52013DC0594

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Letno poročilo 2013 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2012

Odgovorno in solidarno oblikovanje svetovne prihodnosti

Evropska unija (EU) je leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za prizadevanja za širitev miru, demokracije in človekovih pravic v Evropi. Predsednik Evropske komisije (Komisija) José Manuel Barroso je v svojem govoru na slovesnosti ob podelitvi Nobelove nagrade ta dosežek povezal s svetovno solidarnostjo in odgovornostjo: „kot celina, ki je po opustošenju postala eno najmočnejših svetovnih gospodarstev z najnaprednejšimi socialnimi sistemi, ki je največja darovalka pomoči, imamo posebno odgovornost do milijonov ljudi v stiski“.

Evropa je tako v središču svetovnih prizadevanj za izboljšanje življenj z razvojem. EU kot celota ostaja največja svetovna darovalka uradne razvojne pomoči in je leta 2012 skupno zagotovila 55,2 milijarde EUR[1]. Leto 2012 je bilo tudi prvo leto izvajanja agende za spremembe[2], s čimer se je povečal učinek razvojne politike EU na zmanjšanje revščine. Hkrati so napredovale priprave v zvezi s svetovnim okvirom za obdobje po letu 2015, pri čemer je EU imela glavno vlogo. EU zagotavlja tudi hitro in odločilno podporo v kriznih in nestabilnih razmerah, kot so suša v Sahelu ter konflikti v Siriji in Maliju.

Izvajanje agende za spremembe

V agendi za spremembe, ki jo je Svet odobril 14. maja 2012, je določen bolj strateški pristop k zmanjšanju revščine, da bi se dodatno povečal učinek razvojne politike EU[3]. V ta namen se predlaga več ključnih sprememb glede načina zagotavljanja pomoči EU. Te med drugim vključujejo diferenciran pristop, da se pomoč v obliki nepovratnih sredstev usmeri tja, kjer je najbolj potrebna in kjer ima lahko največji učinek v smislu zmanjšanja revščine; osredotočenost na največ tri sektorje na državo; jasnejšo usmerjenost na dobro upravljanje, demokracijo in človekove pravice ter vključujočo in trajnostno rast; večjo uporabo inovativnih finančnih mehanizmov; izboljšano usklajenost politik in povečano usklajevanje ter skupne ukrepe z državami članicami.

Agenda za spremembe se zdaj izvaja. Več sporočil, sprejetih leta 2012, je bilo osredotočenih na posebne vidike, kot so „Socialna zaščita v razvojnem sodelovanju Evropske unije“[4], „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“[5] in „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“[6]. Evropski razvojni dnevi (letni dogodek o svetovnih vprašanjih in razvojnem sodelovanju) so bili osredotočeni na osrednjo temo agende za spremembe, in sicer na vključujočo in trajnostno rast za človekov razvoj.

Leta 2012 je Komisija povečala uporabo kombiniranja, pri čemer se kombinirajo viri za nepovratna sredstva in drugi viri, kot so posojila, da bi ustvarili prave kombinacije financiranja za posebne projekte. EU je vzpostavila tri nove mehanizme kombiniranja za Azijo ter karibske in pacifiške države. Nepovratna sredstva EU v višini več kot 400 milijonov EUR so tako omogočila investicijske projekte v državah upravičenkah, skupna vrednost za projekte pa je znašala okoli 10 milijard EUR.

Komisija je začela opredeljevati tudi splošni okvir za poročanje o rezultatih ter spreminjati sistem spremljanja in poročanja glede izvajanja projektov in programov. Leta 2012 se je skupno načrtovanje EU in držav članic začelo v šestih državah, in sicer Etiopiji, Gani, Gvatemali, Laosu, Maliju in Ruandi. Skupno načrtovanje na Haitiju in v Južnem Sudanu se je začelo že v okviru predhodnega procesa, da bi se izboljšali rezultati in učinek pomoči. Začelo se je tudi izvajanje procesa za razširitev skupnega načrtovanja z oceno njegove izvedljivosti v več kot 40 državah.

