6.4.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 107/7

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Usklajevanje gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU

COM(2010) 367 konč.

2011/C 107/02

Poročevalec: g. PALMIERI

Evropska komisija je 30. junija 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Usklajevanje gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU

COM(2010) 367 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. februarja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 469. plenarnem zasedanju 16. in 17. februarja 2011 (seja z dne 17. februarja) z 240 glasovi za, 2 glasovoma proti in 14 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja dejstvo, da se Evropska komisija zaveda, da je treba pri usklajevanju evropskih gospodarskih politik zagotoviti večje povezovanje, ter da je na svoj dnevni red uvrstila potrebo po izboljšanju gospodarskega upravljanja Unije.

1.2   EESO priznava, da je trenutna gospodarska kriza postavila pred težko preizkušnjo gospodarsko, socialno in tudi politično trdnost Evropske unije (EU) nasploh, še posebej pa Evropske monetarne unije (EMU), ter razkrila šibko zmožnost usklajevanja med državami članicami. To se je pokazalo tako pri nujnih ukrepih za obvladovanje finančnih in realnih posledic krize kot pri ukrepih za preoblikovanje globalnega ustroja, zlasti ustroja euroobmočja, katerih namen je preprečiti, da bi se v bližnji prihodnosti znašli v enakem položaju. Poleg tega je jasno, da visok javni dolg v nekaterih državah članicah, ki je vsaj deloma posledica obsežnega reševanja bank, zavira javna vlaganja in vzdržnost socialnih izdatkov.

1.3   EESO upa, da bo dejansko prišlo do izboljšanja evropskega gospodarskega upravljanja in da bo pri tem enaka pozornost namenjena potrebam po stabilnosti in rasti, ki pomeni nova delovna mesta.

1.4   EESO namerava prispevati k doseganju širokega soglasja, ki je nujno za učinkovito krepitev gospodarskega upravljanja, z opozarjanjem, po eni strani, na nekatere omejitve in tveganja v pristopu, ki ga je izbrala Komisija, po drugi pa na velik potencial, ki ga ta prinaša.

1.5   Najprej je treba preseči trenutni zastoj, v katerem se je znašla EU zaradi nesrečnih pripetljajev v zvezi z evropsko ustavo in širitve na 27 držav članic z zelo različnimi političnimi zgodovinami in vizijami, zaradi česar je težko opredeliti skupne gospodarske, socialne in okoljske cilje, ki bi morali predstavljati temelje gospodarskega upravljanja.

1.6   Obenem morajo pravila za prihodnost temeljiti na skupnem razumevanju preteklosti, zlasti omejitev obstoječih instrumentov usklajevanja, ki so privedle do neučinkovitega izvajanja Pakta za stabilnost in rast in nezadostnega uresničevanja ciljev, začrtanih v Lizboni.

1.7   Drugič, kar zadeva časovni načrt, je bil sprejet sklep, da se evropski semester prične 1. januarja 2011, ne da bi pred tem določili pravila in vsebino. Poleg tega tudi ni prišlo do dejanske uskladitve predlogov med različnimi institucionalnimi zainteresiranimi stranmi.

1.8   Zaradi omejenega sodelovanja institucij, ki predstavljajo evropske državljane (Parlament in oba odbora), lahko javnost v razpravi o novem upravljanju in pri njegovem izvajanju v krepitvi predpisov (ki pomeni manj politične diskrecije in več avtomatizmov) zazna pomanjkanje legitimnosti odločitev Unije, obenem pa se – kot razkrivajo podatki Evrobarometra – zmanjšuje zaupanje v EU.

1.9   EESO meni, da ima Evropski parlament odločilno vlogo pri potrjevanju demokratične legitimnosti usklajevanja evropskih gospodarskih politik. V zvezi s tem EESO upa, da bo Evropski parlament igral ključno vlogo v procesu, ki ga začenja evropski semester, tako na stopnji nadzora kot na stopnji vrednotenja korektivnih ukrepov, ki so predvideni v sporočilu Evropske komisije.

1.10   Samo z ohranjanjem usklajenosti med cilji rasti in gospodarskega in socialnega razvoja – zapisanimi v evropski strategiji 2020, za katere so potrebne ravni vlaganja, ki morda niso v skladu s proračunskimi omejitvami – ter zahtevami Pakta za stabilnost in rast glede monetarne in finančne stabilnosti, bo mogoče doseči, da bo javnost razumela proračunske omejitve.

1.11   V ta namen je treba sprejeti tudi ustrezen nabor kazalnikov, ki bodo merili več kot zgolj BDP in bodo vključevali tudi dosežke in izgube na socialnem in okoljskem področju ter tako odražali resnične interese državljanov, kar je v skladu s petimi ukrepi v okviru, ki jih predvideva sporočilo Komisije BDP in več. Ti ukrepi predvidevajo uporabo okoljskih in socialnih kazalnikov, informacije skoraj v realnem času in natančnejše podatke o porazdelitvah in neenakostih, pripravo evropske preglednice trajnostnega razvoja ter razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja.

