52012DC0070

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2012

1.         UVOD

Komisija je leta 2011 Evropskemu svetu predstavila prvo Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe. Izdaja poročila sledi zavezi iz strategije Evropa 2020[1], ki je bila nato obravnavana v sporočilu Komisije z naslovom Trgovina, rast in svetovne zadeve[2]. Namen poročila je bil, da „se [na politični ravni] pozornost usmeri v potrebna skupna prizadevanja glede izbranega sklopa ovir pri dostopu do trga“, ki evropskim podjetjem preprečujejo izvoz ali naložbe v tretje države. Namen poročila je bil povečati ozaveščenost o pomenu reševanja takih ovir na osredotočen in usklajen način, da lahko evropska podjetja izkoriščajo prednosti svetovnega trga v skladu z dogovori s trgovinskimi partnerji EU na večstranski ali dvostranski ravni. 

Ta dokument je drugo Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe. Omogoča pregled doseženega napredka v zvezi z 21 ovirami, ugotovljenimi v prvi izdaji, ter opredeljuje tudi več novih ovir, ki si zaslužijo usklajeno ukrepanje Komisije in držav članic ter skupno določitev političnih prednostnih nalog. To poročilo se tako kot izdaja iz leta 2011 osredotoča na tržne ovire pri nekaterih strateških partnerjih EU, tj. Kitajski, Indiji, Japonski, Mercosurju[3], Rusiji in ZDA[4].

Vendar osredotočenost na nekatere strateške partnerje EU ne pomeni, da ovire na drugih trgih ne bodo obravnavane. Nasprotno, za izboljšanje pogojev za dostop do trgov je Komisija dejavno v stiku z obsežnejšo skupino trgovinskih partnerjev, vključno z državami, kot so Vietnam, Indonezija, Ukrajina ali Turčija, kjer se evropska podjetja srečujejo s številnimi ovirami.

Odstranjevanje posebnih tržnih ovir ostaja temelj odnosov EU s tretjimi državami ter pomemben element trgovinske politike EU. To je še bolj pomembno v okviru sedanje dolgotrajne gospodarske krize, ki resno vpliva na številna evropska podjetja in državljane v EU. V zvezi s tem je trgovina glavno gibalo spodbujanja gospodarske rasti in ustvarjanja novih delovnih mest[5]. Vendar hkrati vse večje tveganje protekcionizma[6] ogroža odprt trgovinski sistem. Zato je v resničnem interesu EU, da na večstranski in dvostranski ravni spodbuja in zagotavlja odprto trgovino.

Z upadanjem možnosti za sklenitev razvojne agende iz Dohe v bližnji prihodnosti je EU svojo trgovinsko strategijo preusmerila na dvostranska pogajanja. Zelo izčrpen in ambiciozen sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo je začasno začel veljati 1. julija 2011, evropskim podjetjem in potrošnikom pa bo zagotovil znatne gospodarske koristi. Dvostranska trgovinska pogajanja so bila sklenjena s Srednjo Ameriko ter Perujem in Kolumbijo. Pogajanja se zaključujejo z Ukrajino, s Kanado, Indijo in Singapurjem so v polnem teku, potekajo pa tudi z Malezijo in Mercosurjem. Začela so se nova pogajanja za sporazum o prosti trgovini z Gruzijo in Moldavijo, pogovori o morebitnih pogajanjih pa potekajo z Indonezijo, Vietnamom, Tajsko, Filipini ter Japonsko. Pristop Rusije k STO odpira nove možnosti v trenutnih pogajanjih o novem sporazumu. V zvezi z ZDA in Kitajsko je EU vključena v pogovore na visoki ravni, ki med drugim obravnavajo ovire pri dostopu do trgov. V zvezi s Kitajsko EU poleg tega trenutno ocenjuje zaželenost in izvedljivost samostojnega sporazuma o naložbah.

S tako celovito pogajalsko agendo je nujno treba utrditi obstoječe zaveze glede dostopa do trgov za evropska podjetja v tretjih državah ter tudi ustvarjati dostope do novih trgov. To prav tako prispeva k ustvarjanju stabilnih in predvidljivih okvirnih pogojev za poslovne dejavnosti po vsem svetu. Vendar je uspešna sklenitev pogajanj samo ena plat medalje. Druga, enako pomembna plat je zagotoviti, da se priložnosti, ustvarjene v pogajanjih, res realizirajo v trgovinskih tokovih na terenu. Prepogosto se evropska podjetja v praksi še vedno srečujejo z znatnimi ovirami pri vstopanju na tuje trge. Pogosto gre za netarifne ovire, kot so na primer tehnični predpisi in standardi, obremenjujoči carinski postopki ali slabo izvrševanje pravic intelektualne lastnine. Od začetka gospodarske krize leta 2008 so ovire vse večje na področjih, kjer so panoge mednarodne trgovine še vedno precej šibke – na primer pri javnih naročilih in izvoznih omejitvah. 

Trgovinska pogajanja in izvrševanje morata iti z roko v roki. Okrepitev gospodarske agende je zagotovo povod za večjo osredotočenost na izvrševanje. To je tudi poudarjeno v nedavni resoluciji Evropskega parlamenta[7], ki dragoceno usmerja delo Komisije in držav članic v zvezi s trgovinskimi ovirami. Kaže na vse večjo politično zavest, da je obravnava trgovinskih ovir ključna za legitimnost in učinkovitost trgovinske politike. Posledično se je izvrševanju treba posvetiti prednostno, zlasti v času gospodarske krize, vključno na politični ravni.

Ključno sporočilo tega poročila je skladno s temeljno zamislijo, na kateri temelji Strategija dostopa do trga: kadar se Komisija in države članice usklajeno posvetijo osredotočenemu in odločnemu delovanju, je mogoče odpraviti ovire v tretjih državah, dostop evropskih podjetij do tujih trgov pa se lahko izboljša. Uspeha ni vedno mogoče hitro doseči in ni vedno tako daljnosežen, kot bi si gospodarski subjekti želeli. Vendar ko je uspeh dosežen, lahko prinese znatne gospodarske koristi evropskim podjetjem in državljanom.

Ta druga izdaja Poročila o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe je sestavljena, kot sledi: v oddelku 2 je opisan dosežen napredek glede ovir, ugotovljenih v zadnjem poročilu, opredeljene pa so možnosti za nadaljnje ukrepanje, kadar napredek še ni zadovoljiv. Oddelek 3 predlaga, da se v prihodnje prednostno obravnava več novih ovir. Oddelek 4 opisuje vse večjo nagnjenost nekaterih držav k uvedbi politik industrializacije, ki omejujejo trgovino.

2.         OVIRE 2011: KAKŠEN NAPREDEK JE BIL DOSEŽEN?

Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2011 je opredelilo 21 ovir pri šestih trgovinskih partnerjih/regijah. Te ovire so štele za zelo pomembne za evropska podjetja zaradi morebitnega gospodarskega ali sistemskega učinka in strateškega pomena držav, v katerih so se navedene ovire pojavile. Ta vprašanja dostopa do trga so postala ključne prednostne naloge v dvostranskih trgovinskih odnosih EU z zadevnimi državami. Komisija si je prizadevala, da o njih sistematično razpravlja na vseh dvostranskih srečanjih, vključno po potrebi na najvišji politični ravni (na primer na srečanjih na vrhu).

