1.10.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 267/6

---

85. PLENARNO ZASEDANJE 9. IN 10. JUNIJA 2010

Mnenje na lastno pobudo Odbora regij – Prihodnost skupne kmetijske politike po letu 2013

(2010/C 267/03)

POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Ozadje in izzivi

Medtem ko vsepovsod razmišljajo o vlogi in prihodnosti kmetijstva v Evropi,

1.   meni, da je ena njegovih nalog in prioritet priprava mnenja na lastno pobudo o glavnih načelih in usmeritvah skupne kmetijske politike po letu 2013;

2.   meni, da je treba opredeliti okvir zaželenih načel in usmeritev še pred začetkom razprave o proračunu za to politiko;

3.   ugotavlja, da se svet trenutno sooča z zelo različnimi, pomembnimi izzivi, kot so rast prebivalstva, pomanjkanje vodnih virov, postopno izčrpavanje fosilnih energetskih virov, degradacija tal, ogrožena biotska raznovrstnost in podnebne spremembe;

4.   ugotavlja, da izzivi, s katerimi se kmetijstvo srečuje danes (nestanovitnost trgov, zmanjšanje kmetijskega dohodka, globalizacija trgovine, demografski pritisk in konkurenca novih trgov, vse več zdravstvenih kriz, sposobnost preživetja in modernizacija najmanjših kmetij, zmanjšanje plodnosti tal, prehod s fosilnih na obnovljive vire energije ter drugi okoljski, gospodarski in socialni izzivi, povezani z ohranjanjem kmetijske dejavnosti, zlasti na gorskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi itd.), niso enaki tistim iz preteklosti;

5.   meni, da je reforma skupne kmetijske politike nujna, da bi se EU lahko prilagodila spremembam in hkrati prispevala k zmanjšanju njihovega obsega ter sedanjih in prihodnjih negativnih vplivov na evropsko prebivalstvo in podeželje, pa tudi na primestna območja. Cilj mora biti ustvariti pametno in trajnostno rast z varnimi živili, ohranjati biotsko raznovrstnost in primerno naravno in kulturno krajino. Ta reforma mora temeljiti na naslednjih desetih glavnih načelih in usmeritvah.

A.   Kmetijska politika mora ostati skupna politika

6.   ugotavlja, da je glavna naloga evropskega kmetijstva proizvodnja hrane za prebivalstvo držav članic, ob zagotavljanju pravične konkurence in varstva okolja ter hkratnem izpolnjevanju drugih zahtevanih standardov za varnost, kakovost in cenovno dostopnost živil;

7.   poleg tega meni, da kmetijstvo Skupnosti evropski družbi zagotavlja tudi vrsto javnih dobrin, ki jih trg ne nagradi (upravljanje z zemljišči, upravljanje krajine, varstvo okolja in naravnih virov, teritorialna kohezija itd.) in ki prinašajo dodano vrednost za vso Unijo;

8.   meni, da sta kmetijstvo in agroživilski sektor strateškega pomena za Evropo ter da je zdaj bolj kot kdajkoli prej na ravni EU nujna usklajena skupna kmetijska in prehrambna politika;

9.   meni, da se je treba upreti vsakršni skušnjavi po renacionalizaciji skupne kmetijske politike, tudi delni.

B.   Skupna kmetijska politika, ki mora Evropejcem zagotavljati prehrambno neodvisnost in zanesljivo preskrbo s hrano

10.   meni, da morata prehrambna neodvisnost in zanesljiva oskrba s hrano ostati dva glavna cilja skupne kmetijske politike;

11.   poudarja, da je pomembno zagotoviti zadostno raznolikost, kakovost in zanesljivost proizvodnje na ravni EU, hkrati pa čim bolj ohranjati optimalno porazdelitev v državah članicah in različnih regijah v skladu z njihovimi značilnostmi;

12.   poleg tega meni, da se je za prehrambno neodvisnost treba osredotočiti na sektorje kmetijske proizvodnje, ki so trenutno zelo deficitarni, zlasti na proizvodnjo rastlinskih beljakovin;

