12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/79

—

ob upoštevanju sporočil Komisije z naslovom „Predhodno usklajevanje načrtov za pomembne reforme ekonomske politike“ (COM(2013)0166) in „Uvedba instrumenta za konvergenco in konkurenčnost“ (COM(2013)0165),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o prihodnjih zakonodajnih predlogih za ekonomsko in monetarno unijo (O-000060/2013 – B7-0204/2013),

—

ob upoštevanju Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (v nadaljevanjem besedilu: fiskalni pakt) z dne 2. marca 2012,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 13. in 14. decembra 2012,

—

ob upoštevanju Načrta Komisije za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo z dne 28. novembra 2012,

—

ob upoštevanju poročila predsednika Evropskega sveta z dne 5. decembra 2012 z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 s priporočili Komisiji o poročilu predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ (1) (v nadaljnjem besedilu: poročilo Marianne Thyssen),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 s priporočili Komisiji o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v evroobmočju (2) (v nadaljnjem besedilu: Feiovo poročilo),

—

ob upoštevanju uredb (EU) št. 1176/2011 in (EU) št. 1175/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 (v nadaljnjem besedilu: šesterček),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. …/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah za spremljanje in ocenjevanje osnutkov proračunskih načrtov ter zagotavljanje zmanjšanja čezmernega primanjkljaja držav članic v euroobmočju in ob upoštevanju Uredbe (EU) št. …/2013 o okrepitvi gospodarskega in proračunskega nadzora v državah članicah euroobmočja, ki so jih prizadele ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo (v nadaljnjem besedilu: dvojček),

—

ob upoštevanju skupne izjave predsednika Komisije Joséja Manuela Barrosa in podpredsednika Komisije Ollija Rehna ob tristranskem dogovoru o zakonodajnem dvojčku o okrepitvi ekonomskega upravljanja v euroobmočju z dne 20. februarja 2013 (referenca: MEMO/13/126),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker države članice podpisnice v skladu s členom 11 fiskalnega pakta „zagotovijo, da bodo o vseh večjih reformah ekonomskih politik, katerih izvajanje načrtujejo, predhodno razpravljale in jih po potrebi medsebojno uskladile,“ in nadalje, da pri takšnem „usklajevanju sodelujejo institucije Evropske unije, kot to zahteva pravo Evropske unije“;

B.

ker bi morala biti pogodba v skladu s členom 16 fiskalnega pakta vključena v pravni okvir Evropske unije v največ petih letih „na podlagi ocene izkušenj z njenim izvajanjem“ in ker sporočili Komisije COM(2013)0165 in COM(2013)0166 ter morebitni nadaljnji zakonodajni predlogi podpirajo ukrepe v tej smeri;

C.

ker je Parlament že v Feiovem poročilu iz leta 2010 priporočal, da je treba „določiti posebne postopke in zahtevo za države članice, zlasti za tiste v evroobmočju, da obvestijo druga drugo in Komisijo, preden sprejmejo odločitve o gospodarski politiki s pričakovanimi znatnimi učinki prelivanja, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje notranjega trga ter ekonomsko in monetarno unijo“;

D.

ker izjava, ki je priložena dvojčku, poziva k oblikovanju bistveno okrepljenega okvira za gospodarski in fiskalni nadzor in za nadaljnji razvoj fiskalne zmogljivosti Evrope za pravočasno izvajanje strukturnih reform, ki spodbujajo trajnostno rast in podpirajo načelo, da bi morali biti ukrepi za večjo odgovornost in gospodarsko disciplino združeni z večjo solidarnostjo, ter tesnejše povezovanje pri odločanju na področjih politik, kot so davki in trg dela, kot pomemben instrument solidarnosti; ker ta izjava poudarja načelo, da morajo biti ukrepi za okrepljeno usklajevanje gospodarske politike tesno povezani s solidarnostjo;

E.

ker je v odstavku 11 poročila Marianne Thyssen poudarjeno, da „prava EMU“ ne more biti omejena na sistem pravil, pač pa zahteva povečano proračunsko zmogljivost na podlagi posebnih lastnih sredstev;

F.

ker poročilo Marianne Thyssen vsebuje ugotovitev, da imajo kakovostne evropske statistike bistveno vlogo v samem jedru novega gospodarskega upravljanja in pri glavnih procesih, da je treba kot predpogoj zavarovati dejansko neodvisnost evropskega statističnega sistema na nacionalni in ravni Unije in da bo prehod na javne računovodske standarde, ki se bodo v vseh državah članicah uporabljali enotno, bistveno dopolnilo k večjim izvršilnim pooblastilom Komisije pri preverjanju kakovosti nacionalnih virov, uporabljenih za določanje podatkov o nacionalnem dolgu in primanjkljaju v docela uveljavljeni fiskalni uniji;

1.

priznava prizadevanja Komisije za nadaljnji napredek na področju makroekonomske politike v Uniji z nadgradnjo šesterčka in dvojčka; hkrati pa poudarja, da mora imeti izvajanje novega okvira prednost pred morebitnimi novimi predlogi;

2.

