13.12.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 384/21

---

Objava vloge v skladu s členom 6(2) Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila

2012/C 384/16

V skladu s členom 7 Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo. Izjave o ugovoru mora Komisija prejeti v šestih mesecih od dneva te objave.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

„SAINT-MARCELLIN“

ES št.: FR-PGI-0005-0832-08.10.2010

ZGO ( X ) ZOP ( )

1.   Ime:

„Saint-Marcellin“

2.   Država članica ali tretja država:

Francija

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1   Vrsta proizvoda:

Skupina 1.3:

Siri

3.2   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke:

„Saint-Marcellin“ je sir iz polnomastnega kravjega mleka, ki ni standardizirano glede maščobe in beljakovin ter je lahko surovo ali toplotno obdelano. Oblika je valjasta z zaokroženimi robovi, premer od 65 do 80 mm, debelina od 20 do 25 mm, teža pa najmanj 80 g. Za sir je značilno mehko mlečno, nepregneteno, nestiskano in rahlo slano testo brez dodanih začimb in arom, njegova površinska flora pa je lahko bela ali prehaja med bež in sivomodro barvo. Testo je v prerezu enakomerno obarvano.

Sir „Saint-Marcellin“ vsebuje po celotnem sušenju od 40 do 65 g maščob na 100 g sira.

Sir „Saint-Marcellin“ se lahko glede na način sušenja proizvaja v dveh oblikah:

—	„suhi“ sir „Saint-Marcellin“ z več kot 44-odstotno vsebnostjo suhe snovi je v skladu z lokalno tradicijo in zori tako, da se lahko čim bolj ohrani, kar je mogoče doseči z omejitvijo proteolize;

—	„mehki“ sir „Saint-Marcellin“, ki ima po zmernejšem sušenju več kot 40 % suhe snovi in zori tako, da razvije izrazite arome ter prožno ali celo kremasto teksturo. Ti siri z bolj regionalno tradicijo pogosto zorijo dlje.

Preden lahko gre sir „Saint-Marcellin“ v prodajo, je treba po usirjenju počakati najmanj 10 dni.

Sir „Saint-Marcellin“ se lahko za prodajo zapakira ali ne.

Njegova skorja, ki je včasih rahlo nagubana, mora biti na pogled večinoma ali v celoti prekrita s plesnijo, za katero so značilne naslednje barve: bela in bež vse do sivomodre. Testo smetanaste barve je v prerezu gladko in enakomerno obarvano ter ima lahko ponekod luknjice. Skorja je v ustih komaj zaznavna. Za mehki sir „Saint-Marcellin“ je značilna topljiva, za suhega pa čvrsta tekstura. Njegov naravni okus je srednje slan, poleg tega pa ima bogato in uravnoteženo aromatsko sestavo (sadni okus, okus po medu itd.), ki je značilna za sir „Saint-Marcellin“, pri čemer prevladuje mlečnost.

3.3   Surovine (samo za predelane proizvode):

Polnomastno kravje mleko, ki ni standardizirano glede maščobe ali beljakovin in izvira z navedenega geografskega območja.

Uporabiti je treba surovo ali toplotno obdelano mleko, kar izključuje pasterizacijo. „Saint-Marcellin“ je lokalni tradicionalni sir, ki se je razvil zlasti na območju, usmerjenem v mlečno govedorejo. Mleko, uporabljeno za njegovo predelavo, je vedno izviralo s kmetijskih gospodarstev na navedenem geografskem območju. Njegov sloves izvira iz povezanosti verige, ki sega od proizvajalcev kakovostnega mleka, ki izkoriščajo ozemlje in njegove možnosti, do predelovalcev, ki lokalno znanje in veščine prenašajo iz roda v rod.

3.4   Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

Za geografsko območje proizvodnje je značilna velika krmna površina. Lokalni rejci so se seveda vedno raje odločali za uporabo lokalnih virov, ki so prispevali k navedenim značilnostim sira „Saint-Marcellin“. Pri krmljenju živali odmerjajo poseben delež travi, zlasti senu, in omejujejo dopolnilno krmo, da bi ohranili tradicionalni način vzreje.

Merila, ki se uporabljajo za krmo krav mlekaric, so torej:

—	Neodvisnost preskrbe: najmanj 80 % suhe snovi v skupnem letnem obroku mora izvirati z navedenega geografskega območja.

—	Trava v vseh oblikah zajema najmanj 50 % suhe snovi v osnovnem letnem obroku.

—	Seno v štirih zimskih mesecih (december, januar, februar, marec) zajema 15 % suhe snovi v osnovnem obroku.

