52013JC0031

Elementi strateškega odziva EU na izzive v Gvinejskem zalivu

POVZETEK

Države, ki mejijo na obalo Gvinejskega zaliva, se soočajo z izzivi, ki bremenijo vse afriške države. Toda vse večji obseg različnih nevarnosti v zadnjem času, ki izhajajo iz pomanjkanja nadzora nad obalnimi vodami in slabega nadzora dostopa in varnosti vzdolž same obale, pomeni poseben izziv za države v tej regiji[1]. Posledica tega je rast kriminalnih in terorističnih dejavnosti, ki prav tako pomenijo naraščajočo grožnjo za EU.  To skupno sporočilo zato vsebuje pregled celotnega obsega nevarnosti, tveganj, ki jih ta nevarnost prinaša za obalne države in EU, ter potencialne ukrepe, ki jih lahko EU z mednarodno skupnostjo sprejme za pomoč tem državam pri reševanju tega problema. 

Nevarnosti

Nevarnosti različnih oblik so pogosto povezane z nevarnostmi v sosednjih državah in skupaj vodijo k širjenju kriminalnih dejavnosti, kar pomeni tveganje za stabilnost ali učinkovitost teh držav ter zmanjšuje njihove možnosti za uspešen gospodarski razvoj ali zmanjšanje revščine, za kar se zavzema EU.  Obstajajo tri ločene vrste nevarnosti:

(a) tiste, ki prežijo izključno na morju, vključno z nezakonitim ribolovom, nezakonitim odlaganjem odpadkov, piratstvom in oboroženimi ropi na morju[2].

(b) tiste, ki prihajajo z morja na kopno, zlasti trgovanje z mamili, orožjem, ponarejenim blagom ter trgovina z ljudmi, ki pogosto poteka v drugo smer.  

(c) nevarnosti za z morjem povezane gospodarske dejavnosti, ki prihajajo s kopnega, zlasti glede dejavnosti pridobivanja nafte in plina na morju, vključno z jemanjem talcev, krajami („oskrbovanje z gorivom“) in kriminalnimi dejanji v pristaniščih.

Če ne bomo ukrepali glede teh nevarnosti, bodo naraščale do te mere, da bodo oškodovani lokalni in mednarodni interesi.

Skupni afriški in evropski interesi

EU in države te regije imajo pomembne skupne interese. Ta regija ima dolgo obalo in bogate vire, ki so ključnega pomena za lokalno zaposlovanje in kupno moč ter za trgovino z Evropo. Vzdržnost vseh morskih virov, tudi ribolovnih, je ključna skrb lokalnih skupnosti in evropskih potrošnikov. Varne svetovne plovne poti so nujne za trgovino in neoviran ribolov. Velik delež energetske oskrbe EU prihaja iz te regije, zato je treba pred fizičnimi napadi zaščititi tako vlagatelje kot zaposlene.  Narkotiki in drugo nezakonito blago, s katerim se trguje vzdolž obale in prek kopenskih meja, vedno bolj ogrožajo lokalne skupnosti in povzročajo težave z gorivom v Evropi.

Glavni cilj EU je torej pomagati državam te regije — mnoge med njimi so zelo nestabilne — da dosežejo mir, varnost in blaginjo na podlagi uspešnega in legitimnega razvoja svojih gospodarstev in institucij, v skladu z Afriško strukturo za mir in varnost (APSA) in splošno politiko EU; krepijo politično soglasje, ki omogoča in spoštuje afriško lastništvo ter usklajuje obstoječe programe v celovit pristop k regionalnemu razvoju in varnosti.  Izkušnje iz drugih delov Afrike, zlasti z območja Afriškega roga, Sahela in velikih jezer, kažejo, da je zgodnje preventivno ukrepanje ob tesnem usklajevanju z državami v regiji in afriškimi regionalnimi organi, veliko bolj stroškovno učinkovito kot kasnejše odpravljanje nepravilnosti.  Izkušnje so tudi pokazale, kako pomembno je vključiti vse vidike za večji kumulativni učinek, namreč politični vidik, vidik dobrega upravljanja/boja proti korupciji, varnosti, institucionalni vidik, gospodarski in razvojni vidik. 

Odziv

EU lahko navedena tveganja zmanjša tako, da pomaga državam okrepiti vladavino prava in „dobro upravljanje“ v regiji, med drugim z izboljšavami v pomorski upravi, dejavnosti policije pri kazenskem pregonu, mornarici, vojski, obalni straži, carini in službah za priseljevanje.