Varnost preskrbe s hrano in prehrana

Leta 2012 870 milijonov ljudi še vedno ni imelo dostopa do zadostne količine hrane. V sporočilu o odpornosti, sprejetemu oktobra, je opredeljenih deset najpomembnejših korakov za povečanje odpornosti najbolj ranljivih ljudi na svetu. Ti segajo od nacionalnih strategij odpornosti in načrtov za preprečevanje/obvladovanje nesreč do učinkovitih sistemov za zgodnje opozarjanje v državah, ki so izpostavljene nesrečam, in inovativnih pristopov k obvladovanju tveganja. Politika temelji na spodbudnih rezultatih pobud EU za povečanje odpornosti v Sahelu in Afriškem rogu: globalno zavezništvo za pobudo odpornost v Sahelu (Alliance Globale pour l'Initiative Résilience – AGIR-Sahel) in podpora odpornosti v Afriškem rogu (SHARE). Namen obeh pobud je prekiniti začarani krog suše, lakote in revščine s trajnim usklajevanjem humanitarne in razvojne pomoči.

V treh letih je EU z instrumentom za hrano v višini 1 milijarde EUR izboljšala življenja več kot 59 milijonov ljudi v 49 državah in zagotovila neposredno pomoč okoli 93 milijonom drugih ljudi. Dva programa, ki sta pomagala pri tem napredku, sta program za cepljenje živine, ki je zajemal cepljenje več kot 44,6 milijona živine, in program usposabljanja na področju kmetijske proizvodnje za 1,5 milijona ljudi.

Prehrana je ključnega pomena v razvojni politiki. Leta 2012 se je EU zavezala, da bo državam partnericam pomagala zmanjšati število otrok, ki zaostajajo v rasti, za vsaj 7 milijonov do leta 2025. Tako je v okviru tematskega programa za varnost preskrbe s hrano sekretariat gibanja za izboljšanje prehranjevanja (SUN) zagotovil 5 milijonov EUR za podporo nacionalnih prizadevanj in za zagotovitev preskrbe z ustrezno prehrano od začetka nosečnosti do otrokovega drugega leta starosti. Do konca leta 2012 se je gibanju za izboljšanje prehranjevanja pridružilo 33 držav v razvoju, kar pomeni 59 milijonov od 165 milijonov otrok po svetu, ki zaostajajo v rasti. EU je dejavno sodelovala na majskem vrhu skupine G8, na katerem je bilo vzpostavljeno novo zavezništvo za izboljšanje varnosti preskrbe s hrano in prehrano[7]. Jeseni 2012 se je začelo pripravljati tudi sporočilo za krepitev prehrane mater in otrok, ki bo predvidoma sprejeto marca 2013.

Socialna zaščita

Pri ustvarjanju blaginje so najranljivejši člani družbe prepogosto zapostavljeni. Le 20 % svetovnega prebivalstva ima dostop do ustrezne socialne zaščite, njeno pomanjkanje pa pomeni oviro za dolgoročni in trajnostni razvoj. Komisija je avgusta sprejela sporočilo o socialni zaščiti, v katerem je pojasnjeno, kako lahko razvojno sodelovanje okrepi politike in sisteme socialne zaščite. Vključuje predloge za podporo držav partneric, zlasti na področju minimalnih ravni socialne zaščite, da se sprejmejo in izvajajo ukrepi za ustvarjanje delovnih mest in izboljšanje zaposlitvenih možnosti, in za podporo EU za obravnavanje temeljnih vzrokov socialne negotovosti. Predlogi, ki so v skladu s predlogi iz agende za spremembe o celovitejšemu pristopu k človekovemu razvoju, so bili predloženi po javnem posvetovanju, o njih pa bodo leta 2013 razpravljali ministri EU za razvoj in Evropski parlament. EU je podprla tudi koncept nacionalno opredeljenih minimalnih ravni socialne zaščite ter prispevala k njegovi potrditvi s strani skupine G20 in sprejetju priporočila o minimalnih ravneh socialne zaščite na zasedanju Mednarodne konference dela leta 2012.

