52013DC0785

Uvod

Finančna in gospodarska kriza je pokazala, da so v Evropi potrebne korenite strukturne reforme. Komisija je zato uvedla ambiciozen program za boljše delovanje enotnega trga. V aktih za enotni trg I in II je predstavljen sklop zakonodajnih predlogov in drugih ukrepov za spodbuditev rasti in zaposlovanja v Evropi. Poleg tega je Komisija nedavno izdala predloge za dodatno podporo dokončni vzpostavitvi enotnega digitalnega trga. Za učinkovito sprostitev potenciala enotnega trga in njegovo ustreznost za 21. stoletje je treba čim prej sprejeti vse preostale predloge.

Vendar za dobro delovanje enotnega trga reforma zakonodajnega okvira EU ni dovolj. Da bodo lahko državljani, potrošniki in podjetja učinkovito izkoristili prednosti enotnega trga, morajo predpisi delovati tudi v praksi. Potrebno je odločno in usklajeno prizadevanje, da se zagotovi dobro delovanje trgov in odstranijo preostale ovire.

Pet let po začetku krize se že kažejo znaki okrevanja. Mnoge države članice so kljub kratkoročnim tendencam k zaščiti nacionalnih trgov sprejele ukrepe za uveljavitev reform in ustvarjanje boljših tržnih pogojev.

Cilj tega poročila je, da se v okviru strategije Evropa 2020 pregleda, kako enotni trg deluje v posameznih državah članicah. Poročilo ocenjuje, kje je bil od začetka krize dosežen napredek, in ugotavlja, kje še ostajajo ozka grla, ter na podlagi tega določa sklop prednostnih nalog politike. Poročilo tako prispeva k splošnim prednostnim nalogam, določenim v letnem pregledu rasti Komisije za leto 2014, in nadaljnji opredelitvi priporočil za posamezne države v okviru evropskega semestra.

Kot lanskoletno poročilo je tudi to poročilo osredotočeno na ključna področja, na katerih je potencial rasti največji, in sicer storitve, omrežja in digitalno gospodarstvo. Storitveni sektorji hitro rastejo in ustvarjajo največ delovnih mest. Kljub doseženemu napredku so potrebni nadaljnji koraki za sprostitev celotnega potenciala storitvenega sektorja. Ker so storitve močno povezane z drugimi sektorji gospodarstva, zlasti proizvodnjo, so hkrati potrebni ukrepi za dodatno izboljšanje delovanja notranjega trga za industrijske proizvode. Čeprav notranji trg za blago deluje uspešno, mora EU zagotoviti, da bo njegov pravni okvir še naprej ustrezal svojemu namenu v globaliziranem svetu, v katerem so inovacije ključnega pomena in se izdelki zelo hitro razvijajo. V ta namen bo Komisija do konca leta predstavila pregled o notranjem trgu za industrijske proizvode.

V letošnjem poročilu je obravnavano tudi delovanje finančnega sektorja, saj sta boljši dostop do financiranja in večja povezanost finančnih trgov bistvena za ponovno vzpostavitev zaupanja in financiranje realnega gospodarstva.

Omrežja so še vedno temelj gospodarstva. E-komunikacije, energetika in prometne dejavnosti skupaj predstavljajo 8,9 % dodane vrednosti in 6,1 % delovnih mest v EU-27 ter postajajo še pomembnejše.[1] Zagotavljajo tudi bistvene vložke v druge sektorje gospodarstva. Digitalni sektor je tudi pomembno gonilo produktivnosti, ustvarjalnosti in inovacij. V nekaterih velikih gospodarstvih (v državah G8, Južni Koreji in na Švedskem) je internetno gospodarstvo[2] v obdobju 2006–2011 predstavljalo okoli 21 % rasti BDP[3].

Del I tega poročila vsebuje analizo zgoraj navedenih ključnih sektorjev in določa več prednostnih nalog politike. V delu II so predstavljene bolj horizontalne ugotovitve o delovanju enotnega trga, ki temeljijo na analizi vrednostnih verig znotraj in zunaj EU. 

Del I – Stanje enotnega trga na ključnih področjih z največjim potencialom rasti

2.1. Izvajanje in izvrševanje – splošni pregled

· V sporočilu o boljšem upravljanju enotnega trga iz junija 2012[4] je bil najavljen sklop ukrepov za hiter napredek na ključnih področjih rasti. V Sporočilu se poziva k pristopu „ničelne tolerance“: države članice morajo zakonodajo EU, navedeno v Prilogi k Sporočilu, prenesti in izvajati hitro in pravilno, da se zaostanek pri prenosu in odstopanje od skladnosti zmanjšata na 0 %.

· Leto in pol pozneje je mogoče opaziti nekaj dobrih rezultatov (glej Prilogo). Kar zadeva zakonodajo iz Priloge k Sporočilu, ki obravnava področja finančnih storitev, enotnega digitalnega trga in prometa, se cilj ničodstotnega zaostanka pri prenosu spoštuje. Drugače je pri energetskem sektorju. Čeprav je več držav članic izboljšalo stanje na tem področju, mnoge države članice še vedno ne spoštujejo rokov za prenos, štiri pa niso prenesle kar treh od štirih zadevnih direktiv.

· V Sporočilu se poziva tudi k bolj odločnemu pristopu in izvrševanju na ključnih področjih. Kadar je očitno, da gre za kršitev ključnih delov zakonodaje, postopki za ugotavljanje kršitev v povprečju ne bi smeli trajati več kot 18 mesecev, sodbe Sodišča pa bi bilo treba v povprečju v celoti izvršiti najpozneje v 12 mesecih. Na več področjih so bili sprejeti ukrepi za odločen pregon morebitnih kršitev zakonodaje EU, rezultati takšnega pristopa pa so jasno vidni, na primer v storitvenem sektorju (glej spodaj). Kljub temu postopki za ugotavljanje kršitev v povprečju še vedno trajajo 29,4 meseca, nekateri postopki za ugotavljanje kršitev pa trajajo več kot 50 ali celo 84 mesecev. Stanje je veliko boljše na področjih energetike (15 mesecev) in prometa (15,4 meseca).

2.2. Trgi storitev

Učinkovitost trgov in ovire za povezovanje na ravni EU

Mnoge države članice izvajajo reforme v storitvenih sektorjih, da bi ti delovali bolje. V zadnjem letu so takšne reforme potekale zlasti v PT, ES, IT, GR in PL ter v manjšem obsegu v SI in CZ. Te reforme so spodbudila priporočila za posamezne države in programi, dogovorjeni z njihovimi vladami. Vendar so v več državah članicah, vključno z AT, BE, DE in FR, ki so prejele tudi priporočila za posamezne države za področje storitev, potrebne reforme.

Reforme je dodatno spodbudila ničelna toleranca Komisije za zagotovitev popolne skladnosti z direktivo o storitvah. V zadnjem letu je 13 držav članic uvedlo dodatne reforme kot odziv na pilotni program EU ali postopke za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija. Te reforme se večinoma nanašajo na omejitve glede komercialnih sporočil, zahtevo glede stalnega prebivališča ali ozemeljsko omejitev pooblastila.

Mnoge države članice so v okviru svojega splošnejšega prizadevanja, da podjetjem ponudijo celovite storitve e-uprave, nadalje razvile enotne kontaktne točke (vprašanja v zvezi z e-upravo so podrobneje obravnavana v razdelku o „digitalnih trgih“ spodaj). Podjetja za uspešno delovanje potrebujejo zanesljive in hitro dostopne informacije o regulativnih zahtevah in morajo imeti možnost, da ustrezne upravne postopke opravljajo prek spleta. To je cilj enotnih kontaktnih točk in nedavno sprejete listine o enotnih kontaktnih točkah. Nekatere enotne kontaktne točke so že del integriranih struktur e-uprave (EE, ES, DK, NL, UK, SE, LU). Nekatere druge države so v zadnjem letu dosegle napredek (BG, EL, FR). V BE, DE, LV, PL in RO je enotnim kontaktnim točkam kljub temu treba nameniti posebno pozornost, zlasti kar zadeva opravljanje postopkov prek spleta.

Ob upoštevanju navedenega ima enotni trg še vedno velik potencial za spodbujanje razvoja storitvenega sektorja. Ugotovitve o gibanjih, predstavljene v lanskoletnem poročilu, ki kažejo, da je bilo povezovanje trga storitev bistveno slabše kot povezovanje trga za blago, še vedno veljajo. Trgovinsko povezovanje na enotnem trgu za blago dejansko znaša približno 22 %, pri storitvah pa okoli 5 %.[5] Tudi potrošniki delovanje enotnega trga storitev ocenjujejo slabše kot enotni trg za blago.[6]

Ambicioznejši pristop k izvajanju direktive o storitvah bi lahko prinesel koristi za rast in ustvarjanje delovnih mest v EU. Z ukrepi, ki so jih države članice sprejele za izvajanje direktive o storitvah, se bo v obdobju 5–10 let BDP povečal za okoli 0,8 %. Že samo z ambicioznejšim izvajanjem direktive o storitvah bi lahko ustvarili dodatnega 0,6 %–2,6 % BDP.[7]

Hkrati je nedavni strokovni pregled izvajanja direktive o storitvah potrdil predhodno oceno[8], da mnoge države članice niso izvedle bistvenih preizkusov sorazmernosti za preostale zahteve v storitvenem sektorju[9]. Izvajanje takšnih preizkusov je nujno, da se oceni, ali so takšne omejitve upravičene in ali ni mogoče istih ciljev v javnem interesu doseči z manj omejevalnimi ukrepi. Posledično je še vedno preveč omejitev svobode ustanavljanja, kot so obveznost, da imajo družbe določeno pravno obliko, ali zahteve glede lastniških deležev in kapitalske zahteve. Te ovire lahko omejujejo ustanavljanje storitvenih podjetij po vsem enotnem trgu, ovirajo razvoj določenih poslovnih modelov ali omejujejo naložbe v tem sektorju, kar vpliva na rast in inovacije.

