6.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/82

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) soglaša s sporočilom Evropske komisije Socialna zaščita na področju razvojnega sodelovanja Evropske unije  (1) in sklepi Sveta Evropske unije (2) o tej temi ter želi podati naslednje ugotovitve in priporočila.

1.2

Izraža zaskrbljenost, ker je bila socialna zaščita – zaradi omejitve programov razvojnega sodelovanja Evropske unije na največ tri sektorje – pri načrtovanju teh programov in njihovem izvajanju postavljena v ozadje. Zato poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse potrebno, da bo socialna zaščita dejansko vključena v načrtovanje programov razvojnega sodelovanja in njihovo dejansko izvajanje.

1.3

Meni, da je treba najmanj 20 % celotne pomoči EU nameniti za socialno vključenost in človekov razvoj ter da je treba ta znesek zvišati prek prerazporeditve sredstev, ki niso bila porabljena na drugih področjih. Prav tako izraža zaskrbljenost, ker ta odstotek zajema skupaj sektorje izobraževanja, zdravja in socialne zaščite, namesto da bi se zagotovila ločena razporeditev in dodelitev sredstev, zaradi česar ni zagotovila, da področje socialne zaščite ne bo zapostavljeno. Pojem socialne zaščite lahko vključuje zdravje, medtem ko je izobraževanje težko njegov sestavni del, razen kot osnova ali dopolnilo nekaterih programov na področju socialne zaščite. Zato bi bilo treba poiskati ravnovesje, ki bo omogočilo usklajevanje teh treh temeljnih dejavnikov.

1.4

Se strinja s priporočilom 202 Mednarodne organizacije dela (MOD) v zvezi z minimalno ravnjo socialne zaščite (3), ki vključuje dostojno delo, katerega eden osnovnih stebrov je socialna zaščita. Načela minimalne ravni socialne zaščite je treba obravnavati kot spodnjo mejo, s ciljem izboljšanja, da se zagotovi prihodnji razvoj sistemov, ki bodo izpolnjevali merila iz konvencije MOD št. 102 (4).

1.5

Meni, da je treba socialno zaščito zasnovati kot temeljno naložbo za socialno kohezijo ter vključujoč in trajnosten razvoj. Pri politiki razvojnega sodelovanja je treba zato strateško pozornost nameniti dejavnikom, na katerih temeljijo sistemi socialne zaščite: dostojno delo (vključno z razsežnostjo spola ali invalidov), razporeditev bogastva, demografska rast, univerzalnost socialnih prejemkov in socialnih storitev ter ključna vloga države pri uresničevanju teh ciljev.

1.6

V okviru razvojnega sodelovanja je treba podpirati vzpostavitev sistemov socialne zaščite za redno zaposlene, vključno z osebami z negotovo zaposlitvijo, samozaposlenimi, ekonomsko odvisnimi delavci in delavci v kmetijskem sektorju, kot tudi sisteme pomoči, ki zajemajo celotno prebivalstvo, tudi neformalno gospodarstvo. Zato predlaga, da se združijo sistemi, ki temeljijo na prispevkih, in sistemi brez prispevkov, ki se financirajo z davki. V ta namen je treba v okviru razvojnega sodelovanja povečati institucionalno in davčno zmogljivost držav, da pridobijo zadostna sredstva za izpolnjevanje svojih obveznosti na socialnem področju.

1.7

Meni, da so sistemi socialne zaščite koristni pri preprečevanju in zmanjševanju tveganj, tudi v primeru naravnih nesreč ali razmerah po konfliktih. Zato predlaga, da se v ta namen uporabljajo programi razvojnega sodelovanja.

1.8

Meni, da imajo partnerske države glavno odgovornost za zasnovo in izvajanje svojih sistemov socialne zaščite, pri čemer mora sodelovanje EU prispevati h krepitvi njihove institucionalne zmogljivosti, sposobnosti zbiranja prispevkov in upravljanja, da se doseže samozadostnost ter omogoči razvoj vzdržnih in trajnih javnih sistemov.