Ker pomorske meje še vedno niso v celoti določene in jih je zato težko nadzorovati ter so zato v celoti prepustne, je krepitev sodelovanja med obalnimi državami in nastajajočimi regionalnimi usklajevalnimi mehanizmi bistvena izhodiščna točka.  EU lahko tudi podpira države v regiji, da izpolnijo svoje mednarodne obveznosti kot države zastave in obalne države.

Zato se predlaga, da EU, vključno s svojimi institucijami, delegacijami in državami članicami, v sodelovanju z drugimi mednarodnimi organizacijami in lokalnimi partnerji sprejme celovit pristop, ki se bo osredotočal na štiri posebne cilje:

1. Oblikovanje skupnega razumevanja resnosti nevarnosti v Gvinejskem zalivu in potrebe, da to nevarnost skupaj obravnavajo države v regiji in mednarodna skupnost. 

2. Pomoč vladam iz te regije, da vzpostavijo stabilne institucije, pomorske uprave in zmogljivosti za zagotovitev pomorske ozaveščenosti, varnosti in vladavine prava vzdolž obale.

3. Podpiranje uspešnega gospodarstva v tej regiji v skladu z nacionalnimi in regionalnimi razvojnimi strategijami, za ustvarjanje delovnih mest in pomoč ranljivim skupnostim za boljšo odpornost in zoperstavljanje kriminalu oziroma nasilju. 

4. Krepitev struktur sodelovanja med državami v regiji in regionalnim organizacijam, da sprejmejo potrebne ukrepe za zmanjšanje nevarnosti na morju in kopnem.

NARAVA IN RAZVOJ NEVARNOSTI

Geografsko območje, na katerega se nanaša to skupno sporočilo, obsega 6 000 km obale, od Senegala do Angole, vključno s Kapverdskimi otoki in otokoma Sao Tome in Principe, kar zajema dve geografski, politični in gospodarski regiji: Gospodarsko skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Gospodarsko skupnost srednjeafriških držav (ECCAS), ki sta obe vključeni v Komisijo Gvinejskega zaliva (GGC) in Afriško unijo (AU).

V zadnjem desetletju so se države zahodne in centralne Afrike soočale s kombinacijo dinamične gospodarske rasti in krepitve upravljanje v nekaterih državah oziroma slabšanja v drugih.  Nekatere države so na dobri na poti do statusa držav s srednje visokim dohodkom, druge pa še vedno čaka dolga pot v boju proti revščini, v skladu z razvojnimi cilji tisočletja (MDG).  Vendar so oboje lahko ogrožene zaradi vse večje nestabilnosti in kriminala v Gvinejskem zalivu; nestabilnost ali gospodarske motnje pa bodo neposredno vplivale na Evropsko unijo.

Organizirani kriminal v obliki trgovine z mamili, ljudmi, orožjem, surovimi diamanti, ponarejenimi zdravili, nezakonitimi odpadki[3], v obliki kibernetske kriminalitete in s tem povezanega pranja denarja, se pogosto odvija kot vmesni člen med poroznimi kopenskimi in morskimi mejami v Gvinejskem zalivu.  Tihotapske poti se pogosto prekrivajo z območji nestabilnosti in kriznimi območji ter terorizmom v Sahelu in severni Nigeriji. Trgovina z drogami, zlasti kokainom in orožjem[4], je imela pomembno vlogo pri slabitvi institucij upravljanja v več državah zahodne Afrike, zlasti v Gvineji Bissau.  V nekaterih primerih je ta dejavnost postala dodaten vir prihodka za teroristične skupine v Sahelu. Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) ocenjuje, da je vrednost kokaina, ki je bil odpremljen iz Zahodne Afrike v Evropo, samo v letu 2011 znašala 1,25 milijarde dolarjev, in da je bila večina nezakonitih migrantov, bodisi kot žrtve trgovine z ljudmi ali ne, namenjena v Evropo.  V drugih nezakonitih trgovinah se trguje s kakavom, bombažem, lesom, indijskimi oreščki, zlatom in diamanti[5].

Piratstvo in oboroženi ropi na morju so druga rastoča nevarnost.  Pomorsko trgovino v in iz Gvinejskega zaliva v veliki meri izvaja EU. Ta regija je eden od strateških pomorskih interesov EU. V Gvinejskem zalivu je naenkrat povprečno 30 plovil, ki so pod zastavo EU oziroma v njeni lasti. V zadnjem desetletju je bilo poročano o 551 napadih in poskusih napadov, večina se jih je zgodila na območju nacionalnih jurisdikcij, medtem ko se jih je manj kot 20 % zgodilo v mednarodnih vodah, največ od njih leta 2012 ob obalah Nigerije in Toga.   Večina teh napadov se zgodi, ko so ladje privezane ali ko so namenjene k naftnim ploščadim na morju ali skladiščnim plovilom oziroma ko jih zapuščajo.  Vendar bi se po zadnjih ocenah nevarnost lahko prestavila dlje od obale, podobno kot pristop, ki ga uporabljajo somalski pirati, ki uporabljajo matične ladje za napade v mednarodnih vodah. Obstaja strah, da bi pirati oponašali način delovanja piratov z Afriškega roga, in sicer jemanje talcev med pomorščaki za še večje odkupnine. Zaskrbljujoča je tudi nepredvidljiva uporaba nasilja zoper posadko, vključno z uporabo strelnega orožja.