13.   meni, da lahko evropska kmetijska proizvodnja le težko konkurira proizvodnji kateregakoli drugega kmetijstva na svetu, če bi bila edina referenčna točka končna cena, saj je treba upoštevati razlike v stroških proizvodnje, zakonodaji in razvoju;

14.   zato meni, da je nujno treba ohraniti preferenčni sistem Unije;

15.   poleg tega odločno podpira izjavo Evropskega parlamenta (0088/2007), v kateri je ta pozval k preučitvi vpliva koncentracije moči supermarketov in k nadaljnjim predlogom ustreznih in učinkovitih ukrepov;

16.   opozarja, da je treba uporabiti enotne in temeljne fitosanitarne, veterinarske in okoljske standarde za živila, namenjena potrošnji v EU, ne glede na to, ali so proizvedena v EU ali v tretjih državah.

C.   Kmetijska politika, ki mora zagotavljati stabilne prihodke

17.   ugotavlja, da je treba zagotoviti preskrbo v Evropi;

18.   meni, da morajo proizvajalci s prodajo svojih proizvodov tudi primerno zaslužiti;

19.   meni, da mora imeti ohranjanje delovnih mest v kmetijstvu in kmetijsko-živilskem sektorju prednostni pomen;

20.   zato meni, da je nujno treba razviti učinkovite instrumente, da bi stabilizirali cene, in instrumente za upravljanje proizvodnje ter tako kmetom zagotoviti stabilne prihodke, vendar je pri njihovi uporabi potrebna velika previdnost;

21.   meni, da bi z instrumenti za upravljanje proizvodnje omejili prevelike razlike med ponudbo in povpraševanjem, ki so eden od vzrokov za padanje cen;

22.   meni, da bi lahko z instrumenti za stabilizacijo cen (intervencijskimi umiki, zalogami, jamstvi za nepredvidene podnebne in zdravstvene težave) omejili učinke, povezane z nestanovitnostjo trgov;

23.   meni, da bi bilo treba odpraviti izvozna nadomestila in vse druge oblike izvoznih subvencij, ki izkrivljajo trgovino, pod pogojem, da bo v pogajanjih v okviru STO dosežen splošni sporazum;

24.   meni, da je dolgoročna stabilnost cen v kmetijstvu nujna za spodbujanje motiviranosti za proizvodnjo in trajno ohranjanje dejavnikov proizvodnje;

25.   zato poziva Evropsko komisijo, naj čim prej oblikuje konkretne predloge v zvezi z instrumenti za upravljanje proizvodnje in stabilizacijo cen;

26.   meni, da bi morala pravila konkurence kmetom, njihovim organizacijam in panožnim združenjem omogočiti doseganje pravičnih cen za plačilo njihovih dejavnosti.

D.   Skupna kmetijska politika, ki mora koristiti celotni proizvodnji, spodbujati spremembe načinov kmetovanja ter podpirati zaposlovanje in trajnostno rabo zemljišč

27.   ugotavlja, da je kljub napredku, ki so ga prinesle najnovejše reforme, v skupni kmetijski politiki še vedno veliko neenakosti v podpori posameznim vrstam proizvodov ter s tem posameznim kmetijam in območjem;

28.   meni, da v prenovljeni kmetijski politiki ne bi smelo biti več nobene stvarno neutemeljene obravnave pri načinih podpore različnim proizvodnjam ter podjetjem različnih oblik in velikosti ter različnim regijam;

29.   ugotavlja, da je skupna kmetijska politika podpirala načine proizvodnje, ki ne spoštujejo v zadostni meri okolja in naravnih virov, in to kljub zmanjševanju zalog fosilnih goriv, večji porabi fitosanitarnih sredstev, onesnaževanju vodnih virov, nevarnosti zmanjšanja rodovitnosti zemlje ter večanju števila zdravstvenih tveganj;