poudarja, da mora biti vzpostavitev izvedbenega mehanizma, ki bi temeljil na spodbudi, za povečanje solidarnosti, kohezije in konkurenčnosti tesno povezana z dodatnimi ravnmi usklajevanja ekonomskih politik, na kar je Komisija opozorila v okviru izjave, priložene dvojčku, skladno z „načelom, v skladu s katerim bi koraki proti večji odgovornosti in ekonomski disciplini vključevali tudi večjo solidarnost“;

3.

poudarja, da morajo morebitni dodatni predlogi imeti jasno dodano vrednost glede na že obstoječe instrumente, kot so instrumenti kohezijske politike;

4.

poudarja, da prizadevanja za usklajevanje ne smejo zabrisati pristojnosti različnih ravni sprejemanja odločitev;

5.

ponovno poudarja, da upravljanje v EU ne sme posegati v pravice Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, zlasti kadar je predviden prenos suverenosti; poudarja, da ustrezna legitimnost in odgovornost zahtevata demokratične odločitve in da ju morajo nacionalni parlamenti in Evropski parlament zagotavljati na nacionalni ravni ter na ravni EU; opozarja na načelo iz sklepov Evropskega sveta iz decembra 2012, da „splošni cilj ves čas ostaja zagotavljanje demokratične legitimnosti in odgovornosti na ravni sprejemanja in izvajanja odločitev“; poudarja, da bi se morali mehanizmi za predhodno usklajevanje ter instrumenti za konvergenco in konkurenčnost uporabljati v vseh državah, ki so sprejele evro kot svojo valuto, druge države pa bi morale imeti možnost, da se jim trajno priključijo; poziva Komisijo, naj v prihodnjih zakonodajnih predlogih predvidi, da bo za nacionalne parlamente obvezen postopek potrjevanja in bodo socialni partnerji bolje vključeni v ekonomsko usklajevanje;

6.

meni, da sporočili nista bili objavljeni ob pravem času; poziva Komisijo, naj v okviru evropskega semestra predstavi predlog za sprejetje kodeksa za doseganje konvergence, ki bo temeljil na strategiji Evropa 2020 in bo vseboval tudi močan socialni steber;

7.

poudarja, da mora Komisija v celoti upoštevati vlogo Parlamenta kot sozakonodajalca; je razočaran, ker nedavni sporočili o ekonomski in monetarni uniji ne odražata stališča, ki ga je Evropski parlament zastopal pri pogajanjih o poglabljanju ekonomske in monetarne unije in ker sporočili s tem, ko predlagata dialoško strukturo, predvidevata zelo omejen parlamentarni nadzor; poudarja, da je Parlament kot zakonodajni in proračunski organ enakopraven Svetu;

8.

je razočaran, da se posamezna področja politik sporočil osredotočajo predvsem na cenovno konkurenčnost in ne vključujejo izogibanja davkom ter socialne in zaposlovalne razsežnosti;

9.

poudarja, da bi bilo treba zakonodajne predloge v zvezi s sporočiloma obravnavati v rednem zakonodajnem postopku;

10.

meni, da je uradno predhodno usklajevanje reform ekonomske politike na ravni EU pomembno in bi moralo biti okrepljeno v okviru metode Skupnosti, zadevati pa da bi moralo nacionalne ekonomske reforme, določene v nacionalnih programih reform z dokazljivimi morebitnimi učinki prelivanja; meni, da bi moralo biti vsako takšno predhodno usklajevanje prilagojeno instrumentom semestra EU za uskladitve ekonomske politike iz člena 2a Uredbe (EU) št. 1175/2011 in po potrebi oblikovano v povezavi z novimi instrumenti, ki temeljijo na solidarnosti in spodbudi;

11.

meni, da mora globlje povezovanje predhodnega usklajevanja in postopkov odločanja na področju politik na ravni Unije temeljiti na trdni osnovi uradnih statistik in zlasti, da nadaljnje proračunsko usklajevanje znotraj Unije zahteva konsolidirane podatke o javnih financah Unije, držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti; zato meni, da bi Komisija morala v prihodnje zakonodajne predloge vključiti uvedbo takšnih konsolidiranih podatkov;

12.

obžaluje nejasne formulacije in preveč ohlapne opredelitve nekaterih predlaganih filtrov za pomembne reforme ekonomske politike, kot je ta, da je treba upoštevati tudi politično ekonomijo; zahteva, da se dodajo novi in posebni filtri, ki bodo temeljili na instrumentih evropskega semestra in strategije EU 2020, da se ugotovijo ključne reforme, pri tem pa upoštevajo nacionalne posebnosti in spoštuje načelo subsidiarnosti;

13.

poudarja, da bi se morali mehanizmi, vzpostavljeni za predhodno usklajevanje, uporabljati za vse države članice euroobmočja in biti dostopni vsem državam članicam Unije, hkrati pa bi morali upoštevati močnejšo soodvisnost držav članic euroobmočja; meni, da bi državam članicam, ki so vključene v program, moralo biti dovoljeno, da prostovoljno sodelujejo;

14.