V tem oddelku bodo opisani najpomembnejši ukrepi v zvezi z ovirami ter napredek, ki je bil dosežen leta 2011. Celovit povzetek vseh ukrepov, ki jih je sprejela Komisija, vključno na ravni delovnih skupin, je na voljo v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije. V nekaterih primerih je bila z napredkom dosežena popolna odprava ovire. V drugih primerih je sicer bilo doseženega nekaj napredka, vendar del ovire ostaja. Pri nekaterih ovirah se je stanje poslabšalo v primerjavi z lanskim letom, čeprav je bilo sprejetih več ukrepov.

Analiza v tem oddelku bo opravljena na podlagi teh treh kategorij v skladu z doseženim napredkom. Bližnji pristop Rusije k STO ponuja možnosti za rešitev številnih dolgoletnih vprašanj dostopa do trgov, zato bo trenutno stanje ovir v Rusiji analizirano v ločeni kategoriji.

 2.1      Ovire, pri katerih je bil dosežen znaten napredek

Znaten napredek je bil dosežen pri dveh ukrepih v zvezi z Indijo. Prvič, uspeh je bil dosežen glede odprave omejitev za izvoz bombaža, tj. bombažne preje in surovega bombaža, uvedenih leta 2010. Avgusta 2011 je indijska vlada dokončno odpravila vse preostale kvantitativne omejitve v zvezi s surovim bombažem. Zdaj se ne uporabljajo nobene omejitve za izvoz bombaža. Izvozne omejitve za bombaž in izdelke v zvezi z njim so bile zelo zaskrbljujoče zaradi njihovega pritiska na povišanje svetovnih cen in izkrivljanja zanesljive oskrbe. Poleg tega Indija ostaja eden od glavnih virov uvoza EU za bombažne izdelke: leta 2009 je 23 % uvoza izdelkov, ki so jih zadevale omejitve, prišlo iz Indije. Zato ima odprava te ovire velik gospodarski pomen za podjetja EU, zlasti za tista iz tekstilnega sektorja. Leta 2011 je bila v pogovoru z indijskimi organi ob več priložnostih, vključno na ravni generalnega direktorja GD za trgovino, izražena zaskrbljenost EU.

Drugi ukrep Indije, s katerim je bil dosežen znaten napredek zadeva zahteve glede izdajanja dovoljenj, ki so bile uvedene leta 2010 za telekomunikacijsko opremo; te so bile na koncu spremenjene, tako da je bila večina obremenjujočih pogojev odpravljena. V skladu s prvotnimi zahtevami, uvedenimi v letih 2009 in 2010, ki so temeljile na varnostnih pomislekih, bi morali tuji ponudniki telekomunikacijske opreme prenesti svojo tehnologijo v prvih treh letih pogodbe in v dveh letih nadomestiti svoje inženirje z indijskimi. Poleg tega bi bilo treba indijskim organom iz varnostnih razlogov razkriti nekatere občutljive informacije. Vendar so take zahteve znatno odstopale od utrjenih mednarodnih praks. Ker so številni akterji in države izrazile svoje pomisleke, tudi EU, je Indija končno opustila svoja stroga varnostna pravila, vključno z zahtevami za obvezen prenos tehnologije.

Ukrepi, ki jih je Komisija sprejela leta 2011, so se izkazala za zelo učinkovita: vprašanje o tej zadevi je bilo zastavljeno ob vseh priložnostih, tudi predsednik Komisije Barroso je o njej spregovoril na vrhu EU/Indija decembra 2010. Doseženi napredek je prispeval k rešitvi najpomembnejših vprašanj za industrijo EU. Skupna vrednost indijskega trga telekomunikacijske opreme je znašala okoli 16,7 milijard EUR v finančnem letu 2010–2011. Komisija ostaja tesno povezana z zadevno industrijo in bo spremljala nekatera še odprta tehnična vprašanja.

2.2       Ovire, pri katerih je bilo doseženega nekaj napredka

Napredek je bil dosežen tudi pri več drugih ovirah, opredeljenih v Poročilu o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2011. Vendar ta vprašanja še niso popolnoma rešena in bodo zato ostala na seznamu prednostnih nalog za leto 2012. V nekaterih primerih so ovire sistemske in dolgoletne iz dvostranskih trgovinskih razmerij. Zato je napredek, dosežen leta 2011, obetaven znak tega, kar je letos še mogoče doseči. Komisija bo tudi v prihodnje o teh vprašanjih spregovorila na vseh forumih, pri čemer se bo oprla na dosežen napredek iz leta 2011, da doseže njihovo popolno odpravo leta 2012.

Vztrajno ukrepanje Komisije se je obrestovalo v zvezo s Kitajsko in enim od najbolj sistemskih vprašanj s seznama dvostranskih trgovinskih ovir. Pomemben napredek je bil dosežen v zvezi z „avtohtono inovacijsko“ politiko, ki temelji na načelu zagotavljanja dostopa do javnih naročil samo tistim inovativnim izdelkom, katerih intelektualna lastnina je kitajskega porekla. Po začetnih pozitivnih znakih, ki so bili dani na sestanku mehanizma gospodarskega in trgovinskega dialoga na visoki ravni decembra 2010, je Kitajska leta 2011 sprejela konkretne ukrepe za odpravo povezave med javnimi naročili in zahtevami o poreklu intelektualne lastnine, na primer z odstranitvijo sklica na avtohtone inovacije iz osnutka izvedbene uredbe vladnega zakona o javnih naročilih ter z zavezo k ukinitvi obveznih katalogov (vključno s provincialnimi katalogi). Poleg tega je ministrstvo za finance sprejelo obvestilo, ki napoveduje ukinitev treh nacionalnih politik v zvezi z avtohtonimi inovacijami. Nenazadnje je Kitajska na sestanku skupne komisije ZDA-Kitajska o poslovanju in trgovini novembra 2011 sprejela nadaljnje konkretne ukrepe za zagotavljanje izvrševanja zavez na ravni provinc.

Komisija priznava in pozdravlja znaten napredek iz leta 2011 kot pomemben korak k odpravi diskriminatornih določb na tako pomembnem področju, kot so javna naročila. Komisija bo še naprej spremljala zaveze kitajske strani k nadaljnjemu ukrepanju, da zagotovi njihov prehod k dejanskemu dostopu evropskih podjetij do kitajskih trgov.

Hkrati je mogoče poročati o pozitivnem razvoju dogodkov v zvezi z ukrepanjem EU zaradi kitajskih izvoznih omejitev za surovine v okviru spora, sproženega pred STO leta 2009 glede devetih izdelkov[8]. Odbor STO je julija 2011 objavil poročilo, v katerem je pojasnil, da izvozne omejitve, ki jih je Kitajska uvedla za več surovin, niso v skladu z obveznostmi Kitajske iz prava STO. Odbor je zlasti ugotovil, da so bile zadevne kitajske izvozne dajatve na surovine v neskladju s kitajskimi obveznostmi iz njenega protokola o pristopu k STO. Ugotovljeno je bilo, da izvozne kvote, ki jih je Kitajska uvedla na te surovine, kršijo splošno prepoved uvajanja kvantitativnih izvoznih omejitev. Poleg tega je odbor ugotovil, da zadevni ukrepi niso bili opravičljivi zaradi pomislekov o varovanju okolja ali pomanjkanja bistvenega izdelka. Kitajska je vložila pritožbo zoper poročilo odbora, 30. januarja 2012 pa je pritožbeni organ STO potrdil nezakonitost kitajskih kvot in izvoznih dajatev. V letu 2011 je Komisija tudi nadaljevala z zastavljanjem širšega vprašanja izvoznih omejitev za surovine, ne zgolj v zvezi s posameznimi primeri STO, saj ta kitajska politika še naprej zajema zelo široko vrsto temeljnih sestavin surovin, na primer redke zemljine. Po objavi poročila pritožbenega organa bo Komisija razmislila, kako bo nadalje obravnavala to vprašanje.