Podpora državam v tranziciji

V skupnem sporočilu „Podpora EU trajnostnim spremembam v tranzicijskih družbah“[8], sprejetem oktobra, je bilo proučeno, kako lahko EU državam v tranziciji pomaga doseči uspešno in trajnostno preobrazbo. Temelji na lastnih izkušnjah EU v procesu širitve, sosedski politiki in razvojnem sodelovanju ter na skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) in skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP). V skupnem sporočilu je določenih več konkretnih ukrepov za izboljšanje načina, kako EU podpira te države pri doseganju trajnih reform.

Zagotavljane trajnostne energije za vse

Podpora ciljem pobude ZN „Trajnostna energija za vse“ (SE4ALL) je leta 2012 dobila pomemben zagon. Skupina na visoki ravni, katere član je tudi komisar za razvoj Andris Piebalgs, je usmerjala prvo fazo pobude, njen cilj pa je bil mobilizirati vlade, zasebni sektor in civilno družbo, da bi se zagotovil dostop do sodobnih energetskih storitev, izboljšala energetska učinkovitost na vseh ravneh in podvojil delež obnovljivih virov energije v svetovni mešanici energetskih virov.

Komisija in dansko predsedstvo Svetu Evropske unije sta aprila organizirala srečanje EU na vrhu o pobudi SE4ALL, na katerem je predsednik Komisije Barroso predstavil velikopotezen cilj pomoči državam v razvoju, da se zagotovi dostop do trajnostnih energetskih storitev za 500 milijonov ljudi do leta 2030. Komisija je s kombiniranjem odobrila 400 milijonov EUR za ukrepe v zvezi z energijo v podsaharski Afriki. Vzpostavila je tudi sklad za tehnično pomoč v vrednosti 65 milijonov EUR, poleg tega pa je za projekte za elektrifikacijo podeželja v regiji AKP predvidenih več kot 75 milijonov EUR.

Zaradi projektov v vsej regiji AKP, ki se že financirajo iz energetskega sklada, naj bi se več kot 12 milijonom ljudem zagotovil boljši dostop do sodobnih energetskih storitev.

Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu

Na konferenci ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20), ki je potekala junija, je EU zagotovila obveznosti na področjih, kot so voda, oceani, zemlja in ekosistemi, dostojno delo, socialna zaščita, trajnostno kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano. Na konferenci je bila sprejeta izjava „Prihodnost, ki si jo želimo“[9]. Prvič je bilo priznano, da je vključujoče in okolju prijazno gospodarstvo pomembno orodje za doseganje trajnostnega razvoja in zmanjšanje revščine. Priznano je bilo tudi, da so potrebni nujni ukrepi za obravnavanje netrajnostnih vzorcev proizvodnje in porabe. Pokazala se je možnost za sodelovanje z veliko zainteresiranimi državami, da se skupaj razvijejo politike o okolju prijaznem gospodarstvu. Sprejeta je bila tudi odločitev za razvoj ciljev trajnostnega razvoja in možnosti za učinkovito finančno strategijo trajnostnega razvoja.

Doseganje razvojnih ciljev tisočletja

S projekti in programi EU se zagotavlja pomoč pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja po vseh celinah in regijah. Na splošno je bil po svetu dosežen velik napredek v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja. Na podlagi najnovejših razpoložljivih podatkov[10] se je že prepolovil delež ljudi po svetu, ki živijo v skrajni revščini, in to pred letom 2015.

Znatno so se izboljšala področja, kot so dostop do varne pitne vode, vpis v osnovno šolo in število okužb z virusom HIV po svetu, čeprav še vedno ostajajo neenakosti med mesti in podeželjem. Izzivi ostajajo, pri čemer zlasti zaostajajo deli podsaharske Afrike in države, ki so jih prizadeli konflikti. Na splošno so potrebni nadaljnji ukrepi zlasti na področjih boja proti lakoti, smrtnosti otrok in mater, kakovosti vode in sanitarnih storitev.

