanje na ravni EU je zato skladno z načelom subsidiarnosti.

4. Cilji politike

Opredeljenim problematičnim področjem sta skupna dva splošna cilja. Prvi je zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse kategorije ponudnikov plačilnih storitev, kar bo povečalo izbiro, učinkovitost, preglednost in varnost plačil malih vrednosti. Drugi je olajšati čezmejni dostop do inovativnih kartičnih, spletnih in mobilnih plačilnih storitev tako, da se zagotovi notranji trg za vsa plačila malih vrednosti. Iz tega izhaja šest konkretnih ciljev:

- obravnava vrzeli na področju standardizacije in interoperabilnosti za kartična, spletna in mobilna plačila;

- odprava ovir za konkurenco, zlasti za kartična in spletna plačila;

- uskladitev praks v EU v zvezi z zaračunavanjem plačilnih storitev in usmerjanjem potrošnikov pri njihovi uporabi;

- zagotovitev, da so nove oblike plačilnih storitev zajete v regulativnem okviru;

- zagotovitev dosledne uporabe zakonodajnega okvira (direktive o plačilnih storitvah) v vseh državah članicah;

- zaščita interesov potrošnikov z razširitvijo regulativne zaščite na nove plačilne poti in inovativne plačilne storitve.

5. Možnosti politike

Opredeljenih je bilo več možnosti politike. Povzete so v spodnji tabeli (ohranjene možnosti so v krepkem tisku). Drugi možni ukrepi, ki obravnavajo probleme manjšega pomena ali zagotavljajo, da so glavne možnosti politike popolnoma učinkovite, pri tem pa kot taki nimajo pomembnega učinka (pomožni in podrobnejši ukrepi), so podrobno opisani v oceni učinka.

Razdrobljenost trga

Šibke ureditve upravljanja

1. Brez spremembe politike.

2. Samoregulativen organ, ki ga ustanovijo udeleženci na trgu.

3. Formalen organ, ustanovljen na podlagi pravnega akta sozakonodajalcev.

Vrzeli na področju standardizacije in interoperabilnosti

1. Brez spremembe politike.

2. Povečanje standardizacije prek okvira za upravljanje plačil (kartična plačila).

3. Mandat Evropski organizaciji za standardizacijo (mobilna plačila).

4. Vzpostavitev obveznih tehničnih zahtev z zakonodajo.

Neučinkovita konkurenca na nekaterih področjih kartičnih in spletnih plačil

Medbančne provizije

1. Brez spremembe politike.

2. Omogočanje čezmejnega pridobivanja prodajnih mest in regulacija ravni čezmejnih medbančnih provizij.

3. Mandat državam članicam za določanje domačih medbančnih provizij na podlagi skupne metodologije.

4. Določitev skupne ravni medbančnih provizij na ravni EU na osnovi najvišje dovoljene zgornje meje.

5. Izvzetje komercialnih kartic in kartic, ki jih izdajo tristranske sheme.

6. Regulacija nadomestil, ki se zaračunajo trgovcem.

Omejevalna poslovna pravila

1. Brez spremembe politike.

2. Prostovoljna odprava pravila spoštovanja vseh kartic (Honour All Cards Rule – HACR) s strani kartičnih shem.

3. Prepoved (dela) pravila spoštovanja vseh kartic.

Različne prakse zaračunavanja nadomestil med državami članicami

1. Brez spremembe politike.

2. Prepoved zaračunavanja doplačil v vseh državah članicah.

3. Dovoljenje zaračunavanja doplačil v vseh državah članicah.

4. Naložitev obveznosti trgovcem, da vedno ponujajo vsaj en široko uporabljan način plačevanja brez doplačil.

5. Prepoved doplačil za plačilne instrumente z reguliranimi medbančnimi provizijami.

Pravna praznina za nekatere ponudnike plačilnih storitev

Dostop do informacij o razpoložljivosti sredstev za nove kartične sheme in druge tretje ponudnike

1. Brez spremembe politike.

2. Opredelitev pogojev za dostop, opredelitev pravic in obveznosti tretjih ponudnikov, razjasnitev razdelitve odgovornosti.