Kraja nafte in „petro-piratstvo“ vključujeta oboje, pretočitev goriva z enega plovila na drugega („bunkering“) in ugrabitev tankerjev za krajo nafte.  Po nedavnih ocenah Nigerija na dan izgubi približno 100 000 sodčkov, ki se nato prodajo naprej na črnem trgu. Tarča piratov in oboroženih kriminalnih skupin so tudi vlačilci, ki prevažajo naftne delavce na ploščadi. Te dejavnosti zmanjšujejo prihodke vladam, povečujejo gospodarske stroške varovanja in odvračajo nadaljnje naložbe.  Osredotočanje na varnost naftne in petrokemične industrije je zelo pomembno ne le v Nigeriji (ki je bila do sedaj žarišče dogajanja), ampak še širše od obale Ekvatorialne Gvineje, Gane, Kameruna, Republike Kongo, Gabona, Čada, Liberije in Angole[6]. Razlitja nafte ob sami kraji nafte pogosto še povečajo škodo za obalna okolja in s tem za ribištvo in kmetijski način preživljanja.   

Nezakonit ribolov:  Ribolov ostaja pomembna gospodarska dejavnost v več državah Gvinejskega zaliva in pomeni npr. 25–30 % prihodka Mavretanije; 25–30 % izvoza Senegala; in 25–40 % prihodkov države Gvineja Bissau, po podatkih Svetovne banke in Organizacije za prehrano in kmetijstvo.  Nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov (IUU) v Gvinejskem zalivu obalne države stane približno 350 milijonov USD letno, kar predstavlja resno okoljsko tveganje za staleže rib in nevarnost morebitne popolne zrušitve ribiške industrije. Za skupni ocenjeni ulov v Gvinejskem zalivu se domneva, da je do 40 % večji od sporočenega. Posledica tega so izgubljena znatna sredstva, prihodki, prehrana in sredstva za preživljanje. 

Brezposelnost v državah Gvinejskega zaliva je ocenjena na približno 40 %, stopnja brezposelnosti mladih pa več kot 60 %.  Za mlade ni zadostnih gospodarskih priložnosti v formalnem in zakonitem gospodarstvu. Poleg tega je negotovost v zvezi s preskrbo s hrano na podeželju spodbudila odseljevanje s podeželja v mesta, kar povzroča hitro rast urbanega prebivalstva, še večji pritisk na socialno in gospodarsko infrastrukturo, ki je že sedaj v težavah, ter ustvarja napetosti med mestnim prebivalstvom. Tako visoka stopnja brezposelnosti mlade sili v kriminalno dejavnost preprosto za preživetje, tako da postanejo pehota za pirate in kriminalne združbe, ali pa jih vodi v nezakonito migracijo v zelo nevarnih razmerah. 

INTERESI EU

EU ima velike gospodarske, razvojne, trgovinske in varnostne interese v Gvinejskem zalivu.  Njena zavezanost boju proti revščini in podpori gospodarskega razvoja je zapisana v Sporazumu iz Cotonouja.  EU je zavezana tudi k podpori trajnostnega izkoriščanja naravnih virov v regiji, vključno z ogljikovodiki in ribami.  Evropa približno polovico svojih energetskih potreb pokriva z uvozom, od tega skoraj 10 % nafte in 4 % naravnega plina izvira ravno iz Gvinejskega zaliva.  Nigerija, Angola, Ekvatorialna Gvineja in Gabon so pomembne dobaviteljice surove nafte, Nigerija pa zemeljskega plina.  Dejstvo, da je regija geografsko blizu Evrope in lahko dostopna po morju, pomeni primerjalno prednost pred Bližnjim vzhodom glede potreb po nafti. Evropa pa ostaja glavni izvozni trg za druge regionalne proizvode, vključno z gozdarskimi, kmetijskimi in mineralnimi viri[7].