1.12   EESO bi v svoji vlogi posvetovalnega organa lahko prispeval k boljšemu delovanju evropskega semestra, s pomočjo posebnega letnega zasedanja, namenjenega razpravi o priporočilih in načinih izvedbe, ki bi omogočali doseči soglasje glede reform na nacionalni ravni, ob upoštevanju posledic, ki jih prinašajo sprejeti ukrepi za socialno področje. Ta razprava bi lahko potekala jeseni, po formalnem sprejetju priporočil v državah članicah, sklepi razprave pa bi bili osnova za soočanje z nacionalnimi ekonomskimi in socialnimi sveti, nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom.

1.13   Vedno več pozornosti se namenja pogajanjem med socialnimi partnerji, predvsem v euroobmočju, kjer države članice nimajo več na razpolago instrumenta devalvacije, zato so odnosi med sindikati in združenji delodajalcev postali sestavni del strategije, ki jo je začrtala Komisija. Ena od rešitev bi lahko bila intenzivnejša uporaba makroekonomskega dialoga, ki bi vladam in socialnim partnerjem dejansko omogočal skupno ocenjevanje gospodarskega položaja na ravni EU ter ukrepov, ki jih je treba uvesti, in bi bil tesno povezan s socialnim dialogom na nacionalni ravni.

1.14   Za dejansko usklajevanje evropskih gospodarskih politik je potrebno soglasje glede referenčnega makroekonomskega okvira in glede predhodnega okvira. Zato EESO želi, da bi bili izpolnjeni pogoji, da bi Eurostat imel na voljo ustrezne baze podatkov, da bi Komisija lahko oblikovala konkretne predhodne predloge, in da bi se uvedla aktivna podpora med ostalimi vključenimi organi, kot so: Evropska centralna banka, Evropski svet, Evropski parlament in nacionalni parlamenti.

1.15   EESO upa, da je usklajevanje evropskih gospodarskih politik vsaj za države euroobmočja prvi korak k pravi skupni gospodarski politiki ter k usklajevanju proračunskih politik.

1.16   Če so v tesnejše usklajevanje ekonomskih politik v območju eura vključene ne le fiskalna in monetarna politika, temveč tudi plačne politike, je treba upoštevati neodvisnost socialnih partnerjev. Nesprejemljivo je, da bi država določala cilje pogajanj o plačah ali celo predpisovala znižanje plač, zato je treba to možnost zavrniti.

2.   Izboljšanje evropskega gospodarskega upravljanja v sporočilu Evropske komisije  (1)

2.1   Sporočilo Komisije je nadaljnji razvoj idej sporočila Okrepitev usklajevanja ekonomskih politik  (2) in smernic Evropskega sveta EUCO 13/10, ki izhajajo iz dosedanjih rezultatov projektne skupine za gospodarsko upravljanje pod vodstvom Hermana VAN ROMPUYA (VAN ROMPUY Task Force).

2.2   V osnovi je dokument Komisije posredno priznanje, da so učinki finančne in gospodarske krize povzročili močan pritisk na gospodarsko in socialno trdnost EU nasploh in še zlasti EMU, ter razkrili šibko sposobnost usklajevanja evropskih gospodarskih politik.

2.3   V tem okviru si poročilo zadaja nalogo oblikovati okvir ukrepov za zagotavljanje boljšega usklajevanja evropskih gospodarskih politik med 27 državami članicami EU in zlasti med 16 državami članicami EMU, za katere so predvideni posebni predpisi. Predstavljeni načrt združuje Pakt za stabilnost in rast ter strategijo Evropa 2020 (SE 2020).

2.4   V okviru procesa izboljšanja evropskega gospodarskega upravljanja namerava Komisija uresničiti tri glavne cilje.

2.4.1   Prvi je okrepitev usklajevanja in nadzora gospodarskih politik z namenom:

—	zmanjšati nacionalna neravnovesja na podlagi strožjega makroekonomskega nadzora, ki bo temeljil na opozorilnem in kaznovalnem mehanizmu,

—	okrepiti homogenost nacionalnih proračunskih okvirov z natančno opredelitvijo minimalnih zahtev zanje, enotnih za vse države članice, in zlasti s prehodom od letnega k večletnemu proračunskemu načrtovanju,

—	povečati učinkovitost Pakta za stabilnost in rast z osredotočenjem na dinamiko dolga in primanjkljajev.

2.4.2   Drugi cilj je vzpostaviti sistem preventivnih in korektivnih ukrepov ter kazni, ki bi se lahko uporabljale v primeru kršitev držav članic EU.

2.4.3   Tretji in zadnji cilj je vzpostavitev evropskega semestra za predhodno usklajevanje ekonomskih politik, ki bo veljal tudi za strukturne reforme in ukrepe za pospeševanje gospodarske rasti iz strategije Evropa 2020.