Kar zadeva Indijo, so pogajanja za sporazum o prosti trgovini še v teku, glede možnosti uskladitve z mednarodnimi standardi pa je bilo doseženega nekaj napredka v zvezi s sanitarnimi in fitosanitarnimi vprašanji, natančneje v zvezi z genskim materialom goveda. Vendar je potreben nadaljnji napredek, da se popolnoma sprosti izvoz iz EU. Poleg tega je Indija oktobra 2011 pripravila začasne smernice na področju varnosti hrane, ki bodo olajšale trgovino za več agroživilskih izdelkov EU, ki se izvažajo v Indijo. Vendar mora Indija na splošno zagotoviti nadaljnjo uskladitev z mednarodnimi standardi, da svoj trg popolnoma odpre izdelkom EU. Zato bo Komisija tudi v prihodnje o teh vprašanjih spregovorila na vseh večstranskih in dvostranskih forumih z indijskimi organi, pri tem pa se oprla na pozitivne dosežke iz leta 2011.

Na Japonskem potekajo predhodne razprave za morebiten začetek pogajanj za sporazum o prosti trgovini leta 2012, nekaj napredka pa je bilo že doseženega v zvezi z medicinskimi pripomočki zaradi zavez Japonske na srečanju na vrhu EU-Japonska leta 2009. Po rednih stikih z ministrstvom za zdravje, delo in socialne zadeve so bili pojasnjeni odobritveni postopki „pred dajanjem na trg“, ki so se na Japonskem uporabljali za medicinske pripomočke, za nekatere kategorije medicinskih pripomočkov pa je bilo doseženo manjše izboljšanje postopka za ugotavljanje skladnosti (na primer omejitev revizij na kraju samem na medicinske pripomočke razreda IV samo vsaki dve leti). Komisija bo spremljala izvajanje te zaveze ter si bo tudi v prihodnje prizadevala za nadaljnje izboljšanje in poenostavitev japonskih postopkov za ugotavljanje skladnosti, da prepreči, da bi ti bili neutemeljena ovira za dostop medicinskih pripomočkov in drugih izdelkov do trgov.

Napredek je bil dosežen tudi z Japonsko na področju javnih naročil, in sicer v okviru pogajanj za sporazum o javnih naročilih, ki so se uspešno zaključila decembra 2011. Japonska se je pravzaprav zavezala EU, da bo pri javnih naročilih v železniškem prometu pregledno in nediskriminatorno uporabila klavzulo o operativni varnosti. Ta zaveza naj bi zagotovila nediskrecijsko uporabo klavzule, zaradi česar bodo javna naročila v železniškem sektorju ostala odprta tujim operaterjem.

Napredek je bil dosežen tudi v zvezi z zakonodajo ZDA o „100-odstotnem preverjanju“. Zaradi več ukrepov, vključno s strani Evropske komisije, je ameriška ministrica za domovinsko varnost napovedala, da si bo prizadevala za preložitev začetka veljavnosti tega ukrepa, ki je bil prvotno predviden za 1. julij 2012. Upati je, da je to prvi korak k razveljavitvi te zakonodaje s strani kongresa ZDA. To je sledilo ukrepom, sprejetim v okviru čezatlantskega ekonomskega sveta zlasti v letih 2010 in 2011, ki je obravnavalo vprašanje varne trgovine. Skupna izjava ameriške ministrice za domovinsko varnost Napolitano ter komisarjev Šemeta, Kallas in Malmström 23. junija 2011 je spodbudila sodelovanje med EU in ZDA na področju varnosti dobavne verige. Ta izjava določa politični okvir za sodelovanje EU-ZDA v dvostranskih in večstranskih organizacijah, kot so Svetovna carinska organizacija (WCO), Mednarodna organizacija za civilni letalski promet (ICAO), Mednarodna pomorska organizacija (MPO) in Svetovna poštna zveza (UPU). Na srečanju čezatlantskega ekonomskega sveta novembra 2011 sta EU in ZDA nadaljevali delo na podlagi navedene izjave, tako da sta zaključili pripravljalno delo na vzajemnem priznavanju programov trgovinskega partnerstva; ko bo slednje podpisano in se bo začelo izvajati leta 2012, bo alternativa postopku 100-odstotnega preverjanja.

Dosežen je bil tudi napredek (čeprav omejen) v zvezi z zakonodajo „kupujmo ameriško“. Sveženj spodbud, ki je bil uveden med finančno krizo leta 2009[9] in je vseboval daljnosežne določbe „kupujmo ameriško“, je potekel septembra 2011 in ni bil podaljšan. Vendar je v trenutnih kritičnih gospodarskih razmerah še vedno prisotna nagnjenost kongresa in administracije ZDA k zakonodajnim predlogom z določbami, podobnimi „kupujmo ameriško“. Nedavni primer tega je, ko je predsednik Obama septembra 2011 napovedal predlog „ameriškega zakona o ustvarjanju delovnih mest“, ki bi uvedel program javne porabe za infrastrukturo, za katerega bi veljale zahteve zakonodaje „kupujmo ameriško“. Možnosti za sprejetje teh pobud so trenutno precej negotove glede na sedanje politične razmere v kongresu ZDA. Vendar bo Komisija ostala pozorna na vsak morebitni znak za sprejetje določb „kupujmo ameriško“ v novi zakonodaji.

2.3       Rusija – posledice pristopa k STO na dolgoletna vprašanja dostopa do trgov

Rusija je zaključila 18-letni proces pristopa k STO in bo uradno pristopila k STO leta 2012. Zato bo morala uvesti večstranske ureditve, ki bodo prispevale k rešitvi več dolgoletnih dvostranskih vprašanj dostopa do trgov ter hkrati k preprečitvi uvedbe novih ukrepov v nasprotju z zavezami STO pred uradnim članstvom Rusije v STO.

Prvič, pristop k STO bo tudi vplival na ruske naložbene ukrepe, povezane s trgovino, v sektorju motornih vozil in njihovih komponent. V skladu z dogovorjenimi pogoji pristopa bo ruski program naložb izvzet iz pravil STO do 1. julija 2018, do takrat pa bo Rusija postopno odpravila te ukrepe. Vendar dvostranski sporazum med EU in Rusijo hkrati vzpostavlja kompenzacijski mehanizem, ki bi se sprožil, če se zaradi uporabe ruskih ukrepov zmanjša izvoz delov in komponent motornih vozil iz EU.

Napredek se pričakuje tudi na področju carinskih praks. Zaskrbljenost zaradi ustanovitve carinske unije je bilo mogoče delno ublažiti zaradi tesnih stikov med Komisijo in ruskimi organi ter prehodnega obdobja pri izvajanju novega carinskega zakonika. Nove carinske prakse praviloma niso privedle do novih ovir za dostop do trgov, česar smo se prvotno bali. Vendar zaskrbljenost ostaja zaradi vprašanj, kot je samovoljna razlaga carinske zakonodaje s strani ruskih organov. Pristop Rusije k STO bo predvidoma doprinesel številne izboljšave, saj bodo za Rusijo začele veljati določbe STO in sporazumi, kot je na primer Sporazum STO o carinski vrednosti, kar bo olajšalo trgovino. Začele so se tudi priprave na izvajanje ciljev strateškega okvira EU-Rusija za carinsko sodelovanje, katerega cilj je doseči olajševanje trgovine v največji možni meri ter hkrati zagotoviti varnost.