Regija je vse bolj privlačna za evropske naložbe, ne samo v naravne vire, ampak tudi v sektorje potrošniškega blaga in storitev ter mobilne telefonije.  S tem je povezano tudi dejstvo, da je ta regija vse bolj pomembna kot potencialni trg za izvoz, saj je gospodarska rast regije vse hitrejša.  Vse to ustvarja vedno večji skupni interes za partnerstvo za spodbujanje gospodarske rasti in večjega števila delovnih mest z zagotovitvijo varnosti in stabilnosti.

Prav tako je v interesu EU spodbujanje stabilnosti v Gvinejskem zalivu, da zaščiti svoje državljane pred grožnjami, kot so droge, terorizem, piratstvo in oboroženi ropi, ter drugimi oblikami kriminala, ki izvirajo iz te regije. 

KAJ JE BILO STORJENO

V zadnjih 5 letih je bilo v zvezi s temi nevarnostmi več različnih pobud na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni:

- Dve resoluciji Varnostnega sveta ZN o piratskih napadih in oboroženih ropih v Gvinejskem zalivu[8], s katerima je bila opredeljena potreba po sprejetju „celovitega pristopa, ki bi ga države v regiji vodile za odpravljanje nevarnosti piratstva in oboroženih ropov na morju v Gvinejskem zalivu in njihovih vzrokov“, ter potreba po nadgradnji „obstoječih nacionalnih, regionalnih in zunajregionalnih pobud za okrepitev pomorske varnosti in zaščite v Gvinejskem zalivu“.  Obe resolucij se osredotočata na spodbujanje vzdrževanja miru in stabilnosti na splošno v regiji Gvinejskega zaliva.

- Pod okriljem G8 je bila sprejeta pobuda Prijatelji skupine Gvinejskega zaliva (FOGG) za krepitev pomorske varnosti v Gvinejskem zalivu, katere članica je EU.  Osredotoča se na pomen afriškega lastništva; povezave med gospodarskim razvojem in varnostjo; pomen usklajevanja in izmenjave informacij ter potrebo po celovitem odzivu, ki vključuje upravljanje in pravosodje.

- EU obravnava nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov (ribolov IUU) z izvajanjem Uredbe IUU in sporazumi EU o partnerstvu v ribiškem sektorju s številnimi obalnimi državami Zahodne in Centralne Afrike, tudi s pomočjo ribiških plovil EU, ter podpira razvoj/izboljšanje upravljanja in kontrole v ribiškem sektorju.  

- Regionalni organizaciji ECOWAS in ECCAS sta sprejeli politike delovanja in začeli izvajati posebne ukrepe, v glavnem zaradi mednarodnega pritiska in mednarodne podpore. Organizacija ECOWAS je leta 2008 sprejela celovit okvir za preprečevanje krize, ki med drugim obravnava vprašanja čezmejne in pomorske varnosti, začela s pobudo „Načrt Praia“, ki obravnava vse večji problem drog, ter sprejela Strategijo za boj proti terorizmu in izvedbeni načrt. Organizacija ECCAS je leta 2008 sprejela celostno strategijo za pomorsko varnost in vzpostavila CRESMAC (Območni center za pomorsko varnost v Srednji Afriki). Afriška unija je leta 2012 sprejela Afriško celostno pomorsko varnostno strategijo (Strategija 2050 AIM).

- Posamezne države v Gvinejskem zalivu so začele uporabljati večja sredstva  in razvijati strategije v partnerstvu za boj proti organiziranemu kriminalu na morju in na kopnem, kot so npr. skupne patrulje (operacija „Blaginja“) Zvezne republike Nigerije in Republike Benin.

- Povečanje podpore iz dvostranskih programov držav članic EU in od drugih mednarodnih partneric, kot so ZDA, Brazilija, Kitajska, Indija, Južna Afrika in druge, za oblikovanje politike, usklajevanje in krepitev institucionalnih zmogljivosti. Podpora s strani držav članic EU je že sedaj zelo velika, zlasti kar zadeva krepitev zmogljivosti ključnih ustanov in storitev.

- Vrh voditeljev držav Gvinejskega zaliva, ki je potekal 24. in 25. junija 2013 v Yaoundéju, se je končal s:

(a) sprejetjem „Kodeksa ravnanja o preprečevanju in zatiranju piratstva ter oboroženih ropov ladij ter nezakonite pomorske dejavnosti v Zahodni in Centralni Afriki“, ki bo ponovno pregledan v 3 letih[9].

(b) sprejetjem memoranduma o soglasju (MoU) o pomorski varnosti in zaščiti v Zahodni in Centralni Afriki, ki so ga podpisale organizacije ECCAS, ECOWAS in GGC in določa ustanovitev strokovne skupine za pripravo akcijskega načrta za nadaljnje ukrepanje za izvajanje Kodeksa ravnanja.