1.9

Vendar Odbor ne nasprotuje temu, da se za krepitev minimalnih ravni socialne zaščite v državah z nizkimi dohodki zagotovi večletna finančna pomoč z neposrednimi prenosi partnerskim državam, ki bo nadzirana s pomočjo ustreznih nadzornih mehanizmov.

1.10

Meni, da je treba razvojno sodelovanje na področju socialne zaščite sicer prednostno usmeriti na države z nizkimi dohodki, vendar je treba vključiti tudi države s srednjimi dohodki, ki imajo resne notranje težave z revščino in neenakostjo, ki se v nekaterih primerih tudi povečujejo. Trenutno 75 % revnih na svetu živi v državah s srednjim dohodkom. Pomoč EU bi zlasti prek sektorskih in tematskih programov morala biti usmerjena v razširitev pokritosti in izboljšanje učinkovitosti že obstoječih sistemov, in sicer s krepitvijo njihove javne institucionalne zmogljivosti. Prav tako bi bilo treba zasnovati posebne programe za tista območja, za katera so značilni močni migracijski tokovi.

1.11

Odbor poziva, da mora biti razsežnost spola horizontalna in prednostna os razvojne politike EU, da se ženskam omogoči večji dostop do socialne zaščite, kar bo prispevalo k boju proti revščini posameznika in družine.

1.12

Predlaga, da se v programe razvojnega sodelovanja Evropske unije vključita socialna in delovna razsežnost, pri čemer se predvidijo zadostna sredstva za invalide ter se zanje vzpostavi ustrezna socialna zaščita. V ta namen EESO soglaša, da mora biti eden od ciljev razvojnega sodelovanja Evropske unije ta, da partnerske države ratificirajo in ustrezno izvajajo Konvencijo ZN o pravicah invalidov (5).

1.13

Opozarja, da je treba pri načrtovanju prihodnjega večletnega finančnega okvira znotraj poglavja, ki je namenjeno razvojnemu sodelovanju, upoštevati socialno zaščito in ji dati prednost.

1.14

Meni, da mora Evropska unija s tehničnega in gospodarskega vidika podpirati izmenjavo dobrih praks na področju socialne zaščite med državami na jugu.

1.15

Poziva, da se v sporazume o partnerstvu, trgovinske sporazume ter sporazume o pridružitvi in stabilizaciji, ki jih sklene EU, vključi poglavje o socialni zaščiti.

1.16

Meni, da je primerno, da se spodbudijo regionalna razvojna partnerstva na področju socialne zaščite.

1.17

Priporoča, da se oblikuje mreža strokovnjakov na področju socialne zaščite v Evropi (sestavljena iz ministrov držav članic, agencij za razvoj in civilne družbe), pri čemer je treba uporabiti instrumente, kot je program za tehnično pomoč in izmenjavo informacij (TAIEX), da se omogoči vključitev strokovnjakov. Prva naloga te mreže bi bila pripraviti zemljevid pomoči, ki jo zagotavlja EU na področju socialne zaščite. Ta pobuda bi spodbudila izmenjavo najboljših praks ter olajšala delitev dela, s čimer bi se pokazale pomanjkljivosti in podvajanja ali ugotovile morebitne primerjalne prednosti.

1.18

Opozarja na svoje priporočilo, da morajo organizacije civilne družbe sodelovati v procesu opredelitve, zasnove in nadzora programov in strategij sodelovanja. V ta namen poziva, da se socialna zaščita vključi v časovni načrt za sodelovanje z organizacijami civilne družbe, ki je predviden v sporočilu Komisije o koreninah demokracije in trajnostnega razvoja (6). Poleg tega vztraja, da morajo socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe učinkovito in glede na svoje značilnosti sodelovati v posvetovalnih organih in organih upravljanja institucij (ki se ji plačujejo prispevki ali ki zagotavlja oskrbo) na področju socialne zaščite.