Napredek se pričakuje tudi na področju pravic intelektualne lastnine, v zvezi s katerim naj bi bil dvostranski dialog EU-Rusija o vprašanjih intelektualne lastnine še naprej zelo koristen za reševanje težav, povezanih z izvrševanjem.

Nenazadnje se pričakuje napredek v zvezi s številnimi sanitarnimi in fitosanitarnimi vprašanji, saj mora Rusija zagotoviti popolno skladnost z mednarodnimi standardi ter jih uporabljati na nediskriminatoren način. Rusija mora nadalje zagotoviti, da njeni sanitarni in fitosanitarni ukrepi temeljijo na načelih preglednosti in znanstvene utemeljitve ter da so sorazmerni in nediskriminatorni. Zaradi predpristopnih pogovorov o sanitarnih in fitosanitarnih vprašanjih na ravni STO je Rusija že sprejela več zavez in dokumentov, vključno na ravni carinske unije z Belorusijo in Kazahstanom, da bi do dne pristopa pripravila popolno usklajenost sanitarnih in fitosanitarnih norm z mednarodnimi standardi. Sprejeti so bili tudi drugi sklepi ali norme, nekateri pa so v pripravi[10]. Izvajanje teh aktov in druge zakonodaje v skladu z STO/sanitarnimi in fitosanitarnimi pravili je treba pozorno spremljati, da se zagotovi popolna skladnost Rusije z njenimi sanitarnimi in fitosanitarnimi obveznostmi takoj po pristopu k STO, zlasti glede nediskriminacije in sorazmernosti. Komisija hkrati nadaljuje dvostranske pogovore z Rusijo in njenimi partnerji v carinski uniji o nadaljnji potrebni prilagoditvi ruskih ureditev in ureditev carinske unije mednarodnim normam.

S pristopom Rusije k STO je bil narejen zelo velik korak k odpravi številnih dolgoletnih trgovinskih ovir, s katerimi se srečujejo evropska podjetja na ruskem trgu. Spremljanje izvajanja zavez STO s strani Rusije glede na napredek v zvezi s temi ovirami bo v letu 2012 in pozneje visoko na agendi izvrševanja EU.

2.4       Ovire, pri katerih leta 2011 ni bilo doseženega napredka

Kljub ukrepom, ki jih je Evropska komisija sprejela leta 2011, vključno z obravnavanjem nekaterih vprašanj na najvišji politični ravni, v zvezi z nekaterimi ovirami ni bilo znatnega napredka. Te bodo ostale na seznamu prednostnih nalog za leto 2012.

Kitajska na primer ni dosegla napredka v zvezi z dvema ovirama, opredeljenima v Poročilu o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2011. Naložbe ostajajo ključno področje dvostranskih odnosov s Kitajsko zaradi izjemnih možnosti, ki jih ponuja ta država. Kljub temu se ovire za naložbe nadaljujejo in razmere se leta 2011 niso izboljšale. Poleg obstoječih mehanizmov pregleda v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami je Kitajska februarja 2011 sprejela mehanizem pregleda v zvezi z nacionalno varnostjo, ki dovoljuje preverjanje združitev in prevzemov, ki vključujejo tuje vlagatelje, zaradi pomislekov o nacionalni varnosti (glej oddelek 3). Preširoko in dvoumno področje uporabe mehanizma je zbudilo zaskrbljenost zaradi morebitnih novih ovir za tuje vlagatelje na Kitajskem v prihodnosti. Ta znak je potrdil dolgo pričakovani osnutek revizije kataloga naložb, ki ga je aprila 2011 objavila Komisija za nacionalni razvoj in reforme in ki ni izpolnil pričakovanj v zvezi z nadaljnjim odprtjem Kitajske tujim naložbam, na primer na področjih telekomunikacij, finančnih storitev[11], gradbeništva, trgovine na drobno, ekspresne dostave ali nekaterih proizvodnih sektorjev, na primer vozil, zlasti v podsektorju električnih vozil. Komisar De Gucht je o tem vprašanju spregovoril na Skupnem odboru julija 2011, Komisija pa je kitajskim organom predložila podrobne pripombe na tehnični ravni. Katalog je bil sprejet 24. decembra 2011 brez bistvenih sprememb glede na aprilski osnutek.

Komisija še naprej zelo intenzivno dela na splošnih naložbenih odnosih s Kitajsko. Po ustanovitvi dvostranske delovne skupine EU-Kitajska za naložbe leta 2010 so v teku pogovori za morebiten začetek pogajanj o sporazumu EU-Kitajska o naložbah, ki mora vključevati vidike dostopa do trgov ter najvišje standarde zaščite naložb, vključeval pa bi tudi nadaljnje mehanizme preglednosti za povečanje pravne varnosti vlagateljev EU na Kitajskem.

Na področju standardizacije in tehničnih predpisov še vedno vzbujajo zaskrbljenost kitajske ovire v varnostnem sektorju informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), ki so bile opredeljene kot prednostne naloge (na primer uredba OSCCA[12] o šifriranju za poslovne namene ter sistem zaščite na več ravneh). Komisija si je leta 2011 zelo prizadevala, da bi o tem vprašanju spregovorila na ministrski ravni. Kitajski organi so ob vseh priložnostih, zlasti v zvezi z revizijo uredbe OSCCA, nakazali, da bo revidirana uredba objavljena pred njenim sprejetjem za posvetovanje zainteresiranih strani, da bo obravnavala pomisleke industrije ter da bo bolj odprta tuji tehnologiji. Kljub temu ostaja časovni okvir za sprejetje nove uredbe, ki je bilo predvideno za leto 2011, nejasen. Medtem pa se uredba OSCCA in sistem zaščite na več ravneh še naprej uporabljata kot pravna podlaga za sprejetje ukrepov, povezanih z varovanjem tajnosti podatkov, kot v primeru šestih standardov za aplikacije informacijske tehnologije. V letu 2012 bo Komisija še naprej zastavljala to vprašanje ob vseh priložnostih ter nadaljevala s svojimi prizadevanji, da vključi vse zadevne kitajske organe v to zelo zapleteno mrežo ukrepov.

V Indiji ni bil dosežen znaten napredek v zvezi z odprtjem nekaterih sektorjev tujim naložbam, kot so pravne storitve, računovodstvo, zavarovalništvo, bančništvo in finančne storitve. Zaskrbljenost ostaja tudi zaradi reforme poštnega sektorja in morebitnih negativnih učinkov na storitve ekspresne dostave. Ta vprašanja se trenutno obravnavajo predvsem v kontekstu sedanjih pogajanj za sporazum o prosti trgovini. Predlagana zakonodaja, ki je trenutno v obravnavi za sprejetje, bi omogočila tuje naložbe v maloprodajne in distribucijske storitve. Naložbe v trgovino na drobno z več blagovnimi znamkami pa so bile po drugi strani hitro opuščene za nedoločen čas zaradi negativnega političnega in družbenega odziva. Na Japonskem je bil dosežen delni uspeh pri nekaterih ovirah iz Poročila o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2011 kljub okrepitvi dvostranskih dejavnostih leta 2011. Po zadnjem srečanju EU-Japonska na vrhu maja 2011 se je začela predhodna študija, ki naj bi raziskala področje uporabe in stopnjo ambicioznosti prihodnjih pogajanj za sporazum o prosti trgovini. Ta študija zagotavlja uporaben forum z japonskimi organi za obravnavo posebnih ovir. Medtem ko je bilo nekaj napredka doseženega v zvezi s postopki za ugotavljanje skladnosti za medicinske pripomočke in javnimi naročili (glej oddelek 2.2.), se razmere niso spremenile na področju finančnih storitev.