2.5   Komisija je te cilje prevedla v sekundarno zakonodajo s svežnjem, ki ga je predstavila 29. septembra 2010 in zajema šest sporočil (3), v katerih so podrobno opisani konkretni načini za doseganje teh ciljev. O njih bo EESO podal dve posebni mnenji, eno o reformi Pakta za stabilnost in rast in drugo o makroekonomskih neravnovesjih. Zato je to mnenje omejeno na splošne vidike celotnega sistema upravljanja, ki ga je predlagala Komisija, in se ne dotika zakonodajnega svežnja, ki ga bosta obravnavali zgoraj omenjeni mnenji.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Odločitev Komisije, da začne proces za dejansko izboljšanje usklajevanja evropskih gospodarskih politik, velja pozdraviti. To je namreč potreba, na katero že dolgo opozarjajo mnoge evropske in druge institucije (med drugim tudi Evropski parlament). EESO je v preteklih mnenjih, ki so obravnavala to tematiko, večkrat poudaril, kako pomembno je okrepiti povezovanje upravljanja Unije (4).

3.2   Finančna in gospodarska kriza je postavila pred težko preizkušnjo proizvodno, socialno in politično trdnost EU nasploh in zlasti EMU (5).

3.3   Kaže, da je socialni in gospodarski okvir podvržen nestabilnosti in negotovosti, zato potrebuje učinkovito organizacijo in dobro delovanje institucij. Vedno bolj jasno postaja, da brez sodelovanja med akterji nacionalnih gospodarskih politik ob izzivih, ki jih prinašajo proizvodna in finančna globalizacija ter korenite tehnološke spremembe, ki so v teku, ni mogoče voditi vseh držav članic v skupno smer.

3.4   Zaradi pomanjkanja usklajevanja gospodarskih politik je kriza že privedla do vrste gospodarskih in socialnih posledic, ki so za EU še posebej težke, zlasti na področju možnosti za rast in zaposlovanje. Te posledice so jasno opisane v osnutku poročila o finančni, gospodarski in socialni krizi, ki ga je v Parlamentu predstavila poročevalka Pervenche BERÈS (6).

3.4.1   Bruto družbeni proizvod (BDP) Evropske unije je po komaj opazni rasti v letu 2008 (+ 0,5 %) v letu 2009 močno padel (– 4,2 %), v letih 2010 in 2011 pa naj bi ponovno počasi rasel (predvidena rast + 1 % oz. 1,7 %). Padec je še zlasti velik v treh baltskih državah (v Latviji bo konec leta 2011 BDP za 22 % nižji kot v letu 2007) in na Irskem, v manjši meri pa tudi v Italiji, Grčiji in na Finskem. Obenem se je izvoz držav članic bodisi v druge države članice bodisi izven EU od leta 2007 do leta 2009 zmanjšal za 12 %, na Finskem, Malti, v Bolgariji, na Švedskem, v Estoniji in Združenem kraljestvu pa za več kot 15 % (7).

3.4.2   Tako so se cilji glede trga dela iz lizbonske strategije za večino držav članic oddaljili. Stopnja zaposlenosti za EU se je znižala s 65,4 % leta 2007 na 64,6 % v letu 2009, pri čemer je prišlo v Estoniji, na Irskem, v Španiji in Latviji do znižanja za več kot pet odstotnih točk. V istem obdobju se je stopnja brezposelnosti v EU povečala s 7,1 % na 8,9 %, prag 10 % pa je presegla v Španiji (kjer je dosegla 18 %), na Slovaškem, Irskem in v treh baltskih državah.

3.5   V teh zelo kritičnih okoliščinah, ki zahtevajo učinkovite rešitve, ostajajo nekateri pomisleki glede pristopa in časovnega okvira, ki ju je sprejela Komisija v procesu izboljšanja evropskega gospodarskega upravljanja. To so dejavniki, ki ne le ovirajo sprejemanje – v najširši možni obliki – začetega procesa v institucijah skupnosti in javnosti, temveč lahko tudi znatno zameglijo dejanski cilj predlaganega usklajevanja.

3.6   Ukrep EU, namenjen izboljšanju usklajevanja gospodarskih politik, zahteva natančno opredelitev pojma „gospodarsko upravljanje“, s katero se bodo strinjale vse države članice, poleg tega pa je treba pozorno oceniti razloge za neučinkovito uporabo Pakta za stabilnost in rast ter za nezadostno uresničevanje ciljev iz Lizbone v preteklem desetletju.

3.6.1   Izraz „upravljanje“ po eni strani pomeni decentraliziran institucionalni ustroj, v katerem ne deluje eno samo središče moči kot v nacionalnih državah, temveč večje število vladnih in nevladnih subjektov, ki sodelujejo z namenom dosegati skupne cilje. Toda EU je še vedno na mrtvi točki, na kateri se je znašla zaradi nesrečnih pripetljajev v zvezi z evropsko ustavo in širitvijo na 27 držav članic z močno različnimi političnimi zgodbami in vizijami. Iz tega izhaja potreba, da se institucije EU in države članice dogovorijo o novih skupnih gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljih, ki pa jih je po velikem trudu za vzpostavitev enotnega trga in uvedbo eura v 80. in 90. letih težko opredeliti.

3.6.2   Po drugi strani kaže, da oblikovanje predpisov za prihodnost ne temelji na skupnem razumevanju preteklosti. Pomembno je namreč ugotoviti, ali pomanjkljivosti Pakta za stabilnost in rast izhajajo iz začetnih napak pri oblikovanju obveznosti znotraj EMU za primere hudih kriz ali iz neustreznih političnih odločitev med njegovim izvajanjem ali nenazadnje iz različnih vizij o ciljih in strategijah, ki jim je treba slediti (nizka inflacija, gospodarska rast in rast zaposlovanja, vloga evra kot rezervne valute itd.) (8). Tudi pri prejšnjih različicah Pakta za stabilnost in rast so v Uniji že več kot desetletje obstajala pravila ravnanja za države članice, ki pa niso preprečila pogostega in ponavljajočega se pojavljanja kritičnih situacij.