Razdrobljenost nacionalnih pravil na področju delovnega prava, obdavčitve, zdravja in varnosti, varstva potrošnikov ter pogodbenega prava je še vedno težava. V čezmejnem okviru to povzroča stroške za skladnost, ki prizadenejo zlasti mikropodjetja in mala podjetja.

Kar zadeva dostop do poklicnih dejavnosti, je več držav članic začelo izvajati reforme, vendar pri številnih poklicnih dejavnostih še vedno obstajajo vstopne omejitve. Vstopne omejitve imajo najpogosteje obliko zahtev po poklicnih kvalifikacijah ali omejitev glede dovoljenega števila ponudnikov storitev na trgu. Upravičiti jih je mogoče s potrebo po ohranjanju kakovosti storitev, zagotavljanju ustreznega tehničnega znanja strokovnega osebja in zaščiti potrošnikov pred zlorabami. Hkrati povzročajo znatne omejitve dostopa do strokovnih dejavnosti in njihovega izvajanja. Več držav članic je začelo izvajati preglede, da se oceni, ali bi bilo mogoče interese javnih politik uresničevati tudi brez omejitev dostopa na trg in konkurence. Portugalska izvaja obsežen pregled in reformo reguliranih poklicev. Italija je revidirala svoj horizontalni regulativni okvir. Španija je predstavila osnutek zakona, ki razmejuje pooblastila poklicnih zbornic v različnih sektorjih. Reforme posameznih sektorjev so začele izvajati PL, CZ in SI, napovedala pa jih je tudi DK. Komisija bo takšne preglede dodatno olajšala s postopkom medsebojnega ocenjevanja, ki je bil uveden z revidirano direktivo o poklicnih kvalifikacijah[10], tudi v državah, kjer so možnosti za dodatne reforme, kot so AT, DE in FR.

Kar zadeva zdravstvene storitve, morajo mnoge države članice še vzpostaviti nacionalne kontaktne točke z ustreznimi viri, prek katerih bodo lahko pacienti uresničevali svoje pravice do čezmejnega zdravstvenega varstva. Poleg pravic pacientov velik potencial predstavlja tudi prosti pretok strokovnega osebja in ponudnikov v sektorju zdravstvenih storitev.

V sektorju maloprodajnih storitev so se začele izvajati nekatere reforme, ki jih je treba nadaljevati, da se odpravijo preostale ovire za konkurenco, vključno z ovirami za ustanavljanje trgovskih podjetij. Finska je začela izvajati reforme za večjo konkurenco v maloprodajnem sektorju. Španija je izvedla reforme v zvezi z majhnimi maloprodajnimi mesti, vendar še vedno obstajajo omejitve glede večjih maloprodajnih mest. Čeprav je nekatere omejitve mogoče upravičiti s cilji v javnem interesu (npr. vplivi na okolje), je druge težje upravičiti, saj ovirajo predvsem konkurenco, kar ima negativne učinke za industrijo (modernizacija, učinkovitost) in potrošnike (manj izbire, višje cene). Čeprav je preverjanje gospodarskih potreb v direktivi o storitvah prepovedano, se še vedno izvaja v HU in NL ter v nekaterih regijah DE in ES. Komisija je izdala priporočila za posamezne države, in sicer za BE, DK, FI, FR, DE, HU in ES, da bi te države spodbudila k nadaljnjim reformam. Kot je Komisija napovedala v evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor[11], začenja širšo razpravo in izmenjavo najboljših praks na področju trgovskih podjetij med državami članicami.

Omejitve čezmejnega zagotavljanja blaga lahko vplivajo tudi na konkurenco na maloprodajnih trgih. Trgovci na drobno morda ne bodo vedno mogli izbrati dobaviteljev blaga po najugodnejših cenah v Evropi. Razlogi za določene razlike v cenah med nacionalnimi trgi so upravičeni, vendar se kažejo tudi ozemeljske omejitve ponudbe, ki preprečujejo nižje cene na nekaterih nacionalnih trgih (LU in BE), zlasti v primeru izdelkov z zaščitnim znakom. Komisija namerava v letu 2014 nadalje proučiti to tematiko, pri čemer se bo o domnevnih ozemeljskih omejitvah ponudbe posvetovala z zainteresiranimi stranmi, da se bo lahko odločila o možnih naslednjih ukrepih.

Potrošniki so včasih zaradi narodne pripadnosti ali kraja stalnega prebivališča še vedno omejeni pri nakupih izdelkov ali storitev na enotnem trgu ali pa morajo zaradi tega plačati višjo ceno, zlasti pri nakupih prek spleta. Takšno stanje zaznane diskriminacije morda ni vedno posledica objektivnih tržnih pogojev in vpliva na zaupanje potrošnikov v enotni trg.

Javni organi so veliki uporabniki storitev v Evropi. Pravilna, učinkovita in pregledna uporaba pravil za javna naročila ima pomembne koristi. Več držav članic je začelo izvajati reforme javnega naročanja[12], vključno z IT, GR, PT in ES. V mnogih državah članicah bi lahko ponudniki storitev in javni proračuni imeli dodatne koristi od skrajšanja trajanja postopkov, izboljšanja konkurence in preglednosti pri javnih razpisih, preprečevanja nepravilnosti (na primer z naložbami v profesionalizacijo uradnikov, odgovornih za javno naročanje, ali izboljšanjem na področju objavljanja obvestil o javnem naročilu) ter na splošno boljšega upravljanja na tem področju (na primer z boljšim spremljanjem, boljšim obveščanjem in širjenjem najboljših praks). Reforme so zlasti potrebne v BG, DE, HU, IT, MT in RO (vendar ne samo v teh državah), kot je bilo poudarjeno v priporočilih za posamezne države, naslovljenih na te države leta 2013. Poleg tega bi večja skladnost s pravili za javna naročila v sektorjih ravnanja z odpadki in IKT lahko ob izboljšani konkurenci na teh trgih omogočila pomembne prihranke glede na njun gospodarski pomen[13].

Prednostne naloge politike

Glede na navedeno se morajo države članice osredotočiti na naslednje ključne prednostne naloge:

· Sprejetje ambicioznejšega pristopa k izvajanju direktive o storitvah, in sicer s sistematičnim pregledom regulativnih okvirov, da se oceni nujnost in sorazmernost preostalih ovir. Posebno pozornost je treba nameniti omejitvam, ki so bile ugotovljene v okviru nedavnega strokovnega pregleda zahtev glede pravnih oblik in lastniških deležev.

· Ustrezno upoštevanje načel enotnega trga pri sprejemanju nacionalnih pravil, ki vplivajo na zagotavljanje storitev in ustanavljanje podjetij, kot so nacionalna pravila na področju obdavčitve, delovnega prava in varstva potrošnikov. Samo s celovitim pristopom k storitvam bo mogoče doseči bistven napredek pri povezovanju enotnega trga storitev.

· Poenostavitev zakonodaje za storitveni sektor, da bo v upravnem smislu enostavnejša za podjetja, zlasti za MSP. Močno orodje za dosego tega je e-uprava. Države članice morajo zato dodatno izboljšati delovanje enotnih kontaktnih točk, tako da jih vključijo v storitve e-uprave (glej tudi razdelek o „digitalnih trgih“ spodaj).

· Izkoriščanje priložnosti, ki jo zagotavljata preglednost in postopek medsebojnega ocenjevanja, in sicer s temeljitim pregledom omejitev na nacionalni ravni, ki vplivajo na dostop do reguliranih poklicev, in proučitvijo upravičenosti ohranitve takšnih omejitev glede na njihov odločilni vpliv na druge trge. Proučiti je treba možnost za manj omejevalne mehanizme, da se zaščitijo interesi potrošnikov in javni interesi.

· Okrepitev konkurence v celotnem storitvenem sektorju, vključno v sektorju maloprodajnih storitev, z odpravo omejitev. Odpraviti je treba zlasti omejitve glede trgovskih podjetij, ki niso nujne in sorazmerne, preostala preverjanja gospodarskih potreb pa je treba sistematično odpraviti.

· Spodbujanje preglednosti in ozaveščenosti o razlikah v cenah in pravicah potrošnikov po vsem enotnem trgu, zlasti prek evropskih potrošniških centrov in drugih pristojnih organov. Prizadevati si je treba za zmanjšanje neupravičene diskriminacije potrošnikov.

· Vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk za pomoč pacientom, ki potrebujejo zdravstveno varstvo v tujini.

· Prizadevanje za zmanjšanje zapletenosti in skrajšanje trajanja postopkov, okrepitev konkurence na področju javnih razpisov, med drugim z večjo preglednostjo in objavljanjem cenovnih stopenj, in vlaganje v profesionalizacijo uradnikov, odgovornih za javna naročila. Ti morajo tudi aktivno preprečevati nepravilnosti in izboljšati upravljanje javnega naročanja. Dodatno pozornost je treba nameniti pravilni uporabi pravil za javna naročila v sektorjih ravnanja z odpadki in IKT.

2.3 Finančne storitve

Učinkovitost trgov in ovire za povezovanje na ravni EU

Na splošno se razdrobljenost finančnih trgov, ki se obravnava kot razlike v delovanju in učinkovitosti domačih trgov zaradi ovir za prosti pretok kapitala ali finančnih storitev, med krizo povečuje. Kljub znakom stabilizacije bi bilo treba ta trend obrniti. Razdrobljenost je razvidna tudi iz odgovorov gospodarskih družb v okviru raziskave o dostopu MSP do financiranja v euroobmočju (SAFE)[14], ki navajajo znatne razlike med državami. Razdrobljenost je razvidna tudi iz primerjave različnih obrestnih mer za bančna posojila (ki so običajno pomembna za gospodinjstva in MSP) v različnih državah članicah, kot je prikazano v diagramu 1.