2.1

V skladu s skupnimi načeli iz partnerstva iz Busana za učinkovito razvojno sodelovanje (7), iz sporočila Evropske komisije Agenda za spremembe  (8) ter iz priporočila 202 MOD v zvezi z minimalnimi ravnmi socialne zaščite sporočilo Komisije o socialni zaščiti v razvojnem sodelovanju EU, ki jo je Svet pozneje ratificiral, pomeni kakovostni preskok v evropskem razvojnem sodelovanju.

2.2

Skupni cilji iz Busana so skladni s ciljem, da bi morala EU sprejeti bolj splošen pristop k človekovemu razvoju, in sicer v skladu s sporočilom Komisije Agenda za spremembe, v katerem so poudarjeni podpora zdravstvu in izobraževanju, dostojno delo ter sistemi, ki krepijo socialno zaščito in zmanjšujejo neenake možnosti.

2.3

Te smernice ukrepanja so tudi v skladu s priporočilom MOD v zvezi z minimalnimi ravnmi zaščite, ki vsebujejo štiri osnovna jamstva socialne varnosti: minimalne ravni (ki jih določijo države članice) dohodkovne varnosti v otroštvu, v aktivnem obdobju življenja in v starosti kot tudi dostop do osnovne zdravstvene oskrbe po razumnih cenah.

2.4

Poleg tega je bil ta pristop potrjen v sklepih Sveta, v skladu s katerimi morajo biti za rast značilni pravična razporeditev bogastva, polna zaposlitev in univerzalen dostop do osnovnih socialnih storitev, kot sta zdravstvo in izobraževanje. V skladu z navedenimi sklepi "politike socialne zaščite spodbujajo enakopravnost, socialno vključevanje in dialog s socialnimi partnerji, s tem pa lahko preoblikujejo družbo".

2.5

Namen vseh teh izjav, sporazumov in sklepov je vključiti socialno zaščito v razvojno sodelovanje Evropske unije, in sicer v okviru pojma vključujočega in trajnostnega razvoja, kar vključuje več kot le kvantitativno gospodarsko rast BDP.

2.6

Prav tako je pomembno, da tudi državljani EU soglašajo s potrebo po nadaljevanju prizadevanj na področju evropske politike razvojnega sodelovanja. Po raziskavi Eurobarometra (9) evropski državljani kljub gospodarski krizi še naprej v večini (85 %) podpirajo nadaljno pomoč državam v razvoju, velik delež (61 %) pa predlaga zvišanje te pomoči, s čimer bi številnim prebivalcem omogočili izhod iz revščine.

3.1

Od sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948  (10) se je svetovni BDP povečal za desetkrat, dohodek na prebivalca pa za 2,6-krat. Vendar pa je podoba socialne zaščite ostala skoraj nespremenjena za večino svetovnega prebivalstva, ki je dejansko v položaju brez socialne zaščite. Naslednji podatki (11) so precej zgovorni.

3.1.1

Približno ena tretjina svetovnega prebivalstva (1,75 milijarde oseb) živi v večdimenzionalni revščini, za katero so značilni pomanjkanje dohodka, možnosti dostojnega dela, zdravja in izobrazbe.

3.1.2

Vsako leto zaradi zdravstvenih težav, ki jih je mogoče preprečiti, umre 9,2 milijona otrok, mlajših od pet let.

3.1.3

Približno 5,1 milijarde ljudi, kar je 75 % svetovnega prebivalstva, nima ustrezne socialne varnosti.

3.1.4

Manj kot 30 % oseb na svetu, ki so ekonomsko aktivne, ima zavarovanje za primer brezposelnosti in samo 15 % brezposelnih prejema to vrsto nadomestila.

3.1.5

Samo 20 % svetovnega prebivalstva, ki je delovno sposobno, ima dostop do sistemov celostnega socialnega varstva. V številnih državah delavci v neformalnem sektorju, kmetje in samozaposleni nimajo nobene socialne zaščite.