3.6.3   Obenem neuspeh pri doseganju večine kvantitativnih ciljev iz lizbonske strategije, ne glede na gospodarsko krizo, zbuja močne dvome glede izbire kazalnikov in njihove zmožnosti učinkovito začrtati pot k dvigu konkurenčnosti in dinamičnosti.

3.7   Drugič, kar zadeva časovni načrt, je bilo odločeno, da se evropski semester prične 1. januarja 2011, ne da bi pred tem določili pravila in vsebine, ki jih je treba uporabljati. Poleg tega tudi ni prišlo do učinkovite uskladitve predlogov med različnimi zainteresiranimi institucijami: Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, projektno skupino za gospodarsko upravljanje, ki ji predseduje VAN ROMPUY, Evropsko centralno banko, EESO in Odborom regij. Proces razprav naj bi se zaključil z odobritvijo Parlamenta šele pred poletjem 2011.

3.8   V zelo kritičnem položaju, kakršnemu smo bili priča spomladi 2010, se zdi, da Komisijo bolj zanima hiter izhod iz krize, ki ga bo lahko pokazala globalnim finančnim trgom in javnemu mnenju, kot učinkovitost takega odgovora na srednji in dolgi rok ne le s finančnega, temveč tudi s proizvodnega, socialnega in političnega vidika.

3.9   Po mnenju Komisije so za izhod iz krize potrebni strožji predpisi in bolj gotove sankcije ter manjša politična diskrecija in več avtomatizmov. Toda noben skupek predpisov se ne more učinkovito soočiti s primeri hude krize, saj do nje skoraj vedno pride zaradi izrednih in nepredvidljivih dogodkov, ki jih napovedi strokovnjakov ne morejo zajeti in na katere ni mogoče odgovoriti s pomočjo vnaprej pripravljenih pravil. Utopija „upravljanja na podlagi predpisov“, ki bi politiki odvzelo breme sprejemanja odločitev, je težko uresničljiva, oziroma je celo nevarna, saj daje lažen občutek varnosti pred vsakršno negotovostjo. (9) Poleg tega tak pristop prinaša dvoje težav, ki jih je treba pozorno pretehtati.

3.9.1   Prva je nevarnost, da bi podcenjevali prednosti skupnostnega pristopa, v katerega so vključene institucije, ki predstavljajo evropske državljane, v primerjavi z medvladno logiko, v skladu s katero odločitve v glavnem sprejema Svet, Parlament in Odbora pa imajo omejeno vlogo. Edina izjema je vključitev Evropskega parlamenta v evropski semester: Komisija mu bo januarja predstavila letno analizo rasti, s čimer se bo začela razprava o usmeritvah usklajevanja.

3.9.1.1   Če bo prevladala medvladna logika, lahko ponovno pride do podcenjevanja pomanjkanja evropskega državljanstva tako kot v primeru lizbonske strategije. To bi bil izziv za gospodarsko, socialno in politično trdnost EU v enakem smislu kot globalna kriza, poleg tega pa bi to lahko ponovno zbudilo iluzijo, da lahko države z odpovedjo euru (in celo sami Uniji) obnovijo nacionalno suverenost in tako ponovno začnejo malo verjeten nacionalni razvoj, prost vseh vezi in evropskih tehnokratov. Ni slučaj, da je pozoren opazovalec Evropske unije Charles KUPCHAN (10) v svojem članku, ki je izšel 29. avgusta 2010 v Washington Postu, opozoril na nevarnost „ponovne nacionalizacije“ evropskega projekta: „Evropa doživlja ponovno nacionalizacijo političnega življenja in države si ponovno prisvajajo suverenost, ki so jo nekoč prostovoljno žrtvovale na oltarju skupnega ideala“ (11).

3.9.1.2   Kot kaže, evropski državljani izražajo prav to izgubo zaupanja, ne toliko v institucije Skupnosti, temveč glede tega, ali je koristno biti del Evropske unije. Raziskave Evrobarometra (12) namreč kažejo, da je od pomladi 2007 do pomladi 2010 delež Evropejcev, ki pozitivno ocenjujejo dejstvo, da je njihova država del EU, padel s 57 % na 49 % v korist tistih, ki to dejstvo ocenjujejo negativno (danes 18 %) ter tistih, ki so glede tega negotovi (29 %). Obenem se je odstotek državljanov, ki menijo, da je njihova država na splošno imela od članstva v EU korist, znižal z 59 % na 53 %, medtem ko se je delež tistih, ki so odgovorili, da koristi ni bilo, povečal na 35 %.

3.9.2   Druga težava je nevarnost, da bi se držali tradicionalnega pristopa k reševanju problemov, v skladu s katerim restriktivna finančna politika prevladuje nad temami, kot so rast, socialna enakost in slabšanje stanja okolja, čeprav obstajajo inovativni argumenti, ki so široko sprejeti in prepričljivi (13).