Nenazadnje ni bilo dosežene nobene izboljšave pri ovirah, opredeljenih leta 2011, za države Mercosurja, kjer je bilo ravno nasprotno mogoče opaziti nadaljevanje nekaterih protekcionističnih tendenc, zlasti v zvezi z ukrepi, uvedenimi v Argentini in Braziliji[13]. Za nekatere od teh ovir (na primer omejitve v pomorskem prevozu in izvozne omejitve za surovine v Argentini in Braziliji) se vprašanja trenutno obravnavajo večinoma v okviru pogajanj za sporazum o prosti trgovini, zato bodo imela taka vprašanja prednost v navedenem okviru. Poleg tega je Komisija vprašanje o teh ovirah obravnavala dvostransko z Argentino in Brazilijo, s čimer bo nadaljevala v letu 2012. 

Argentinski sistem nesamodejnega izdajanja uvoznih dovoljenj ostaja v veljavi in razmere se niso izboljšale. Argentina je marca 2011 pravzaprav razširila uporabo nesamodejnega izdajanja uvoznih dovoljenj na seznam 178 novih tarifnih postavk[14]. Posledično sistem nesamodejnega izdajanja dovoljenj zdaj zajema 589 tarifnih postavk in tako vpliva na 12,3 % izvoza EU v Argentino. Ti ukrepi so prizadeli izvoz iz EU relativno manj kot izvoz iz drugih držav, na primer ZDA, Kitajske ali Brazilije, vendar ocenjena izguba za evropska podjetja zaradi uporabe tega sistema izdajanja dovoljenj od januarja do septembra 2011 znaša 147 milijonov USD. Komisija je to vprašanje obravnavala z Argentino ob več priložnostih, in sicer dvostransko ter skupaj s številnimi drugimi državami v zadevnih organih STO.

Po posredovanjih Komisije je argentinska vlada pokazala nekaj pripravljenosti, da poišče rešitve vsakega posameznega primera. To je nekoliko prispevalo k odpravi najbolj perečih zadev za evropska podjetja. Vendar težave ostajajo zelo resne, zlasti ker je Argentina prisilila podjetja v sisteme nadomestil za uvoz/izvoz, v skladu s katerimi morajo podjetja za vsak uvožen peso izvoziti v enakem denarnem znesku, kar resno izkrivlja poslovne odločitve. Zaradi resnosti položaja Komisija preučuje vse možnosti, vključno z začetkom postopka pred STO za rešitev spora. To vključuje tudi posvetovanja z drugimi prizadetimi državami.

Razmere so se poslabšale tudi glede dostopa do javnih naročil v Braziliji. Leta 2010 je Brazilija uvedla horizontalno 25-odstotno preferenčno stopnjo v nacionalnih predpisih o javnih naročilih, kar je sektor IKT takoj začel uporabljati. O tem vprašanju se je leta 2011 spregovorilo ob več priložnostih, na primer v Skupnem odboru. Vendar je medtem brazilska vlada napovedala, da se bo preferenčna stopnja uporabljala tudi v zdravstvu, komunikacijah in na področju visokotehnološke opreme.

Vse ovire iz tega oddelka si zaslužijo posebno pozornost za oblikovanje izvršilnih ukrepov v letu 2012. Komisija bo zavzeto delala na teh ovirah ter stopnjevala ukrepe na vseh ravneh, vključno po potrebi na dvostranskih srečanjih na vrhu, prek pogajanj za sporazum o prosti trgovini ali postopkov za reševanje sporov, da zagotovi oprijemljiv napredek v času do naslednjega poročila leta 2013.

3.         NOVE VELIKE OVIRE V TRGOVINSKIH ODNOSIH

Poleg ovir, ki so bile v Poročilu o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe 2011 opredeljene kot nerešene, je na seznam prednostnih nalog za leto 2012 za izvrševalne ukrepe vredno vključiti številne nove ovire dostopa do trgov, ki so se pojavile leta 2011.

Kitajska je naredila velik napredek pri razvoju naložb, tudi v povezavi s sprejetjem dvanajstega petletnega načrta, ki je določil prednostne naloge za industrijski razvoj v naslednjih petih letih. V tem okviru je Kitajska februarja 2011 sprejela mehanizem pregleda v zvezi z nacionalno varnostjo za združitve in prevzeme, ki vključujejo tuje vlagatelje, s katerim bi Kitajska lahko onemogočila tuje prevzeme zaradi pomislekov o nacionalni varnosti. Iz besedila ukrepa in začasnega zaupnega okvirnega seznama sektorjev, ki bi lahko bili vključeni v področje uporabe tega mehanizma, je mogoče sklepati, da je pojem nacionalne varnosti zelo širok in bi ga lahko razširili na vidike gospodarske politike. Sektorji, ki veljajo za pomembne za nacionalno varnost, vključujejo poleg „klasičnih“, z varnostjo povezanih sektorjev, na primer obrambo ali energijo, tudi sektorje, kot so medicinski pripomočki, pošta, dostava, skladiščenje ter maloprodajne in veleprodajne storitve.

Naslednji vir zaskrbljenosti so kitajski pogoji financiranja izvoza in subvencije. Kitajska ne uporablja izvoznih posojil skladno z ureditvami OECD/STO, da bi okrepila svoje glavne nacionalne izvoznike v kapitalsko intenzivnih, pogosto visokotehnoloških sektorjih. To pogosto pomeni resen izziv za zelo velika, globalna in kunkurenčna podjetja EU ter ogroža sektorje, ključne za gospodarstvo EU, ne samo na trgih v tretjih državah ampak tudi v Evropi. Poleg tega prejme velik del industrije subvencije na nepregleden način, vključno prek dejavnosti državnih podjetij in bank ter prek zagotavljanja subvencioniranih zemljišč, surovin in energije. To vprašanje ni novo. Kljub temu je treba okrepiti ukrepe za odpravo teh protikonkurenčnih praks, vprašanja o tem pa je treba sistematično zastavljati na najvišji ravni zaradi posledic, ki jih imajo te prakse z vidika oviranja dostopa do trgov v več sektorjih ter izkrivljanja konkurence na mednarodnih trgih.

Indija je v postopku uvajanja nove nacionalne proizvodne politike, ki jo je vlada odobrila oktobra 2011. Nacionalno proizvodno politiko mora odobriti še parlament. Načrt omenja ukrepe za razvoj avtohtone proizvodnje, na primer pobude za razvoj tehnologije (v obliki davčnih ugodnosti in državnih subvencij) ter preferencialne nakupe avtohtono razvitih izdelkov in tehnologij s strani vladnih agencij. Poleg tega bo vlada razmislila o uporabi javnih naročil v določenih sektorjih skupaj z določitvijo lokalne dodane vrednosti na področjih, kot so solarne naprave, elektronska oprema, energetsko učinkovita prevozna oprema in varnostni sistemi na podlagi IT. Čeprav je nacionalna proizvodna politika šele v fazi priprave, so njene določbe že prešle v več sektorskih načrtov. Indijsko ministrstvo za komunikacije in informacijsko tehnologijo zaključuje tri ločene vendar med seboj povezane nacionalne politike v zvezi z elektroniko, informacijsko tehnologijo in telekomunikacijami, ki so bile objavljene oktobra 2011, da bi dobili pripombe javnosti. Komisija je že ukrepala, da je izrazila pomisleke EU: podpredsednica Komisije Kroes in komisar De Gucht sta poslala pismo svojima indijskima kolegoma. Poleg tega je podpredsednica o vprašanju spregovorila z več zadevnimi organi.