(c) odločitvijo o tem, da bo znotrajregionalni koordinacijski center (kot je določeno v MoU) v Yaoundéju. To bo mehanizem za nadzor nad izvajanjem, pod okriljem Afriške unije (AU).

V smislu opredelitve strateških zahtev in potrebnih politik je bilo torej opravljenega veliko dela. Vendar pa sta izvajanje močno omejevala zmanjšanje sredstev, vrzel v zvezi s stopnjo nadaljnjih naložb, potrebnih za zaustavitev trenda rasti organiziranega kriminala, pa je še vedno velika.

POT NAPREJ

Na vrhu voditeljev v Yaoundéju je bila izražena trdna zavezanost posameznih držav, regionalnih organizacij in GGC, da bodo sodelovali, in z mednarodnimi partnerji, da bodo vzpostavili regionalno pomorsko varnost v najširšem smislu[10]. Sledenje načrtom tega vrha je zato koristno izhodišče za pristop EU.

 Pristop EU mora temeljiti na treh temeljih:

- partnerstvu z državami Gvinejskega zaliva, njihovimi regionalnimi organizacijami in drugimi mednarodnimi organizacijami, ki so dejavne v regiji (ECOWAS, ECCAS, GGC, pomorska organizacija za Zahodno in Centralno Afriko (MOWCA), ter uradi ZN za Centralno in Zahodno Afriko, UNOCA in UNOWA, ter mednarodnimi organizacijami, vključno z AU, agencijami ZN, kot so Mednarodna pomorska organizacija (IMO), ter INTERPOL, Svetovna carinska organizacija (WCO) in drugi);

- celovitem pristopu k reševanju težav, da se zagotovi, da bodo vprašanja varnosti, razvoja in upravljanja vključena v enotni strateški okvir;

- uporabi pridobljenih spoznanj iz naših strategij v drugih regijah Afrike.

EU predlaga celostni pristop k vprašanjem upravljanja in vsem varnostnim tveganjem in izzivom na kopnem in na morju, ki bo zajel vse vidike mednarodnega organiziranega kriminala na področju pomorstva, kot je določeno v kodeksu ravnanja, podpisanega v Yaoundéju, odpravljanje vzrokov in spodbujanje regionalnega miru, varnosti, stabilnosti, dobrega upravljanja in razvoja. Podpiranje upravljanja meja, vladavine prava, spreminjanje pravnih in varnostnih okvirov, zagotavljanje dostopa do sodnega varstva in spoštovanje človekovih pravic, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter nezakonitim migracijam, so bistveni sestavni deli dolgoročnega dela, ki ga je treba opraviti. Gospodarsko upravljanje je prav tako ključnega pomena, kot npr. boljše upravljanje in družbena udeležba pri izkoriščanju naravnih virov, vključno z nafto, ribištvom in drugimi dejavnostmi. Drugi pomembni elementi bi morali vključevati nadaljevanje dela na podlagi obstoječih uspešnih ukrepov EU in učenje iz izkušenj EU iz strategij Sahela in Afriškega roga; sodelovanje na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni, s posameznimi državami ali skupinami držav, ki imajo politično voljo za ukrepanje (in spodbujanje drugih, da se pridružijo).

 Ob upoštevanju navedenega se bo pristop EU osredotočil na naslednje štiri cilje: 

Cilj 1 – Oblikovanje skupnega razumevanja resnosti nevarnosti v Gvinejskem zalivu in potrebe, da to nevarnost skupaj obravnavajo države v regiji in mednarodna skupnost.

Treba je razviti trdno in dejansko podlago za oblikovanje politik in ukrepov, spodbuditi občutek lastništva med afriškimi državami ter spodbuditi politično voljo za obvladovanje teh problemov.  Prav tako bo ta pristop omogočil EU, da bo bolje ocenila stroške in koristi ukrepov.

Sodelovanje s ključnimi zainteresiranimi stranmi v državah in regionalnimi organizacijami, vključno z organizacijami civilne družbe, nevladnimi organizacijami (NVO), regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in zasebnim sektorjem, bo zagotovilo celovito sliko resnosti nevarnosti, lažje prepoznavanje priložnosti in sprejemanje prednostnih nalog. 