3.9.2.1   Odnosi med javno porabo, gospodarsko uspešnostjo in socialnimi cilji so kompleksnejši kot nas hoče prepričati poenostavljena hipoteza o kompromisu med pravičnostjo in učinkovitostjo. Dobro zasnovani sistemi socialnega skrbstva in okoljskih predpisov omogočajo tudi rast učinkovitosti in konkurenčnosti, tako da veljajo za dejavnik produktivnosti, ki prispeva k stabilnosti in h gospodarski dinamiki v postindustrijskih gospodarstvih.

3.9.2.2   To še bolj velja v obdobju krize, v katerem so trenutno evropska gospodarstva. V evropskem načrtu za oživitev gospodarstva (14) je Komisija priznala, da je treba „zmanjšati ceno upada gospodarstva za posameznike in njegov učinek na najbolj ogrožene dele prebivalstva“ ter da je treba krizo videti kot priložnost, da se „pospeši prehod v nizkoogljično gospodarstvo“ z uresničevanjem strategije, „ki bo spodbujala nove tehnologije, ustvarjala nova, zelena delovna mesta in prinašala nove priložnosti na hitro rastočih svetovnih trgih“.

3.9.2.3   Poleg tega ne gre pozabiti, da kriza ni nastala v javnem, temveč v zasebnem sektorju, in sicer zaradi neravnovesja med globalno ekspanzijo ponudbe blaga in storitev ter upočasnjeno rastjo kupne moči potrošnikov (15). Velik del poslabšanja v proračunih držav članic, kar zadeva BDP, je bil zgolj posledica nujnih ukrepov, ki so sledili padcu imenovalca (državnih prihodkov) in rasti števca (povečanje javne porabe za reševanje finančnega in proizvodnega sistema ter kot avtomatskega stabilizatorja, namenjenega za zajezitev potencialnih dramatičnih učinkov krize) (16). FITOUSSI je upravičeno zapisal: „Proračunski problemi v Evropi so nastali ne toliko zaradi diskrecijskih ukrepov vlad kot zaradi neizogibnih posledic osiromašenja družbe za javne finance“ (17).

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Zaradi premajhne jasnosti pojma „gospodarsko upravljanje“ in glavnih ciljev, na katerih le-to temelji, ter slabega poznavanja omejitev Pakta za stabilnost in rast ter lizbonske strategije, je treba opredeliti strategijo, s katero se bodo strinjale država članice in institucije EU. Ta strategija ne sme biti omejena zgolj na pravila in formalne postopke, temveč se mora – zlasti v sedanji občutljivi situaciji, ki je posledica gospodarske krize – lotiti konkretnih politik za izboljšanje kakovosti življenja evropskih državljanov, dvig stopnje zaposlenosti (tudi v ogroženih skupinah, kot so invalidi in etnične manjšine) in krepitev konkurenčnosti evropskega proizvodnega sistema (vključno z malimi in srednjimi podjetji ter socialnim podjetništvom).

4.2   Zato ne zadostujejo zgolj, sicer nujna, pravila dobrega računovodstva, potrebna za zagotavljanje ravnovesja med prihodki in odhodki. Za krepitev zaupanja evropskih državljanov v EU in pričakovanj v zvezi z njo bodo potrebni srednje- in dolgoročni ukrepi, ki bodo združevali potrebno proračunsko strogost z enako pomembno zmožnostjo snovanja in uresničevanja projektov za gospodarski in socialni razvoj. V ta namen se mora v Evropi okrepiti zavest o Evropski uniji kot politični entiteti, ki želi usmerjati različne nacionalne politike k resničnemu skupnemu cilju, in dejavnem subjektu na svetovnem prizorišču.

4.3   Za večjo evropsko zavest pa je poleg večje sposobnosti razumevanja sprememb, do katerih prihaja, potrebna močnejša vloga institucij, ki predstavljajo državljane in socialne partnerje – Parlamenta in Odborov – iz katerih lahko proces usklajevanja, kot ga je predvidela Komisija, črpa močno demokratično legitimnost in doseže široko podporo, ki je potrebna za njegovo učinkovito izvajanje.

4.4   Vendar pa je sedaj predvidena vloga Parlamenta v evropskem semestru skromna, omejena na začetno fazo razprav in prvih usmerjanj procesa usklajevanja, čeprav bi lahko bila močnejša in bolj učinkovita, če bi bila usklajena z dejavnostjo nacionalnih parlamentov pri razpravljanju o nacionalnih proračunih in njihovem sprejemanju. Parlament ima lahko bistveno vlogo pri odločanju o načinu gospodarskega upravljanja Unije in pri zagotavljanju demokratične legitimnosti preventivnih in korektivnih ukrepov, vključno z denarnimi sankcijami za države članice.

4.5   EESO bi v vlogi posvetovalnega organa lahko prispeval k boljšemu delovanju evropskega semestra, s pomočjo posebnega letnega zasedanja, namenjenega razpravi o priporočilih in načinih izvedbe, ki bi omogočali doseči soglasje glede reform na nacionalni ravni, ob upoštevanju posledic sprejetih ukrepov na socialnem področju. Dodana vrednost EESO je prav v tem, da zastopa organizacije, ki na nacionalni ravni določajo socialni konsenz o gospodarskih politikah; zato lahko EESO pomembno prispeva k vključevanju in ozaveščanju političnih voditeljev in še zlasti državljanov držav članic.

