52010PC0105

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 24.3.2010

COM(2010) 105 konč.

2010/0067 (CNS)

Predlog

UREDBA SVETA (EU)

o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti

{COM(2010) 104 konč.}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. Uvod

1.1. Zgodovina predloga

Komisija je 17. julija 2006 na podlagi člena 61(c) in člena 67(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (zdaj člen 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) sprejela predlog[1] Uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2201/2003[2] glede pristojnosti in o uvedbi pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja v zakonskih sporih (Rim III). Svet bi moral Uredbo sprejeti soglasno po posvetovanju z Evropskim parlamentom. Evropski parlament je svoje mnenje o tem predlogu podal 21. oktobra 2008[3].

O predlogu Komisije je od oktobra 2006 razpravljal Odbor za civilnopravne zadeve (Rim III). Vendar soglasja ni bilo mogoče doseči v zvezi z nobeno od predlaganih rešitev o pravilih v zvezi s pravom, ki se uporablja v okviru Uredbe, niti za predlagana odstopanja. Svet je tako 5. in 6. junija 2008 ugotovil, da ni enoglasne pripravljenosti za nadaljnja prizadevanja v zvezi z Uredbo Rim III ter da zaradi nepremostljivih težav sedaj ali v dogledni prihodnosti ni mogoče doseči soglasja. Ugotovil je tudi, da ciljev Uredbe Rim III z uporabo ustreznih določb pogodb ni mogoče doseči v razumnem času.

Svet je bil 25. julija 2008 seznanjen z dejstvom, da namerava vsaj osem držav članic pozvati Komisijo, naj pripravi predlog za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja, in da obstaja možnost, da se bodo po predstavitvi tega predloga v sodelovanje vključile tudi druge države članice; Komisija bi pripravila morebitni predlog samo, če bodo to od nje uradno zahtevale te države članice, na podlagi tega predloga pa se bodo delegacije lahko dokončno opredelile glede primernosti okrepljenega sodelovanja in svoje udeležbe v njem. Morebitna pobuda, s katero naj bi vsaj osem držav članic pozvalo Komisijo, naj pripravi predlog za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja, ne bi vplivala na nadaljevanje postopka, zlasti pa ne bi vplivala na pooblastilo, ki naj bi ga podelil Svet.

Deset držav članic je 28. julija, 12. avgusta 2008 in 12. januarja 2009[4] na Komisijo naslovilo prošnjo, v kateri so navedle, da želijo vzpostaviti okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja v zakonskih sporih, ter jo pozvalo, naj v ta namen predloži predlog Svetu. Grčija je 3. marca 2010 umaknila svojo prošnjo.

Predlog Sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, in predlog Uredbe Sveta o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja, ki ju je Komisija sprejela sočasno, sta odgovor Komisije na prošnjo devetih držav članic (v nadaljnjem besedilu: udeležene države članice). Predlog sklepa Sveta vsebuje podrobno oceno pravnih pogojev ter priložnost za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja na področju razveze in prenehanja življenjske skupnosti.

2. Razlogi za predlog in njegovi cilji

2.1. KREPITEV PRAVNE VARNOSTI IN PREDVIDLJIVOSTI

V postopkih v zakonskih sporih z mednarodnim elementom povzroča pravno negotovost dejstvo, da so nacionalni zakoni zelo različni, zlasti glede kolizijskih pravil. Zaradi velikih razlik med nacionalnimi kolizijskimi pravili in njihove kompleksnosti je „mednarodnim“ parom težko predvideti, katero pravo se bo uporabljalo v njihovih postopkih razveze ali prenehanja življenjske skupnosti. Sicer pa udeležene države članice zakoncema ne zagotavljajo možnosti, da bi lahko v teh postopkih izbrala pravo, ki se uporablja. To lahko povzroči uporabo prava, s katerim sta zakonca le malo povezana, in rezultat, ki ne ustreza njunim upravičenim pričakovanjem. To prav tako ne spodbuja iskanja sporazumnih rešitev.

Namen tega predloga uredbe je, da se ob upoštevanju ustreznih delov obrazložitvenega memoranduma predloga Uredbe Komisije z dne 17. julija 2006 (Uredba Rim III) vzpostavi jasen pravni okvir za pravo, ki se uporablja na področju razveze ali prenehanja življenjske skupnosti v Evropski uniji in ki strankama omogoča, da do neke mere svobodno izbirata pravo, ki se uporablja. Ukrep okrepljenega sodelovanja se v nasprotju s prvotnim predlogom Komisije nanaša le na pravo, ki se uporablja, ne pa na sodno pristojnost, da ne bi vplival na pravo EU, in sicer na Uredbo (ES) št. 2201/2003, ki naj bi jo spremenil prvotni predlog. Čeprav je Odbor za civilnopravne zadeve (Rim III)[5] uvrstil člen 20e-1 med določbe, v ta predlog uredbe ni bil vključen. Ta člen v bistvu vsebuje določbo o sodni pristojnosti in je tesno povezan s členom 7a o forum necessitatis, ki tudi ni bil vključen v ta predlog, saj je prav tako zadeval sodno pristojnost.