—

Dovoljena dopolnilna krma zajema največ 30 % suhe snovi v celotnem letnem obroku. Dovoljena dopolnilna krma v tem okviru zajema: zrna in soproizvode iz žit, oljnice in beljakovinske pridelke, orehove pogače in posušene stročnice. Dovoljenih je največ 10 % navedenih dodatkov: sirotka, krompir in drugi gomolji, posušena pulpa pese, melasa in prehranski dodatki, kot so minerali, vitamini, oligoelementi, bikarbonati in sol.

3.5   Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Vsi postopki proizvodnje mleka, predelave in zorenja sira „Saint-Marcellin“ morajo potekati na opredeljenem geografskem območju.

3.6   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.:

Ne obstajajo.

3.7   Posebna pravila za označevanje:

Označba vsakega sira mora poleg obveznih navedb, določenih s predpisi o označevanju sirov, vsebovati še:

—	ime „Saint-Marcellin“,

—	identifikacijsko oznako proizvodnega obrata,

—	logotip ZGO Evropske unije in/ali navedbo „Zaščitena geografska označba“.

4.   Kratka opredelitev geografskega območja:

Geografsko območje proizvodnje sira „Saint-Marcellin“ leži na vzhodnem obrežju reke Rone in ob vznožju gorovja Vercors. Njegovo središče je občina Saint-Marcellin (v departmaju Isère), po kateri je navedeni proizvod dobil ime in ki je bila na začetku središče njegovega trženja. Opredeljeno je bilo na podlagi zgodovinskih (zibelka proizvodnje in trženja sira „Saint-Marcellin“) in geografskih meril (skladnost med pokrajino in rabo prostora).

Navedeno geografsko območje sestavljajo naslednji kantoni:

v departmaju Drôme: — celotni kantoni: (La) Chapelle-en-Vercors, Romans-sur-Isère (1. in 2. kanton), Saint-Donat-sur-l’Herbasse in Saint-Jean-en-Royans; — kanton Bourg-de-Péage, razen občin Alixan, Bourg-de-Péage in Châteauneuf-sur-Isère; — kanton Chabeuil: samo občine (Le) Chaffal, Chateaudouble in Peyrus; — kanton Crest-Nord: samo občini Omblèze in Plan-de-Baix; — kanton (Le) Grand-Serre: samo občine Le Grand-Serre, Hauterives, Montrigaud, Saint-Christophe-et-le-Laris in Tersanne; — kanton Saint-Vallier: samo občine Châteauneuf-de-Galaure, Claveyson, Fay-le-Clos, La Motte-de-Galaure, Mureils, Ratières, Saint-Avit, Saint-Barthélémy-de-Vals, Saint-Martin-d'Août in Saint-Uze;

v departmaju Isère: — celotni kantoni: (La) Côte-Saint-André, (Le) Grand-Lemps, (Le) Pont-Beauvoisin, Pont-en-Royans, Rives, Roybon, Saint-Etienne-de-Saint-Geoirs, Saint-Geoire-en-Valdaine, Saint-Marcellin, Tullins, Vinay in Virieu; — kanton Saint-Jean-de-Bournay: samo občine Chatonnay, Eclose, Lieudieu, Meyssies, Saint-Anne-sur-Gervonde, Saint-Jean-de-Bournay, Tramole in Villeneuve-de-Marc; — kanton Saint-Laurent-du-Pont, razen občin Saint-Pierre-d’Entremont in Saint-Pierre-de-Chartreuse; — kanton Fontaine-Sassenage: samo občina Veurey-Voroize; — kanton (La) Tour-du-Pin: samo občine Montagnieu, Sainte-Blandine, Saint-Victor-de-Cessieu in Torchefelon; — kanton Villard-de-Lans, razen občin Engins in Saint-Nizier-du-Moucherotte; — kanton Voiron: razen občine Voreppe;

v departmaju Savoie: — kanton (Le) Pont-de-Beauvoisin: samo občine Belmont-Tramonet, (La) Bridoire, Domessin, (Le) Pont-de-Beauvoisin, Saint-Beron in Verel-de-Montbel; — kanton Saint-Genix-sur-Guiers, razen občin Gerbaix, Marcieux in Novalaise.

5.   Povezanost z geografskim območjem:

5.1   Posebnosti geografskega območja:

Naravni dejavniki

Območje proizvodnje sira „Saint-Marcellin“ je del regije Bas Dauphiné, ki leži med območjem Plaine de l'Est Lyonnais ter apnenčastima gorovjema Chartreuse in zahodni Vercors. Izoblikovalo se je iz terciarnih gričev in planot, v katere segajo široke doline in ki na vzhodu mejijo na gorata območja. Gorata alpska območja na njem postopoma prehajajo v provansalske planote.