Možni ukrepi:

- izboljšanje zbiranja podatkov (zdaj se poroča le o 30-50 % pomorskih incidentov) in izmenjave informacij;

- ugotavljanje geografskih in tematskih prednostnih območij za usmeritev odziva EU, tudi v sodelovanju z drugimi mednarodnimi akterji;

- odpravljanje širših vzrokov nestabilnosti, v skladu s stopnjo tveganja, z uporabo orodij, kot so sistem zgodnjega opozarjanja na konflikte in ocenjevanje tveganja konfliktov ter strategije EU o človekovih pravicah;

- zagotavljanje usklajevanja tematskih (varnost, promet s prepovedanimi drogami in boj proti terorizmu) in geografskih politik/strategij;

- vzdrževanje tesnih stikov z zasebnim sektorjem, zlasti industrijskim sektorjem, sektorjem malega priobalnega ribolova in sektorjem rudarstva, ter ladjarskimi družbami, da se zagotovi, da vlade upoštevajo njihova stališča.

- podpiranje dialoga s civilno družbo, industrijo in vladami.

Cilj 2 - Pomoč regionalnim vladam pri vzpostavljanju institucij in zmogljivosti za zagotovitev varnosti in vladavine prava.

Prilagodljive nacionalne (in regionalne) institucije, ki se lahko trajnostno spoprijemajo z grožnjami, so bistvenega pomena za učinkovit boj proti mrežam organiziranega kriminala.  Te institucije morajo biti motivirane za preprečevanje kriminala, imeti pooblastila in vire za to ter tehnične zmožnosti, tudi na specializiranih področjih. EU ima izkušnje in sredstva za pomoč pri vzpostavljanju lokalnih zmogljivosti in bi morala spodbujati potrebno politično podporo prek političnega dialoga.

Med te institucije spadajo:

- politične institucije (npr. parlamenti, organi za izvedbo volitev, politične stranke), ki lahko drugim institucijam zagotovijo pooblastila za posredovanje in ustrezen pravni okvir za izvedbo tega;

- varnostne ustanove (npr. notranje varnostne sile, obalna straža, pristaniške uprave, carinski organi in vojaške — kopenske, morske in zračne sile, vse s pooblastili za zbiranje informacij), ki lahko izvajajo dejavnosti spremljanja in po potrebi ukrepajo za zaščito trgovskih poti in naftnih inštalacij ter preprečijo nezakonite dejavnosti, kot sta trgovina s prepovedanimi drogami in trgovina z ljudmi.  Vzpostaviti je treba ustrezen pravni okvir in politično odgovornost, da se zagotovi jasne odgovornosti v zvezi s hudimi kaznivimi dejanji na kopnem ali morju.  Na posebnih področjih je treba okrepiti zmogljivosti, zlasti kjer so najšibkejše (npr. boj proti piratstvu na morju ali odkrivanje drog).

- institucije vladavine prava (npr. policija, sodišča in zapori, vključno s specializiranimi sodišči npr. na področju carin in ribolova), ki lahko a) zagotovijo, da se osumljence preiskuje, izvede sodne postopke zoper njih in ustrezno kaznuje v skladu z zakonom in ob spoštovanju standardov človekovih pravic, b) omogočijo dostop do sodnega varstva in varstva človekovih pravic (tudi za žrtve trgovine z ljudmi); za spodbujanje reforme pravosodja in notranjih zadev. Nekatere ključne razsežnosti na tem področju sta neodvisnost in zaščita sodnikov in preiskovalnih pravosodnih uradnikov, forenzične zmogljivosti za pridobivanje dokazov za sodišče ter zmanjšanje uporabe nezakonitih metod zasliševanja.

- institucije gospodarskega in okoljskega upravljanja: nacionalni organi morajo zmanjšati korupcijo, kjer obstaja, preprečiti pranje denarja prek nacionalnih finančnih institucij, preprečiti podkupljivim in nesposobnim upravljavcem naravnih virov, da bi sklepali pogodbe, ter zagotoviti, da se pri poslih smotrno ravna z okoljem. 

- nadzorne institucije in civilna družba (na primer prek splošnega revizorja, varuha človekovih pravic, protikorupcijskih institucij, medijev, nevladnih organizacij, strokovnih skupin, lokalnih skupin), ki lahko spodbudijo dobro upravljanje in vladavino prava, da odpravijo možnosti za vzpostavitev mreže organiziranega kriminala.

EU bi si morala prizadevati za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, civilno družbo in mediji, da pomaga državljanom, da te institucije ohranijo odgovorne.