2.2. Povečanje prilagodljivosti z uvedbo omejene avtonomije strank

Trenutno je v zakonskih sporih avtonomija strank zelo omejena. Predlog omogoča večjo prilagodljivost pravnega okvira, tako da zakoncema do neke omogoča, da izbereta drugo pravo, ki se bo uporabljalo v njunem postopku razveze in prenehanja življenjske skupnosti. Izbira zakoncev je omejena na pravo, s katerim je zakonska zveza tesno povezana, da bi se izognili uporabi prava, s katerim imata zakonca malo ali nobene povezave.

Zlasti v primerih sporazumne razveze bi bilo koristno, da bi se lahko zakonca glede teh zadev dogovorila. To bo zadevne zakonce močno spodbudilo k temu, da bodo vnaprej organizirali posledice morebitnega prenehanja zakonske zveze in si bodo prizadevali za sporazumne razveze, kar je bistveno za zakonce z otroki. Uredba Rim III bo pripomogla tudi k vključevanju državljanov tretjih držav, saj bodo lahko namesto prava države, katere državljani so, izbrali pravo države svojega novega prebivališča.

Z uvedbo osebnih jamstev se zagotovi, da se zakonca zavedata posledic svoje izbire in da se zavaruje šibkejši zakonec.

2.3. Preprečevanje „hitenja na sodišče“ enega od zakoncev

Predlog prav tako obravnava problem „hitenja na sodišče“ enega od zakoncev, kar pomeni, da eden od zakoncev vloži tožbo za razvezo pred drugim, s čimer zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, ki je po njegovem mnenju ugodnejši zanj. To lahko povzroči, da se uporablja pravo, s katerim je drugi zakonec le malo povezan ali ki ne upošteva njegovih interesov, zaradi česar so nadalje otežena tudi prizadevanja za poravnavo, ostaja pa tudi le malo časa za mediacijo.

Uvedba usklajenih kolizijskih pravil bo verjetno znatno zmanjšala tveganje „hitenja na sodišče“, ker bo katero koli sodišče v eni izmed udeleženih držav članic, pred katerim se bo začel postopek, uporabljalo pravo, določeno na podlagi skupnih pravil.

Če zakonca nimata možnosti izbire, bi bilo treba pravo, ki se uporablja, določiti na podlagi različnih naveznih okoliščin, pri čemer bi imelo prednost pravo države običajnega prebivališča zakoncev, s tem pa bi se zagotovilo, da bi bil postopek razveze in prenehanja življenjske skupnosti urejen v skladu s pravnim redom, s katerim sta zakonca tesno povezana. To bo znatno okrepilo pravno varnost in predvidljivost tako za zadevna zakonca kot za odvetnike.

Pravilo o pravu, ki se uporablja, če zakonca nimata možnosti izbire, je namenjeno varstvu šibkejšega zakonca, zato daje prednost uporabi prava države običajnega prebivališča zakoncev pred razvezo, ne glede na sodišče, pred katerim bo en ali drugi zakonec začel postopek. Torej lahko zakonca lažje predvidita, katero pravo se bo uporabilo v postopku njune razveze ali prenehanja življenjske skupnosti.

3. Posvetovanje zainteresiranih strani in ocena učinka ukrepa okrepljenega sodelovanja

PREDEN JE BIL PREDLOG KOMISIJE IZ JULIJA 2006 OBJAVLJEN, JE BILO OPRAVLJENO OBSEžNO POSVETOVANJE ZAINTERESIRANIH STRANI. ZADNJA OBJAVLJENA RAZLIčICA POGAJANJ NA SVETU, KI JO JE KOMISIJA DELNO POVZELA V SVOJEM PREDLOGU, SE NE RAZLIKUJE BISTVENO OD PREDLOGA KOMISIJE IZ JULIJA 2006. DEJANSKO SO V TEJ RAZLIčICI BESEDILA OHRANJENE ISTE TEMELJNE REšITVE V ZVEZI S PRAVOM, KI SE UPORABLJA PRI RAZVEZI IN PRENEHANJU žIVLJENJSKE SKUPNOSTI (NA PRIMER IZBIRA PRAVA, KI SE UPORABLJA, OBIčAJNO PREBIVALIščE ZAKONCEV KOT NAJPOMEMBNEJšA NAVEZNA OKOLIščINA, IZJEMA JAVNEGA REDA IDR.).