Nenazadnje so bili nekateri novi ukrepi uvedeni na območju Mercosur, pri čemer je bila Brazilija še posebej dejavna v letu 2011. Brazilija je 15. septembra 2011 povečala davek na industrijske izdelke za proizvajalce motornih vozil in tovornjakov, ki ne izpolnjujejo nekaterih pogojev lokalne proizvodnje. Za uživanje davčne olajšave mora biti 65 % komponent vozil proizvedenih v Braziliji, podjetja morajo vložiti vsaj 0,5 % bruto prodaje v raziskave in razvoj v Braziliji ter izvesti več bistvenih proizvodnih postopkov v Braziliji. Ukrep se je začel uporabljati 12. decembra 2011 in bo ostal v veljavi do 31. decembra 2012. Komisija je o tem vprašanju že spregovorila dvostransko z Brazilijo ter skupaj z drugimi prizadetimi partnerji v zadevnih organih STO. S prizadetimi podjetji bo ostala v stiku za ustrezno nadaljnje ukrepanje, da zmanjša negativni vpliv za podjetja EU.

Brazilija je poostrila postopke za uvoz tekstila in oblačil s strožjimi carinskimi kontrolami. Uvoz tekstila in oblačil gre zdaj skozi „sive“ in „rdeče“ carinske postopke. To pomeni, da se za blago opravi fizični pregled, z vzorci pa se lahko opravijo laboratorijske preiskave. Posledično lahko traja do 90 dni (+ po potrebi dodatnih 90 dni), preden se uvoz sprosti. Poleg tega carinski organi zahtevajo več dovoljenj.

Argentina je uvedla nove omejitve v sektorju pozavarovalnih storitev. Februarja 2011 je argentinski regulator zavarovalništva (Superintendencia de Seguros de la Nacion) izdal resolucijo, ki spreminja regulativni okvir za pozavarovanje. Nova uredba v svojih glavnih določbah dovoljuje samo nacionalnim podjetjem ali lokalnim podružnicam tujih podjetij, da zagotavljajo pozavarovalne storitve v državi. Z odstopanjem od tega lahko podjetja zahtevajo oprostitev te obveznosti, ko lahko dokažejo, da lokalni trg ne more pokriti stopnje tveganja. Maja 2011 je nova resolucija nekoliko ublažila regulativni okvir, s tem da je dovolila čezmejno zagotavljanje pozavarovalnih storitev za tveganja nad 50 milijoni USD ter za storitve retrocesije. Kljub temu ostajajo v veljavi druge pomembne omejitve, dovoljeno ni na primer pozavarovanje življenjskega zavarovanja v tujini ter prenos v tujino več kot 40 % premij lokalnih pozavarovalnic.

4.         NAGNJENOST K INDUSTRIJSKIM POLITIKAM, KI OMEJUJEJO TRGOVINO, V GOSPODARSTVIH V VZPONU

Analiza širšega okvira ovir iz poročila je pokazala, da so ukrepi pogosto del nacionalnih industrijskih načrtov, ki vsebujejo diskriminatorne določbe proti tujim izdelkom, storitvam in naložbam. To izraža splošno tendenco, ki se je pojavila v zadnjih dveh letih, zlasti v gospodarstvih v vzponu. Med letoma 2008 in 2009, na začetku finančne in gospodarske krize, se je veliko držav zateklo k javnemu posredovanju, da bi zavrle negativne učinke na povpraševanje. Vendar so navedeni ukrepi v več primerih imeli morebitne izkrivljajoče učinke na trgovino. Navedeni ukrepi so bili v določeni meri namenjeni zaščiti sektorjev, ki so jih še posebej prizadeli negativni učinki zmanjšanja svetovnega povpraševanja. Na splošno je bila povezava med krizo in uvedenimi ukrepi jasna, saj naj bi slednji bili v veljavi samo začasno, dokler si gospodarstvo ne bi opomoglo.

Vendar je nedavni val ukrepov, ki omejujejo trgovino, zlasti v gospodarstvih v vzponu, drugačen. Ukrepi niso več namenjeni reševanju krize, saj so se te države trdno opomogle od krize in imajo vsaj od leta 2010 visoke stopnje rasti. Posledično zadevni ukrepi niso začasne narave, ampak so vdelani v nacionalne industrijske načrte, ki bodo v veljavi daljša obdobja in so namenjeni strukturni spremembi vzorca proizvodnje nacionalnih gospodarstev, pri čemer se opirajo na morebitne primerjalne prednosti. Gospodarstva v vzponu imajo nedvomno pravico, da sprejemajo industrijske politike, ki strukturno spreminjajo in izboljšujejo njihove vzorce proizvodnje, vendar morajo te politike zanesljivo temeljiti na načelih nediskriminacije in enakih konkurenčnih pogojev.

Kitajska ima dolgo tradicijo dajanja prednosti nacionalnemu industrijskemu razvoju, ki temelji na diskriminaciji tujih gospodarskih subjektov in nelojalni konkurenci. Na to kaže tudi dvanajsti petletni načrt, ki je bil sprejet marca 2011. Načrt predstavlja kvalitativen premik od „ekspanzivnega“ razvojnega modela do modela, katerega cilji so okrepitev industrije, energetska učinkovitost, povečana produktivnost ter poudarek na nadgradnji kakovosti s splošnim ciljem nadgradnje proizvodnje v proizvodnjo visoke dodane vrednosti in zagotovitve bolj trajnostne rasti Kitajske. Poleg tega dvanajsti petletni načrt še bolj poudarja okrepitev sektorja storitev, kar nakazuje na nadaljnji premik v kitajski politiki.

Ob upoštevanju navedenega bo Kitajska verjetno še naprej podpirala izbrane „strateške nastajajoče industrijske panoge“ (na primer čisto energijo, električna vozila, IKT in širokopasovne povezave, farmacevtsko industrijo), vključno z usmerjanjem naložb (pogosto v obliki obveznih zahtev za prenos tehnologije) in financiranjem. Dvanajsti petletni načrt in določbe kataloga naložb se že kažejo v več sektorskih načrtih na državni ravni ter na ravni provinc. Kar zadeva načrte na državni ravni, je bil nedavno objavljen dvanajsti petletni načrt o nacionalnem znanstvenem in tehnološkem razvoju, ki temelji na načelu okrepitve neodvisnih inovacijskih zmogljivosti. Poleg tega kaže, da bi nov načrt o električnih vozilih, ki ga je pripravilo ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo, predpisal prisiljeni prenos tehnologije pri skupnih naložbah, pri katerih bi tuji vlagatelji imeli manjšinski delež. Poleg tega je bila izražena zaskrbljenost, da bo ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo uvedlo zahtevo, v skladu s katero bodo morala biti vsa električna vozila, prodana na Kitajskem, kitajske blagovne znamke do leta 2015. Vendar je nedavno Kitajska zagotovila, da ne namerava ohraniti ukrepov, ki predpisujejo prenos tehnologije, ali zahtev, po katerih bi morala podjetja s tujimi naložbami ustanoviti domače blagovne znamke na Kitajskem. Na podlagi teh pozitivnih znakov in ukrepov, sprejetih v zvezi z vprašanjem avtohtonih inovacij, Komisija spodbuja Kitajsko, naj podpira inovativnost ob spoštovanju načel zagotavljanja enakih konkurenčnih pogojev in varstva intelektualne lastnine. Hkrati pa imajo subvencije in financiranje izvoza še vedno pomembno vlogo pri spodbujanju inovativnega industrijskega razvoja države.

