52011PC0516

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE PREDLOGA

Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti[1] se je začela uporabljati 5. aprila 2010. V skladu s členom 51 Vizumskega zakonika so bila operativna navodila za praktično uporabo določb navedene uredbe pripravljena v Sklepu Komisije o priročniku za obravnavo vlog za izdajo vizumov in spremembo izdanih vizumov, ki je bil sprejet 19. marca 2010[2].

Pri pripravi priročnika je bilo ugotovljeno, da je formulacija člena 3(5)(b) in (c) nejasna:

1. v členu 3(5)(b) v zvezi z izjemo od zahteve po letališkem tranzitnem vizumu za imetnike dovoljenj za bivanje, ki so jih izdale določene države, je izpuščena navedba držav članic Evropske unije, ki ne sodelujejo pri sprejetju te uredbe, in držav članic Evropske unije, ki še ne uporabljajo določb schengenskega pravnega reda v celoti (trenutno Bolgarija, Ciper, Irska, Romunija in Združeno kraljestvo);

2. v členu 3(5)(c) v zvezi z izjemo od zahteve po letališkem tranzitnem vizumu za imetnike vizumov, ki so jih izdale določene države, je izpuščena navedba držav članic Evropske unije, ki ne sodelujejo pri sprejetju te uredbe, in držav članic Evropske unije, ki še ne uporabljajo določb schengenskega pravnega reda v celoti (trenutno Bolgarija, Ciper, Irska, Romunija in Združeno kraljestvo);

3. poleg tega je bilo pri pripravi priročnika ugotovljeno, da sedanja formulacija člena 3(5)(c) dopušča dve razlagi, zato bi bilo treba pojasniti, da za imetnike vizumov, ki so jih izdale države članice Evropske unije, ki ne sodelujejo pri sprejetju te uredbe, države članice Evropske unije, ki še ne uporabljajo določb schengenskega pravnega reda v celoti, ter določene tretje države, ne velja zahteva po letališkem tranzitnem vizumu, kadar potujejo v državo, ki je izdala vizum, ali v katero koli drugo tretjo državo in kadar se po uporabi vizuma vrnejo iz države, ki je izdala vizum (toda ne, kadar se vrnejo iz katere koli druge tretje države);

4. navedba držav pogodbenic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru je odveč, saj so to bodisi države članice, vključene v člen 3(5)(a), bodisi pridružene države, za katere v skladu z zadevnim pridružitvenim sporazumom ali protokolom velja člen 3(5)(a).

Pred aprilom 2010 so Skupna konzularna navodila (CCI) in Skupni ukrep 96/197/PNZ[3] vsebovali določbe o tretjih državah, za državljane katerih velja zahteva po letališkem tranzitnem vizumu. Navedene določbe so se uporabljale za vse osebe z zadevnim državljanstvom, razen če so te osebe imele dovoljenje za prebivanje, ki so ga izdale Irska, Združeno kraljestvo ali nekatere tretje države (Kanada, ZDA, Japonska itd.), saj se je domnevalo, da take osebe za schengenske države ne bi predstavljale tveganja nezakonitega priseljevanja.

Leta 2008 so nekatere države članice dale pobudo za spremembo Priloge 3 k Skupnim konzularnim navodilom, da zahteva po letališkem tranzitnem vizumu iz istega razloga ne bi veljala za imetnike vizumov, ki so jih izdale nekatere tretje države, kadar bi imetnik vizuma potoval v tretjo državo (ali na Irsko ali v Združeno kraljestvo), ki je izdala vizum, ali v katero koli drugo tretjo državo. Zahteva po letališkem tranzitnem vizumu za zadevno osebo prav tako ne bi veljala, kadar bi se oseba po uporabi vizuma vrnila iz tretje države, ki je izdala vizum. Zahteva pa bi veljala, kadar bi se oseba vrnila iz katere koli druge tretje države, ki ni izdala vizuma, saj glede na to, da oseba ni več imetnik vizuma, veljavnega za eno od držav iz člena 3(5)(c), ni več mogoče domnevati, da za schengenske države ne predstavlja tveganja nezakonitega priseljevanja.

Te določbe naj bi bile sprejete v Vizumskem zakoniku, toda bistvene besede so bile v členu 3(5)(b) in (c) izpuščene, posledica pa je nejasna pravna situacija.

Med pripravo osnutka priročnika se je štelo, da bi bilo omenjeno težavo treba odpraviti s smernicami, ki izražajo ta namen. Ker priročnik ne more vzpostaviti pravno zavezujočih obveznosti za države članice, je treba za zagotovitev pravne varnosti in usklajene uporabe pravil spremeniti Vizumski zakonik. Takšna pojasnitev ima praktični pomen za posameznike, ki potujejo, in letalske družbe.