Komisija je opravila oceno učinka in jo priložila svojemu prvotnemu predlogu iz julija 2006, ki ostaja še naprej pomemben za vprašanje prava, ki se uporablja, nanj pa se bo tudi tu sklicevalo[6]. Ta predlog Komisije vzpostavlja okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti. Postopek okrepljenega sodelovanja je lahko v skladu s členom 20(2) Pogodbe Evropske unije uporabljen kot „zadnje sredstvo“. Tako lahko Komisija predlaga vzpostavitev okrepljenega sodelovanja, Svet pa ga lahko odobri le v zvezi z zadevami, ki so jih na Svetu že obravnavali in če je ugotovil, da ni moč najti nobene druge rešitve, ker Unija kot celota ne more doseči ciljev takega sodelovanja v razumnem roku. Iz tega sledi, da Komisija ne more zamenjati niti področja okrepljenega sodelovanja, v tem primeru prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, niti temeljnih pravil instrumenta iz zadnje različice besedila, o kateri so se s pogajanjem dogovorili na Svetu. Poleg tega je vsebina predloga Komisije o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja omejena s področjem uporabe, ki je določeno v prošnjah za okrepljeno sodelovanje udeleženih držav članic, in sicer gre za pravo, ki se uporablja v zakonskih sporih. Zato se v tem primeru nova ocena učinka ne zdi ustrezna.

4. Pravni elementi predloga

4.1. PRAVNA PODLAGA

Pravna podlaga tega predloga je člen 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki daje Svetu pristojnost, da sprejme ukrepe v zvezi z družinskim pravom s čezmejnimi posledicami po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

Predlog se nanaša na pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti. Te zadeve ureja družinsko pravo. Pravila iz predloga o pravu, ki se uporablja, pridejo v poštev samo v mednarodnih primerih, kot npr. ko imata zakonca bodisi različno državljanstvo bodisi ko prebivata v različnih državah članicah ali v državi članici, katere državljanstva nima vsaj eden od zakoncev. S tem je izpolnjena čezmejna zahteva iz člena 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

4.2. Načelo subsidiarnosti

Cilji predloga se lahko dosežejo le na ravni Unije v obliki skupnih pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja, po potrebi z okrepljenim sodelovanjem. Ta kolizijska pravila morajo biti enaka, da se dosežejo cilji predloga, ki so krepiti pravno varnost ter predvidljivost in prilagodljivost za državljane. Enostransko ukrepanje držav članic bi bilo torej v nasprotju s temi cilji. V zvezi z vprašanjem prava, ki se uporablja v zakonskih sporih, ni mednarodne konvencije, ki bi veljala med državami članicami. Javno posvetovanje in ocena učinka, ki sta bila opravljena, ko je Komisija julija 2006 pripravila predlog, sta pokazala, da je obseg težav, obravnavanih v tem predlogu, precejšen in da zadeva vsako leto tisoče državljanov. Glede na naravo in obseg te težave se lahko cilji dosežejo samo na ravni Unije.

4.3. Načelo sorazmernosti

Predlog je skladen z načelom sorazmernosti v tem, da je strogo omejen na okvire, ki so potrebni za doseganje njegovih ciljev. Pričakuje se, da ne bo povzročil nobenih dodatnih finančnih ali upravnih obremenitev za državljane, za zadevne nacionalne organe pa le zelo omejeno dodatno obremenitev.

4.4. Izbira instrumenta

Zaradi narave in cilja predloga je potrebna uredba. Zaradi potrebe po pravni varnosti in predvidljivosti so nujna jasna in enotna pravila. Predlagana pravila o pravu, ki se uporablja, so podrobna in natančna ter jih ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo. Če bi udeleženim državam članicam pustili kakršno koli stopnjo diskrecije za izvedbo teh pravil, bi to ogrozilo cilja pravne varnosti in predvidljivosti.

4.5. Stališče Združenega kraljestva, Irske in Danske

Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri zadevah iz tretjega dela Naslova V Pogodbe o delovanju Evropske unije, razen če želita sodelovati v skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, priloženega Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije. Danska ne sodeluje pri sprejetju predloga Uredbe, ki zato za Dansko ni zavezujoča niti se v njej ne uporablja na podlagi členov 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije.

5. Proračunske posledice, poenostavitev in usklajenost z drugimi politikami Unije

5.1. PRORAčUNSKE POSLEDICE

Predlog ne bo vplival na proračun Unije.

5.2. Poenostavitev

Predlog zagotavlja poenostavitev upravnih postopkov tako za državljane kot za odvetnike. Postopki se bodo znatno poenostavili zlasti z uskladitvijo kolizijskih pravil, tako da bo lahko pravo, ki se uporablja, določilo na podlagi enotnega sklopa pravil, s čimer bi se nadomestila obstoječa nacionalna kolizijska pravila udeleženih držav članic.

