52011DC0232

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Poročilo o oceni izvajanja in učinka ukrepov, sprejetih v skladu s Direktivo 2002/59/ES o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet

UVOD

Namen Direktive 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet[1] je vzpostaviti sistem spremljanja in obveščanja za ladijski promet v Skupnosti, da bi se povečali varnost in učinkovitost pomorskega prometa, izboljšalo odzivanje organov na izredne dogodke, nesreče ali potencialne nevarne razmere na morju, vključno z iskalnimi in reševalnimi akcijami, ter izboljšali preprečevanje in odkrivanje onesnaževanja z ladij.

V ta namen Direktiva določa nekaj novih zahtev na področju upravljanja spremljanja in obveščanja za ladijski promet, ob upoštevanju mednarodnih predpisov za sisteme poročanja z ladij in sisteme za nadzor plovbe ter tehnološkega napredka na področju prepoznavanja in spremljanja ladij.

Da bi pospešila vzpostavitev vseevropskega sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet, Direktiva določa obveznosti za vzpostavitev okvira sodelovanja med državami članicami in Komisijo.

Da bi zagotovila razpoložljivost pribežališča za ladje v stiski, Direktiva državam članicam nalaga obveznost, da pripravijo načrte za sprejem takih ladij.

Direktiva na splošno velja za ladje z bruto tonažo 300 in več ter za tanke nad 5 000 ton za uporabo na ladjah. V področje uporabe Direktive spadajo vse ladje, ki pristanejo v pristaniščih Evropske unije, ladje, ki vplujejo v območje sistema obveznega poročanja z ladij, ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija ( International Maritime Organization – IMO) in ki ga uporabljajo države članice, ter ladje, ki so bile udeležene v izrednih dogodkih ali nesrečah znotraj iskalnega in reševalnega območja/izključne ekonomske cone ali podobne cone države članice.

Učinkovitost Direktive je odvisna od izvedbenih in izvršilnih ukrepov držav članic in Komisije. V zvezi s tem člen 26(1) državam članicam nalaga obveznost poročanja Komisiji o napredku pri izvajanju te direktive, zlasti določb členov 9, 10, 18, 20, 22, 23 in 25, do 5. februarja 2007 in o popolnem izvajanju Direktive do 31. decembra 2009. Člen 26(2) določa, da Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Direktive[2], zlasti da bi določila, v kolikšnem obsegu Direktiva prispeva k povečevanju varnosti in učinkovitosti pomorskega prometa ter preprečevanju onesnaževanja na morju. Komisija to stori na podlagi zgoraj omenjenih poročil iz držav članic.

V tem poročilu sta ocenjena izvajanje Direktive in učinek sprejetih ukrepov.

METODA OCENJEVANJA

Izvajanje Direktive v državah članicah vključuje tako pravno kot tehnično izvajanje. Pravno izvajanje zajema formalni prenos Direktive in uveljavljanje nacionalne zakonodaje, ki iz tega sledi. Tehnično izvajanje zajema izgradnjo in uporabo potrebne infrastrukture na kopnem za sprejemanje in izmenjavo podatkov.

Poleg ukrepov držav članic je bila Direktiva izvedena tudi na ravni EU, in sicer z vzpostavitvijo informacijskega sistema, imenovanega SafeSeaNet. Sistem je razvila Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami in Evropsko agencijo za pomorsko varnost ( European Maritime Safety Agency – EMSA)[3] v okviru Skupine SafeSeaNet.

Agencija EMSA 24 ur na dan upravlja in spremlja učinkovitost delovanja in kakovost podatkov osrednjega sistema SafeSeaNet. Težave, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, je treba nemudoma sporočiti državam članicam. O težavah v zvezi s podatkovnim tokom na splošno je treba poročati državam članicam v četrtletnih poročilih o kakovosti podatkov. Ta poročila so koristna orodja za ocenjevanje tehničnega izvajanja Direktive v državah članicah, saj zagotavljajo pregled podatkovnega toka iz nacionalnih sistemov v osrednji sistem SafeSeaNet in izmenjave podatkov prek sistema SafeSeaNet.