Diagram 1: Obrestne mere, posojila nefinančnim družbam (zapadlost do enega leta; neporavnani znesek, povprečne obrestne mere od januarja do avgusta 2013)

Vir: Evropska centralna banka. Za Dansko in Hrvaško podatki niso na voljo.

Pomembne razlike je mogoče opaziti tudi v povezavi z obsegi posojil (glej diagram 2). Čeprav zaradi razlik v cikličnem razvoju in posebnih ukrepov, sprejetih v nekaterih državah članicah (npr. v Španiji so bila nekatera posojila prenesena na slabo banko, ki ni denarna finančna institucija), podatki niso v celoti primerljivi, je jasno tudi, da je omejeno in drago zagotavljanje posojil prispevalo k znatnemu zmanjšanju skupnega obsega posojil, posredovanih realnemu gospodarstvu v EU prek bank.

Diagram 2: Posojila nefinančnim družbam, neporavnani zneski na dan bilance stanja denarnih finančnih institucij

(medletne stopnje rasti, avgust 2013)

Vir: Evropska centralna banka. Za Dansko, Združeno kraljestvo in Hrvaško podatki niso na voljo.

Poleg tega se razdrobljenost odraža tudi v ocenah potrošnikov. Potrošniki trge finančnih storitev[15] ocenjujejo kot posebno slabo delujoče trge, pri čemer so za te trge razlike v ocenah v različnih državah članicah največje. Posebno nizke ocene so bile zabeležene v južnih- in vzhodnoevropskih državah članicah[16].

Razdrobljenost je včasih večja zaradi prakse nekaterih nacionalnih nadzornikov v državah članicah v euroobmočju in zunaj euroobmočja. Zaradi morebitnih vprašanj stabilnosti, ki jih je sprožila kriza državnih dolgov, so nekateri sprejeli ukrepe v skladu z načelom skrbnega in varnega poslovanja, ki imajo omejitveni učinek, kot so ukrepi, usmerjeni v likvidnost, dividende in druge naložbe bank znotraj državnih mej[17]. Čeprav so omejevalni ukrepi v skladu z načelom skrbnega in varnega poslovanja lahko upravičeni za ohranitev stabilnosti finančnih trgov, morajo nacionalni nadzorni organi zagotoviti, da so vsi ukrepi, ki bi lahko ogrožali prosti pretok kapitala, nediskriminacijski in sorazmerni z njihovim ciljem. Zato je tesno in pošteno sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi pod vodstvom Evropskega bančnega organa predpogoj za obvladovanje tveganj za razdrobljenost notranjega trga.

Nedavno sprejetje paketa kapitalskih zahtev za banke[18] bo zagotovilo večjo stabilnost bank EU ter okrepilo njihovo sposobnost ustreznega obvladovanja tveganj, povezanih z njihovimi dejavnostmi, in pokrivanja morebitnih izgub pri izvajanju dejavnosti. Vseh 28 držav članic mora zagotoviti, da se ti predpisi začnejo izvajati do 1. januarja 2014.

Cilj razvoja enotnih predpisov, ki bodo zagotovili enotna pravila, nadzor in reševanje v celotni EU ter vzpostavitev bančne unije, je obnoviti zaupanje in s tem spodbuditi financiranje, kar bo spodbudilo notranji trg za finančne storitve. Zato je izredno pomembno, da se doseže dogovor o vseh elementih bančne unije[19] ter da se začnejo hitro in učinkovito izvajati. Ključnega pomena je tudi zagotovitev pravilnega, hitrega in enotnega izvajanja drugih bistvenih elementov programa finančne reforme, ko začnejo veljati, da se ohrani finančna stabilnost in ponovno vzpostavi zaupanje potrošnikov.

V tem okviru je treba v skladu z uredbo o enotnem mehanizmu nadzora pred neposrednim nadzorom, ki ga izvaja novi enotni nadzornik, tj. ECB, izvesti pregled kakovosti sredstev. Ta pregled bo del širšega pregleda, ki vključuje Evropski bančni organ ter bo zajemal tudi ocene bilanc stanj bank in stresne teste[20]. Ta pregled bi moral izboljšati tržno zaupanje in prispevati k dodatnemu izboljšanju v zvezi s finančno razdrobljenostjo. Zato je pomembno, da se države članice temeljito pripravijo na ta pregled, tako da sprejmejo vse potrebne ukrepe, vključno z vzpostavitvijo ustrezne podpore pred dokončanjem tega pregleda in pripravo za izvajanje revidiranih pravil o državni pomoči bankam.

Pred začetkom veljavnosti direktive o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov[21] dejavnosti upraviteljev alternativnih investicijskih skladov v Evropi niso bile dovolj pregledne, poleg tega predpisi in ureditev nadzora niso ustrezno obravnavali povezanih tveganj. Čeprav je bil rok za prenos Direktive julija 2013, je vse države članice še do danes niso prenesle.

Na integriranem trgu plačil v euroobmočju bodo plačila cenejša, enostavnejša in varnejša. Več kot deset let po tem, ko je bil euro sprejet kot skupna valuta in skupno plačilno sredstvo, je še vedno v veljavi 28 različnih sistemov gotovinskega plačevanja. Uredba SEPA[22] določa 1. februar 2014 kot končni datum za prehod z nacionalnih kreditnih prenosov in direktnih bremenitev ter kreditnih prenosov in direktnih bremenitev znotraj Evrope v eurih na kreditne prenose in direktne bremenitve sistema SEPA. To bo neposredno vplivalo na več kot 35 milijard kreditnih prenosov in direktnih bremenitev, letno obdelanih v euroobmočju. Glede na kazalnik SEPA ECB je bila v euroobmočju julija skupna stopnja prehoda 50 % za kreditne prenose sistema SEPA (v primerjavi z 38,2 % februarja) in 4,8 % za direktne bremenitve sistema SEPA (v primerjavi z 2,3 % februarja). To pomeni, da morajo za izpolnitev roka za prehod na sistem SEPA vse vključene strani znatno in brez odlašanja okrepiti pripravljenost na sistem SEPA, prizadevanja za komuniciranje in ukrepe za izvajanje.

Na ravni EU je bilo sprejetih več ukrepov za izboljšanje dostopa MSP do financiranja[23]. Na nacionalni ravni morajo države članice okrepiti svojo podporo za dostop MSP do financiranja, pri čemer morajo izkoristiti tudi prednost vrste ukrepov, ki so na voljo na ravni EU ter vključujejo ureditvene finančne instrumente EU, nova pravila o državni pomoči za financiranje tveganja in druge ukrepe za izboljšanje razmer za MSP.

Dostop do informacij o podjetjih na ravni celotnega notranjega trga je prav tako ključen element za MSP, da se olajšajo njihove čezmejne dejavnosti in financiranje. V tej zvezi je pravočasen prenos direktive o povezovanju centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb [24], katere rok se izteče 7. julija 2014 in ki določa, da morajo vse države članice elektronsko povezati svoje registre družb, kot potreben prvi korak zelo pomemben. Nadaljnja ukrepa bosta povezovanje registrov insolventnosti prek evropskega portala e-pravosodje[25] in posodobitev zakonodaje o insolventnosti[26].

Prednostne naloge politike

Glede na navedeno se morajo države članice osredotočiti na naslednje ključne prednostne naloge:

· Zagotovitev, da se novi predpisi o kapitalskih zahtevah za banke začnejo izvajati do 1. januarja 2014.

· Vzpostavitev vseh potrebnih ureditev, vključno z vzpostavitvijo ustrezne podpore in pripravo za izvajanje revidiranih pravil o državni pomoči bankam pred izvedbo pregleda kakovosti sredstev, ocen bilanc stanj in stresnih testov.

· Zagotovitev, da nacionalni nadzorni organi v celoti izpolnjujejo zahteve glede sodelovanja, določene v bančni zakonodaji, da se preprečijo neusklajeni ali nesorazmerni ukrepi v okviru omejevalnih ukrepov v skladu z načelom skrbnega in varnega poslovanja, ki jih sprejemajo nacionalni nadzorniki. To je zlasti pomembno zagotoviti pred začetkom delovanja enotnega mehanizma nadzora v celoti.

· Zaključitev uveljavitve Direktive o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov.

· Zagotovitev, da vsi udeleženci na trgu zaključijo prehod na sistem SEPA pred 1. februarjem 2014. Na nacionalni ravni je treba okrepiti prizadevanja za komuniciranje in dejavnosti ozaveščanja, zlasti kar zadeva MSP, majhna državna podjetja in lokalne organe.

· Spodbujanje dostopa MSP do financiranja in njegova podpora, zlasti z:

o razvojem nadomestnih možnosti za financiranje s strani bank ter inovativnimi viri financiranja, ki vključujejo: možnosti za razvoj obveznic MSP in alternativne borze, spodbujanje nastanka novih borz, specializiranih za hitrorastoče MSP, ki kotirajo na borzi, množično financiranje in tvegani kapital. Kar zadeva tvegani kapital, je ta zdaj mogoč po vsej Evropi na podlagi uredb o evropskih skladih tveganega kapitala[27] in o evropskih skladih za socialno podjetništvo[28]; prihajajoča pravila o državni pomoči za financiranje tveganja bodo prav tako ustvarila enake konkurenčne pogoje med državami članicami in olajšala dostop MSP do tveganega kapitala;

o izboljšanjem kakovosti oblikovanja bonitetnih ocen za MSP in olajšanjem čezmejnega dostopa do informacij o družbah, da se bodo dosegle informacije na ravni EU. Prvi korak v tej smeri je pravočasen prenos direktive o povezovanju centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb;

o izboljšanjem tokov financiranja znotraj dobavne verige, vključno s financiranjem trgovine, in preprečevanjem zamud pri plačilih, ki bi prispevala k zmanjševanju ovir MSP glede likvidnosti in povečanju obratnega kapitala MSP.