5.3. Usklajenost z drugimi politikami in cilji Unije

Ta predlog spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah, kot splošna načela prava Unije.

6. Razlaga členov

Člen 1

Predlog Uredbe se uporablja v vseh primerih, ki vsebujejo kolizijska pravila, to se pravi v primerih, ki vsebujejo enega ali več mednarodnih elementov glede na notranje družbeno življenje države in lahko vključujejo več pravnih sistemov. V poštev pride torej samo v mednarodnih primerih, kot npr. ko imata zakonca bodisi različno državljanstvo bodisi ko prebivata v različnih državah članicah ali v državi članici, katere državljanstva nima vsaj eden od zakoncev („mednarodni pari“).

Predlagana pravila o pravu, ki se uporablja, so omejena na razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, ne uporabljajo pa se v postopkih za razveljavitev zakonske zveze, kjer se bodisi avtonomija strank bodisi izbor prava, ki ni pravo sodišča, pred katerim se bo začel postopek, štejeta kot neustrezna. Pravila o sodni pristojnosti so za razveljavitev zakonske zveze navedena v Uredbi (ES) št. 2201/2003, tako kot tudi za ločitev in prenehanje življenjske skupnosti.

Člen 2

Ta uredba je v skladu s členom 2 namenjena univerzalni uporabi, kar pomeni, da lahko enotna kolizijska pravila na enak način določajo pravo udeležene države članice, pravo neudeležene države članice ali pravo države, ki ni članica Evropske unije. Gre za načelo, ki je močno ukoreninjeno v pozitivno pravo kolizijskih pravil, ki ga je moč najti že v Konvenciji iz Rima iz leta 1980, v konvencijah, sklenjenih v okviru Haaške konference, ter v nacionalnih kolizijskih pravilih udeleženih držav članic. Zaščitne klavzule so bile uvedene, da se prepreči uporaba tujih zakonov o razvezi ali prenehanju življenjske skupnosti, ki niso skladni s skupnimi vrednotami Evropske unije. Kadar se določi pravo druge države članice, lahko Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah daje sodiščem informacije glede vsebine tujega prava.

Člen 3

V veliki večini nacionalnih kolizijskih pravil je predvidena samo ena rešitev v danem primeru. Predlog skuša povečati prilagodljivost zakoncev tako, da jima omogoča izbiro prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti. Izbirati je mogoče le pravo, s katerim imata zakonca tesno povezavo zaradi njunega običajnega prebivališča ali zaradi zadnjega običajnega skupnega prebivališča, če eden od njiju tam še prebiva, ali zaradi državljanstva enega od zakoncev, pa tudi pravo sodišča, pred katerim se začne postopek.

Ista kolizijska pravila je treba uporabljati pri prenehanju življenjske skupnosti in razvezi, saj je prenehanje življenjske skupnosti v določenih primerih predhodna faza pred razvezo. Udeležene države članice, ki priznavajo prenehanje življenjske skupnosti, uporabljajo ista kolizijska pravila pri razvezi in prenehanju življenjske skupnosti.

Ta povečana avtonomija strank bo izboljšala pravno varnost in predvidljivost za zakonca. Za zagotovitev, da se zakonca zavedata posledic svoje izbire in da se zavaruje šibkejši zakonec, bo treba upoštevati določene formalne zahteve. Komisija se strinja z mnenjem Evropskega parlamenta, v skladu s katerim bi bilo treba poskrbeti, da bi stranki izbrali tako pravo, ki se uporablja, ki ne bi bilo v nasprotju s temeljnimi pravicami in pravom Unije. Besedilo torej strankam omejuje izbiro na tuje zakone o razvezi in prenehanju življenjske skupnosti, ki so skladni s skupnimi vrednotami Evropske unije

Člen 4

Če zakonca nimata možnosti izbire, se pravo, ki se uporablja, določi na podlagi različnih zaporednih naveznih okoliščin, ki temeljijo predvsem na običajnem prebivališču zakoncev. To enotno pravilo bo zagotovilo pravno varnost in predvidljivost. Uvedba usklajenih kolizijskih pravil bo verjetno precej zmanjšala tveganje „hitenja na sodišče“, ker bo katero koli sodišče v udeleženih državah članicah, pred katerim se bo začel postopek, uporabljalo pravo, določeno na podlagi skupnih pravil.

Dejstvo, da to pravilo temelji predvsem na običajnem prebivališču zakoncev oziroma na njunem zadnjem običajnem prebivališču, če eden od njiju tam še vedno prebiva, bo v veliki večini primerov povzročilo, da se bo uporabilo pravo sodišča, pred katerim se bo začel postopek (ne pa vedno, zlasti kadar se eden od zakoncev vrne v svojo državo izvora in začne postopek pred sodiščem v tej državi v skladu s pravili o pristojnosti iz Uredbe (ES) št. 2201/2003). Primeri uporabe tujega prava bodo torej omejeni.