Nacionalna proizvodna politika, ki jo je Indija nedavno uvedla, je še en primer politike industrializacije, ki delno temelji na načelih diskriminacije. Cilj tega načrta je preoblikovati gospodarske in zaposlitvene razmere Indije s povečanjem deleža proizvodnje v BDP s 16 % na 25 % do leta 2022, s poudarkom na avtohtoni proizvodnji. Kot navedeno (oddelek 3), združuje načrt elemente preferiranja domačih proizvodov pri javnih naročilih in zahtev po lokalni vsebini pri nakupih zasebnih gospodarskih subjektov, pri čemer davčne ugodnosti in državne subvencije koristijo razvoju avtohtonih tehnologij. Zato bo pozorno spremljanje izvajanja nacionalne proizvodne politike ter zadevnih sektorskih načrtov[15] bistvenega pomena z vidika združljivosti z mednarodnimi pravili.

Nedavno so bili sprejeti tudi nacionalni načrti industrializacije v Braziliji in Argentini. V Braziliji je bil na primer avgusta 2011 sprejet načrt „Plano Brasil Maior“ kot splošni načrt, namenjen spodbujanju industrijskega razvoja v državi. Obseg nastalih težav je tak, da posebni ukrepi načrta predvidevajo instrumente, kot je neposredno subvencioniranje ali davčne oprostitve, v korist posebnih proizvodnih sektorjev (med drugim na primer tekstila in obutve, mobilne in programske industrije). En element Plano Maior je razširitev 25-odstotne preferenčne stopnje pri javnih naročilih na sektor IKT, kar se bo verjetno razširilo na druge sektorje, kot so zdravstvo, obramba, komunikacije in visokotehnološka oprema.

V zadnjih letih je bilo za trgovinsko politiko Argentine značilno približevanje „upravljani trgovini“ in politikam nadomestitve uvoza, vključno z ukrepi, ki vplivajo na uvoz in izvoz (in nesamodejno izdajanje uvoznih dovoljenj je gotovo v središču te politike), kar kaže na kratkoročne rešitve temeljnih makroekonomskih težav. Deli nedavno uvedenega industrijskega strateškega načrta 2020 kažejo na poskus Argentine, da razvije dolgoročno vizijo v sektorjih, kot so avtomobilska industrija, industrijski izdelki, obutev, kmetijski stroji, gradbeni materiali, zdravila, kemikalije in tekstil, vendar tudi potrjujejo prej opisane elemente, ki omejujejo uvoz. Zato obstaja tveganje, da bodo ukrepi, kot je nesamodejno izdajanje uvoznih dovoljenj, ostali v veljavi v prihodnosti kot del širše politike industrializacije, ki temelji na nadomestitvi uvoza.

Poleg nacionalnih razvojnih načrtov so bili v več državah sprejeti posamezni ukrepi za spodbujanje industrijskega razvoja, ki izkrivljajo trgovino. Večina ukrepov, navedenih kot prednostne naloge v tem poročilu, dejansko sodi v ta vzorec industrializacije. Zdi se, da so v okviru industrializacije najpogosteje uporabljeni instrumenti, ki izkrivljajo trgovino, zahteve po lokalni vsebini, ki so pogosto povezane z naložbami in javnimi naročili. Poleg indijske nacionalne proizvodne politike in povezanih sektorskih načrtov je s tega vidika še en pomemben ukrep tako imenovana lokalizacijska pobuda za avtomobilsko industrijo v Rusiji, v skladu s katero morajo tuji vlagatelji postopoma dosegati pragove lokalne proizvodnje z uporabo opredeljenih deležev lokalne vsebine. Ta ukrep bo zaradi pristopa Rusije k STO postopoma odpravljen do leta 2018. Med novimi ukrepi je tudi uporaba davka na industrijske izdelke za avtomobilsko industrijo v Braziliji, kar vključuje zahteve po lokalni proizvodnji za uživanje ugodnosti 30-odstotnega zmanjšanja davka.

Zdi se, da sta za spodbujanje industrijskega razvoja pogosto uporabljena instrumenta tudi standardizacija in zahteve za ugotavljanje skladnosti. Tipičen primer tega je pristop Kitajske k postavljanju standardov. Kljub zelo visokim ambicijam glede industrijskega razvoja in inovacij ima Kitajska še vedno zelo nestrokoven pristop k postavljanju standardov in tehničnim zahtevam[16]. To predstavlja resno oviro dostopa do trgov, ki domačo industrijo učinkovito ščiti pred tujo konkurenco. Ambiciozni cilji iz dvanajstega petletnega načrta, da prevzame vodilno vlogo v svetu pri nekaterih izdelkih ali v sektorjih, bodo od Kitajske zahtevali, da spremeni svoje ravnanje in se bolje integrira v mednarodni okvir standardizacije in tehničnih pravil. Informacijskotehnološka varnost na Kitajskem je primer, kako sedanji pristop k tehničnim predpisom in ugotavljanju skladnosti resno ovira dostop do kitajskega trga. Kitajska je na podlagi nacionalnih varnostnih vprašanj razvila postopke za ugotavljanje skladnosti, ki zahtevajo preveč obremenjujoče testiranje in postopke, ki jih morajo večinoma izvesti nacionalni laboratoriji. Poleg tega se za pridobitev obveznih dovoljenj za vstop na kitajski trg zahtevata razkritje zaupnih informacij ter uporaba domače tehnologije.

Enak pristop je ubrala Indija v telekomunikacijskem sektorju, saj je prvotni predlog varnostnih ukrepov za telekomunikacijsko opremo, ki je bil naknadno spremenjen, vseboval zahtevo po razkritju izvornih kod za pridobitev dovoljenj. Spremenjeni predlog res izboljšuje prejšnje predloge, vendar še vedno določa obvezno testiranje v indijskih laboratorijih in druge obremenjujoče zahteve po testiranju. Poleg tega nedavni osnutek nacionalne telekomunikacijske politike spodbuja razvoj nacionalnih standardov, osnutek pa zlasti zaradi varnostnih vidikov navaja razvoj posebnega indijskega pristopa k tehničnim zahtevam in postavljanju standardov.

Nenazadnje je najbolj neposreden način za zaščito lokalne proizvodnje omejitev uvoza konkurenčnih izdelkov ter tudi omejitev izvoza, zlasti surovin, da se znižajo stroški domače proizvodnje. Pri izvoznih omejitvah je to gibanje na splošno vse bolj prisotno, STO pa ga je dejansko opredelila kot eno od najbolj zaskrbljujočih gibanj v trgovini lansko leto.

Navedeni primeri kažejo na vse večji pomen ukrepov, ki omejujejo trgovino, kot elementov nacionalnih politik industrializacije. To je razlog za resno zaskrbljenost, saj so ukrepi, sprejeti v okviru takih načrtov, verjetno strukturni in bodo dolgo ostali v veljavi. Komisija bo pozorno spremljala ta razvoj in ustrezno ukrepala.