Od leta 2009 agencija EMSA v imenu Komisije izvaja program inšpekcijskih pregledov, da bi ocenila izvajanje Direktive v državah članicah. Program inšpekcijskih pregledov se še vedno izvaja; decembra 2010 je bilo izvedenih osem inšpekcijskih pregledov, o katerih je agencija EMSA obvestila Komisijo. Poročila o inšpekcijskih pregledih agencije EMSA zagotavljajo natančnejše informacije o upravnih, postopkovnih in operativnih elementih izvedbenih ukrepov v državah članicah. Ker rezultati inšpekcijskih pregledov veljajo le za nekatere države članice, bodo v tem poročilu ugotovitve predstavljene le na splošno.

Ocena izvajanja Direktive 2002/59/ES v tem poročilu temelji na poročilih držav članic o popolnem izvajanju Direktive. Pri ocenjevanju dejanske izmenjave podatkov med državami članicami so bila uporabljena četrtletna poročila agencije EMSA o kakovosti podatkov SafeSeaNet.

IZVAJANJE DIREKTIVE

Izvajanje Direktive in tehnični razvoj sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet v Skupnosti sta se začela skoraj brez predhodnih priprav, zato sta se od sprejetja Direktive leta 2002 opravljala postopno. Prenos Direktive v nacionalno zakonodajo je bil prvi korak, ki so ga morale države članice opraviti do 5. februarja 2004.

Drugi korak je bila izgradnja naprave na kopnem za izvajanje Direktive do konca leta 2007, tako da bi se izmenjava podatkov med nacionalnimi sistemi začela izvajati najpozneje eno leto zatem, tj. do konca leta 2008.

Za namen ocenjevanja veljavnih izvedbenih ukrepov so morale države članice do 5. februarja 2007 poročati Komisiji o napredku pri izvajanju Direktive.

O popolnem izvajanju Direktive pa so morale države članice poročati do 31. decembra 2009.

Prenos v nacionalno zakonodajo

Večina držav članic je sporočila, da je bil prenos Direktive v nacionalno zakonodajo izveden pravočasno, tj. do 5. februarja 2004 ali nekaj tednov pozneje. V nekaterih državah članicah pa je bil prenos izveden z nekolikšno zamudo; zadnje sporočilo države članice je bilo prejeto decembra 2005.

Na podlagi sporočil držav članic je Komisija sprožila nekaj postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi neskladnosti. Vsi ti postopki so zdaj zaključeni, zadnji leta 2008.

Poročila držav članic o izvajanju

Komisija je sestavila vprašalnik, da bi pomagala državam članicam pri poročanju o napredku pri izvajanju Direktive in zlasti določb členov 9, 10, 18, 20, 22, 23 in 25. Ta poročila o napredku so bila namenjena zagotovitvi, da države članice do konca leta 2007 izgradijo vso opremo in naprave na kopnem, ki jih potrebujejo za izvajanje Direktive, ter da najpozneje eno leto zatem začne delovati oprema za sprejem in prenos informacij ter njihovo izmenjavo med nacionalnimi sistemi.

Večina držav članic je pravočasno izpolnila vprašalnik. Sprožiti je bilo treba nekaj postopkov za ugotavljanje kršitev, vendar so bili ti pozneje zaključeni, zadnji leta 2009.

Poročila o popolnem izvajanju Direktive so tri države članice predložile pravočasno, tj. do 31. decembra 2009. Večina držav članic je poslala svoja poročila do sredine junija 2010. Zadnja poročila so bila prejeta septembra 2010.

Poročila nekaterih držav članic vsebujejo le splošnejše informacije, zato jim je Komisija poslala pisma, v katerih je zahtevala natančnejše informacije.

Sodelovanje pri razvijanju tehnične infrastrukture in standardov

Ustrezno izvajanje Direktive je mogoče doseči le z učinkovitim elektronskim zbiranjem podatkov in njihovo izmenjavo med državami članicami. V ta namen Direktiva tako državam članicam kot Komisiji nalaga obveznost, da sodelujejo pri razvijanju telematskih povezav med obalnimi postajami, s pomočjo katerih bi lahko izmenjavale podatke o gibanju ladij, pristankih v pristanišču in tovoru.

Proces razvijanja in vzpostavitve sistema spremljanja ladijskega prometa v Skupnosti (SafeSeaNet) se je izvajal v okviru Skupine SafeSeaNet, ki je sestavljena iz strokovnjakov iz držav članic. Sprva je Skupini predsedovala Komisija. Od leta 2004 Skupini predseduje agencija EMSA, ki je razvila celovit niz dokumentacije, tehničnih specifikacij in operativnih postopkov za namen vzpostavitve vseevropskega sistema SafeSeaNet.