Člen 5

To pravilo je namenjeno preprečevanju diskriminacije. V določenih primerih, kadar pravo, ki se uporablja, bodisi ne predvideva razveze bodisi enemu od zakoncev zaradi spola ne daje enakih možnosti za razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti, bi bilo treba uporabljati pravo sodišča, pred katerim se bo začel postopek.

Člen 6

Dovolitev zavračanja bi ogrozila cilj pravne varnosti. Določitev prava v skladu z enotnimi kolizijskimi pravili posledično pomeni določanje materialnih pravil tega prava in ne njegovih pravil mednarodnega zasebnega prava.

Člen 7

Mehanizem izjeme javnega reda omogoča, da sodišče ne upošteva pravil tujega prava, ki je bilo določeno s kolizijskim pravilom, če je uporaba tujega prava v danem primeru v nasprotju z javnim redom sodišča, pred katerim se bo začel postopek. Izraz „očitno“ pomeni, da je treba izjemo javnega reda uporabljati le izjemoma.

Člen 8

Če država obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja lastne predpise materialnega prava za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, se mora ta uredba uporabljati tudi pri koliziji pravil med temi ozemeljskimi enotami, tako da se zagotovijo pravna varnost, predvidljivost ter enotna uporaba predpisov Evropske unije v vseh primerih, ki vsebujejo kolizijska pravila.

Člen 9

Ta določba zagotavlja, da so pravila, ki jih v udeleženih državah članicah uporabljajo za predporočne pogodbe, pregledna za državljane. Komisija jim bo zagotovila te informacije na spletni strani Evropske pravosodne mreže na področju civilnih in gospodarskih zadev.

Člen 10

Ta člen se nanaša na obdobje uporabe instrumenta.

Člen 11

S predlaganimi določbami naj bi se vzpostavilo ravnovesje med po eni strani spoštovanjem mednarodnih obveznosti udeleženih držav članic in po drugi strani izgradnjo pravega evropskega območja pravice. Odstavek 1 udeleženim državam članicam dovoljuje, da še naprej uporabljajo kolizijska pravila iz dvostranskih ali večstranskih konvencij, katerih pogodbenice so ob sprejetju te uredbe. Vendar če bi udeležene države članice vzporedno uporabljale dva režima, in sicer nekatere predpise iz konvencij, ki so jih ratificirale, druge pa predpise iz tega predloga uredbe, bi bilo to v nasprotju z dobrim delovanjem evropskega območja pravice.

Člena 12 in 13

Člena o reviziji instrumenta, začetku njegove veljavnosti in uporabe povzemata standardne določbe.

2010/0067 (CNS)

Predlog

UREDBA SVETA (EU)

o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 81(3) Pogodbe,

ob upoštevanju sklepa Sveta št. [...] z dne [...] o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti[7],

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju zakonodajnega predloga nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[8],

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[9],

po posebnem zakonodajnem postopku,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Unija si je kot cilj zastavila, da bo ohranjala in razvijala območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno uvedbo tega območja mora Unija sprejeti ukrepe, ki izhajajo s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami.

(2) Svet v skladu s členom 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejema ukrepe v zvezi z družinskim pravom s čezmejnimi posledicami.

(3) Komisija je 14. marca 2005 sprejela zeleno knjigo o pravu, ki se uporablja, in pristojnosti v zadevah glede razveze. To je bil povod za obsežno javno posvetovanje o možnih rešitvah težav, ki lahko nastanejo v sedanjem položaju.

(4) Komisija je 17. julija 2006 predlagala Uredbo o spremembi Uredbe (ES) št. 2201/2003 glede pristojnosti in o uvedbi pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja v zakonskih sporih.

(5) Svet je na zasedanju v Luxembourgu dne 5. in 6. junija 2008 ugotovil, da ni enoglasne pripravljenosti za nadaljnja prizadevanja v zvezi s tem predlogom ter da zaradi nepremostljivih težav sedaj ali v dogledni prihodnosti ni mogoče doseči soglasja. Ugotovil je, da ciljev tega predloga z uporabo ustreznih določb pogodb ni mogoče doseči v razumnem času.

(6) Bolgarija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Luksemburg, Madžarska, Avstrija, Romunija in Slovenija so Komisiji kasneje poslale prošnjo, v kateri so navedle, da želijo vzpostaviti okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja v zakonskih sporih, ter jo pozvale, naj v ta namen predloži predlog Svetu. Grčija je 3. marca 2010 umaknila svojo prošnjo.

(7) Svet je dne [...] sprejel sklep št. [...] o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti.