Podnebje je pretežno zmerno in submontansko s povprečnimi temperaturami od 9 do 11 °C in od 800 do 1 100 mm padavin na leto.

Za navedeno območje so značilni vetrovi, ki pihajo zlasti v smeri sever–jug ter so pomemben sestavni del zgodovine in kulture proizvajalcev in predelovalcev. Veter omogoča sušenje orehov, tobaka in sira ter vpliva na lokalno arhitekturo. To je spodbudilo k prvotni zgraditvi in postavitvi sirarn vzdolž celotnega območja. Navedena postavitev se že leta ni spremenila.

Človeški dejavniki

Območje proizvodnje sira „Saint-Marcellin“ je pretežno podeželsko, na njem izrazito prevladuje kmetijstvo, poleg tega pa ima visok delež površin za pridelavo krme (krmna površina od 40 do 80 % uporabnih kmetijskih površin). Tukaj potekata mešana pridelava in živinoreja, pri čemer prevladujeta drevesničarstvo (zlasti gojenje orehovcev, na katerih rastejo orehi z ZOP „Noix de Grenoble“) in proizvodnja mleka.

Sir, ki se je na začetku imenoval „tomme“ in so ga proizvajali na kmetiji, je povsem samoumevno pridobil identiteto v mestu „Saint-Marcellin“, kjer je bilo od 15. stoletja najpomembnejše tržišče v regiji.

Sušenje sirov, orehov (in tobaka) so omogočali vetrovi, značilni za navedeno ozemlje, zato so po celotnem območju posejane sušilnice orehov. Te sušilnice so lahko uporabljali tudi za sušenje sirov, imenovanih „tommiers“, ki so jih razporedili v košare, razobešene vsepovsod.

Potujoči trgovci, imenovani „coquetiers“, so od leta 1870 redno hodili od kmetije do kmetije. Sir so začeli dobavljati v velika sosednja središča, kot so Romans, Grenoble, Lyon, Saint-Étienne in Avignon, ki so od tedaj njegovi zelo veliki potrošniki. Kmete je to spodbudilo k proizvodnji še večje količine sirov, s čimer se je razvilo trženje sira „Saint-Marcellin“.

Nekdanji potujoči trgovci so v 20. letih prejšnjega stoletja razvili proizvodnjo sirov z uporabo sirarske tehnologije, pri kateri so se zgledovali po načinu proizvodnje sira na kmetijah (mlečna sirnina, uporaba enakih kalupov za odcejanje sira itd.). Tako so v regiji Saint-Marcellin nastale prve sirarne in uvedena je bila prva uradna opredelitev sira „Saint-Marcellin“.

V verigi proizvodnje sira „Saint-Marcellin“ so se že zelo zgodaj pojavila prizadevanja za organizacijo in zaščito proizvoda. Najprej je bilo leta 1971 ustanovljeno združenje proizvajalcev sira „Saint-Marcellin“ (l’Union des Fabricants du „Saint-Marcellin“), leta 1994 pa je bil ustanovljen še medpanožni odbor Saint-Marcellina (Comité Interprofessionnel du Saint-Marcellin), v katerem so tudi proizvajalci mleka in kmetijski proizvajalci. Od tedaj celotna veriga sodeluje pri promociji sira „Saint-Marcellin“, izboljšanju kakovosti in uvedbi postopka za zaščito imena.

5.2   Posebnosti proizvoda:

Posebne značilnosti sira

„Saint-Marcellin“ je sir majhne velikosti, za katerega so značilni oblika ploščka z zaokroženimi robovi, premer približno 7 cm, teža 80 g in debelina približno 2 cm.

Skorja, ki je včasih rahlo nagubana, je na videz večinoma ali v celoti prekrita s plesnijo bele barve ali barve, ki prehaja med bež in sivomodro.

Testo smetanaste barve je v prerezu gladko in enakomerno obarvano. Skorja je v ustih komaj zaznavna. Za mehki sir „Saint-Marcellin“ je značilna topljiva tekstura, za suhega pa čvrsta.

Njegov naravni okus je srednje slan, poleg tega pa ima bogato in uravnoteženo aromatsko sestavo (sadni okus, okus po medu itd.), ki je značilna za sir „Saint-Marcellin“, pri čemer prevladuje mlečnost.