Leta 2012 je bilo začetih veliko programov v okviru pobude EU za razvojne cilje tisočletja v višini 1 milijarde EUR. Cilj pobude za razvojne cilje tisočletja je spodbujanje hitrejšega napredka v zvezi s temi cilji v 36 državah AKP, pri čemer se zagotavlja financiranje za cilje, ki najbolj zaostajajo, in financiranje, ki temelji na rezultatih, za države, ki so uspešno izvedle pomoč.

Uresničevanje pobude za razvojne cilje tisočletja:

Oskrbovanje zapostavljenih območij Toga z vodo

V okviru pobude EU za razvojne cilje tisočletja je bil dodeljen znesek v višini 16,7 milijona EUR za vodni in sanitarni sektor v južni togovski regiji Maritime, kjer živi skoraj polovica prebivalstva in kjer je zgoščenih 90 % gospodarskih dejavnosti. Na tem območju ima dostop do varne in čiste pitne vode, ki se črpa iz tradicionalnih vodnih črpališč ali s črpalkami, samo 13 % ljudi. Do leta 2016 bo zgrajenih ali saniranih 467 vodnih črpališč in 6 000 latrin, pri čemer bo za 8 500 javnih delavcev in ostalih zainteresiranih zagotovljeno usposabljanje. Cilj dveh projektov, ki ju skupaj organizirata Unicef in nemški Rdeči križ, je zagotoviti vodo in sanitarne sisteme za 140 podeželskih skupnosti v regiji ter zagotoviti usposabljanje na področju higiene za družine, zlasti za otroke.

Priprava okvira za obdobje po letu 2015

Priprave na posebni dogodek ZN za pregled napredka v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja (septembra 2013) in bolj na splošno razprave o novem okviru za obdobje po letu 2015 so leta 2012 dobile nov zagon. Začelo se je pripravljati sporočilo Komisije, vključno z javnim posvetovanjem, julija pa je bil komisar Piebalgs imenovan za člana odbora ZN na visoki ravni za obdobje po letu 2015. V sporočilu, ki bo predvidoma sprejeto februarja 2013, bodo predlagana načela za pristop EU k splošnemu okviru za obdobje po letu 2015, pri čemer se bodo skupaj obravnavala vprašanja izkoreninjenja revščine in trajnostnega razvoja, vključno s pregledom razvojnih ciljev tisočletja in nadaljnjih ukrepov po konferenci Rio+20. V Svetu bodo ta pristop predvidoma potrdili junija 2013.

EU in svet

Leta 2012 je bil največji poudarek namenjen dobremu upravljanju, ki je ključnega pomena za vključujoč in trajnostni razvoj. V skladu z agendo za spremembe in skupnim sporočilom iz leta 2011 „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja – za učinkovitejši pristop“[11] je EU uporabila vrsto zunanjih instrumentov, da bi omogočila reforme v državah v tranziciji, dejavno ukrepala v kriznih razmerah za zagotovitev stabilnosti ter podprla svobodne in poštene volitve. EU je omejila odnose z državami, v katerih se kršijo človekove pravice, in uvedla številne omejitvene ukrepe proti represivnim režimom ter pomoč raje namenila civilni družbi in prizadetemu prebivalstvu. Tako je bilo na primer v Siriji, kjer je EU zaradi vse hujše humanitarne krize in sistematičnega kršenja človekovih pravic začasno zaustavila dvostransko finančno pomoč in uvedla sveženj strogih sankcij, podporo pa namenila neposredno prizadetemu prebivalstvu.

Na splošno je bilo sodelovanje EU po vsem svetu še naprej osredotočeno na doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Kljub dobremu napredku pri zagotavljanju splošnega osnovnošolskega izobraževanja do leta 2015 podsaharska Afrika verjetno ne bo pravočasno dosegla ključnih razvojnih ciljev tisočletja. Med glavnimi izzivi ostajajo skrajna revščina, smrtnost otrok in zdravje mater. Rezultati izvajanja podpore EU v podsaharski Afriki leta 2012 so dobri, pri čemer je znesek vseh dodeljenih sredstev znašal 4,014 milijarde EUR. Zaradi boljšega izvajanja projektov in programov v primerjavi s pričakovanji je več držav preseglo letne cilje. Najvidnejši primer je izplačilo tranše proračunske podpore v višini 40 milijonov EUR za Malavi decembra 2012 po pozitivnem napredku v državi.