poziva, naj bodo načrti za reforme pregledni in vključujoči ter naj se objavijo; nadalje poziva, naj socialni dialog, ki vključuje zainteresirane strani v družbi, v okviru razprav o predhodnem usklajevanju igra osrednjo in izrazito vlogo;

15.

poziva k skrbnemu načrtovanju procesa, prek katerega bi obveščali Komisijo in bi lahko komentirala načrtovane reforme, preden so dokončno sprejete;

16.

poziva, naj se ta novi instrument za usklajevanje prav tako vključi v proces evropskega semestra in naj se Evropskemu parlamentu podeli vloga pri zagotavljanju demokratične odgovornosti;

17.

poudarja, da bi si morali v okviru predhodnega usklajevanja prizadevati, da ne bi zadušili nacionalnih prizadevanj za reforme, pač pa zagotovili, da pri reformah ne bi prihajalo do zamud, razen če bi njihovi učinki prelivanja zadostovali za ponovno oceno reform;

18.

meni, da bi moral vsak novi predlagani instrument za konvergenco in konkurenčnost temeljiti na pogojenosti, solidarnosti in konvergenci; meni, da bi bilo treba takšen instrument vzpostaviti šele po opredelitvi socialnih neravnovesij in potrebi po pomembnih dolgoročnih in trajnostnih strukturnih reformah na osnovi ocene koherence med kodeksom za doseganje konvergence in nacionalnimi izvedbenimi načrti, z ustrezno uradno vključitvijo Evropskega parlamenta, Sveta in nacionalnih parlamentov;

19.

poudarja, da bi se morali predvideni instrumenti za konvergenco in konkurenčnost uporabljati za vse države članice euroobmočja in biti dostopni vsem državam članicam Unije, hkrati pa bi morali upoštevati močnejšo soodvisnost držav članic euroobmočja; meni, da bi moralo biti državam članicam, ki so vključene v program, dovoljeno, da prostovoljno sodelujejo;

20.

meni, da je izredno pomembno zagotoviti, da bo ta novi instrument sprejet po rednem zakonodajnem postopku in bo temeljil na metodi Skupnosti ter da bo zagotovil ustrezni nadzor Evropskega parlamenta, tako da bo omogočil sprejetje ustreznih proračunskih sredstev za vsak posamezni primer;

21.

poudarja, da bi moralo letno poročanje o izvajanju nacionalnega programa in njegovo spremljanje temeljiti na okrepljenem evropskem semestru brez poseganja v proračunski nadzor EU;

22.

meni, da bi moral biti instrument za konvergenco in konkurenčnost sredstvo za zagotovitev večje fiskalne zmogljivosti in biti usmerjen k pogojni podpori strukturnim reformam, da bi se povečali konkurenčnost, rast in socialna kohezija, zagotovilo tesnejše usklajevanje ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic ter preprečila neravnotežja in strukturna odstopanja; ocenjuje, da bi takšni instrumenti lahko bili podlaga za pravo fiskalno zmogljivost;

23.

poudarja, da bi ta proračunska sredstva seveda lahko uporabljale zgolj tiste države članice, ki so k njim tudi prispevala;

24.

je razočaran, ker sporočili s tem, ko predvidevata pogodbe med EU in državami članicami, ne spoštujeta enotnega evropskega pravnega reda; meni, da je izraz „pogodbeni dogovori“ neustrezen, saj mehanizem, ki ga predvidevata sporočili ni pogodba javnega ali zasebnega prava v ožjem pomenu, pač pa izvedbeni mehanizem, ki temelji na spodbudi, za usklajevanje ekonomskih politik;

25.

poudarja, da morajo države članice oblikovati načrte reform in v to ustrezno vključiti svoje nacionalne parlamente v skladu z notranjo ustavno ureditvijo in v sodelovanju s Komisijo, ob tem pa v celoti spoštovati načelo subsidiarnosti in potrebo po ohranitvi ustreznega manevrskega prostora za nacionalno izvajanje in demokratične procese znotraj vsake države članice;

26.

opozarja, da bi državljani lažje sprejeli morebitne kratkoročne negativne učinke izvajanja strukturnih reform, zlasti socialne in politične težave, in bi te lahko ublažili, če bi se vzpostavil spodbujevalni mehanizem, ki bi podpiral reforme; nadalje navaja, da bi moral biti ta mehanizem financiran z novim instrumentom, ki ga bi v skladu z metodo Skupnosti vzpostavili in urejali kot sestavni del proračuna EU, vendar zunaj zgornjih meja večletnega finančnega okvira, da se zagotovi polna vključenost Evropskega parlamenta kot zakonodajnega in proračunski organa;

27.

navaja, da sprejeti ukrepi niti kratkoročno ne bi smeli negativno vplivati na socialno vključenost, pravice delavcev, zdravstveno varstvo in druga socialna področja;

28.

poudarja, da bi se morali pri instrumentu izogibati težavam moralnega tveganja; meni, da Komisija v tem smislu ne bi smela odlašati z reformami dokler niso upravičene do finančne podpore, in da instrument ne zagotavlja spodbud za reforme, ki bi bile izvedene tudi brez podpore Unije;

29.

poudarja, da se instrument ne bi smel prekrivati s kohezijsko politiko;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.