3. Dovoljenje tretjim ponudnikom, da dostopajo do informacij v skladu s pogodbenim sporazumom z banko, ki vodi račune.

Vrzeli v področju uporabe in nedosledna uporaba direktive o plačilnih storitvah

Negativni obseg področja uporabe direktive o plačilnih storitvah

1. Brez spremembe politike.

2. Posodobitev in pojasnitev področja uporabe izvzetij iz direktive o plačilnih storitvah (zastopniki in omejene mreže).

3. Izbris izvzetij (plačilne transakcije, odrejene prek telekomunikacijskih naprav, in bankomati neodvisnih ponudnikov).

4. Zahteva, da ponudniki plačilnih storitev, ki uporabljajo izvzetja, zaprosijo za dovoljenje pristojnih organov.

Transakcije, pri katerih se ena stran nahaja zunaj EGP, in plačila v valutah, ki niso valuta EU

1. Brez spremembe politike.

2. Polna razširitev na vse transakcije, pri katerih se ena stran nahaja zunaj EGP, in vse valute.

3. Selektivna razširitev nekaterih pravil direktive o plačilnih storitvah na transakcije, pri katerih se ena stran nahaja zunaj EGP, in na vse valute.

Med deležniki obstaja soglasje o (1) prednostih ustrezne ravni tehnične standardizacije in s tem interoperabilnosti na področju kartičnih, spletnih in mobilnih plačil; (2) potrebi po jasnih pravilih za večstranske medbančne provizije in drugih poslovnih pravilih, da bi se zagotovila pravna jasnost in enaki konkurenčni pogoji na trgu kartic[3]; (3) pomembnosti zajetja storitev odreditve plačil, ki jih zagotavljajo tretji ponudniki, v regulativnem okviru; (4) potrebi po uskladitvi praks, povezanih z usmerjanjem potrošnikov, zlasti zaračunavanja doplačil; (5) razširitvi in razjasnitvi področja uporabe direktive o plačilnih storitvah.

6. Učinki

Priporočene možnosti politike naj bi:

- zmanjšale razdrobljenost trga s prizadevanji za standardizacijo in novimi ureditvami upravljanja,

- odpravile ovire za konkurenco na področju kartičnih plačil, zlasti z regulacijo medbančnih provizij, odpravo omejevalnih poslovnih pravil in izboljšanjem dostopa do trga;

- omejile možnosti za zaračunavanje doplačil s strani trgovcev na instrumente izven področja uporabe regulacije medbančnih provizij,

- zagotovile pravni okvir v zvezi z dostopom do informacij o sredstvih s strani tretjih ponudnikov,

- močno zmanjšale regulativne vrzeli in nedoslednosti v direktivi o plačilnih storitvah.

Opredeljeno vprašanje || Priporočena možnost || Gospodarski učinki na ravni EU

Upravljanje in standardizacija

Ureditve upravljanja || Prek formalnega organa (Evropski svet za plačila malih vrednosti). || Večja vključenost deležnikov. Zanemarljivi stroški.

Standardizacija kartičnih plačil || Prek okvira za upravljanje plačil (znotraj Evropskega okvira za plačila malih vrednosti). || Prispeva k popolnoma integriranemu trgu plačilnih kartic. Koristi ocenjene na 4 milijone EUR, predvsem za podjetja in potrošnike.

Standardizacija mobilnih plačil || Prek Evropske organizacije za standardizacijo. || Povečuje obseg transakcij z mobilnimi plačili. Ocenjeno: 68 % več transakcij v primeru standardizacije.

Medbančne provizije (za kartična plačila)

Regulacija medbančnih provizij (1. faza) || Omejitev višine najvišjih dovoljenih medbančnih provizij (tako pri knjiženjih v breme kot v dobro) in omogočanje izbire medbančne provizije za čezmejne transakcije (prek čezmejnega pridobivanja prodajnih mest, glej spodaj). || Prihranki pri poslovanju za velike trgovce.  Ocenjeno na 3 milijarde EUR letno.

Regulacija medbančnih provizij (2. faza) || Omejitev višine najvišjih dovoljenih medbančnih provizij za debetne in kreditne kartice na največ 0,2 % oziroma 0,3 %. || Prihranki pri poslovanju za vse trgovce, ki sprejemajo kartice. Ocenjeno na 6 milijarde EUR letno. Del teh prihrankov bi se lahko prenesel na potrošnike.

Medbančne provizije – glavni spremljajoči ukrepi

Čezmejno pridobivanje prodajnih mest || Odprava ovir za čezmejno pridobivanje prodajnih mest v kartičnih shemah in zakonih. || Prihranki pri poslovanju za velike trgovce, ki se ocenjujejo kot del 3 milijard EUR (če bi bil ukrep podprt z regulacijo čezmejnih medbančnih provizij).

Omejevalna poslovna pravila || Prepoved (dela) pravila spoštovanja vseh kartic in pravila o nediskriminaciji. || Prihranki pri poslovanju za vse trgovce, ki sprejemajo kartice. Ocenjeno na 0,6–1,7 milijarde EUR letno, do 0,5 milijarde EUR v primeru predlaganih omejitev višine medbančnih provizij. Del teh prihrankov bi se lahko prenesel na potrošnike.