Sistem SafeSeaNet je sestavljen iz nacionalnih sistemov in osrednjega sistema SafeSeaNet, ki ga upravlja agencija EMSA. Vsi ti sistemi so bili vzpostavljeni in se uporabljajo v skladu s tehničnimi specifikacijami in postopki, o katerih se je dogovorila Skupina SafeSeaNet.

Pri pripravi tretjega svežnja o pomorski varnosti je bilo upoštevano delo, opravljeno na področju razvoja sistema SafeSeaNet, in izkušnje, pridobljene pri njegovi uporabi. V okviru tretjega svežnja o pomorski varnosti je bila Direktiva 2002/59/ES spremenjena z Direktivo 2009/17/ES, ki daje jasen pravni status sistemu SafeSeaNet in določa splošne tehnične zahteve za sistem. Sprememba vsebuje tudi predpise za upravljanje, uporabo, razvoj in vzdrževanje sistema SafeSeaNet. Komisija je v sodelovanju z državami članicami odgovorna za upravljanje, razvoj in nadzor sistema SafeSeaNet na politični ravni. Agencija EMSA je odgovorna za tehnično izvajanje sistema v sodelovanju z državami članicami in Komisijo.

Za upravljanje sistema SafeSeaNet je Komisija 31. julija 2009 s Sklepom 2009/584/ES ustanovila Skupino na visoki ravni za upravljanje za SafeSeaNet[4]. Skupino sestavljajo predstavniki držav članic in Komisije, agencija EMSA pa ima status stalne opazovalke in dejavno prispeva k delu Skupine.

KLJUČNA VPRAŠANJA PRI IZVAJANJU DIREKTIVE

Ključna vprašanja pri izvajanju Direktive so prenos in izvrševanje obveznega sporočanja z ladij, upravna in tehnična infrastruktura za sprejemanje teh sporočil ter za spremljanje ladijskega prometa s tehničnimi instrumenti (kot je sistem samodejnega prepoznavanja ladij ( Automatic Identification System – AIS)), vzpostavitev in uporaba sistema SafeSeaNet ter sposobnost organov, da posredujejo v primeru nesreč in izrednih dogodkov.

Sporočanje z ladij

Obveznosti sporočanja so namenjene prepoznavanju ladij, ki vplujejo v pristanišča EU, sledenju nevarnemu in onesnaževalnemu blagu, ki se prevaža na krovu ladij, in zagotavljanju takojšnih informacij o nesrečah, izrednih dogodkih in drugih nevarnih razmerah na morju organom držav članic, pristojnim za reševanje in odzivanje.

Sporočilo pred vplutjem v pristanišče

Sporočilo pred vplutjem v pristanišče je namenjeno prepoznavanju ladje. Vsebuje splošne informacije o ladji (ime, identifikacijska številka, namembno pristanišče, predviden čas prihoda in odhoda ter število oseb na krovu), ki jih mora upravljavec, agent ali poveljnik ladje, namenjene v pristanišče države članice, sporočiti pristaniški upravi praviloma najmanj 24 ur vnaprej (člen 4).

Obveščanje o nevarnem in onesnaževalnem blagu

Upravljavec, agent ali poveljnik ladje mora pristojni organ obvestiti o nevarnem ali onesnaževalnem blagu (hazmat), ki se vzame na krov ali se prevaža na krovu ladje, namenjene v pristanišče države članice (člen 13). Vkrcevalec tovora mora poveljniku ali upravljavcu ladje predložiti tehnične informacije o nevarnem ali onesnaževalnem blagu, ki ga je predložil v prevoz ali vzel na katero koli ladjo v EU, preden tovor vzame na krov ladje (člen 12). S pomočjo teh sporočil so v sistemu na voljo informacije o nevarnem blagu na ladjah za organe, pristojne za reševanje in odzivanje.

Poročanje o izrednih dogodkih in nesrečah na morju

Obveznost za poveljnike ladje, da poročajo o nesrečah in izrednih dogodkih (npr. trčenju, drsenju tovora, napakah krmilne naprave, nevarnosti izpusta onesnaževalnih proizvodov v morje), omogoča zgodnje opozarjanje organov v obalnih državah članicah, pristojnih za iskanje, reševanje in odzivanje, ter pospešuje pripravljenost za aktivacijo ukrepov za reševanje in odzivanje (člen 17).