5.         SKLEP

Zagotavljanje dostopa evropskih podjetij do trgov tretjih držav je osrednji element zunanje razsežnosti evropske politike za rast. Trgovinska politika EU pomembno prispeva k ciljem strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast s pogajanji za sporazume o prosti trgovini, vključevanjem strateških partnerjev v forume na visoki ravni ter odločnim uveljavljanjem pravic v okviru večstranskih in dvostranskih sporazumov.

To poročilo kaže, kaj je mogoče doseči z osredotočenim ukrepanjem na različnih ravneh, vključno po potrebi na politični ravni, za odstranitev ovir na trgih tretjih držav. Poleg tega lahko usklajeno ukrepanje Komisije in držav članic povzroči odločilno spremembo. Kadar gre za pomembne gospodarske interese, se Komisija in države članice ne smejo ustrašiti uporabe vseh razpoložljivih sredstev za uresničevanje interesov EU na zelo usklajen način. V tem okviru je Evropski svet večkrat pozval k izboljšanju sinergij med Evropsko unijo in nacionalnimi ravnmi v skladu z določbami Pogodb, in sicer za izboljšanje sodelovanja med institucionalnimi akterji, izboljšanje integracije vseh zadevnih instrumentov in politik ter za učinkovitejšo uporabo srečanj na vrhu s tretjimi državami. Komisija in države članice si morajo zato še naprej prizadevati za okrepitev svojega ukrepanja na usklajen način, tudi z okrepitvijo instrumentov partnerstva za olajšanje dostopa na trge ter z odločnim ukrepanjem na podlagi Poročila o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe. Kadar partnerji EU ne spoštujejo svojih mednarodnih obveznosti, se lahko po potrebi poslužijo postopkov za reševanje sporov ter ciljno usmerjenih povračilnih ukrepov.

Pridobljena spoznanja iz primerov, predstavljenih v tem poročilu, so jasna: ni enostavnih rešitev za več ovir, s katerimi se srečujejo evropska podjetja na trgih tretjih držav. Za odstranitev teh ovir je potrebno vztrajno in usklajeno ukrepanje Komisije in držav članic. To delo ni vedno vidno širši javnosti, vendar ima zelo konkreten in oprijemljiv vpliv na evropska podjetja in državljane.

[1]               Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast:                 http://europa.eu/press_room/pdf/complet_en_barroso___007_-_europe_2020_-_en_version.pdf.

[2]               Trgovina, rast in svetovne zadeve, COM(2010) 612, 9.11.2010.                 Http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_146955.pdf.

[3]               Argentina in Brazilija.

[4]               O strateških partnerjih na splošno glej točko 4 sklepov Evropskega sveta z dne 16. septembra 2010: „Strateška partnerstva Evropske unije s ključnimi svetovnimi akterji so koristna za doseganje evropskih ciljev in interesov. Delovala pa bodo le, če bodo [ta partnerstva] obojestranska in če bodo temeljila na medsebojnih interesih in koristih ter na priznavanju, da imajo vsi akterji enake pravice in dolžnosti.“

[5]               Delovni dokument služb Komisije „Trgovina kot gibalo razcveta“, priložen k sporočilu Komisije        „Trgovina, rast in svetovne zadeve“.

[6]               Svetovna trgovinska organizacija, Pregled razvoja mednarodnega trgovinskega sistema (Overview of              developments in the international trading system), 21. november 2011; Svetovna trgovinska                 organizacija, Poročilo o trgovinskih ukrepih G-20 – od maja do sredine oktobra 2011 (Report on G20         Trade Measures (May to mid-October 2011)), 25. oktober 2011; GD za trgovino, Osmo poročilo o              ukrepih omejevanja trgovine – od oktobra do septembra 2011 (Eighth Report on Trade Restrictive Measures – October 2011-September 2011), oktober 2011,        http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2011/october/tradoc_148288.pdf.

[7]               Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe (2011/2115 (INI)), odbor Evropskega parlamenta za mednarodno trgovino, poročevalec: Robert Sturdy.

[8]               23. junija 2009 so EU in ZDA, za tem pa še Mehika, zahtevale posvetovanja STO s Kitajsko v zvezi s                kitajskimi izvoznimi omejitvami za devet izdelkov: boksitom, koks, fluorit, silicijev karbid, silicijevo       kovino, cink, magnezij, mangan, rumeni fosfor. EU je zlasti zaprosila za posvetovanja o kitajskih               izvoznih dajatvah in kvotah, njenih ukrepih za upravljanje kvot in izdajanje dovoljenj ter o kitajskem                sistemu minimalnih izvoznih cen. Odbor je bil ustanovljen decembra 2009.

[9]               Kongres je 13. februarja 2009 sprejel zakon o ameriškem gospodarskem okrevanju in ponovnem        vlaganju (ARRA) v vrednosti 790 milijard USD, vključno z dvema določbama „kupujmo ameriško“, ki    prepovedujeta, da bi se sredstva, zagotovljena v okviru ARRA: (i) uporabljala za projekte gradnje,         prenove, vzdrževanja ali obnove javnih stavb ali javnih del, razen če so železo, jeklo in končni izdelki,                 uporabljeni v projektu, izdelani v ZDA, (ii) in/ali uporabljala za javna naročila Ministrstva za               domovinsko varnost s podrobnega seznama tekstilnih izdelkov (na primer oblačila, šotori, bombaž in        naravna vlakna itd.), razen če so bili izdelani in predelani v ZDA.

[10]             Te norme bodo med drugim zagotavljale preglednost, sorazmernost, nediskriminacijo, enakovrednost,             oceno tveganja, veterinarski nadzor in izdajanje veterinarskih spričeval ter uvozna dovoljenja in     dovoljenja za tranzit.

[11]             Zavarovalništvo na primer še vedno sodi v „omejeno“ kategorijo naložb.

[12]             Služba državne uprave za šifriranje.

[13]             GD za trgovino, Osmo poročilo o ukrepih omejevanja trgovine – od oktobra do septembra 2011 (Eighth          Report on Trade Restrictive Measures – October 2011-September 2011), oktober 2011                 http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2011/october/tradoc_148288.pdf.

[14]             Razširjeno področje uporabe zdaj vključuje tudi nekatera vozila in njihove dele, motorna kolesa, kolesa            in njihove dele, tekstil, metalurške izdelke in nekatere električne izdelke.

[15]             Poleg osnutka načrta nacionalne telekomunikacijske politike (oddelek 3) je pomemben načrt tudi       nacionalna sončna misija Jawaharal Nehru, sprejeta leta 2008, ki pogojuje naložbe v nekatere projekte           za razvoj infrastrukture sončne energije z „zahtevami po lokalni vsebini“, kar pomeni, da mora biti        določena sončna oprema, ki jo uporabljajo razvijalci v takih projektih, proizvedena v Indiji. Indija bi poleg tega ponudila subvencionirane cene pri nakupu sončne energije, ustvarjene v okviru projektov             nacionalne sončne misije, vendar so razvijalcem zagotovljene te subvencionirane cene samo, če je v skladu z zahtevami načrta po lokalni vsebini. Na področju obnovljive energije je poleg tega ministrstvo                 za novo in obnovljivo energijo septembra 2011 objavilo osnutke smernic, ki od dobaviteljev          turbogeneratorjev na veter z zmogljivostjo, ki presega 15 MW, zahtevajo, da v Indiji vzpostavijo       proizvodne zmogljivosti, s čimer se dejansko izključi tuje dobavitelje.

[16]             Obstajajo na primer omejitve glede udeležbe podjetij s tujimi naložbami v več sektorjih, med drugim v sektorju IKT.