2.4. Energetski trgi

Učinkovitost trgov in ovire za povezovanje na ravni EU

Cilj tretjega energetskega svežnja je dopolniti notranji trg s plinom in električno energijo. Vendar več kot dve leti po roku še vedno prihaja do zamud pri njegovem prenosu, izvrševanju in učinkoviti uporabi v praksi. Na dan 25. oktobra 2013 je bilo še vedno nerešenih 12 postopkov zaradi neizvršitve prenosa direktiv, od katerih jih je Komisija devet vložila pri Sodišču Evropske unije, trije proti sedmim različnim državam članicam (PL, SI, FI, EE, RO, IE in LT) pa so na stopnji obrazloženega mnenja. Poleg tega Komisija še vedno ocenjuje skladnost nacionalne zakonodaje, saj je številna uradna obvestila prejela šele pred kratkim.

Še vedno so potrebne obsežne naložbe v energetsko infrastrukturo, kot so plinovodi in električna omrežja, skladiščenje ter projekti v zvezi z utekočinjenim zemeljskim plinom, da se zagotovita neoviran pretok energije in čezmejno trgovanje z njo, kar bo povečalo varnost oskrbe. Leta 2013 so bila 13 državam članicam (BG, EE, FR, DE, IT, LV, LT, MT, PL, RO, SK, ES, UK) poslana priporočila za posamezne države v zvezi s potrebo po povečanju elektroenergetskih in/ali plinskih povezav. Od takrat so se elektroenergetske in plinske povezave izboljšale (npr. plinske povezave na koridorju Afrika‒Španija–Francija, elektroenergetske povezave med PT in ES, UK, IE in v baltski regiji ter razvoj projektov za pretok plina v obratni smeri, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi). Ti projekti so prispevali k boljšemu delovanju trgov. Oktobra 2013 je Evropska komisija sprejela seznam 248 ključnih projektov skupnega interesa na področju energetske infrastrukture, ki bodo imeli koristi od hitrejših in učinkovitejših postopkov izdaje dovoljenj in boljše regulativne obravnave ter bodo imeli tudi dostop do finančne podpore instrumenta za povezovanje Evrope (IPE).

Trg proizvodnje električne energije je še vedno zelo koncentriran. V osmih državah članicah več kot 70 % proizvodnje električne energije še vedno nadzorujejo obstoječi proizvajalci[29]. Koncentracija (s tržnim deležem nad 75 %) je zlasti visoka v EE, LV, FR, LU in SK. Tržni delež največje družbe za proizvodnjo električne energije na nacionalni ravni je najnižji v PL in ES. Na maloprodajnem trgu plina imajo poleg LV, v kateri en sam subjekt obvladuje nacionalni prodajni trg, največje maloprodajne družbe deleže nad 90 % v LT, PL in EE. Razmeroma omejen tržni delež ima največja maloprodajna družba na nacionalni ravni (pod 30 %) v DE, HU in IT.

Potrošniki uvrščajo trga s plinom in električno energijo med slabo delujoče trge[30]. Oba trga imata nižje ocene od povprečja na področju izbire, primerljivosti, menjave dobaviteljev in tarif, kar kaže na to, da potrošniki ne sodelujejo dejavno na trgu. Na splošno sta se trga z električno energijo in plinom najbolj izboljšala v BE, trg z električno energijo pa se je najbolj poslabšal v EE in BG.

S postopno uvedbo inteligentnih merilnih sistemov so bodo potrošnikom omogočile točnejše in pogostejše povratne informacije o njihovi porabi energije, zmanjšalo se bo število napak, olajšalo se bo izdajanje računov ali menjava dobaviteljev ter zmanjšal obseg infrastrukture. Za postopno uvedbo inteligentnih merilnih sistemov za električno energijo najpozneje do leta 2020 se je že odločilo 16 držav članic, kar predstavlja približno 84 % potrošnikov v EU in naložbo v višini približno 35 milijard EUR. Za postopno uvedbo inteligentnih merilnih sistemov za plin se je že odločilo sedem držav članic, kar predstavlja približno 30 % uporabnikov in naložbo v višini približno 15 milijard EUR. Pomemben element za uspešno izvedbo je zaupanje potrošnikov, kar se je pokazalo tudi pri postopni uvedbi v SE in FI. Pozornost je treba nameniti obstoječim vprašanjem varstva podatkov in varnosti.

Države članice morajo postopno odpraviti reguliranje maloprodajnih cen. Tako reguliranje običajno ovira vstop konkurentov na trg ter naložbe novih in obstoječih udeležencev. Če bi bilo reguliranje maloprodajnih cen odpravljeno, bi se z večjo konkurenco, ukrepi držav članic za večjo preglednost na maloprodajnih energetskih trgih in orodji za boljše obveščanje potrošnikov cene ohranjale na nižji ravni, potrošniki pa bi imeli možnost izbire in koristi od konkurence. Reguliranje maloprodajnih cen slabo vpliva na kakovost storitev in inovacije. Ob postopnem odpravljanju reguliranih cen je treba okrepiti podporo za ranljive potrošnike z izvajanjem ukrepov za energetsko učinkovitost in posebnih podpornih ukrepov (tudi na primer finančna pomoč ranljivim potrošnikom pri plačevanju računov). Korake v pravo smer že izvajajo AT, DE, NL in SE, v katerih je podpora povezana s tržno ceno energije. BG, FR, HU, PL in RO so leta 2013 prejele priporočila za posamezne države o reguliranih cenah.

Da bi države članice dosegle zavezujoče cilje v zvezi z obnovljivimi viri energije za leto 2020, in sicer da je skupno 20 % bruto končne porabe energije proizvedene iz obnovljivih virov energije, so na področju proizvodne zmogljivosti potrebne tudi obsežne naložbe. Čeprav je večina držav članic leta 2011 že dosegla svoj vmesni cilj za obdobje 2011/2012 (razen BE, FR, LV, MT, NL in UK), s tem ne smemo biti zadovoljni. Kratko- do srednjeročno je za številne tehnologije še vedno potrebna podpora za tehnologije za obnovljivo energijo. Uporabiti jo je treba v skladu s smernicami za najboljšo prakso Komisije.[31]

Mehanizmi za plačilo zmogljivosti so včasih potrebni za zagotavljanje neprekinjene zmožnosti proizvodnje energije glede na vse večjo delitev obnovljive energije (vetrne, sončne). Vendar lahko taki mehanizmi znatno izkrivljajo trg in bi zato morali biti zadnja možnost, tj. šele ko se ukrepi za odziv na povpraševanje, energetsko učinkovitost in čezmejno sodelovanje izkoristijo v celoti.

Prednostne naloge politike

Glede na navedeno se morajo države članice osredotočiti na naslednje ključne prednostne naloge:

· Pravočasen in celovit prenos direktiv tretjega energetskega svežnja ter pravilna uporaba uredb tretjega energetskega svežnja.

· Sprejetje in uporaba kodeksov za električno in plinsko omrežje, ki urejata vsakdanje delovanje trga, kar zadeva spodbujanje trgovine in čezmejno upravljanje omrežij.

· Povečanje zmogljivosti povezav s sosednjimi državami, med drugim s popolno uporabo uredbe s smernicami za vseevropsko infrastrukturo. Države članice morajo hkrati sprejeti tudi širšo čezmejno perspektivo pri obravnavanju izzivov varnosti oskrbe.

· Okrepitev položaja potrošnikov z zagotavljanjem boljšega dostopa do preglednih in enostavnih informacij, boljše pripravljenosti za sodelovanje na odprtih trgih ter možnostjo uporabe podatkov iz pogostih merjenj, ki bodo na voljo s postopno uvedbo inteligentnih merilnih sistemov.

· Postopna odprava reguliranih cen in zagotavljanje zaščite ranljivih potrošnikov. Podpora mora biti usmerjena v posebne potrebe ranljivih potrošnikov, pri čemer ne sme nesorazmerno vplivati na konkurenco na energetskih trgih.

· Ponovna preučitev državne intervencije v skladu z najboljšo prakso, ki jo je opredelila Komisija[32], da se preprečijo subvencije, podporne sheme, davki ali dajatve v energetskem sektorju, ki imajo izkrivljajoče učinke na delovanje trga ali nepotreben in nesorazmeren učinek na dostopnost energije za gospodinjstva in podjetja.

2.5. Trgi prevoznih storitev

Učinkovitost trgov in ovire za povezovanje na ravni EU

Zaradi omejenega napredka pri povezovanju prevoznih storitev je Komisija leta 2013 predlagala pomembne pobude za železniški in letalski sektor[33]. Kljub temu je treba za dokončno vzpostavitev pravega notranjega trga prevoznih storitev narediti več na ravni držav članic, saj različne nacionalne prednostne naloge in razdrobljenost trga prevoznih storitev še vedno negativno vplivajo na kakovost prevoznih storitev v Evropi.

Potrošniki ocenjujejo, da je trg za železniške storitve eden od najslabše delujočih storitvenih sektorjev. Leta 2013 se je uvrstil na 25. mesto od 31 storitvenih trgov. Pozitivno je rahlo izboljšanje učinkovitosti trga od leta 2012, ko se je uvrstil na 27. mesto[34]. Čeprav je trg letalskih storitev na splošno ocenjen razmeroma dobro, se je petina vseh čezmejnih pritožb nanašala na letalski prevoz potnikov ali prtljage[35].

Kar zadeva merila uspešnosti za izvrševanje (glej podrobnosti v Prilogi), je rezultat v sektorju prevoznih storitev dober, pri čemer so vse države članice končno prenesle vseh sedem povezanih direktiv. Kljub temu še vedno obstajajo težave pri ustreznem prenosu in izvajanju ključne zakonodaje na tem področju. Posledično poteka 20 postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi neskladnosti z zakonodajo na področju prevoza proti 14 državam članicam.