Za trajnostno izboljšanje odpornosti najranljivejšega prebivalstva v Sahelu je Komisija junija organizirala konferenco na visoki ravni. Na konferenci so se dogovorili o začetku partnerstva za odpornost s pobudo več zainteresiranih strani (Globalno zavezništvo za pobudo odpornost v Sahelu – AGIR-Sahel).

AGIR določa časovni načrt za izboljšanje odpornosti žrtev kronične podhranjenosti v tej regiji. Poleg morebitnih naložb v višini 750 milijonov EUR v treh letih za vzpostavitev sezonskih varnostnih mrež je bilo doseženo tudi soglasje glede potrebe po naložbah v zdravstveno varstvo in druge socialne sektorje, delovanje trgov hrane in krepitev vloge žensk, tudi tistih, ki so dejavne v kmetijstvu.

Obsežno podporo EU za Afriški rog po suši leta 2011 je Komisija dopolnila z začetkom izvajanja pobude podpora odpornosti v Afriškem rogu (SHARE), da bi spodbudila naložbe na področjih obnove in odpornosti. Oblikovani so bili načrti v vrednosti več kot 250 milijonov EUR, da bi se v obdobju 2012–2013 okrepilo sodelovanje EU. Ti načrti so zajemali podporo kmetijski proizvodnji in živinoreji, prehrani, zdravju živine, preskrbi z vodo in upravljanju naravnih virov. Komisija je v okviru pobude SHARE poudarila, da bi bilo treba več pozornosti nameniti nižinskim območjem Afriškega roga, ki v veliki meri sovpadajo z območji, kjer prevladuje mešano kmetijstvo. SHARE je del strateškega okvira za Afriški rog, ki zagotavlja celovit pristop k sodelovanju EU v regiji, pri čemer podpira prebivalce pri doseganju večjega miru, stabilnosti, varnosti in blaginje pod vodstvom odgovorne vlade. K temu strateškemu okviru prispevajo tudi širok razpon projektov razvojnega sodelovanja ter štiri sedanje misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike.

Leta 2012 je EU imela ključno vlogo v Maliju, kjer je zagotovila mednarodno mobilizacijo po vojaškem uporu/državnem udaru in grožnji, da bi lahko teroristične skupine prevzele severni del Malija. Za rešitev političnih razmer je EU sprejela ukrepe za obnovo vojske in znatno prispevala k prizadevanjem afriških in francoskih sil za posredovanje, kar je odobril Varnostni svet ZN na začetku leta 2013. Komisija bo maja 2013 organizirala donatorsko konferenco za Mali, da bi zagotovila podporo za obnovo države. Kriza je poudarila pomen celovitega pristopa EU in njene odločnosti, da znatno prispeva k obnovi, stabilizaciji in vzpostavitvi trajnega miru, zlasti na severu Malija. Za mir in razvoj v celotnem Sahelu je še vedno potrebna trajna rešitev politične in varnostne krize v Maliju, vendar se morajo obravnavati tudi vprašanja v zvezi z varnostjo in razvojem za celotni Sahel.

Vzajemna odgovornost in skupna zaveza glede spoštovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava so bistvo obnovljene evropske sosedske politike (ESP)[12], katere glavni namen je podpora „trdne demokracije“. Dodeljenih je bilo več sredstev iz okvirnih programov za dodatno podporo južnemu in vzhodnemu sosedstvu: podpora partnerstvu, reformam in vključujoči rasti (SPRING) ter vzhodno partnerstvo, povezovanje in sodelovanje (EaPIC).

Leta 2012 je EU izvajala svoj odziv na arabsko pomlad, ki je zajela dele južnega sosedstva, in sicer v skladu z načelom „več za več“[13], tj. pristopom, ki temelji na spodbudah in je namenjen podpori partnericam, ki izvajajo reforme in gradijo „trdno demokracijo“. Konkretno se to načelo uresničuje z okvirnim programom SPRING, v okviru katerega se zagotavlja dodatna podpora državam partnericam, ki dokazujejo dejansko zavezanost in napredek.