30.   meni, da morajo kmetijski proizvodni sistemi prihodnosti varčneje ravnati z vodo in fosilnimi gorivi, uporabljati manj umetnih gnojil in fitosanitarnih sredstev, biti bolj raznoliki in znati bolje izkoriščati komplementarnosti med poljedelstvom in živinorejo;

31.   meni, da mora skupna kmetijska politika po letu 2013 prednostno nameniti podporo tistim, ki se preživljajo predvsem s kmetijstvom;

32.   meni, da mora skupna kmetijska politika po letu 2013 podpirati te spremembe in kmetom pri tem pomagati;

33.   poleg tega ugotavlja, da skupna kmetijska politika že več let namenja podporo bolj naložbam kot zaposlovanju;

34.   meni, da bi bilo lahko kmetijstvo tudi v prihodnje pomemben vir delovnih mest;

35.   ugotavlja, da je imela reforma skupne kmetijske politike na lokalni in regionalni ravni učinke, ki otežujejo ohranjanje gospodarskih dejavnosti v kmetijstvu na najbolj ranljivih območjih;

36.   meni, da mora skupna kmetijska politika po letu 2013 podporo znova uravnotežiti tako, da bo močneje spodbujala zaposlovanje in ohranjanje kmetovanja na ranljivih območjih, tudi na primestnih območjih;

37.   predlaga, da se zaradi uresničevanja teh glavnih usmeritev na celotnem evropskem ozemlju po letu 2013 postopno opustijo zgodovinski referenčni sistemi in uporabi enotno plačilo na hektar, pri tem pa upoštevajo regionalne razmere glede na stroške proizvodnje in prevoza, vrsto kmetijske proizvodnje ter proizvodnjo javnih dobrin;

38.   predvsem predlaga, da se za enotna plačila na hektar zahteva dejansko izvajanje kmetijske dejavnosti ter obsežnejše in boljše uvajanje takšnih načinov proizvodnje, ki so prijazni do okolja in naravnih virov;

39.   predlaga, da se pri dodeljevanju evropskih javnih subvencij upošteva zaposlenost na vsaki kmetiji, in poziva Komisijo, da preuči ustreznost praga za pomoč na kmetijo.

E.   Skupna kmetijska politika, ki mora spodbujati takšno proizvodnjo, ki je najbolj prijazna do okolja in naravnih virov

40.   meni, da mora biti spoštovanje okolja in varovanje naravnih virov seveda ena glavnih usmeritev reforme skupne kmetijske politike po letu 2013;

41.   ravno tako meni, da je treba kmete spodbujati in jim pomagati pri prevzemanju načinov proizvodnje, ki so pri tem najboljši;

42.   predlaga, da se poleg minimalnih zahtev za dodelitev prve stopnje pomoči (enotno plačilo na hektar) spodbujajo in močneje uveljavljajo načini proizvodnje, ki so najbolj prijazni do okolja in naravnih virov (ekološko kmetovanje, omejena uporaba sredstev za proizvodnjo, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zaščita vodnih virov, ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje krajine itd.), in sicer s posebnimi dodatnimi spodbudami (predvsem s pogodbami o rabi zemljišč);

43.   poleg tega predlaga, da se na okoljsko posebej občutljivih območjih raven pomoči iz naslova skupne kmetijske politike močno pogojuje s še strožjimi okoljskimi zahtevami in da se pomoč prilagodi tem zahtevam, pri čemer pa je treba preprečiti pretirano upravno breme;

44.   v zvezi z izzivi in vplivi na ozemlja ponovno poudarja zahtevo, da se ga vključi v opredeljevanje načinov soobstoja med konvencionalnimi in gensko spremenjenimi pridelki.