Kar zadeva posamezne vrste prevoza, so najbolj trdovratna ozka grla pri povezovanju v sektorju železniških storitev. Dostop na trg je še naprej velika težava kljub odprtju storitev železniškega prevoza blaga konkurenci leta 2007 in odprtju mednarodnih potniških storitev konkurenci leta 2010.

Več držav članic ohranja zakoniti monopol na domačem trgu potniškega prometa (FI, FR, ES, BE, NL[36]). Številne druge države članice neposredno dodeljujejo javna naročila storitev brez odprte konkurence (BE, CZ, EL, ES, FR, HR, IE, LU, RO, SI)[37]. Poleg tega v nekaterih državah pravno odprtje trga ni spremenilo razmer, ker pri odprtih razpisnih postopkih za javne storitve ni bilo mogoče najti novih udeležencev na trgu (BG, LT, LV, SK).

Še ena ovira za vstop novih upravljavcev in učinkovito zagotavljanje železniških storitev je nezadostna neodvisnost in pomanjkanje finančne preglednosti med upravljavci infrastrukture in izvajalci storitev, kar lahko povzroči diskriminatorno ravnanje ter izkrivljanja trga. Leta 2013 je potekalo 42 postopkov za ugotavljanje kršitev (podatki iz junija 2013), ki so bili sproženi proti skoraj vsem državam članicam v zvezi z železniškimi storitvami, v skladu s pravili konkurence pa je bilo vloženih tudi več pritožb. Pomanjkanje napredka pri vzpostavljanju odprtih in konkurenčnih železniških trgov je lahko posebej škodljivo za celotno evropsko gospodarstvo, kadar zadeva tranzitne države in/ali obsežne trge z večjim potencialom za vstop. To zaskrbljenost odražajo priporočila za posamezne države iz leta 2013, v katerih se je AT, DE, ES in FR priporočilo povečanje konkurence na železniškem trgu, BE, BG, IT, PL in RO pa so prejele priporočilo za okrepitev vloge regulativnih organov.

Približno 40 % blaga na enotnem trgu se prevaža s prevozi po morju na kratkih razdaljah med pristanišči EU. Vendar pomorske prevozne storitve med državami članicami regulirajo počasni in togi postopki, ker se obravnava, da pomorski prevoz presega zunanje meje. Evropska komisija želi s pobudo „Modri pas“[38] vzpostaviti pravi enotni trg za pomorski prevoz, saj za blago iz EU, ki se prevaža med pristanišči EU, ne bodo več veljale upravne formalnosti, ki se uporabljajo za blago, ki prispe iz čezmorskih pristanišč, postopki pa bodo poenostavljeni. Tako se bo povečala privlačnost te vrste prevoza.

Razvoj v letalskem sektorju kaže potencialne koristi liberalizacije trga. Število potnikov, ki leti znotraj EU, od 90. let 20. stoletja stalno narašča, cene letalskih vozovnic pa so se znatno znižale. Število potniških kilometrov, prepotovanih z letalom v EU, se je med letoma 1995 in 2011 povečalo za več kot 66 %, pri čemer letalski prevoz zdaj predstavlja skoraj 9 % trga potniškega prometa v EU. Kljub temu je zračni prostor EU še vedno razdrobljen, zaradi česar so stroški višji in položaj upravljavcev EU slabši v primerjavi s tujimi konkurenti. V tem okviru so operativne koristi, ki izhajajo iz izvajanja funkcionalnih blokov zračnega prostora, in močan upravljavec omrežja EU nujni elementi za nadaljnje povezovanje trga. Poleg tega je izvajanje navigacijskih služb zračnega prometa (ANSP) še vedno zaprto za konkurenco ter zahteva izboljšave kakovosti in stroškovne učinkovitosti. Evropska komisija je junija 2013 predložila predloge za pospešitev reforme evropskega sistema za nadzor zračnega prometa[39].

Na področju izvrševanja pravilno izvajanje direktive o letaliških pristojbinah še vedno povzroča težave v več državah članicah, kar kažejo zlasti primeri diskriminatornih letaliških pristojbin.

Formalni postopki preiskave v zvezi z državno pomočjo so se začeli v obdobju 2012/2013, zlasti v DE, FR in IT, pa tudi v RO, PL, DK in SE, da bi se zagotovilo, da javno financiranje, ki ga prejemajo letališča in letalske družbe, ne ovira pravične konkurence v letalskem sektorju.

Odpiranje trga je bilo uspešno tudi na področju mednarodnega cestnega prometa. Mednarodni cestni prevoz blaga se je v obdobju 2000–2011 povečal za 32 % in predstavlja skoraj 33 % skupnega prevoza blaga. Kljub temu pa optimalno usklajevanje ponudbe in povpraševanja na področju prevoza ovirajo dolgotrajne omejitve začasnega zagotavljanja storitev domačega cestnega prevoza blaga in omejitve stalnega dostopa na trge domačega cestnega prevoza[40].

Trgi domačega cestnega prevoza blaga so še naprej zaščiteni pred mednarodno konkurenco[41]. Operativne in časovne omejitve kabotaže omejujejo svobodo upravljavcev cestnega prevoza blaga do zagotavljanja storitev. Kabotaža zato ostaja manjši del trga cestnega prevoza blaga EU (približno 2 % celotnega obsega prevoza). Poleg tega so nekatere države članice (FI, DK) sprejele dodatne ukrepe za zaščito svojih trgov pred konkurenco cestnih prevoznikov nerezidentov. Druge države članice, kot je ES, še naprej uvajajo omejitve za trajno ustanovitev malih podjetij. V tem smislu se bo Komisija osredotočila na jasnost razlage in enotnejše izvrševanje obstoječe zakonodaje, kar zadeva dostop na trg in socialne standarde. Po drugi strani pa je odprava omejitev glede dejavnosti cestnih prevoznikov iz EU-12 povzročila znatno povečanje njihovega sodelovanja na trgu mednarodnega cestnega prevoza blaga (dve tretjini obsega prevoza se izvajata mednarodno).

Države članice morajo povečati svoja prizadevanja za dopolnitev in posodobitev čezmejnih povezav ter infrastrukture za prevoz blaga in potnikov v Evropi. To bi bilo mogoče doseči zlasti z izvajanjem novih koridorjev glavnega omrežja TEN-T, uporabo inteligentnih prometnih sistemov (ITS) in boljšim upravljanjem zastojev v čezmejnem prevozu.[42] Poleg tega bi se bilo treba pri zaračunavanju pristojbin za uporabo infrastrukture izogibati morebitni diskriminaciji občasnih uporabnikov z zaračunavanjem pristojbin za infrastrukturo na podlagi razdalje. Ta sistem je bil do zdaj uporabljen le v AT, CZ, DE, PL, SI, SK za zaračunavanje prevoza s težkimi vozili in v EL, ES, FR, IE, IT, PL, PT za zaračunavanje pristojbine vsem uporabnikom cest na določenih delih cestnega omrežja[43].

Prednostne naloge politike

Glede na navedeno se morajo države članice osredotočiti na naslednje ključne prednostne naloge:

· Zagotavljanje pravočasnega in visokokakovostnega prenosa prometnega pravnega reda, zlasti v železniškem sektorju.

· Odprtje domačih železniških potniških storitev konkurenci in zagotovitev, da so javna naročila storitev dobro opredeljena ter dodeljena po pravičnem, odprtem in preglednem razpisnem postopku. Institucionalna ureditev mora zagotoviti neodvisnost upravljavca infrastrukture, da se omogoči učinkovita konkurenca na železniških trgih, pri čemer se zagotovi in jamči enak dostop do infrastrukture.

· Odprava birokracije v pristaniščih, s katero se omilijo carinske formalnosti za ladijski prevoz znotraj EU in carinske formalnosti za ladje, ki so zasidrane v pristaniščih tretjih držav.

· Pospešitev izvajanja enotnega evropskega neba (npr. napredek pri zmanjševanju razdrobljenosti mreže za upravljanje zračnega prometa z izvajanjem funkcionalnih blokov zračnega prostora in doseganje ciljev glede uspešnosti za obdobje 2012‒2014) za izboljšanje varnosti, zmogljivosti, učinkovitosti in okoljskega vpliva letalstva.

· Pregled vseh preostalih nacionalnih omejitev dostopa na trge domačega cestnega prevoza blaga in cestnega potniškega prometa, da se zagotovi njihova popolna združljivost z obstoječo zakonodajo EU v zvezi s svobodo tujih cestnih prevoznikov in prevoznikov v potniškem prometu pri izvajanju nekaterih dejavnosti kabotaže ter ustanavljanju podjetij v kateri koli državi članici.

· Odstranitev ozkih grl in posodobitev prometne infrastrukture z dokončanjem koridorjev TEN-T, izboljšanjem čezmejnih povezav, skladno uporabo ITS in uporabo nediskriminatornih pristojbin na podlagi razdalje, pri čemer se je treba izogibati naložbam v prometno infrastrukturo, ki ni del skladne omrežne zasnove ter pri kateri obstaja tveganje nezadostne izkoriščenosti in dragega vzdrževanja.

2.6 Digitalni trgi Učinkovitost trgov in ovire za povezovanje na ravni EU

K učinkovitosti digitalnih trgov prispeva več medsebojno povezanih dejavnikov. Za države z razvitim e-trgovanjem je značilno zelo intenzivno e-gospodarstvo. V uspešnih državah, kot so SE, DK in UK[44], so gostota širokopasovnih povezav, stopnja uporabe interneta in stopnja internetnega znanja pri celotnem prebivalstvu visoke. Raven zaupanja v internet kot prodajni kanal[45] ter seznanjenost s pravicami in obveznostmi na spletu[46] sta v teh državah članicah prav tako visoki. V SE in DK je mogoče opaziti močno povezavo med spletno prodajo in BDP na prebivalca.