Zagotavljanje izobraževanja za razseljene sirske otroke

Razseljenim sirskim otrokom, ki so izključeni iz izobraževanja, se namenja pomoč iz programa EU v višini 10 milijonov EUR. Program izvaja Unicef, njegov cilj pa je 5 500 ranljivim sirskim in jordanskim otrokom v 39 šolah v vsej Jordaniji zagotoviti dostop do brezplačnega formalnega izobraževanja in drugih pomembnih izobraževalnih storitev, vključno s tistimi v skupnostih gostiteljicah v Jordaniji. V okviru projekta se podpira jordanski izobraževalni sistem na nacionalni ravni in na ravni skupnosti.

V vzhodnem sosedstvu se je v okviru sodelovanja EU nadaljevala podpora reformnim procesom v državah partnericah. Skupno sporočilo „Vzhodno partnerstvo: Časovni načrt za jesensko srečanje na vrhu 2013“[14], ki je bilo sprejeto maja, je bil pomemben korak za pripravo prihodnjega dela. Spremljajoči dvostranski in večstranski časovni načrti bodo usmerjali izvajanje partnerstva pred vrhom v Vilni. V okviru pobude EaPIC se je zagotavljala povečana finančna pomoč za Armenijo, Gruzijo in Moldavijo.

EU je bila leta 2012 zlasti dejavna v Aziji, saj je bilo organiziranih več izjemnih srečanj na visoki ravni, obiskov in vrhov, vrhunec pa je bil 9. vrh ASEM v Laosu, ki je potekal novembra. Večji napredek je bil dosežen tudi v zvezi z okvirnimi sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju ter sporazumi o prosti trgovini z več azijskimi partnericami. EU je še naprej sodelovala z regionalnimi organizacijami. Z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN) se je dogovorila o novem akcijskem načrtu s poudarkom na trajnostnem razvoju in vključujoči rasti za obdobje 2013–2017.

Reforma v Mjanmaru/Burmi

EU podpira izjemno politično in gospodarsko tranzicijo v Mjanmaru/Burmi, maja 2012 pa je ukinila izvajanje omejitvenih ukrepov. Komisija in vlada sta zdaj celovito vključeni v razvojno sodelovanje, ki se je več kot podvojilo glede vrednosti in razširilo svoj obseg. Februarja 2012 je komisar Piebalgs obiskal Mjanmar/Burmo in napovedal sveženj v višini 150 milijonov EUR za dve leti v podporo demokratičnim reformam v državi, da se omogočita trajnostna rast in razvoj za vse prebivalstvo. Ta sveženj, za katerega je že bilo dodeljenih 100 milijonov EUR konec leta 2012, temelji na obstoječi podpori za zdravstvo, izobraževanje, preživljanje, razseljene osebe in za krepitev zmogljivosti vlade. Visoka predstavnica/podpredsednica Komisije Catherine Ashton je med svojim obiskom aprila uradno odprla nov urad EU v Yangonu, septembra pa je EU začela postopke za vzpostavitev splošnega sistema preferencialov, ki bo Mjanmaru/Burmi pomagal razširiti izvoz v Evropo. Mjanmarski mirovni center, ki ga je novembra 2012 slovesno odprl predsednik Barroso in ki ima ključno vlogo v mirovnemu procesu med etničnimi skupinami, je prejel zagonska sredstva EU.

Afganistan je ostal prednostna naloga. Svet je maja ponovno potrdil dolgoročno zavezanost EU tej državi, pri čemer se je zavezal, da bo vsaj ohranil obstoječe ravni pomoči tudi po umiku vojaških sil leta 2014 in podprl afganistanska prizadevanja za krepitev civilne policije in pravne države. Te zaveze so podlaga za dejavnosti EU na mednarodnih konferencah v Čikagu, Kabulu in Tokiu. Leta 2012 je podpora EU za zdravje in socialno zaščito znašala 185 milijonov EUR. EU je nadaljevala sodelovanje pri krepitvi pravne države s posebnim poudarkom na policijskih dejavnostih. Afganistan ima prednosti tudi od tematskih postavk podpore, kot so človekove pravice, civilna družba in varnost preskrbe s hrano.