F.   Skupna kmetijska politika, ki mora upoštevati naravne in geografske ovire (gorska območja, otoke, redko poseljena območja in območja na skrajnem obrobju)

45.   ugotavlja, da se gorska območja, otoki in redko poseljena območja, pa tudi druga, ki veljajo za območja z omejenimi možnostmi, soočajo s posebnimi proizvodnimi razmerami zaradi stalnih ovir (pobočij, višine, podnebja, izoliranosti in slabo rodovitne zemlje) ter posebnih socialno-ekonomskih okoliščin;

46.   ugotavlja, da je zaradi tega kmetovanje težavno (gospodarsko slabo donosno), a hkrati nujno za okoljsko ravnovesje (boj proti naravnim tveganjem, varovanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje odprtih in raznolikih krajin) kot tudi za razvoj teh podeželskih območij;

47.   poleg tega ugotavlja, da je kmetovanje na teh naravno prikrajšanih območjih resda usmerjeno bolj v kakovost, vendar sta zaradi nizkega donosa in trajnih višjih stroškov potrebni posebna pozornost in obravnava;

48.   v zvezi s tem predlaga posebno dodatno plačilo, da bi podprli ohranitev kmetijske proizvodnje in zagotavljanje javnih dobrin z vidika bližine državljanom, visoke okoljske kakovosti ter teritorialne, socialne in kulturne kohezije;

49.   ugotavlja, da je instrumentov in javnih politik sicer veliko, da pa številčnost akterjev ovira resnično usklajene ukrepe, ki so nujni za ohranjanje kmetov na podeželju v gorskem svetu, na otokih in na skrajnem severu;

50.   meni, da je nujna bolj povezana strategija na ustrezni ravni (na primer za gorska območja in otoke) za območja s stalnimi naravnimi ovirami, da bi v celoti izkoristili potencial teh območij in uveljavili dodano vrednost evropskih pomoči. Zato ponovno izraža željo, da se v okviru programskega obdobja 2014–2020 v celoti izvaja člen 174 PDEU.

G.   Kmetijska politika, ki se mora osredotočiti na kmetijstvo in prehrano

51.   meni, da se mora skupna kmetijska politika osredotočiti predvsem na kmetijstvo in prehrano ter krepiti kmetijstvo v vseh regijah EU;

52.   ugotavlja, da lahko v okviru drugega stebra občasno pride do zmede ali celo nasprotja med ukrepi za razvoj kmetijstva in ukrepi za razvoj podeželja, ki se ne nanašajo na kmetijstvo; zato meni, da je treba bolje razlikovati med tema dvema vrstama ukrepov; Evropsko komisijo na splošno poziva, naj bolje opredeli politiko razvoja podeželja; Evropsko komisijo tudi poziva, naj bolje opredeli povezavo med politiko razvoja podeželja ter regionalno in kohezijsko politiko, da bo mogoče zagotoviti usklajenost istovrstnih ukrepov, ki se izvajajo na istem območju;

53.   poudarja, da je pomen podpore podeželju na splošno v korist cilju teritorialne kohezije.

H.   Skupna kmetijska politika, ki mora prispevati k razvoju določenih načinov izvajanja

54.   meni, da je treba za učinkovito podporo načinom proizvodnje, ki so najbolj prijazni do okolja in naravnih virov, za upoštevanje naravnih in geografskih ovir ter posvečanje dodatne pozornosti kakovosti življenja na podeželju in lokalnim pobudam prilagoditi orodja in instrumente na regionalni ravni;

55.   ocenjuje, da je nujno hkrati upoštevati tako teritorialne posebnosti kot prioritete regionalnih politik. Slednje se lahko od regije do regije precej razlikujejo;

56.   meni, da je nujna sprememba načina izvajanja in upravljanja skupne kmetijske politike, saj ne moreta več sloneti samo na evropski in nacionalni ravni, kot to še vedno velja v večini držav članic;

57.   meni, da je vključitev regionalne ravni bistvenega pomena, čeprav je določitev evropskega in nacionalnega okvira še naprej nujna;

58.   poleg tega poziva Evropsko komisijo, naj pretehta smiselnost in primernost sedanje razdelitve na prvi in drugi steber skupne kmetijske politike;