(8) V skladu s členom 328(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije se lahko v okrepljeno sodelovanje ob vzpostavitvi vključi vsaka država članica, ki izpolnjuje morebitne pogoje za sodelovanje, določene v sklepu o odobritvi. Vanj se lahko vključi tudi kadar koli pozneje, pri čemer pa mora poleg navedenih pogojev upoštevati v tem okviru že sprejete akte.

(9) S to uredbo bi bilo treba oblikovati jasen in celovit pravni okvir na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti v udeleženih državah članicah, ter zagotoviti ustrezne rešitve za državljane glede pravne varnosti, predvidljivosti in prilagodljivosti, pa tudi preprečiti situacije, v katerih eden od zakoncev vloži tožbo za razvezo pred drugim, s čimer zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, ki je po njegovem mnenju ugodnejši zanj.

(10) Da se določi ozemeljsko področje uporabe te uredbe, je ustrezno navesti države članice, udeležene pri okrepljenem sodelovanju.

(11) Ta uredba bi se morala uporabljati ne glede na vrsto sodišča, pred katerim se začne postopek.

(12) Da se zakoncem omogoči, da svobodno izbirajo pravo, ki se uporablja in s katerim so tesno povezani, ali, če nimata možnosti izbire, da se to pravo uporablja za njuno razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti, je treba to pravo uporabljati tudi, če ni pravo udeležene države članice. Kadar se določi pravo druge države članice, lahko daje mreža, ustanovljena z Odločbo Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah[10], sodiščem informacije glede vsebine tujega prava.

(13) Zaradi vedno večje mobilnosti državljanov je potrebna večja prožnost in hkrati tudi večja pravna varnost. Za dosego tega cilja mora ta uredba okrepiti neodvisnost strank na področju razveze in prenehanja življenjske skupnosti ter jima obenem do neke mere omogočiti, da izbereta pravo, ki se uporablja pri njuni razvezi ali prenehanju življenjske skupnosti. Takšna možnost se ne bi smela uporabljati za razveljavitev zakonske zveze, ki je tesno povezana s pogoji veljavnosti zakonske zveze ter pri katerih bi bila neodvisnost strank neustrezna.

(14) Zakonca bi morala imeti možnost, da kot pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, izbereta pravo države, s katero imata posebno povezavo, ali pravo sodišča, pred katerim se začne postopek. Pravo, ki ga izbereta zakonca, mora biti skladno s temeljnimi pravicami iz pogodb in Listine Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah. Možnost izbire prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, ne sme posegati v načelo največje koristi otroka.

(15) Preden se določi pravo, ki se uporablja, je pomembno, da imata zakonca dostop do najnovejših informacij glede bistvenih vidikov nacionalne zakonodaje in prava Unije ter postopkov na področju razveze in prenehanja življenjske skupnosti. Da se zagotovi dostop do ustreznih informacij, jih mora Komisija redno posodabljati na spletnem informacijskem sistemu za javnost, ki je bil vzpostavljen z Odločbo Sveta 2001/470/ES.

(16) Ozaveščena izbira zakoncev je temeljno načelo te uredbe. Vsak zakonec bi moral natančno vedeti, kakšne so pravne in socialne posledice izbire prava, ki se uporablja. Možnost, da se zakonca sporazumno dogovorita o pravu, ki se uporablja, ne sme posegati v njune pravice in enake možnosti. Zato se morajo nacionalni sodniki zavedati pomena ozaveščene izbire zakoncev v zvezi s pravnimi posledicami sklenjenega dogovora o izbiri prava.

(17) Treba bi bilo uvesti določena jamstva, s katerimi se zagotovi, da se zakonca zavedata posledic svoje izbire. Zahtevati bi bilo treba vsaj to, da stranki dogovor o izbiri prava, ki se uporablja, skleneta v pisni obliki z navedbo datuma in podpisom. Če pa so v pravu udeležene države članice, v kateri imata zakonca običajno prebivališče, določeni dodatni formalni pogoji, bi bilo treba te pogoje spoštovati. Taki dodatni formalni pogoji lahko na primer obstajajo v udeleženi državi članici, kjer je dogovor vključen v predporočno pogodbo.

(18) Treba bi bilo omogočiti, da se dogovor o pravu, ki se uporablja, sklene in spremeni najpozneje do začetka postopka pred sodiščem ter celo med postopkom, če je tako določeno v pravu sodišča, pred katerim se začne postopek. V tem primeru bi moralo zadostovati, da tovrstni dogovor evidentira sodišče v skladu s pravom sodišča, pred katerim se začne postopek.

(19) Če zakonca nimata možnosti izbire prava, ki se uporablja, mora ta uredba določiti usklajena kolizijska pravila na podlagi različnih naveznih okoliščin, ki temeljijo na obstoju tesne povezave med zakoncema in zadevnim pravom, da se zagotovita pravna varnost in predvidljivost, pa tudi preprečijo situacije, v katerih eden od zakoncev vloži tožbo za razvezo pred drugim, s čimer zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, ki je po njegovem mnenju ugodnejši zanj. Takšne navezne okoliščine so bile izbrane tako, da se zagotovi, da postopki glede razveze ali prenehanja življenjske skupnosti potekajo v skladu s pravom, s katerim imata zakonca tesno povezavo, ter da temeljijo predvsem na pravu države njunega običajnega prebivališča.