Srednja Azija, ki ostaja nestabilna in zelo ranljiva, je pomembna regija za EU. Leta 2012 so obveznosti EU za razvojno sodelovanje znašale 117 milijonov EUR. Strategija EU in Srednje Azije, ki je bila pregledana leta 2012[15], ostaja učinkovita, Svet za zunanje zadeve pa je pozdravil krepitev odnosov s Srednjo Azijo in potrdil primernost strategije. Vsa prednostna področja strategije so še vedno pomembna: človekove pravice, pravna država, dobro upravljanje in demokratizacija; mladina in izobraževanje; gospodarski razvoj, trgovina in naložbe; energetika in promet; okoljska trajnost in voda; spoprijemanje s skupnimi grožnjami in izzivi. Leta 2012 je bila v okviru razvojnega sodelovanja EU pozornost namenjena izobraževanju, upravljanju javnih financ in skladu za spodbujanje naložb v Srednji Aziji (IFCA) ter razvoju zasebnega sektorja in čezmejni varnosti na regionalni ravni.

Latinska Amerika kot celota je znatno napredovala glede izpolnjevanja razvojnih ciljev tisočletja. Dvostransko sodelovanje med EU in Latinsko Ameriko je bilo osredotočeno na veliko sektorjev, vključno z dobrim upravljanjem, bojem proti korupciji, izobraževanjem, podnebnimi spremembami in biotsko raznovrstnostjo ter podporo gospodarstvu.

Odnosi s karibskimi državami so se leta 2012 osredotočali na nadaljnje ukrepe in zaključek številnih pobud, ki so se začele v predhodnem letu. Prizadevanje za politični dialog s to regijo in njegova krepitev je ostala prednostna naloga, potekal pa je politični dialog med EU in karibskim forumom afriških, karibskih in pacifiških držav (Cariforum). Leta 2012 je bil ustanovljen karibski sklad za naložbe s predvidenim uradnim začetkom delovanja v začetku leta 2013.

Države Latinske Amerike in karibske države so dosegle izjemno gospodarsko učinkovitost ter vse trdnejšo in široko zavezanost demokratičnim vrednotam in človekovim pravicam, s čimer se je še povečal njihov pomen za EU leta 2012. Hkrati je odnose zaznamoval tudi zaskrbljujoč trend omejevalnih trgovinskih praks, kot so omejitve glede izvoznih dovoljenj v Argentini, ki so negativno vplivale na trgovinske odnose.

Leta 2012 je bilo sprejeto Skupno sporočilo „Prenovljenemu razvojnemu partnerstvu med EU in Pacifikom naproti“[16]. EU je okrepila svoje sodelovanje s pacifiškimi državami, vrhunec pa je bila udeležba na 43. Forumu pacifiških otokov, ki je potekal avgusta na Cookovih otokih. Na dogodku so se srečali voditelji držav iz te regije in opredelili prednostne naloge ter prispevali pomembne informacije za učinkovitejšo razvojno pomoč. Ministri, ki so se junija srečali na drugem Forumu pacifiških otokov in EU, so obravnavali varnost, upravljanje, človekove pravice, enakost med spoloma, razvoj, podnebne spremembe in trajnostno upravljanje morskih virov.

Pacifiške države kljub stalnim in usklajenim prizadevanjem zaostajajo pri doseganju vseh razvojnih ciljev tisočletja. Leta 2012 je bilo odobrenih več projektov EU v pacifiških državah AKP, da bi se podprl napredek pri doseganju ciljev, vključno s financiranjem iz pobude za razvojne cilje tisočletja.

Junija je Komisija predlagala osnutek sklepa Sveta o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski uniji[17]. Deseti forum ČDO-EU je potekal januarja v Bruslju, sodelovali pa so udeleženci iz ČDO in štirih držav članic, s katerimi so te države in ozemlja povezana (Danska, Francija, Združeno kraljestvo in Nizozemska). Na forumu so razpravljali o prenovi pridružitve ter o načrtovanju in izvajanju virov iz Evropskega razvojnega sklada.