4.5.1   Ta razprava bi lahko potekala jeseni, po formalnem sprejetju priporočil v državah članicah, sklepi razprave pa bi bili osnova za soočanje z nacionalnimi ekonomskimi in socialnimi sveti, nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom. Na podlagi tega bi lahko ocenili sprejete strategije ter jih na nacionalni ravni primerno razširjali in seznanjali javnost z njimi.

4.6   Če bi Parlament ter EESO in OR imeli večjo težo, bi to zmanjšalo tveganje, da bi bil cilj rasti in gospodarskega in socialnega razvoja zapostavljen v primerjavi s potrebo po monetarni in finančni stabilnosti, kar bi omogočilo skladnost med Paktom za stabilnost in rast in strategijo Evropa 2020. Stabilnost gospodarstva je sicer temelj za rast in ohranjanje življenjskega standarda evropskih državljanov, zlasti v času krize, vendar prizadevanja za večjo stabilnost ne smejo ogroziti dohodkov in pravic državljanov. Sočasno izvajanje reforme gospodarskega upravljanja in strategije Evropa 2020 bi torej omogočilo, da bi javnost lažje sprejela proračunske omejitve.

4.6.1   Trenutno si Komisija sicer zelo prizadeva, da bi obe strategiji postavila na isto raven, kljub temu pa se porajajo močni dvomi, ali ju namerava dejansko združiti, saj ostajata jasno ločeni. Prav tako prihaja do odrivanja socialne dimenzije na stran v prid produktivnosti in prožnosti dela, ki naj bi omogočali rast konkurenčnosti evropskih podjetij.

4.6.2   Temeljna predpostavka je, da makroekonomski nadzor skupaj z vsebinskim nadzorom strukturnih reform, ki jih zahteva Komisija, ustvarja ugoden okvir, ki omogoča trajnostno gospodarsko rast v korist tako strategije Evropa 2020 kot tudi Pakta za stabilnost in rast. Toda več kot desetletne izkušnje s skupno valuto, ko države na euroobmočju ne morejo uporabljati instrumenta devalvacije, niso jasno pokazale, da bi bilo razlike v konkurenčnosti znotraj EU in EMU možno hitro odpraviti.

4.7   Kar zadeva dvigovanje konkurenčnosti v smislu kakovosti kaže, da gre strategija Evropa 2020 v pravo smer z ukrepi na področju znanja, inovacij in okoljske trajnosti. Vendar prihaja do nasprotja med cilji strategije Evropa 2020 in krepitvijo Pakta za stabilnost in rast, še zlasti v sedanjem gospodarskem in socialnem okviru, ko Evropa počasi okreva po krizi.

4.7.1   Da bi dosegli ambiciozne cilje strategije Evropa 2020 – pametno rast (ki temelji na znanju in inovacijah), trajnostno rast (bolj učinkovito, zeleno in konkurenčno) ter vključujočo rast (socialno in ozemeljsko kohezijo na podlagi zaposlitve, pri čemer je posebna pozornost namenjena delavcem v neugodnem položaju) – so potrebna ustrezna finančna vlaganja. Vendar pa bi se lahko izkazalo, da so takšni ukrepi, ki zahtevajo večjo javno porabo, neposredno ali pa v obliki spodbud (vključno z davčnimi spodbudami) za zasebno dejavnost, neskladni s proračunskimi omejitvami, ki jih Komisija namerava poostriti za izpolnjevanje Pakta za stabilnost in rast ter za izboljšanje gospodarskega upravljanja.

4.7.2   Poleg tega je, prav tako glede BDP, gotovo res, da so zdravi javni računi in trden euro podlaga za širokopotezne razvojne politike, vendar pa računovodska pravila sama po sebi ne zagotavljajo dolgoročnega pozitivnega razvoja financ držav članic. V skladu z načelom „proračunske nevtralnosti“, ki ga omenjajo STIGLITZ, SEN in FITOUSSI (18), skupna vrednost računov na nacionalni ravni ne sme variirati v skladu z institucionalnimi, gospodarskimi, socialnimi in političnimi razlikami med posameznimi državami, temveč morajo biti stanja čim bolj enotna. Drugače povedano: za zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti javnih računov ne zadostuje nadzor primanjkljaja in dolga na letni ravni, temveč je treba upoštevati tudi prihodnji razvoj na trgih, tudi zasebnih, zlasti finančnih in nepremičninskih trgih ter trgih socialnega zavarovanja, ki lahko v primeru krize in izrednih razmer pomembno vplivajo na trdnost javnih financ držav članic, na primer v povezavi z reševanjem finančnih institucij in velikih podjetij.