Sklep v zvezi s sporočanjem z ladij

Vse države članice so prenesle obveznost poročanja v nacionalno zakonodajo. Sklepamo lahko, da je zakonodaja v zvezi z obveznostjo sporočanja sprejeta in služi svojemu prvotnemu namenu.

Iz poročila o kakovosti podatkov v sistemu SafeSeaNet agencije EMSA je razvidno, da države članice v okviru poročanja o izrednih dogodkih in nesrečah na morju ne poročajo o vseh izrednih dogodkih ter imajo težave pri določanju, katera poročila morajo pošiljati. Prav tako so očitne tehnične težave pri poročanju o izrednih dogodkih v elektronski obliki, saj se še vedno uporabljajo neelektronske oblike, npr. telefaks.

Spremljanje gibanja ladij in nevarnih ladij

Glavna orodja za spremljanje gibanja ladij so naprave na kopnem za sprejemanje in uporabo informacij, ki jih prejme sistem samodejnega prepoznavanja (AIS) na krovu ladij, sistemi obveznega poročanja z ladij ter sistemi za nadzor plovbe (VTS), ki jih upravljajo države članice.

Sistem samodejnega prepoznavanja (AIS)

Radijske signale, poslane s sistemom AIS na ladji, je običajno mogoče zaznati v razdalji 60–80 km od oddajne postaje. Zato se sistem AIS na široko uporablja tudi za spremljanje ladij s postaj na kopnem, čeprav je bil prvotno zasnovan kot obvezna navigacijska oprema za namen preprečevanja trčenj.

Države članice morajo postaviti naprave na kopnem za sprejemanje in uporabo informacij, prejetih prek AIS (člen 9). Te naprave morajo biti dokončane do konca leta 2007, nacionalni sistemi za sprejem in prenos informacij ter njihovo izmenjavo med nacionalnimi sistemi pa morajo delovati v enem letu po tem datumu.

Vse obalne države članice so poročale o izvajanju člena 9.

Sistemi obveznega poročanja z ladij

Sistemi obveznega poročanja z ladij so namenjeni prepoznavanju in usmerjanju ladij ter pomagajo ladjam s posredovanjem informacij. Države članice morajo spremljati ladje ter zagotoviti, da vse ladje, ki vplujejo v območje sistema obveznega poročanja z ladij (MRS), ki ga je sprejela IMO in ga uporablja ena država članica ali več držav članic, upoštevajo ta sistem. Države članice in Komisija morajo sodelovati, da bi po potrebi uvedle sisteme obveznega poročanja, ki jih je treba predložiti IMO v odobritev (člen 5).

Sisteme obveznega poročanja z ladij iz člena 5 uporablja 13 obalnih držav članic. Vse te države članice so poročale o izvajanju obveznosti iz člena 5. Šest držav članic uporablja zahodnoevropski sistem poročanja za tankerje (WETREP), tj. sistem obveznega poročanja za tankerje, ki prevažajo težko olje, bitumen in katran, ki ga je decembra 2004 sprejela IMO. Te države članice so izrazile dvom v zvezi z obveznostjo izmenjave podatkov WETREP prek sistema SafeSeaNet z drugimi državami članicami, zato ti podatki v sistemu SafeSeaNet še niso na voljo. Med temi državami članicami in Komisijo/agencijo EMSA je potekalo več srečanj, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bodo kmalu našle praktično rešitev, tako da se bodo lahko podatki WETREP izmenjavali prek sistema SafeSeaNet. Komisija natančno spremlja razmere.

Informacije o ladjah, ki predstavljajo potencialno nevarnost

Za preprečevanje nesreč in izrednih dogodkov sta bistveni sposobnost prepoznavanja in spremljanja ladij, ki predstavljajo nevarnost, in sposobnost ukrepanja javnih organov, npr. z omejevanjem gibanja takih ladij. Zato so v Direktivi (člen 16) določena merila za ladje, ki predstavljajo potencialno nevarnost za ladijski promet. Potencialno nevarnost predstavljajo ladje, udeležene v izrednem dogodku ali nesreči na morju, ladje, ki niso izpolnile pravil glede obveščanja, poročanja, organizacije ladijskega prometa ali VTS, in ladje, udeležene v namernem izpustu olja ali drugih kršitvah Konvencije MARPOL. Države članice morajo posredovati informacije o takih ladjah pristojnim organom v drugih državah članicah.

Vse obalne države članice so poročale, da izpolnjujejo to obveznost.