Različne prakse zaračunavanja nadomestil med državami članicami || Prepoved zaračunavanja doplačil za plačilne instrumente z reguliranimi medbančnimi provizijami. || Prihranki za potrošnike: do 731 milijonov EUR letno.

Vrzel v področju uporabe in nedosledna uporaba direktive o plačilnih storitvah

Dostop do informacij o razpoložljivosti sredstev s strani tretjih ponudnikov || Opredelitev pogojev za dostop do informacij o razpoložljivosti sredstev, opredelitev pravic in obveznosti tretjih ponudnikov, razjasnitev razdelitve odgovornosti. || Prihranki za trgovce, če storitve tretjih ponudnikov nadomestijo kreditne kartice pri spletnih transakcijah, ocenjeni na 0,9–3,5 milijarde EUR letno. Veliko nižje provizije za vse nove kartične sheme (15–75 %). Nova rešitev za spletna plačila za potrošnike, vključno s tistimi, ki nimajo kreditne kartice.

Negativni obseg področja uporabe (izvzetja) || Ponovna opredelitev področja uporabe za zastopnike in omejene mreže. Vključitev transakcij, ki se odredijo prek informacijske / mobilne tehnologije in bankomatov neodvisnih ponudnikov, v področje uporabe. Zahteva po pridobitvi dovoljenja pristojnih organov za izvzete storitve. || Stroški za zadevne ponudnike plačilnih storitev ocenjeni na 128–193 milijonov EUR (enkratni stroški). Koristi ni mogoče kvantitativno oceniti, vendar vključujejo boljšo zaščito potrošnikov, večjo varnost plačil in enake pogoje za konkurente.

Pozitivni obseg področja uporabe (transakcije, pri katerih se ena stran nahaja zunaj EGP, in transakcije v valutah, ki niso valuta EU) || Selektivna razširitev (naslova III in IV) področja uporabe direktive o plačilnih storitvah na transakcije, pri katerih se ena stran nahaja zunaj EGP, in transakcije v valutah, ki niso valuta EU. || Zanemarljivi stroški. Koristi direktive o plačilnih storitvah razširjene na plačilne transakcije z ocenjeno skupno vrednostjo 60 milijard EUR letno za približno 32 milijonov uporabnikov plačilnih storitev.

Učinki za deležnike:

Poleg zgoraj omenjenih neposrednih gospodarskih koristi:

Potrošniki bodo pridobili predvsem s povečano izbiro med načini plačila, zlasti s storitvami tretjih ponudnikov in mobilnimi plačili, strožjimi pravili za varstvo potrošnikov in večjo vključenostjo v upravljanje plačil malih vrednosti.

Trgovci bodo imeli svobodo pri sprejemanju načinov plačila (ker bodo lahko po novem zavrnili drage kartice), imeli bodo koristi od večje standardizacije (npr. z racionalizacijo terminalov za odčitavanje kartic) in možnosti za čezmejno/centralno pridobivanje prodajnih mest.

Novi udeleženci na trgu na ponudbeni strani bodo pridobili enake konkurenčne pogoje in dostop do trga (npr. tretji ponudniki in nove kartične sheme) ter uživali koristi reguliranih medbančnih provizij.

Obstoječi ponudniki plačilnih storitev in kartične sheme: banke in kartične sheme bo prizadelo možno zmanjšanje prihodkov zaradi reguliranih medbančnih provizij, soočale pa se bodo tudi s konkurenco novih udeležencev na trgu. Vendar je verjetno, da bodo na srednji in dolgi rok pridobile zaradi večje standardizacije in precej večjega obsega kartičnih plačil kot do zdaj (ker bo veliko več trgovcev, predvsem majhnih, začelo sprejemati kartice).

7. Predlagani regulativni instrumenti

Številni predlagani ukrepi politike se lahko obravnavajo v okviru revizije direktive o plačilnih storitvah. To zlasti velja za področja, ki jih direktiva zajema že zdaj, npr. dostop do trga za tretje ponudnike, doplačila in pravila za plačilne institucije. Drugi ukrepi, zlasti regulacija medbančnih provizij in pomožni ukrepi, bi se obravnavali v temu namenjeni uredbi.

K nekaterim od zgoraj obravnavanih ukrepov bi se lahko pristopilo brez poseganja v zakonodajo, npr. z vključitvijo evropskih organizacij za standardizacijo.

[1]           http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2007:319:0001:0036:SL:PDF

[2]           http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/information_society/data/main_tables

[3]           Zlasti zaradi številnih postopkov o konkurenci.