4.7.3   Osredotočanje na neravnovesja v konkurenčnosti tudi zahteva stalno spremljanje dinamike stroškov dela na enoto, kar pomeni tudi, da je treba vse več pozornosti nameniti pogajanjem med socialnimi partnerji zlasti v euroobmočju, kjer države članice nimajo več na razpolago devalvacije. Odnosi med sindikati in podjetniškimi združenji bi zato morali biti vključeni v strategijo, ki jo je zasnovala Komisija, vendar te pomembne teme v sporočilu Komisije ni zaslediti.

4.7.3.1   Ena od rešitev bi lahko bila intenzivnejša uporaba makroekonomskega dialoga, ki bi vladam in socialnim partnerjem dejansko omogočal skupno ocenjevanje gospodarskega položaja na ravni EU ter ukrepov, ki jih je treba uvesti, in bi bil tesno povezan s socialnim dialogom na nacionalni ravni. Dvig kakovosti tega instrumenta bi socialnim partnerjem omogočil, da učinkovito prevzamejo svojo vlogo ob Evropski centralni banki, Komisiji in Svetu, kar bi dinamike Unije uskladilo z nacionalnimi dinamikami. (19)

4.8   Za učinkovito usklajevanje evropskih gospodarskih politik mora vseh 27 držav članic sprejeti tako referenčni kot predhodni makroekonomski okvir. Na teh okvirih bi temeljil razvoj gospodarskih in fiskalnih politik, ki jih bodo oblikovale države članice in o njih poročale v evropskem semestru. Pri tem imajo pomembno vlogo analize Evrostata, predlogi Evropske komisije, podpora Evropske centralne banke ter odzivi Evropskega sveta in Evropskega parlamenta.

4.9   Zaradi močne medsebojne povezanosti med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi cilji je treba določiti tudi bolj celovite kazalnike kot je zgolj rast BDP. Velja poudariti, da Komisija v sporočilu z naslovom BDP in več – Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja  (20), izraža potrebo po oblikovanju novih kazalnikov, „ki zgoščeno vključujejo družbene in okoljske dosežke (kot so izboljšana socialna kohezija, dostopnost ter preskrbljivost osnovnih dobrin in storitev, izobraževanja, javnega zdravstva ter kakovost zraka) in izgube (kot so naraščajoča revščina, porast kriminala, osiromašenje naravnih virov)“ in ki torej „zadovoljujejo interese državljanov“.

4.10   Da bi bilo izboljšanje upravljanja učinkovito in bi doseglo svoje cilje, je treba uresničiti pet ukrepov, da bi presegli zgolj BDP: (i) uporaba okoljskih in socialnih kazalnikov (ii) pridobivanje informacij za sprejemanje odločitev skoraj v realnem času; (iii) natančnejše poročanje o porazdelitvah in neenakostih; (iv) priprava evropske preglednice trajnostnega razvoja; (v) razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja.

4.11   Proces izboljšanja evropskega gospodarskega upravljanja, ki je v teku, se bo gotovo izkazal za kompleksnega, enako kot so se drugi procesi v zgodovini EU. To je pravzaprav značilnost Unije. Gotovo drži, kar je poudaril italijanski novinar: Evropa trpi za večjo negotovostjo kot ZDA, zato je že od začetka zasnovana kot popotovanje v iskanju cilja (21), vendar pa to popotovanje zdaj potrebuje jasno določen cilj, s katerim se strinjajo evropski državljani, njihovi parlamenti ter nacionalne in evropske institucije. Le tako bo mogoče doseči cilj, ki si ga je Evropska unija zastavila že ob svojih prvih korakih.

---

(1)  COM(2010) 367 konč.

(2)  COM(2010) 250 konč.

(3)  COM(2010) 522 do 527; za podrobne informacije glej http://ec.europa.eu/economy_finance/articles/eu_economic_situation/2010-09-eu_economic_governance_proposals_en.htm

(4)  Mnenja EESO o naslednjih temah: Posledice krize državnega dolga za upravljanje EU, UL C 51, 17.2.2011, str. 15; Oživitev gospodarstva: pregled stanja in konkretne pobude, UL C 48, 15.2.2011, str. 57; Finančna kriza in njen vpliv na realno gospodarstvo, UL C 255, 22.9.2010, str. 10; Ekonomske politike, ki spodbujajo evropsko industrijsko strategijo, UL C 10, 15.1.2008, str. 106; Širše smernice ekonomskih politik in gospodarsko upravljanje ter pogoji za boljše usklajevanje ekonomskih politik v Evropi, UL C 324, 30.12.2006, str. 49; Krepitev gospodarskega upravljanja – reforma pakta za stabilnost in rast, UL C 88, 11.4.2006, str. 68.

(5)  Kot je dejal evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Olli REHN med predstavitvijo v Evropskem parlamentu 5. julija 2010, „je kriza razkrila pomembne sistemske pomanjkljivosti v sedanji ekonomski in monetarni uniji. Preprosto povedano, potrebujemo boljše in večje usklajevanje gospodarske politike EU. Poleg tega moramo dosledneje izvajati pravila ekonomske in monetarne unije. Pravila nimajo pomena, če jih ne upoštevamo“. REHN O., Krepitev zaupanja v gospodarstvo v Evropi, govor v odboru Evropskega parlamenta ECON, Strasbourg, 5. julij 2010.