Sistem spremljanja ladijskega prometa v Skupnosti, SafeSeaNet

Izvajanje Direktive je prispevalo k razvoju sistema SafeSeaNet, edinstvenega vseevropskega orodja za izmenjavo podatkov v skladu z Direktivo. Sistem je zelo dober primer sodelovanja med Komisijo, državami članicami in agencijo EMSA.

Kot je bilo omenjeno zgoraj, je sistem SafeSeaNet sestavljen iz omrežja nacionalnih sistemov SafeSeaNet v državah članicah in osrednjega sistema SafeSeaNet, ki ga upravlja agencija EMSA, v vlogi vozlišča. Sistem omogoča sprejem, shranjevanje, priklic in izmenjavo podatkov za namen pomorske varnosti, zaščite pristanišč in pomorske zaščite, varstva morskega okolja ter učinkovitosti pomorskega prometa in prevoza.

Službe agencije EMSA za pomoč na morju imajo osrednjo vlogo pri nadzoru in spremljanju učinkovitosti delovanja in kakovosti podatkov sistema v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic.

SafeSeaNet zagotavlja informacije o posameznih ladjah in splošno ali lokalno sliko o ladijskem prometu v evropskih vodah.

Informacije o ladji vključujejo ime, identifikacijo, položaj, status (na poti/v pristanišču), vrsto in mere ladje, čas njenega odhoda in prihoda v pristanišče, informacije o nevarnem blagu in podatke o izrednih dohodkih, v katerih je bila ladja udeležena. Te informacije se shranijo v sistem, tako da je mogoče pozneje izslediti celotno zgodovino položajev ladje.

Slika ladijskega prometa SafeSeaNet (grafični vmesnik, ki ga je uvedla agencija EMSA) prikazuje trenutni položaj vseh ladij v vodah EU na enem zaslonu. S povečavo lahko dobite sliko enega pristanišča ali morskega območja. Prav tako je mogoč prikaz le določenih vrst ladij, npr. tankerjev ali ladij, ki prevažajo nevarno blago. Z uporabo številke IMO ladje lahko dosledno sledite gibanju ene ladje v vodah EU.

Intervencijski ukrepi v primeru nesreč in izrednih dogodkov na morju in pribežališča

V primeru izrednih dogodkov ali nesreč morajo države članice sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovijo varnost ladijskega prometa in oseb ter zaščitijo morsko in obalno okolje (člen 19). Ti ukrepi lahko vključujejo omejitev gibanja ladje, uradno opozorilo poveljniku ladje, da poskrbi za prenehanje grožnje za varnost v pomorskem prometu ali okolje, pošiljanje na ladjo ocenjevalne skupine, ki oceni razmere ter pomaga poveljniku ali mu daje navodila, da ladjo pripelje v pribežališče.

Za namen nudenja pomoči ladjam v stiski morajo države članice izdelati načrte za sprejem ladij v stiski v vodah pod njihovo jurisdikcijo, ti načrti pa morajo biti na voljo na zahtevo (člen 20).

Nesreča tankerja PRESTIGE se je zgodila novembra 2002, le nekaj mesecev po začetku veljavnosti Direktive. Nesreča je bila neposredno povezana z vprašanjem „pribežališč“, zato je Svet pripravil sklepe[5], v katerih je pozval države članice, naj pospešijo izdelavo načrtov za sprejem ladij v stiski v pribežališčih. Zato so bili načrti o pribežališčih predloženi Komisiji do 1. julija 2003, namesto do 5. februarja 2004, kot določa Direktiva.

Agencija EMSA je v imenu Komisije izvedla namizno oceno nacionalnih načrtov. Komisija je v sodelovanju z agencijo EMSA obiskala države članice, da bi ocenila operativne postopke in zbrala pomembne informacije, ki niso bile vključene v prvotne načrte.

Po razširitvi EU je agencija EMSA v letih 2005 in 2006 v imenu Komisije izvedla posodobitev informacij o izvedbenih in operativnih ukrepih.

Sklep je bil na splošno pozitiven in je pokazal, da so države članice pravno prenesle in izvedle zahteve glede pribežališč. Vseeno so bile poudarjene nekatere sporne točke o hitrosti in neodvisnosti sprejemanja odločitev (tj. zaradi deljenih odgovornosti v nekaterih državah članicah), odsotnosti formalnega sodelovanja v več sosednjih obalnih državah EU in vrzelih v obstoječih mehanizmih nadomestil. Ta vprašanja so bila obravnavana pri reviziji Direktive v okviru tretjega svežnja o pomorski varnosti, in sicer v novih členih 20, 20a, 20b in 20c.