Razpoložljivost fiksne širokopasovne infrastrukture, ki je bistvena za digitalne trge, se sicer zmerno, toda vztrajno izboljšuje. Vendar je pokritost podeželskih območij s fiksno infrastrukturo v desetih državah članicah še vedno nižja od 80 % in je še vedno neizpolnjen cilj v državah članicah, kot so PL, SK, SI, LV in RO, pri čemer je bil delni napredek dosežen v LT in CZ. Medtem ko je pokritost z visokohitrostno širokopasovno povezavo zagotovljena več kot polovici gospodinjstev v EU, morajo IT, HR, EL, FR, IE in PL posodobiti svoja omrežja, da bodo lahko sledile napredku[47].

Mobilni sektor ima na splošno koristi od konkurence in stalnega povečevanja uporabe mobilnih širokopasovnih storitev[48], vendar ga ovirajo zamude pri sprostitvi spektra. Pokritost s četrto generacijo mobilnih širokopasovnih dostopovnih omrežij se je le v enem letu potrojila na 26 %, vendar bodo zaradi stalne rasti brezžičnih širokopasovnih povezav potrebne dodatne večje naložbe v ustrezna omrežja. To je mogoče le, če je na voljo zadosten spekter. Vendar več kot polovica držav članic še vedno ni zagotovila razpoložljivosti pasu 800 MHz za brezžične širokopasovne povezave, kar bi morale storiti do 1. januarja 2013[49]. Skupna raba mobilnih omrežij v skladu s pravili konkurence lahko omogoči boljšo uporabo že dodeljenega spektra. Poleg tega bi bilo treba odpraviti neupravičene omejitve pri vzpostavljanju brezžičnih širokopasovnih omrežij.

Razlike v cenah med državami članicami so na splošno še vedno velike[50] in so prisotne že dolgo časa[51]. To skupaj s trajnimi ovirami pri zamenjavi operaterjev[52] kaže na to, da je treba poglobiti enotni trg za elektronske komunikacije, za katerega so bistveni neodvisnost in uspešno iskanje virov s strani nacionalnih regulatorjev ter ustrezno izvajanje regulativnega okvira. Z nedavno predlaganim zakonodajnim paketom za enotni trg za elektronske komunikacije bodo odpravljene preostale ovire in zagotovljena bo regulativna gotovost za naložbe v infrastrukturo. V primeru nedelovanja trga pa bo treba zagotoviti nadaljnjo ciljno usmerjeno javno podporo, tudi iz strukturnih skladov, ki so jih nekatere države članice premalo uporabljale in/ali pa so imele te države znatne težave pri črpanju sredstev iz njih.

Povprečno se v EU obseg spletnega trgovanja še naprej povečuje na nacionalni in čezmejni ravni. Vendar gre še vedno predvsem za notranje trgovanje. Število posameznikov, ki so v preteklih 12 mesecih naročali ali kupovali prek interneta, se je s 43 % v letu 2011 in 40 % v letu 2010 povečalo na 45 % v letu 2012[53], pri čemer je bila rast zlasti hitra v državah članicah, ki so začele na zelo nizki ravni (države, ki „zmanjšujejo zaostanek“). Vendar so v veliko od teh držav ravni domačega e-trgovanja še vedno nižje od povprečnih (25-odstotna ali nižja stopnja v HU, EE, HR, PT, CY, EL, LT, IT, BG, RO).

Čezmejno e-trgovanje je še vedno omejeno, pri čemer se je delež posameznikov v EU, ki kupujejo v drugih državah članicah EU, sicer povečal, vendar zanemarljivo malo (z 10 % na 11 %)[54]. Čeprav se direktiva o e-trgovanju na splošno dobro izvaja, so v nekaterih državah članicah še vedno nerešena vprašanja v zvezi z zahtevami glede predhodnega dovoljenja in izvrševanjem zahtev glede obveščanja, ki jih morajo izpolnjevati trgovci. Poleg tega področja, ki jim je treba ponovno nameniti pozornost, vključujejo razpoložljivost in varnost plačil, zaupnost osebnih podatkov, dostavo naročenega blaga, informacije glede spletnih pogodb in preprost dostop do mehanizmov pravnih sredstev ter splošno pogodbo in zakone o varstvu potrošnikov. Stroški, ki jih imajo podjetja in potrošniki pri sodelovanju v spletnem gospodarstvu, bi se lahko dodatno znižali z učinkovitimi strategijami za kibernetsko varnost, ki pa jih je sprejela le polovica držav članic EU (AT, CZ, EE, FI, FR, DE, HU, LT, LU, NL, PL, RO, SK, UK)[55], pri čemer imajo AT, DE, DK, FI, FR, NL, SE in UK[56] posebno dobre nacionalne zmogljivosti.

Kar zadeva učinkovitost javnega sektorja, so IKT podcenjeni vzvod za fiskalno konsolidacijo, naklonjeno rasti, in strukturne reforme, zlasti prek e-uprave, storitev, ki temeljijo na računalništvu v oblaku[57], e-zdravja, pametnih in interoperabilnih energetskih in transportnih omrežij ter prek objave informacij javnega sektorja. Od lanskega leta se dosega stalen napredek pri posodobitvi javnega sektorja: 87 % podjetij uporablja storitve e-uprave in več držav članic uvaja obvezne spletne storitve. Delež državljanov, ki uporabljajo storitve e-uprave, se je v zadnjem letu prav tako povečal, in sicer na 44 % (oboje za 3 odstotne točke). IT, HR, BG, CY, CZ, RO, PL in EL bi imele koristi od večje uporabe teh tehnologij. Čeprav je uporaba elektronskih orodij v javnem naročanju omejena, so nekatere države članice izkoristile to možnost, zlasti PT (elektronska oddaja je obvezna pri večini postopkov), LT, IE, SE in UK. Uporaba elektronskega izdajanja računov je že obvezna za večino javnih organov v DK in SE in bi morala postati pravilo v celotni EU.

Okrepiti je treba „infrastrukturo intelektualne lastnine“ v EU[58]. Sektor IKT ter sektorji, ki se vedno pogosteje odločajo za internet kot distribucijski kanal, so pogosto močno odvisni od pravic intelektualne lastnine, zaradi katerih so vedno bolj privlačni za financiranje in ki zagotavljajo potrebno donosnost naložb. Registracijski sistemi za nacionalne pravice morajo biti cenovno in drugače dostopni[59]. Poleg tega lahko specializirani oddelki nacionalnih sodišč za področje intelektualne lastnine bistveno pospešijo postopke in izboljšajo kakovost odločb.

Celo najsodobnejša omrežja in tehnologije ne morejo izkoristiti svojega celotnega potenciala za rast in delovna mesta, če jih podjetja in državljani ne uporabljajo v celoti[60]. Ta potencial za rast in delovna mesta je trenutno neizkoriščen, zlasti ker zaposleni nimajo dovolj znanja na področju IKT. Približno 50 % državljanov EU ima slabo znanje računalništva ali pa ga sploh nima[61], čeprav naj bi se po napovedih za 90 % vseh delovnih mest zahtevalo vsaj nekaj znanja na področju IKT do leta 2015[62]. Znanje na področju IKT mora postati del splošnega izobraževalnega sistema na vseh ravneh. Poleg tega je glede na trenutno veliko pomanjkanje strokovnjakov za IKT potrebno tesnejše sodelovanje med izobraževalnimi in poslovnimi skupnostmi[63].

Prednostne naloge politike Glede na navedeno se morajo države članice osredotočiti na naslednje ključne prednostne naloge: Zagotovitev pravilnega delovanja trgov elektronskih komunikacij s krepitvijo nacionalnih regulativnih organov in uvedbo ureditve, ki podpira konkurenčno uvajanje visokohitrostnih širokopasovnih povezav, ter s ciljno usmerjeno javno podporo, kadar je to potrebno, predvsem prek učinkovite uporabe evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Čim hitrejša dokončna dodelitev frekvenčnih pasov 800 MHz in zagotovitev, da bo na voljo radijski spekter za brezžične širokopasovne storitve v skupnem obsegu vsaj 1 200 MHz, ter odprava ovir za učinkovito uvajanje in uporabo brezžičnih širokopasovnih omrežij. Vzpostavitev ugodnih razmer na različnih področjih, ki vplivajo na spletne storitve, vključno s pravilnim in pravočasnim izvajanjem ustrezne zakonodaje, od e-trgovanja – kot zakonodajnega jedra za zagotavljanje spletnih storitev – do obdavčenja, od dostav paketov do plačil, od zakonodaje o varstvu potrošnikov, kot je direktiva o pravicah potrošnikov[64], do mehanizmov za reševanje sporov, kot je zakonodaja o alternativnem/spletnem reševanju sporov[65]. Podpiranje uporabe IKT ter zlasti širokopasovnega interneta z izboljšanjem dostopa do financiranja povezljivosti in uporabe za MSP. Države članice morajo vlagati tudi v znanje na področju IKT, zlasti s črpanjem sredstev Evropskega socialnega sklada, ter z večjo in boljšo vključitvijo teh znanj v svoje izobraževalne sisteme, spodbujanjem partnerstev s podjetji, povečevanjem privlačnosti čezmejne mobilnosti in sprejetjem okvira za e-usposobljenost. Sprejetje celovite in posodobljene strategije za kibernetsko varnost ter določitev subjekta za njeno izvajanje in sodelovanje z drugimi državami članicami. Povečanje razpoložljivosti uporabnikom prijaznih spletnih javnih storitev, tudi prek čezmejnega medsebojnega povezovanja in infrastruktur, zagotovitev interoperabilnosti e-javnih naročil in njihova pogostejša uporaba na različnih ravneh upravljanja ter spodbujanje pogostejše uporabe elektronskega izdajanja računov. Države članice morajo spodbujati odprte storitve, ki temeljijo na računalništvu v oblaku, za razvoj infrastruktur za digitalne storitve in spodbujanje povpraševanja. Države članice morajo razvijati tudi interoperabilne rešitve za e-zdravje, vključno z elektronskimi zdravstvenimi zapisi in e-recepti za učinkovitejše javno zdravstveno varstvo in klinične raziskave, ter dodatno spodbujati uporabo IKT za interoperabilna pametna energetska in prometna omrežja. Države članice morajo obravnavati možna zmanjšanja stroškov in povprečne zamude pri registraciji nacionalnih patentov in blagovnih znamk, ne da bi to ogrozilo kakovost podeljenih patentov in blagovnih znamk. Poleg tega morajo zagotoviti, da se vzpostavijo specializirani oddelki za področje intelektualne lastnine in da imajo ti na voljo potrebna sredstva.