(6)  Evropski parlament, osnutek poročila o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (vmesno poročilo). Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo. Poročevalka: Pervenche BERÈS. 6. maj 2010.

(7)  Podatki so bili pridobljeni iz podatkovne zbirke Eurostata septembra 2010 in so navedeni v tabelah 1 in 2 v Prilogi.

(8)  Predsednik Evropskega sveta Herman VAN ROMPUY je 20. septembra 2010 priznal ta „institucionalni hendikep“: „… živeti moramo z dilemo, ko imamo monetarno unijo, nimamo pa razvite proračunske unije. Od uvedbe evra so evropske institucije odgovorne za monetarno politiko, države članice pa se še naprej odgovorne za lastne proračunske politike in usklajujejo lastne gospodarske politike. Zaradi tega prihaja do napetosti in iz tega izhajajo včasih nejasne odločitve, o katerih sem govoril …! Po mnenju nekaterih gre za napako pri izgradnji, kar naj bi bil ‚izvirni greh‘ evra. Menim, da gre za strukturno pomanjkljivost. Toda v času pogajanj o Maastrichtski pogodbi, zlasti pogajanj med Nemčijo in Francijo, je bilo treba sprejeti odločitev. Brez tega izvirnega greha evra sploh ne bi bilo!“ VAN ROMPUY H., Ne ponovna nacionalizacija evropske politike, temveč evropeizacija nacionalne politike, govor na povabilo „Notre Europe“, Pariz, veliki amfiteater Fakultete za politične vede (http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/fr/ec/116622.pdf).

(9)  VEROLA N., L'Europa e la crisi: squilibri finanziari ed equilibri costituzionali, (Evropa in kriza: fiskalna neravnotežja in ustavna razmerja) članek za ASTRID, 2010, na voljo na spletni strani http://www.astrid-online.it/Riforma-de/Studi-e-ri/VEROLA---L-Europa-e-la-crisi---squilibri-finanziari-ed-equilibri-costituzionali.pdf (samo v italijanskem jeziku).

(10)  Direktor evropskih študij na Council on Foreign Relations in profesor na univerzi Georgetown.

(11)  KUPCHAN, C., As nationalism rises, will the European Union fall?, Washington Post, 29. avgust 2010. Glej tudi razmišljanje o obdavčevanju in predstavništvu, ki ga je zapisal DE GRAUWE P. z naslovom Why a tougher Stability and Growth Pact is a bad idea, VoxEU.org, na voljo na spletni strani http://www.voxeu.com/index.php?q=node/5615.

(12)  Podatki Evrobarometra 73 – Prvi rezultati, prikazani v slikah 1, 2 v Prilogi.

(13)  V zvezi z okoljsko trajnostjo glej DALY H., Beyond Growth: The Economics of Sustainable Development, 1996. V zvezi s socialnim skrbstvom in enakostjo glej BEGG I., FERRERA M., HODSON D., MADSEN P., MATSAGANIS M., SACCHI S., SCHELKE W., The Cost of Non Social Policy: Literature Review, (Cena odsotnosti socialne politike: pregled literature), Poročilo Evropski komisiji, Bruselj, 2003. V zvezi s paradigmo razvoja človeštva glej SEN A., Inequality Reexamined,1992; ter SEN A., Development as Freedom, 1999.

(14)  COM(2008) 800 konč. Evropski načrt za oživitev gospodarstva, str. 5.

(15)  ILO-IMF, The Challenges of Growth, Employment and Social Cohesion (Izzivi za rast, zaposlovanje in socialno kohezijo), dokument za razpravo na skupni konferenci ILO in IMF, Oslo, 13 september 2010, str. 67–73.

(16)  Skupni javni dolg v euroobmočju je leta 1999 znašal 72 %, leta 2007 pa 67 % (Priloga, Slika 3), v istem obdobju pa se je povečala zadolženost družin in finančnega sektorja (Priloga, Slika 4). Zadolževanje javnega sektorja se je začelo v letu 2008 (Priloga, Slika 5), ko so vlade začele z ukrepi za reševanje bančnih sistemov in prevzele nase učinke recesije (zmanjšanje bruto domačega proizvoda in prihodkov od davkov).

(17)  FITOUSSI J.P., Crise et démocratie, le paradoxe européen, Le Monde, 16. oktober 2010. Glej tudi DE GRAUWE P., What kind of governance for the eurozone?, CEPS Policy Brief, št. 214, september 2010.

(18)  STIGLITZ J.E., SEN A., FITOUSSI J.P., Report by the Commission on the Measurement of Economic Performance and Social Progress (Poročilo Komisije o merjenju gospodarskih rezultatov in socialnega napredka), poročilo predsedniku Francoske republike, Pariz, 2009 (str. 22–23).

(19)  WATT A., Economic Governance in Europe: A Change of Course only after ramming the Ice, Social Europe Journal, 30. julij 2010, na voljo na spletni strani http://www.social-europe.eu/2010/07/economic-governance-in-europe-a-change-of-course-only-after-ramming-the-ice/.

(20)  COM(2009) 433 konč., str. 3–4.

(21)  BASTASIN C., Questo secolo può essere ancora europeo, (To stoletje je še vedno lahko evropsko), Il Sole 24 ore, 2. september 2010.

---

---