Komisija je aprila 2005 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila študijo o možnih ukrepih na ravni Skupnosti, katerih namen je olajšati izterjavo ali nadomestilo stroškov in škode, nastalih v zvezi s sprejemom ladij v stiski.

Glavni sklep študije je, da predpisi glede odgovornosti in nadomestil ne smejo odvračati držav članic od sprejema ladij v stiski s povzročanjem znatnih finančnih tveganj za obalne države. Veljaven pravni okvir ne upošteva ustrezno tega standarda.

Hitra ratifikacija veljavnih konvencij IMO o odgovornosti za onesnaženje, zlasti Konvencije HNS, v vseh obalnih državah članicah je bila poudarjena kot metoda, ki bi bila učinkovita in skladna z veljavno politiko EU.

Vprašanje glede pribežališč bo dodatno preučila Komisija v okviru izvajanja zgoraj omenjenih novih določb Direktive ter zlasti nacionalnih načrtov za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, ki so jih pripravile države članice. V skladu z novim členom 20d Direktive Komisija do konca leta 2011 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o obstoječih mehanizmih v državah članicah za nadomestilo morebitne gospodarske izgube, ki jo utrpi pristanišče ali subjekt zaradi sprejema ladje, ki potrebuje pomoč.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Rezultat izvedbenih ukrepov

Izvajanje Direktive in razvoj sistema spremljanja ladijskega prometa v Skupnosti sta se začela leta 2002. Zahtevala sta veliko zakonodajnega in tehničnega dela ter znatna finančna sredstva na ravni držav članic in EU. Posledično je bila Direktiva prenesena v nacionalne zakonodaje, sistem spremljanja in obveščanja za ladijski promet v Skupnosti SafeSeaNet pa je popolnoma vzpostavljen in se uporablja.

Poročila držav članic o popolnem izvajanju Direktive in razpoložljiva poročila agencije EMSA o inšpekcijskih pregledih kažejo, da se Direktiva na splošno izvaja. Manjše pravne, tehnične in operativne pomanjkljivosti in ugotovitve, poudarjene v poročilih, bo pravočasno obravnavala Komisija.

Sistem SafeSeaNet zagotavlja sodelujočim državam hiter dostop do vseh pomembnih informacij o gibanju ladij v evropskih vodah, nevarnih ali onesnaževalnih tovorih na ladjah, kot so nafta in kemični izdelki, ter ladjah, ki predstavljajo potencialno tveganje za varnost ladijskega prometa in okolja. Vseh 22 obalnih držav članic ter Norveška in Islandija so prek nacionalnih sistemov povezane z osrednjim sistemom SafeSeaNet.

V skladu s poročilom agencije EMSA o kakovosti podatkov še vedno obstaja nekaj tehničnih težav pri izmenjavi podatkov v elektronski obliki, za pošiljanje nekaterih vrst poročil pa se še vedno uporabljajo druge oblike komunikacije, npr. telefaks. V obdobju od januarja do junija 2010 je 10 obalnih držav članic od skupaj 22 oddajalo prek sistema SafeSeaNet vseh pet zahtevanih vrst poročil (pristanek v pristanišču, hazmat, položaj ladje (AIS), sporočila sistema obveznega poročanja z ladij ( Mandatory Ship Reporting – MRS) in poročila o izrednih dogodkih) v elektronski obliki. Večina od drugih 12 držav članic, ki niso poročale v celoti, ni poročala o izrednih dogodkih.

Skupina na visoki ravni za upravljanje za SafeSeaNet in ustrezna skupina tehničnih izvedencev agencije EMSA preučujeta učinkovitost delovanja sistema SafeSeaNet, da bi rešili te preostale pomanjkljivosti. Popolna elektronska izmenjava podatkov je morala biti vzpostavljena do 30. novembra 2010, v skladu z datumom prenosa Direktive 2009/17/ES o spremembi Direktive 2002/59/ES, zato zdaj Komisija v sodelovanju z agencijo EMSA ocenjuje razmere.