Predlog je omejen na tehnično spremembo, s katero se pojasnjuje veljavno besedilo.

2. REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA UČINKA

Dva vidika, zajeta v predlogu, sta bila obravnavana v vizumskem odboru in delovni skupini za vizume, države članice pa so podprle pobudo Komisije za omejeno spremembo Vizumskega zakonika.

3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

Člen 3(5)(b) in (c) Vizumskega zakonika bi bilo treba spremeniti, da se pojasni, da:

- za državljane tretjih držav, imetnike veljavnega vizuma ali dovoljenja za bivanje, ki ga je izdala država članica, ki ne izvaja skupne vizumske politike v celoti, velja izjema od zahteve po letališkem tranzitnem vizumu,

- izjema od zahteve po letališkem tranzitnem vizumu velja za osebe, imetnike veljavnega vizuma, kadar potujejo v tretjo državo, ki je izdala vizum, ali v katero koli drugo tretjo državo in kadar se po uporabi vizuma vrnejo iz tretje države, ki je izdala vizum.

2011/0223 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Uredbe (ES) št. 810/2009 z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 77(2)(a) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

5. Za zagotovitev pravne varnosti in preglednosti je treba pojasniti pravila o tranzitu čez mednarodna območja letališč.

6. Državljani tretjih držav, ki morajo v skladu s členom 3(1) in (2) Uredbe (ES) št. 810/2009 imeti letališki tranzitni vizum in so imetniki veljavnega vizuma, ki so ga izdale država članica, Kanada, Japonska ali Združene države Amerike, ali veljavnega dovoljenja za prebivanje, ki so ga izdale država članica, Andora, Kanada, Japonska, San Marino ali Združene države Amerike, so izvzeti iz zahteve po letališkem tranzitnem vizumu. Pojasniti bi bilo treba, da ta izjema velja tudi za imetnike veljavnih vizumov ali dovoljenj za bivanje, ki so jih izdale države članice Evropske unije, ki ne sodelujejo pri sprejetju te uredbe, in države članice Evropske unije, ki še ne uporabljajo določb schengenskega pravnega reda v celoti.

7. Za osebe, ki imajo veljavni vizum, bi izjema morala veljati, kadar potujejo v državo, ki je izdala vizum, ali katero koli drugo tretjo državo in kadar se po uporabi vizuma vrnejo iz države, ki je izdala vizum.

8. Za Islandijo in Norveško pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[4], ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma[5].

9. Za Švico pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[6], ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES[7].

10. Za Lihtenštajn pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, sklenjenega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn, o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EC[8].

11. V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča niti se zanjo ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih po tem, ko Svet odloči o tej uredbi, odloči, ali jo bo prenesla v svoje notranje pravo.

12. Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri izvajanju katerih Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda[9]; Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča niti se zanj ne uporablja.

13. Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri izvajanju katerih Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda[10]; Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča niti se zanjo ne uporablja.

14. Za Ciper je ta uredba pravni akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003.

15. Ta uredba je pravni akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005 –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

V členu 3(5) Uredbe (ES) št. 810/2009 se točki (b) in (c) nadomestita z naslednjim:

„(b) državljane tretjih držav, če imajo veljavno dovoljenje za bivanje, ki so ga izdale države članice Evropske unije, ki ne sodelujejo pri sprejetju te uredbe, ali države članice Evropske unije, ki še ne uporabljajo določb schengenskega pravnega reda v celoti, ali če imajo eno od veljavnih dovoljenj za prebivanje iz Priloge V, ki so jih izdale Andora, Kanada, Japonska, San Marino ali Združene države Amerike, ki jamčijo za brezpogojni ponovni sprejem imetnika;

(c) državljane tretjih držav, če imajo veljavni vizum za države članice Evropske unije, ki ne sodelujejo pri sprejetju te uredbe, ali države članice Evropske unije, ki še ne uporabljajo določb schengenskega pravnega reda v celoti, Kanado, Japonsko ali Združene države Amerike, kadar potujejo v državo, ki je izdala vizum, ali v katero koli drugo tretjo državo ali kadar se po uporabi vizuma vrnejo iz države, ki je izdala vizum;“.

Člen 2

Ta uredba začne veljati [ dvajseti ] dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah v skladu s Pogodbama.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[1] UL L 243, 15.9.2009.

[2] C(2010) 1620 konč.

[3] UL L 63, 13.3.1996, str. 8.

[4] UL L 176, 10.7.1999, str. 36.

[5] UL L 176, 10.7.1999, str. 31.

[6] UL L 53, 27.2.2008, str. 52.

[7] UL L 53, 27.2.2008, str. 1.

[8] UL L 160, 18.6.2011, str. 19.

[9] UL L 131, 1.6.2000, str. 43.

[10] UL L 64, 7.3.2002, str. 20.