Tradicionalno znanje in veščine

Pomembno mesto v prehrani mlečne črede ima lokalna krma, zlasti trava, ki jo čreda pase predvsem na velikih površinah (gostota živali na kmetijskem gospodarstvu je omejena na 1,4 GVŽ/ha), najmanj 180 dni na leto. Namen navedenih določb je zagotoviti visoko kakovost uporabljenega mleka.

Uporabljeno mleko se samo delno toplotno predela (prepoved pasterizacije) in ni standardizirano, da bi se ohranile vse njegove izvorne značilnosti in izrazila bogata aromatska sestava sira „Saint-Marcellin“.

Identiteta sira „Saint-Marcellin“ in njegove značilnosti izhajajo izključno iz posebne tehnologije predelave, ki je zapuščina starih metod. Iz „mlečne“, nestiskane in nepregnetene sirnine, ki se rahlo posoli, nato pa posuši in pusti zoreti, nastanejo organoleptične lastnosti, značilne za sir „Saint-Marcellin“.

5.3   Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO):

Povezanost sira „Saint-Marcellin“ z izvorom temelji na njegovem slovesu, posebnih značilnostih ter tradicionalnem znanju in veščinah.

Proizvodnja sira „Saint-Marcellin“ temelji na tradicionalnih načinih vzreje (mešana pridelava in živinoreja) in predelavi, ki so tesno povezani z naravnim okoljem:

—	pomembna vloga paše in lokalne krme v prehrani živali zaradi velikih krmnih površin na navedenem geografskem območju;

—	prevetrenost geografskega območja, ki je omogočila tradicijo shranjevanja sirov s sušenjem in zorenjem.

Vsi navedeni pogoji so bili ugodni za razvoj sirov majhne velikosti, ki so že zelo zgodaj dobili ime „Saint-Marcellin“ (v 15. stoletju), pri čemer so prevzeli ime mesta, ki je bilo tedanje glavno tržišče. Prve navedbe o siru „Saint-Marcellin“ je mogoče najti v računovodskih knjigah uprave Ludvika XI. (15. stoletje).

Sir „Saint-Marcellin“ je v Franciji od leta 1935 uradno opisan na zahtevo gospodarskih subjektov z navedenega območja. Njegova opredelitev je bila uzakonjena leta 1942 in pozneje še večkrat dopolnjena. Od leta 1980 je v skladu s sedanjo specifikacijo: „premer približno 70 mm, debelina med 20 in 25 mm, teža najmanj 80 g, proizveden iz usirjenega kravjega mleka, z mehkim, nepregnetenim, nestiskanim in rahlo slanim testom, brez dodanih začimb in arom […]“. Ta je omogočila razvoj proizvodnje sira „Saint-Marcellin“, urejen s predpisi.

Praznik sira „Saint-Marcellin“, muzej sira „Saint-Marcellin“ in udeležba odbora za sir Saint-Marcellin (Comité pour le Saint-Marcellin) na lokalnih in nacionalnih kmetijskih dogodkih so omogočili ohranjanje slovesa navedenega proizvoda.

Sedanji sloves sira „Saint-Marcellin“ potrjuje njegova vključenost na številne gastronomske jedilne liste restavracij v regiji Dauphiné in sosednjih strnjenih naseljih (Lyon, Grenoble, Saint-Etienne): postreže se lahko na sirni plošči, pogret v solati, z listnatim testom ali gratiniran itd. Popis francoske kulinarične dediščine (izdaja Rhône-Alpes) iz leta 1995 potrjuje navedeni sloves in vsebuje članek o siru „Saint-Marcellin“.

Danes ime „Saint-Marcellin“ na široko uporablja sedem sirarn na območju proizvodnje, kar je razvidno tudi iz primerov predloženih nalepk, ter uživa velik sloves na regionalni in širši ravni. Leta 2008 je bilo namreč proizvedenih 35,5 milijona sirov z nalepko „Saint-Marcellin“.

Dolga zgodovina sira in njegova zgodnja opredelitev sta omogočili razvoj, ne da bi izgubil identiteto. Sloves sira „Saint-Marcellin“ je danes zaradi povezanosti verige, njegove identifikacije z ozemljem ter tradicionalnega znanja in veščin na nacionalni ravni dobro uveljavljen, čeprav proizvodnja ostaja lokalizirana zlasti v zibelki njegovega izvora.

Sklic na objavo specifikacije:

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006)

https://www.inao.gouv.fr/fichier/CDCIGPSaint-MarcellinV2.pdf

---

(1)  UL L 93, 31.3.2006, str. 12.

---