Del II – Povezovanje enotnega trga z vidika povezovanja vrednostne verige

V tem delu so navedene nekatere horizontalne ugotovitve o stanju povezanosti enotnega trga na podlagi analize vrednostnih verig, tj. dobave in nakupa proizvodnih vložkov. Celotno poročilo o analizi je na voljo na tej povezavi.

Krepitev čezmejnih proizvodnih verig je pomembno sredstvo za spodbujanje konkurenčnosti in rasti[66], kar bo dolgoročno verjetno na splošno pozitivno vplivalo tudi na zaposlenost. Poleg tega lahko krepitev povezovanja vrednostne verige v EU prav tako pomaga obnoviti zunanje bilance, saj odpira trge v državah članicah z zunanjimi presežki.

Analiza kaže, da so se splošni, čezmejni vložki v proizvodnji EU povečali znotraj in zunaj EU. To pomeni, da se hitrost povezovanja enotnega trga povečuje. Kljub tem pozitivnim splošnim trendom obstajajo znatne razlike med državami članicami[67].

Diagram 1. Pomen čezsektorskih proizvodnih vložkov v EU Oznake sektorjev so pojasnjene v razpredelnici v Prilogi k celotnemu poročilu na tej povezavi. Številke pomenijo deleže vložkov znotraj EU (čezmejnih in domačih) glede na proizvodnjo v ciljnem sektorju (v odstotkih).

Analiza je tudi pokazala, da se trgovanje s proizvodnimi vložki znotraj EU in zunaj EU dopolnjuje[68]. To kaže, da se prizadevanja za nadaljnjo poglobitev enotnega trga in spodbujanje sporazumov EU o prosti trgovini s partnerskimi gospodarstvi zunaj EU medsebojno krepijo.

Poleg tega storitveni sektorji zagotavljajo največji prispevek k dejavnostim drugih sektorjev, zlasti v predelovalnih dejavnostih. Zato dobro delujoči trgi storitev pozitivno vplivajo na proizvodnjo v EU in obratno, kot je razvidno iz diagrama 1.

Analiza je pokazala tudi, da bi morale države članice za povečanje koristi enotnega trga svoja prizadevanja za reforme osredotočiti na zmanjševanje trgovinskih ovir v sektorjih, ki so sorazmerno veliki, vendar še niso dobro povezani. To zlasti velja za sektorje, v katerih je povezovanje zunaj EU visoko v primerjavi s povezovanjem znotraj EU, saj bi lahko to pomenilo, da zmožnost sodelovanja znotraj EU ni dovolj izkoriščena in da torej pomembne ovire še niso odpravljene.

Diagram 2. Najtesnejše proizvodne povezave znotraj EU (domače in čezmejne) v sektorjih Debelina puščice ustreza velikosti koeficienta: vložek enega sektorja v drugega v % povprečja proizvodnje obeh sektorjev. Ustrezni koeficienti so navedeni na sredini posamezne puščice. Oznake sektorjev so pojasnjene na tej povezavi.

S tega vidika (tj. s poudarkom na trgovinskih tokovih znotraj vrednostnih verig proizvodnje) se zdi, da so mogoče dodatne izboljšave na področju nadaljnjega zmanjševanja ovir pri netržnih storitvah[69], poslovanju z nepremičninami in trgovini na drobno[70].

Poleg tega bi bilo mogoče doseči večjo gospodarsko rast, če bi države članice izvajale politike za izboljšanje produktivnosti v sektorjih z že zdaj visoko stopnjo povezanosti. Te reforme bodo verjetno povzročile učinek prelitja produktivnosti v partnerske sektorje, zlasti v primerih tesnih medsebojnih povezav med sektorji. Kot prikazuje diagram 2, so na področju storitev, najema strojev in opreme ter drugih poslovnih dejavnosti vzpostavljene najtesnejše povezave z največjim številom partnerskih sektorjev. Predelovalne dejavnosti so bile najtesneje povezane s področjem najema in drugih poslovnih dejavnosti ter s trgovino na debelo in drobno na vhodni strani in z gradnjo na izhodni strani. Prometni sektor je najtesneje povezan z veleprodajnimi trgi.

Priloga

[1] Evropska komisija, Occasional Papers 129: Market Functioning in Network Industries –– Electronic Communications, Energy and Transport (Delovanje trgov v mrežnih dejavnostih – elektronske komunikacije, energetika in promet), februar 2013.

[2] Vse dejavnosti, povezane z ustvarjanjem in uporabo omrežij za dostop do interneta, ter storitve, ki se ponujajo na internetu (telekomunikacije z internetnim protokolom, izdelava in vzdrževanje informacijske tehnologije, namenjene za splet, storitvene dejavnosti, temelječe na internetu, in vse dejavnosti, ki uporabljajo internet kot medij, od elektronskega poslovanja do spletnega oglaševanja).

[3] Internet matters, the net’s sweeping impact on growth, jobs, and prosperity, McKinsey Global Institute, maj 2011, ki se nanaša na te države ter Brazilijo, Kitajsko in Indijo.

[4] Sporočilo Evropske komisije Boljše upravljanje enotnega trga, COM(2012) 259 final, junij 2012.

[5] Trgovinsko povezovanje je izračunano kot povprečje uvoza in izvoza blaga in storitev, deljeno z BDP.

[6] Prim. letno raziskavo potrošniškega trga iz leta 2013, ki jo je naročil GD za zdravje in potrošnike ter bo uporabljena v okviru prihajajočega 10. pregleda stanja potrošniških trgov, http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/consumer_market_monitoring_survey_en.htm.

[7] Evropska komisija, Economic Paper 456, The economic impact of the Services Directive: A first assessment following implementation (Ekonomski učinek direktive o storitvah: prva ocena po izvajanju), junij 2012.

[8] Sporočilo Komisije o izvajanju Direktive o storitvah, Partnerstvo za novo rast na področju storitev 2012–2015, COM(2012) 261 final, junij 2012.

[9] Sporočilo Komisije o ocenjevanju nacionalnih predpisov o dostopu do poklicev, COM(2013) 676 final, oktober 2013, in Delovni dokument služb Komisije o rezultatih medsebojnega strokovnega pregleda zahtev glede pravne oblike, lastniških deležev in dajatev, ki je bil izveden v okviru direktive o storitvah, SWD(2013) 402 final, oktober 2013.

[10] http://ec.europa.eu/internal_market/qualifications/policy_developments/index_en.htm#maincontentSec1.

[11] Sporočilo Komisije Priprava evropskega akcijskega načrta za maloprodajni sektor, COM(2013) 36 final, januar 2013.

[12] Vidiki e-nabave so obravnavani v razdelku o „digitalnih trgih“.

[13] Vrednost oddanih pogodb za zbiranje in obdelavo odpadkov je leta 2010 znašala 12 674 milijonov EUR, tj. 10 % skupnega prometa te industrije v navedenem letu oziroma približno ena tretjina javnofinančnih odhodkov za blago, gradnje in storitve ravnanja z odpadki. Vrednost obvestil o oddaji naročila za strojno in programsko opremo ter storitve IKT v EU-27 je leta 2010 znašala 22 483 milijonov EUR. Za več informacij glej: „Sektorska analiza javnega naročanja, merila za izbor sektorjev in začetna analiza dveh sektorjev: zbiranje in obdelava odpadkov ter pogodbe o IKT“, 25. junij 2013.

[14] http://www.ecb.europa.eu/stats/money/surveys/sme/html/index.en.html.

[15] Trgi za posojila, kredite in kreditne kartice, bančne račune, hipoteke, naložbene produkte, zasebne pokojninske sklade in zasebne sklade vrednostnih papirjev ter individualne pokojninske sklade.

[16] Letna raziskava potrošniškega trga iz leta 2013, ki jo je naročil GD za zdravje in potrošnike ter bo uporabljena v okviru prihajajočega 10. pregleda stanja potrošniških trgov, http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/consumer_market_monitoring_survey_en.htm.

Ocena se nanaša na kazalnik učinkovitosti trga (MPI), ki je sestavljen in vključuje ocene potrošnikov o primerljivosti, zaupanju, težavah in pritožbah ter zadovoljstvu s posameznimi trgi.

[17] Službe Komisije so od nacionalnih nadzornikov prejele zaupne informacije o ukrepih v skladu z načelom skrbnega in varnega poslovanja, ki so bili sprejeti v različnih državah članicah za obravnavanje vprašanj finančne stabilnosti in lahko imajo omejitveni učinek.

[18] Direktiva 2013/36/EU z dne 26. Junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES ter Uredba (EU) št. 575/2013 z dne 26. Junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012.

[19] Vključuje zlasti enotni mehanizem za reševanje z enotnim skladom za reševanje ter direktivo o sanaciji in reševanju bank.

[20] http://www.ecb.europa.eu/press/pr/date/2013/html/pr131023.sl.html.

[21] Direktiva 2011/61/EU z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010.

[22] Uredba (EU) št. 260/2012 z dne 14. Marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009.