Možni ukrepi:

a) izboljšanje vladavine prava z okrepitvijo nacionalnih organov kazenskega pregona in sodstva; izboljšanje morskih in kopenskih zmogljivosti nadzora; podpiranje krepitve medagencijskega in regionalnega usklajevanja v boju proti drogam in organiziranemu kriminalu, varnostnega in pravosodnega sodelovanja, izmenjave podatkov ter čezmejnih skupnih ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi; podpiranje razvoja celostne pomorske strategije Afrika 2050 in izboljšanje spremljanja in poročanja o kršitvah pomorske varnosti, vključno z zbiranjem dokazov za pregon;

b) izboljšanje gospodarskega in okoljskega upravljanja z razvojem ali izvajanjem pravnih okvirov za ribolov in izkoriščanje rudnin na morju, vključno s sistemi dovoljenj za gospodarski ribolov; sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva, in drugimi ključnimi organi pri zagotavljanju spoštovanja mednarodnega prava in regionalnih standardov; sodelovanje z zasebnim sektorjem – vključno z naftno in pomorsko industrijo za spodbujanje ukrepov odgovornosti gospodarskih družb in posvetovanj s civilno družbo in lokalnimi skupnostmi.

Cilj 3 – Podpora razvoju uspešnega gospodarstva v obalnih državah, da bodo sposobne zagotavljati osnovne storitve, zaposlitvene možnosti in zmanjšanje revščine za svoje državljane.

Več držav Gvinejskega zaliva je nestabilnih in najmanj razvitih (NRD), z nizkimi ključnimi kazalniki razvoja, kot so pričakovana življenjska doba, zdravje in pismenost. Razširjena revščina, slabo upravljanje in nerazvitost lahko spodbudijo pojavljanje kriminalnih dejavnosti. Ustvarjanje zakonitih in trajnostnih delovnih mest za mlade bi lahko pripomoglo k odpravi nekaterih osnovnih vzrokov negotovosti v mnogih državah Gvinejskega zaliva.

Razvojna politika EU, vključno z Agendo EU za spremembe, daje prednost pomoči za najrevnejše države, zlasti za nestabilne države. Ključna vprašanja v agendi za spremembe obsegajo dobro upravljanje, vključujočo in trajnostno rast, kmetijstvo, varno preskrbo s hrano, čisto energijo, in izboljšanje odpornosti na posledice podnebnih sprememb. Kar zadeva prehrano, trgovino, gospodarski razvoj in zaposlovanje, je pomen izboljšanja upravljanja sektorja ribištva, zlasti malega priobalnega ribolova, očiten.[11]

Možni ukrepi:

- nadaljevanje in razširitev sedanjih prizadevanj za izboljšanje zakonodaje in upravljanja ključnih industrij v državah Gvinejskega zaliva, vključno z ribištvom in ekstraktivnim sektorjem;

- povečanje udeležbe skupnosti v lokalnem gospodarskem razvoju in podpiranje skupnosti prek širjenja dostopa do energije in osnovnih storitev;

- sodelovanje z državami Gvinejskega zaliva, regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva, mednarodnimi organizacijami in drugimi ključnimi zainteresiranimi stranmi, da se izboljša zakonodaja in upravljanje ribištva in ekstraktivnih dejavnosti.

Cilj 4 – Vzpostavitev struktur sodelovanja med državami v regiji, da se zagotovi učinkovito ukrepanje preko meja na morju in na kopnem.

Pomen izmenjave informacij in sodelovanja med različnimi agencijami in akterji (javnimi in zasebnimi) je bistven pri oblikovanju trdnega načrtovanja in usklajevanja med njimi, zlasti s ključnimi regionalnimi organizacijami; ECOWAS, ECCAS in GGC. Širša usklajevalna vloga Afriške unije je dokazala svojo vrednost v Afriškem rogu in regionalne organizacije v Gvinejskem zalivu jo vse bolj cenijo.  Sodelovanje EU mora podpreti to povezovanje in usklajevanje prizadevanj. 

Možni ukrepi:

- izboljšati načrtovanje, usklajevanje in komuniciranje med regionalnimi partnerji; pomagati regionalnim organizacijam, da bodo bolj sodelovale pri izpolnjevanju načrtov vrha voditeljev v Yaoundéju;

- opredeliti, kako lahko aktivni partnerji, kot so ZDA, Kanada, Japonska, Kitajska, pa tudi ZN, Svetovna banka in druge večstranske organizacije/institucije pozitivno vplivajo, z vključitvijo Gvinejskega zaliva v naš politični dialog s temi partnerji;

- v okviru političnih dialogov EU z državami in regionalnimi organizacijami in drugimi regionalnimi organi bi bilo treba redno ocenjevati varnost na morju in na kopnem ter razvoj razmer, trendov in potreb;

- podpreti organizacije ECOWAS, ECCAS, GGC in Afriško unijo pri njihovih prizadevanjih za notranje usklajevanje z njihovimi državami članicami in med seboj ter z zunanjimi partnerji.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Čeprav je bilo na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni sprejetih nekaj obetavnih ukrepov, pa obseg, raznolikost in spreminjajoča se narava kriminalnih dejavnosti in zapletenost osnovnih težav zahtevata veliko več pozornosti na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni. Ta pristop je povsem v skladu z nacionalno politiko zmanjševanja revščine in regionalnimi pobudami in jih dopolnjuje, ter je tudi v sinergiji z ukrepi, ki se izvajajo s pomočjo sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju in ukrepi za izvajanje Uredbe IUU. Jasno je, da se ukrepi v zvezi z različnimi cilji, kot so določeni v tem okviru, lahko vzajemno krepijo in dopolnjujejo.