(20) V določenih primerih, kadar pravo, ki se uporablja, bodisi ne predvideva razveze bodisi enemu od zakoncev zaradi spola ne daje enakih možnosti za razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti, se uporablja pravo sodišča, pred katerim se bo začel postopek.

(21) Zaradi upoštevanja javnega interesa bi morala imeti sodišča udeleženih držav članic možnost, da v izjemnih okoliščinah zavrnejo tuje pravo, kadar bi bila njegova uporaba v določenem primeru očitno v nasprotju z javnim redom države, v kateri je sodišče, pred katerim se začne postopek. Vendar sodišča ne bi smela imeti možnosti uporabe izjeme javnega reda, da bi zavrnila pravo druge države članice, kadar bi bilo to v nasprotju z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti s členom 21 Listine, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo.

(22) Ker imajo države in udeležene države članice dva ali več pravnih sistemov ali sklopov pravil v zvezi z zadevami, ki jih ureja ta uredba, bi bilo treba določiti, do kakšnega obsega se določbe te uredbe uporabljajo na različnih ozemeljskih enotah teh držav in udeleženih držav članic.

(23) Ker države članice z enostranskim ukrepanjem v postopkih v zakonskih sporih z mednarodnim elementom ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te uredbe, ki so okrepiti pravno varnost in povečati predvidljivost in prilagodljivost ter s tem poenostaviti prost pretok oseb po Evropski uniji, bi jih bilo torej zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje doseči na ravni Unije, po potrebi z okrepljenim sodelovanjem teh držav članic, v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego teh ciljev.

(24) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člen 21 Listine, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Sodišča v udeleženih državah članicah morajo uporabljati to uredbo ob upoštevanju teh pravic in načel –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I – Področje uporabe

Člen 1Področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja v primerih, ki vsebujejo kolizijska pravila pri razvezi in prenehanju življenjske skupnosti.

2. V tej uredbi se izraz „udeležena država članica“ uporablja za državo članico, ki je udeležena pri okrepljenem sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, v skladu s Sklepom Sveta št. [...] z dne [...] o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti.

Člen 2Univerzalna uporaba

Pravo, določeno s to uredbo, se uporablja tudi, če ni pravo udeležene države članice.

Poglavje II – Enotna pravila za pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti

Člen 3Izbira prava, ki se uporablja na zahtevo strank

1. Zakonca se lahko sporazumno dogovorita o pravu, ki se uporablja pri razvezi in prenehanju življenjske skupnosti, pod pogojem da je to pravo skladno s temeljnimi pravicami iz pogodb in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter z načelom javnega reda, izbereta pa lahko:

a) pravo države običajnega prebivališča zakoncev ob sklenitvi dogovora,

b) pravo države zadnjega običajnega prebivališča zakoncev, če ob sklenitvi dogovora eden od njiju tam še vedno prebiva,

c) pravo države, katere državljan je eden od zakoncev ob sklenitvi dogovora,

d) pravo sodišča, pred katerim se začne postopek.

2. Brez poseganja v odstavek 4 se sme dogovor o pravu, ki se uporablja, skleniti in spremeniti kadar koli, najpozneje pa ob začetku postopka pred sodiščem.

3. Dogovor iz odstavka 2 se sklene v pisni obliki, zakonca pa ga morata opremiti z datumom in podpisom. Vsako pošiljanje po elektronski pošti, ki zagotavlja, da se dogovor trajno zabeleži, je enakovredno pisni obliki.

Vendar, če določa pravo udeležene države članice, v kateri imata zakonca ob sklenitvi dogovora običajno prebivališče, dodatne formalne pogoje za takšne dogovore, je treba te pogoje izpolniti. Če imata zakonca običajno prebivališče v različnih udeleženih državah članicah in pravo teh držav članic določa različne formalne pogoje, je dogovor pravno veljaven, če izpolnjuje pogoje po enem ali drugem pravu.

4. Če tako določa pravo sodišča, pred katerim se začne postopek, lahko zakonca pravo, ki se uporablja na sodišču, določita tudi med postopkom. V tem primeru mora sodišče evidentirati tovrstni dogovor v skladu s pravom sodišča, pred katerim se začne postopek.