[23] Na ravni EU je Komisija leta 2011 uvedla akcijski načrt za dostop MSP do financiranja, marca 2013 pa je začela javno posvetovanje o dolgoročnem financiranju, vključno z dostopom MSP do financiranja; dve uredbi o evropskem potnem listu za naložbena sredstva, usmerjena v MSP in socialna podjetja, ki ne kotirajo na borzi, sta že bili sprejeti in sta v veljavi od 22. julija 2013. Evropska komisija in EIB tesno sodelujeta pri razvoju pobude za razširitev mehanizmov na osnovi delitve tveganja med Evropsko komisijo ter EIB in Evropskim investicijskim skladom s podporo sredstev evropske pobude za stabilnost, da se spodbudijo naložbe trga kapitala v zasebnem sektorju v MSP. Ta pobuda za MSP je bila podprta na oktobrskem zasedanju Evropskega sveta in jo trenutno pregleduje Evropski parlament. Podpora za MSP, vključno prek finančnih instrumentov, zdaj znaša skoraj 70 milijard EUR v okviru ESRR in ESS prek kohezijske politike ter bo še naprej ključna prednostna naloga za evropske strukturne in investicijske sklade v obdobju 2014–2020.

[24] Direktiva 2012/17/EU z dne 13. Junija 2012 o spremembi Direktive Sveta 89/666/EGS ter direktiv 2005/56/ES in 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede povezovanja centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb.

[25] To sledi pilotnemu projektu s skupino držav članic in predlogu Komisije o spremembi uredbe o postopkih v primeru insolventnosti – za več informacij glej predlog Uredbe o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti, COM(2012) 744 final, december 2012.

[26] Sporočilo Nov evropski pristop k poslovnemu neuspehu in insolventnosti, COM(2012) 742, december 2012.

[27] Uredba (EU) št. 345/2013 z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih tveganega kapitala.

[28] Uredba (EU) št. 346/2013 z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih za socialno podjetništvo.

[29] http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Electricity_market_indicators.

http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Natural_gas_market_indicators.

[30] Letna raziskava potrošniškega trga iz leta 2013, ki jo je naročil GD za zdravje in potrošnike ter bo uporabljena v okviru prihajajočega 10. pregleda stanja potrošniških trgov, http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/consumer_market_monitoring_survey_en.htm.

[31] Delovni dokument služb Komisije: European Commission guidance for the design of renewables support schemes („Smernice Evropske komisije za oblikovanje podpornih shem za obnovljive vire energije“) http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/doc/com_2013_public_intervention_swd04_en.pdf.

[32] Sporočilo Evropske komisije: Vzpostavitev notranjega trga z električno energijo in čim boljši izkoristek javnega posredovanja: http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/doc/com_2013_public_intervention_sl.pdf.

[33] Četrti železniški paket (januar 2013), enotno evropsko nebo 2+ (junij 2013), posvetovanje o osnutku smernic o državni pomoči za letališča in letalske družbe (julij 2013).

[34] Letna raziskava potrošniškega trga iz leta 2013, ki jo je naročil GD za zdravje in potrošnike ter bo uporabljena v okviru prihajajočega 10. pregleda stanja potrošniških trgov, http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/consumer_market_monitoring_survey_en.htm.

[35]Podatki Mreže evropskih potrošniških centrov za leto 2012 (http://ec.europa.eu/consumers/ecc/ecc_key_statistics_en.htm).

[36] Naročila, oddana na podlagi javnega razpisa, ali odprti dostop za komercialne storitve predstavljajo manj kot 5 % celotnega trga.

[37] Naročila, oddana na podlagi javnega razpisa, ali odprti dostop za komercialne storitve predstavljajo manj kot 5 % celotnega trga.

[38] Sporočilo Komisije „Modri pas, enotni prometni prostor za ladijski prevoz“, COM(2013) z dne 8. julija 2013.

[39] http://ec.europa.eu/transport/modes/air/single_european_sky/ses2plus_en.htm.

[40] Čeprav so pogoji za ustanavljanje določeni v Uredbi (ES) št. 1071/2009, ta uredba državam članicam omogoča tudi nalaganje dodatnih zahtev za ustanovitev podjetja za cestni prevoz.

[41] Dejavnosti domačega cestnega prevoza, ki jih izvajajo cestni prevozniki iz drugih držav članic, znane tudi kot kabotaža, so omejene na tri dejavnosti v sedmih dneh po mednarodnem prevozu v skladu z Uredbo (ES) št. 1072/2009.

[42] V tem smislu je Komisija predlagala dva pomembna zakonodajna akta, (uredbo o TEN-T in uredbo o instrumentu za povezovanje Evrope), s katerima sta se strinjala tudi sozakonodajalca in katerih cilj je doseči popolnoma delujoče vseevropsko prometno omrežje, ki je hrbtenica enotnega trga.

[43] CE Delft idr., 2012, An inventory of measures for internalising external costs in transport (Popis ukrepov za internalizacijo zunanjih stroškov v prevozu).

[44] V teh državah članicah je leta 2012 po en spletni nakup opravilo 74 %, 73 % oziroma 73 % prebivalcev (vir: Eurostat).

[45] V DK, UK in SE je 80 %, 75 % oziroma 71 % anketirancev v nedavnih raziskavah dejalo, da zaupajo internetni prodaji, ki jo ponujajo domači trgovci, medtem ko je povprečje v EU 59 %.

[46] http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_358_en.pdf.

[47] Za tržne podatke na tem področju glej zlasti kazalnik napredka digitalne agende na spletni strani: https://ec.europa.eu/digital-agenda/sites/digital-agenda/files/DAE%20SCOREBOARD%202013%20-%20SWD%202013%20217%20FINAL.pdf.

[48] Uporaba mobilnih širokopasovnih storitev se je od januarja 2012 do januarja 2013 povečala za dodatnih 11 odstotnih točk.

[49] Od julija do oktobra 2013 je Komisija odobrila odstopanja (nove roke) enajstim državam članicam (AT, CY, FI, EL, HU, LV, LT, MT, PL, RO in ES). V državah, kot so BE, EE, SI in SK, je bila razpoložljivost ovirana zaradi upravnih zamud. 

[50] Povprečna cena klica na minuto v domačem mobilnem omrežju je na primer v najdražji državi (NL) sedemkrat višja od cene v najcenejši državi članici (LT).

[51] Za celovit opis razvoja teh cen in drugih razlik na trgih fiksne in mobilne telefonije skozi čas glej European Economy Occasional Papers 129: Market Functioning in Network Industries – Electronic communications, Energy and Transport (Delovanje trgov v mrežnih dejavnostih – elektronske komunikacije, energetika in promet) (februar 2013).

[52] Consumer market study on the functioning of the market for internet access and provision from a consumer perspective (Potrošniška tržna raziskava o delovanju trga za omogočanje in zagotavljanje dostopa do interneta z vidika potrošnika) (2012) – študija, ki jo je v imenu Evropske komisije izvedlo podjetje Civic Consulting.   http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/market_studies/internet_services_provision_study_en.htm.

[53] Eurostat – Raziskava Skupnosti o uporabi IKT v gospodinjstvih in pri posameznikih – ključni kazalnik uspešnosti Evropske digitalne agende.

[54] Eurostat – Raziskava Skupnosti o uporabi IKT v gospodinjstvih in pri posameznikih – ključni kazalnik uspešnosti Evropske digitalne agende.

[55] Evidentiranje nacionalnih strategij za kibernetsko varnost na svetovni ravni agencije ENISA, april 2013.

[56] Poročilo o oceni učinka, spremni dokument k predlogu direktive o ukrepih za zagotavljanje visoke skupne ravni varnosti omrežij in informacij v Uniji, SWD(2013) 32 final, februar 2013.

[57] Glej strategijo Komisije za računalništvo v oblaku, COM(2012) 529 final, september 2012.

[58] Zajema sisteme EU in nacionalne sisteme za priznavanje, registracijo, izkoriščanje in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine.

[59] Na primer, strošek prijave in registracije blagovne znamke v treh razredih je v EU različen in se giblje od 78 EUR na Cipru do 419 EUR na Švedskem.

[60] Vsak peti Evropejec še nikoli ni uporabljal interneta, pri čemer so stopnje neuporabe v nekaterih državah članicah višje od 40 %.

[61] Eurostat, na podlagi reprezentativnega vzorca pri odraslih (16–74 let) v EU. Razlike med državami so velike; odstotek posameznikov s slabim znanjem ali brez znanja znaša od 26 % do 79 %.

[62] Bela knjiga IDC Post Crisis: e-Skills Are Needed to Drive Europe's Innovation Society (november 2009).

[63] Od leta 2011 do leta 2012 je bilo ustvarjenih več kot 100 000 delovnih mest na področju razvoja programske opreme. Skupaj s stagnacijo števila diplomantov na področju IKT je rezultat vedno večje pomanjkanje delovne sile.

[64] Direktiva 2011/83/EU z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES.

[65] Direktiva 2013/11/EU z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES in Uredba (EU) št. 524/2013 z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES.

[66]Glej poglavje 2 na spletni strani http://ec.europa.eu/enterprise/policies/industrial-competitiveness/competitiveness-analysis/european-competitiveness-report/comprep2012_en.htm.

[67] Za dodatne informacije o analizi sprememb v intenzivnosti povezovanja po posameznih državah glej celotno poročilo na tej povezavi.

[68] V obdobju 2006–2009 je bil povprečni delež tujih proizvodnih vložkov znotraj EU v proizvodnjo v pozitivnem sorazmerju s povprečnim deležem proizvodnih vložkov zunaj EU v državah članicah.

[69] Javna uprava, obramba, izobraževanje in zdravstveno varstvo.

[70] Pri tej analizi se kot referenčno merilo upošteva povezovanje zunaj EU na področju teh storitev. Vendar je treba za dopolnitev teh ugotovitev pri presoji splošnega povezovanja trgov storitev v EU upoštevati druge poti povezovanja, ki presegajo okvir tega poglavja (zlasti zagotavljanje storitev prek ustanavljanja).