Vendar bo treba uskladiti vse te različne pobude tako v regiji kot med institucijami EU v Bruslju ter s programi držav članic EU in mednarodno skupnostjo. Naša raven ambicij, čeprav so obsežne in obsegajo vse gospodarske, socialne, upravljavske, varnostne in razvojne izzive, je pravi pristop v tej fazi.

Treba se bo osredotočiti na področja, na katerih je EU lahko najbolj učinkovita. V skladu s sklepi vrha voditeljev v Yaoundéju obstaja možnost za dvig podpore regionalnim usklajevalnim platformam pod afriškim vodstvom, ki se razvijajo.

Navsezadnje bo s tem strateškim okvirom mogoče bolje oceniti in načrtovati sodelovanje EU s svojimi partnerji v Gvinejskem zalivu, ki bo bolj koherentno. Dejstvo, da se EU zdaj osredotoča na boljše usklajevanje, bo pomembno vplivalo na varnost, zaupanje vlagateljev, blaginjo, zagotavljanje sredstev za preživljanje, okolje in oskrbo z energijo.

[1] Vključiti je treba tudi številne sosednje neobalne države, katerih oskrba je odvisna od obalnih gospodarskih dejavnosti.

[2] Mednarodno pravo razlikuje med primeri „piratstva“, ki se zgodijo v mednarodnih vodah, in primeri „oboroženega ropa na morju“, ki se zgodijo v teritorialnih vodah.

[3] Primeri nezakonitega odlaganja odpadkov vključujejo herbicide in pesticide, razlitje nafte, neobdelane industrijske odpadke, vključno z jedrskimi in aerosolnimi onesnaževalci.

[4] Urad UNODC tudi ugotavlja, da je v regiji Gvinejskega zaliva v obtoku 5–7 milijonov kosov orožja malega kalibra in lahkega strelnega orožja.

[5] Diamanti so prispevali k netenju konfliktov v regiji, kar je privedlo do uvedbe sheme certifikatov v okviru procesa Kimberley (KP), da sporni diamanti ne bi prišli na mednarodne trge.

[6] Poročilo Evropskega parlamenta, avgust 2011, EP 433.768: „Vplivi dejavnosti naftnih podjetij na okolje, zdravje in razvoj v podsaharski Afriki“ se osredotoča na izkušnje iz Angole in Nigerije.

[7] Na primer železova ruda (Nigerija, Gabon in Kamerun), diamanti (Gvineja, Liberija, Sierra Leone), mangan (Gabon), boksit (Gvineja), kobalt in les (Kamerun) ter kakav (Gana, Slonokoščena obala).

[8] RVSZN (2011) 2018 in (2012) 2039.

[9] Kodeks temelji na IMO Kodeksu ravnanja za Zahodni Indijski ocean, ki ga je IMO sprejela v Džibutiju. Njegove glavne značilnosti so poseben poudarek na izmenjavi informacij in usklajevanju, ki ju omogoča določena nacionalna kontaktna točka v vsaki državi, ter številni regionalni nadnacionalni in medregionalni pomorski varnostni centri za usklajevanje in jasna zaveza držav, da bodo razglasile svoje izključne gospodarske cone in izvajale svoje zakonodaje, tudi glede ribolova, piratstva in oboroženih ropov na morju, varstva okolja, odlaganja odpadkov in mineralnih virov ter nafte. Kodeks bo ostal pod okriljem Afriške unije, ne pa IMO, za večje afriško lastništvo.  Kodeks je za zdaj neobvezen.

[10] EU opredeljuje pomorsko varnost v členu 2(5) Uredbe 725/2004 kot skupek preventivnih ukrepov, namenjenih zaščiti ladijskega prometa in pristanišč pred grožnjo namernih protizakonitih dejanj.

[11] Za EU obstajajo tudi velike potencialne koristi od krepitve lokalnih zmogljivosti za ohranjanje in upravljanje staleža rib v obliki Izboljšane perspektive za ribolovne flote EU in povečane varnosti morskih cest zaradi boljšega lokalnega nadzora.