3.1.6

Nasprotno pa je v najbolj razvitih državah Organizacije za sodelovanje in gospodarski razvoj (OECD) stopnja revščine in neenakosti približno polovica od tiste, ki bi jo pričakovali ob odsotnosti sistemov socialne zaščite.

4.1

To mnenje se nanaša na najbolj obsežen pojem socialne zaščite, ki vključuje socialno varnost v ožjem smislu in socialno pomoč. Kot socialno zaščito je mogoče obravnavati tako politike in ukrepe, usmerjene v izboljšanje sposobnosti vseh oseb, zlasti ranljivih skupin, da se izognejo revščini ali iz nje izkopljejo, kot tudi tiste, ki lahko zagotovijo dohodkovno varnost in olajšajo dostop do osnovnih zdravstvenih in socialnih storitev v času življenja ter spodbujajo enakost in dostojanstvo.

4.2

Zato je treba vključiti nadomestila iz naslova socialne varnosti v denarju in storitvah, kar zadeva bolezen, materinstvo, starost, invalidnost, nezgode pri delu in poklicne bolezni, preživele družinske člane, pomoč družinam in brezposelnost, kot tudi nadomestila iz naslova socialne pomoči, ki so v osnovni namenjena zadovoljitvi splošnih ali posebnih potreb, ne glede na razloge za njihov nastanek.

4.3

S tega vidika se strinjamo z določbo iz člena 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, v kateri je navedeno: "vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja […] zdravniško oskrbo in potrebne socialne usluge; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo".

4.4

V Evropi niti socialna varnost niti socialna zaščita v širšem pomenu ne vključujeta izobraževanja, čeprav se priznava, da je to ključna javna politika. Vseeno pa se v okviru nekaterih uspešnih programov, kot je program "Bolsa Familia" v Braziliji, za dodelitev družinskih dodatkov (socialna zaščita) zahteva udeležba v programih šolanja (politika izobraževanja).

4.5

Čeprav je primerno, da se izkoristijo in celo razširijo takšne in drugačne izkušnje, ki bi lahko bile del širšega koncepta minimalne ravni socialne zaščite, pa lahko vključitev izobraževanja kot sestavnega dela socialne zaščite zmanjša distribucijo sredstev, namenjenih socialni zaščiti v okviru operativnih programov razvojnega sodelovanja Evropske unije. Prav tako lahko to privede do zmede glede socialne pomoči in socialne zaščite, pri čemer se del združuje s celoto.

4.6

Ukrepe socialne pomoči bi bilo treba jasneje ločiti od sistemov socialne zaščite. Slednji so strukturni sistemi univerzalne zaščite. Nasprotno pa se v okviru prvih lahko uporabljajo elementi socialne zaščite, kot so ekonomski transferji, za doseganje cilja na področju izobraževanja, kot je to v primeru Brazilije, na ta način pa se vzpostavi povezava z minimalnimi ravnmi socialne zaščite.

4.7

Socialna zaščita ima ključno vlogo v obdobjih gospodarske rasti, v obdobjih krize pa deluje kot stabilizator gospodarstva. Kot je navedeno v sporočilu Komisije, socialna zaščita povečuje dostop do javnih storitev, osebam zagotavlja instrumente za obvladovanje tveganj, podpira stabilnost dohodkov in povpraševanje, je makroekonomski stabilizator, znižuje neenakosti tako, da prispeva k vključujoči in trajnostni rasti, spodbuja vezi med generacijami in lahko močno prispeva k doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja.

4.8

Socialna zaščita je zato bolj naložba kot pa strošek. Ni preprost instrument prerazporeditve dohodka, ki je ločen od mehanizmov za ustvarjanje bogastva. Nasprotno, je ključni proizvodni dejavnik za povečevanje tega bogastva. Je enako ali še bolj pomemben instrument kot denarne politike ali politike inovacij, še toliko bolj v svetu, v katerem se bo zlasti v velikih državah v razvoju prebivalstvo zelo pospešeno staralo in bo pomenilo v prihodnosti glavni izziv, ki bi lahko imel usodne posledice, če ne bo sistemov socialne zaščite.