Člen 4 Pravo, ki se uporablja, če stranki nimata možnosti izbire

Če zakonca v skladu s členom 3 nimata možnosti izbire, se za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti uporabi pravo države:

a) običajnega prebivališča zakoncev ob začetku postopka pred sodiščem ali, če to ni mogoče,

b) zadnjega običajnega prebivališča zakoncev, pod pogojem da tam nista nehala prebivati več kot eno leto pred začetkom postopka, kadar eden od njiju ob začetku postopka pred sodiščem v tej državi še vedno prebiva, ali, če to ni mogoče,

c) katere državljana sta zakonca ob začetku postopka pred sodiščem, ali, če to ni mogoče,

d) v kateri se začne postopek pred sodiščem.

Člen 5 Uporaba prava sodišča, pred katerim se začne postopek

Kadar pravo, ki se uporablja v skladu s členoma 3 in 4, bodisi ne predvideva razveze bodisi enemu od zakoncev zaradi spola ne daje enakih možnosti za razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti, se uporablja pravo sodišča, pred katerim se začne postopek.

Člen 6 Izključitev zavračanja

Kadar je v tej uredbi določena uporaba prava katere koli države, to pomeni, da je treba uporabljati pravna pravila, veljavna v tej državi, ne pa pravil mednarodnega zasebnega prava.

Člen 7Javni red

Uporaba pravne določbe v skladu s to uredbo, se lahko zavrne le, če je takšna uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom države, v kateri je sodišče, pred katerim se začne postopek.

Člen 8Države z več kot enim pravnim sistemom

1. Če obsega država več ozemeljskih enot, ki imajo vsaka svoje pravne predpise za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, se pri določitvi, katero pravo se uporablja v skladu s to uredbo, vsaka ozemeljska enota obravnava kot država.

2. Udeležena država članica, v kateri imajo različne ozemeljske enote lastne pravne predpise za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, ni zavezana uporabljati te uredbe v primeru kolizijskih pravil le glede teh ozemeljskih enot.

Poglavje III – Druge določbe

Člen 9Informacije, ki jih zagotovijo udeležene države članice

1. Udeležene države članice najpozneje [ tri mesece po datumu začetka uporabe tega člena ] po potrebi obvestijo Komisijo o svojih ustreznih nacionalnih določbah:

a) formalnih pogojev za dogovore o izbiri sodišča in izbiri prava, ki se uporablja, ter

b) možnosti za določitev prava, ki se uporablja v skladu s členom 3(4).

Udeležene države članice sporočijo Komisiji vse naknadne spremembe teh določb.

2. Komisija ustrezno poskrbi, zlasti prek spletne strani Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, da so sporočene informacije javno dostopne v skladu z odstavkom 1.

Člen 10Prehodne določbe

1. Ta uredba se uporablja za začete sodne postopke ter dogovore iz člena 3, ki so bili sklenjeni po začetku njene uporabe v skladu s členom 13.

Vendar lahko začne velja tudi dogovor o izbiri prava, ki se uporablja, sklenjen v skladu s pravom udeležene države članice pred začetkom uporabe te uredbe, če izpolnjuje pogoje iz prvega pododstavka člena 3(3).

2. Ta uredba ne posega v dogovore o izbiri prava, ki se uporablja, sklenjene pred začetkom uporabe te uredbe v skladu s pravom udeležene države članice, v kateri je sodišče, pred katerim se je začel postopek.

Člen 11Povezave z veljavnimi mednarodnimi konvencijami

1. Ta uredba ne vpliva na uporabo dvostranskih ali večstranskih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več udeleženih držav članic ob sprejetju te uredbe in ki se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo, ne glede na obveznosti udeleženih držav članic v skladu s členom 351 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

2. Ne glede na odstavek 1 ima ta uredba v odnosih med udeleženimi državami članicami prednost pred konvencijami, ki se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo, in katerih pogodbenice so udeležene države članice.

Člen 12Klavzula o pregledu

Komisija najpozneje [ pet let po začetku veljavnosti te uredbe ] Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o uporabi te uredbe. Temu poročilu se po potrebi priložijo predlogi za spremembe.

Poglavje IV – Končne določbe

Člen 13Začetek veljavnosti in datum uporabe

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Uporablja se od [ dvanajst mesecev po datumu sprejetja te uredbe ], razen člena 9, ki se uporablja od [ šest mesecev po datumu sprejetja te uredbe ].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh udeleženih državah članicah v skladu s pogodbami.

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

[1] COM(2006) 399.

[2] Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, UL L 338, 23.12.2003, str. 1.

[3] UL C 15 E, 21.1.2010, str. 128.

[4] Bolgarija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Luksemburg, Madžarska, Avstrija, Romunija in Slovenija.

[5] Glej dok. Sveta Evropske unije št. 9712/08.

[6] SEC(2006) 949.

[7] UL L [...], [...], str. [..].

[8] UL C [...], [...], str. [...].

[9] UL C [...], [...], str. [...].

[10] UL L 174, 27.6.2001, str. 25.