Učinek na pomorsko varnost, učinkovitost pomorskega prometa in preprečevanje onesnaževanja

Informacije o ladjah in nevarnih tovorih v evropskih vodah, ki se v realnem času posredujejo prek sistema SafeSeaNet, so izboljšale sposobnosti sprejemanja odločitev ustreznih organov držav članic, sodelovanje med njimi ter njihovo sposobnost reševanja in odzivanja.

V več državah članicah naloge v zvezi z izvajanjem Direktive opravlja več organov. Na splošno pristojni organi vključujejo pomorske uprave, pristanišča, obalno stražo in okoljske organe. Države članice poročajo, da je izvajanje Direktive izboljšalo sodelovanje in izmenjavo podatkov med temi nacionalnimi organi.

Obvezno sporočanje informacij drugim državam članicam in izgradnja naprav na kopnem za sprejemanje informacij AIS sta izboljšala sodelovanje organov na regionalni ravni, npr. v okviru regionalnih strežnikov AIS.

V skladu s pregledom pomorskih nesreč agencije EMSA iz leta 2009 se je število nesreč v vodah EU bistveno zmanjšalo. Leta 2009 je bilo v nesrečah v vodah EU udeleženih 626 plovil v primerjavi s 726 leta 2007. Tudi število pomorščakov, ki so izgubili svoje življenje, se je zmanjšalo z 82 leta 2007 na 52 leta 2009. V zadnjih 7 letih ni prišlo do velikih razlitij nafte.

Razvoj v prihodnosti

Izvajanje tretjega svežnja o pomorski varnosti bo dodatno izboljšalo spremljanje ladijskega prometa v evropskih vodah ter izmenjavo podatkov in sodelovanje med pomorskimi organi. Sveženj v zakonodajo EU vključuje mednarodne zahteve o uporabi prepoznavanja in sledenja ladij na velike razdalje (LRIT) ter evropski podatkovni center LRIT ter uvaja uporabo AIS o ribiških plovilih. Poleg tega tehnični razvoj zagotavlja nove priložnosti za nadaljnji razvoj sistemov spremljanja. Izmenjava podatkov v skladu s tretjim svežnjem o pomorski varnosti, zlasti v skladu z Direktivo 2009/17/ES in Direktivo 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pomorski inšpekciji države pristanišča[6], bo bistveno vplivala na sistem SafeSeaNet. Nadaljnji razvoj sistema SafeSeaNet bo povečal učinkovitost izmenjave podatkov ter omogočil celovitejše dejavnosti spremljanja in sodelovanje med organi. Konkreten primer tovrstnega razvoja je koncept „Blue Belt“ in z njim povezan pilotni projekt, ki ga je decembra 2010 podprl Svet za promet, namenjen pa je olajšanju pomorskega prometa znotraj EU z zmanjšanjem upravnih formalnosti. Bistven element tega koncepta je uporaba obstoječih zmogljivosti spremljanja pomorskega prometa, zlasti sistema SafeSeaNet.

Namen pobude za e-pomorstvo v okviru politike EU za pomorski promet je uporaba naprednih informacijskih in komunikacijskih sistemov za pomoč pri delu in poslovanju v pomorskem sektorju. Pobuda bo osredotočena na spodbujanje interoperabilnosti sistemov, ki jih uporabljajo pomorski organi, pristanišča in industrija. Nadgradila bo obstoječe sisteme, od katerih je najbolj osrednji sistem SafeSeaNet.

Celostna pobuda za pomorski nadzor v okviru celostne pomorske politike je namenjena ustvarjanju skupnega okolja za izmenjavo informacij s povezovanjem skupnosti uporabnikov, vključno z vojaškimi. V tej medsektorski pobudi bo imel sistem SafeSeaNet ključno vlogo pri zagotavljanju podatkov iz sektorja pomorskega prometa.

[1] UL L 208, 5.8.2002, str. 10.

[2] Direktiva 2002/59/ES je bila spremenjena z Direktivo 2009/17/ES Evropskega parlamenta in Svet z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2002/59/ES o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet (UL L 131, 28.5.2009, str. 101). V tem poročilu so bile te spremembe upoštevane, kadar je to ustrezno.

[3] Uredba (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost (UL L 208, 5.8.2002, str. 1), kakor je bila spremenjena.

[4] UL L 201, 1.8.2009, str. 63.

[5] Sklepi Sveta za promet, telekomunikacije in energijo, Bruselj, 5–6. december 2002 o opredelitvi pribežališč.

[6] UL L 131, 28.5.2009, str. 57.