5.1

EESO meni, da je priznanje socialne zaščite kot osrednje osi razvojnega sodelovanja v skladu z vrednotami in načeli EU, ki so zajeti v Pogodbi o EU (12) in v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (13).

5.2

EESO meni, da je prav, da je Komisija vključila socialno zaščito v politiko razvojnega sodelovanja EU, kakor so jo k temu pozivali različni organi, tudi EESO (14).

5.3

EESO se na splošno strinja z glavno vsebino predloga. Poudariti je treba pozornost, ki se namenja strukturnim oviram za izkoreninjenje revščine v situacijah, ki so povezane z izključenostjo in marginalizacijo; vrednost, ki se namenja dostojnemu delu in vzdržnim davčnim sistemom; željo po univerzalnem in enakem dostopu do socialne zaščite; povezavo med socialno zaščito ter vključujočim in trajnostnim razvojem; vlogo razvojnega sodelovanja v manj razvitih državah in državah s srednjim dohodkom; razsežnost spolov in minimalne ravni socialne zaščite; podporo sodelovanju civilne družbe ter pomen socialnih partnerjev in socialnega dialoga.

5.4

EESO poudarja, da sta potrebna večje usklajevanje med organi, pristojnimi za razvojno sodelovanje EU, in vsemi akterji v tem procesu, vključno z mednarodnimi oragnizacijami in organi, kot tudi večja skladnost med politiko razvojnega sodelovanja in drugimi politikami EU. Poleg tega si je treba zaradi vključitve novih pristopov v razvojno sodelovanje EU, ki so povezani s socialno zaščito (odpornost, zmanjšanje tveganj nesreč …), še naprej prizadevati za boljšo opredelitev pojmov, povezanih s temi pristopi, in za izkoriščanje sinergij, ki iz tega izhajajo.

5.5

EESO poudarja cilj, v skladu s katerim je treba socialno zaščito prek nacionalnih politik vključiti v središče nacionalnih strategij razvoja. Poleg tega je ključno povečati institucionalne zmogljivosti partnerskih držav, kar je mogoče s pomočjo tehničnega sodelovanja EU. Prav tako je treba omeniti potrebno mednarodno usklajevanje pravic do socialne zaščite.

5.6

EESO meni, da je treba pojem "preobrazbene socialne zaščite", ki je naveden v sporočilu, obravnavati kot način za večjo udeležbo in večjo vlogo upravičencev do socialne zaščite ter zlasti ranljivih oseb, ki so najbolj izpostavljene revščini in socialni izključenosti, tako da se jim v ta namen zagotovi dovolj sredstev.

5.7

EESO izraža obžalovanje, da Komisija pri obravnavi partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem ni poudarila ključne vloge države pri razvoju in uporabi sistemov socialne zaščite. Sodelovanje zasebnega sektorja je prav tako nujno, zlasti na področju dopolnilne socialne zaščite (15). EESO meni, da prostovoljna družbena odgovornost gospodarskih družb ni ključnega pomena pri vprašanju, kot je socialna zaščita, ki mora temeljiti na zavezujočih pravilih in politikah.

5.8

Prav tako izraža obžalovanje, da v primeru, ko se sporočilo sklicuje na cilje strategije Evropa 2020, ni navedeno neravnovesje med temi cilji ter politikami "notranje devalvacije" in strukturnimi reformami, ki se spodbujajo iz EU. Pravzaprav dejansko izvedene politike nimajo veliko skupnega s cilji navedene strategije, saj so se brezposelnost, revščina, neenakost in socialna izključenost povečale. Prav tako izvedene reforme niso privedle do bolj konkurenčne in povezane EU, temveč do povečanja števila negotovih delovnih mest in slabših javnih storitev.