Obeti za prihodnost

Leto 2013 bo ključno leto za oblikovanje razprav o okviru za obdobje po letu 2015, pri čemer bo februarja 2013 Komisija sprejela svoje sporočilo „Dostojno življenje za vse – Izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“. Sklepi Sveta o dokumentu bodo predvidoma sprejeti junija 2013, s čimer se bo utrdil skupni pristop EU k razpravam o okviru za obdobje po letu 2015. To je zlasti pomembno zaradi posebnega dogodka ZN za pregled napredka v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja septembra 2013. Splošen cilj tega novega okvira za obdobje po letu 2015 bi moral biti zagotavljanje „dostojnega življenja za vse“ do leta 2030, kar pomeni izkoreninjenje revščine v vseh njenih dimenzijah (gospodarski, socialni in okoljski) in zagotovitev trajnostne prihodnosti sveta.

Komisija bo ta cilj dopolnila z močnimi prizadevanji za začetek javne razprave o tem vprašanju. Evropsko poročilo o razvoju za leto 2013, ki bo predvidoma objavljeno aprila 2013, z naslovom „Obdobje po letu 2015: globalni ukrepi za vključujočo in trajnostno prihodnost“[18] bo dodaten prispevek h globalnemu dialogu EU. Evropski razvojni dnevi novembra 2013 bodo prav tako osredotočeni na prihodnost razvoja.

Pogajanja med Evropskim parlamentom in Svetom o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 se bodo nadaljevala, da bi dosegli medinstitucionalni sporazum, ki bi privedel do sprejetja uredb o finančnih instrumentih do leta 2013. Komisija bo še naprej izvajala agendo za spremembe, ki bo prav tako v središču načrtovanja znotraj večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020.

Diferenciacija se bo začela šele z novimi finančnimi instrumenti, vendar si bo Komisija že prizadevala za zagotovitev neoviranega prehoda k novim partnerstvom. Pri izvajanju programov iz sedanjega večletnega finančnega okvira se bo osredotočila na dolgoročno trajnost.

[1]               http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/137320.pdf.

[2]               COM(2011) 637 final z dne 13. oktobra 2011.

[3]               http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/130243.pdf.

[4]               COM(2012) 446 final z dne 20. avgusta 2012.

[5]               COM(2012) 492 final z dne 12. septembra 2012.

[6]               COM(2012) 586 final z dne 3. oktobra 2012.

[7]               Sporočilo Komisije za medije IP-12-490 z dne 18. maja 2012.

[8]               JOIN(2012) 27 final z dne 3. oktobra 2012.

[9]               http://www.un.org/en/sustainablefuture.

[10]             http://www.un.org/millenniumgoals/pdf/MDG%20Report%202012.pdf.

[11]             COM(2011) 886 final z dne 12. decembra 2011.

[12]             Razvijajoči se odnosi med EU in njenimi partnericami v sosedstvu ter tranzicija v državah južnega Sredozemlja so bili določeni po strateškem pregledu ESP leta 2011. V skupnem sporočilu Komisije in visoke predstavnice,podpredsednice Komisije z dne 25. maja 2011 „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“ je bila navedena nova vizija ESP, ki je temeljila na skupnem sporočilu „Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja“, sprejetemu 8. marca 2011.

[13]             Skupno sporočilo COM(2011) 0200 z dne 8. marca 2011.

[14]             JOIN(2012) 13 final z dne 15. maja 2012.

[15]             3179. zasedanje Sveta za ZUNANJE ZADEVE: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/131149.pdf.

[16]             JOIN(2012) 6 final z dne 21. marca 2012.

[17]             COM(2012) 362 final z dne 16. julija 2012. Predlog je temeljil na natančni analizi sedanjega sklepa, rezultatih številnih posvetovanj, političnih izjavah Komisije, Sveta, ČDO in držav članic ter na zunanjih študijah.

[18]             http://www.erd-report.eu/erd/index.html.