59.   meni, da je treba v okviru programov POSEI ohraniti in okrepiti posebne ukrepe na področju kmetijstva za najbolj oddaljene regije, da bi tako upoštevali posebnosti kmetijstva v teh regijah, ki se srečujejo s posebnimi težavami zaradi dodatnih stroškov proizvodnje in trženja ter majhnih možnosti za diverzifikacijo kmetijske proizvodnje;

60.   želi, da se poleg regionalnih ukrepov razvijejo tudi večregionalni in nadregionalni ukrepi, s katerimi bi dopolnili ukrepe, ki jih izvajajo regije;

61.   ponovno poudarja, da je dejanska vrednost načela subsidiarnosti v upravljanju na ravni, ki je najbliže državljanom;

62.   meni, da je treba za kmetije zagotoviti preprosto delovanje skupne kmetijske politike po letu 2013, hkrati pa mora ta politika ostati pregledna in razumljiva za vse evropske državljane.

I.   Skupna kmetijska politika, ki mora prispevati k razvoju svojih načinov upravljanja

63.   meni, da regije in podeželske skupnosti ne morejo sprejeti samo vloge sofinancerja, ne da bi bile vključene v odločanje o določenih usmeritvah ter načinih izvajanja in upravljanja;

64.   meni, da je za uspeh reforme skupne kmetijske politike potrebna vsestranska vključitev regionalne, v nekaterih primerih pa tudi lokalne ravni;

65.   ocenjuje, da je danes edino na regionalni in v nekaterih primerih lokalni ravni možno doseči:

—	izvajanje bolj učinkovitega upravljanja, ki se je tudi bolj sposobno odzivati;

—	obliko pomoči glede na kmetijske, okoljske in teritorialne posebnosti regij;

—	učinkovito spremembo skupne kmetijske politike v korist načinov proizvodnje, ki so prijazni do okolja in naravnih virov;

—	podporo tistim kmetijskim dejavnostim (vrtninarstvo, sadjarstvo in vinogradništvo) in načinom kmetovanja (ekološko kmetovanje), ki doslej niso bile deležne kakšne posebne podpore v okviru skupne kmetijske politike;

—	prilagoditev politik za pomoč novim kmetom glede na regionalne, v nekaterih primerih pa tudi lokalne značilnosti;

—	okrepitev povezav med kmetijstvom in agroživilsko industrijo;

—	podporo uvedbi kratkih poti za trženje kmetijskih proizvodov;

—	boljšo usklajenost skupne kmetijske politike ter regionalne in kohezijske politike;

—	bolj uravnoteženo in trajno evropsko prostorsko načrtovanje;

66.   meni, da je vzpostavitev okvira upravljanja na več ravneh – evropski, nacionalni in regionalni – nujen pogoj za uspeh reforme skupne kmetijske politike po letu 2013.

J.   Skupna kmetijska politika, ki mora imeti ustrezen proračun glede na izzive, s katerimi se srečuje

67.   meni, da je reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 nujna, da bi se lahko EU soočila s številnimi izzivi in vprašanji na tem področju, ki imajo zelo velike posledice za človeka, družbo, gospodarstvo, okolje in ozemlje, in da bi bolj učinkovito prispevala k prednostnim nalogam iz strateškega dokumenta „Evropa 2020“ (pametna, trajnostna in vključujoča rast), v katerem bi morali dati večji poudarek evropskemu kmetijsko-živilskemu sektorju glede na njegov strateški pomen za EU v okviru teh prednostnih nalog;

68.   meni, da bo za to reformo, ki se mora odraziti predvsem v prednostni javni podpori načinom proizvodnje, ki so prijazni do okolja in naravnih virov, treba precej storiti za prilagoditev in celo preusmeritev kmetov in kmetijske dejavnosti v vseh evropskih regijah. V tem okviru je še naprej izjemno pomembno, da so univerze zelo tesno vključene v nadaljnji razvoj kmetijstva in da se pri oblikovanju in izvajanju SKP ter različnih dejavnostih, ukrepih, nadzoru, ki jih zajema, vse močneje vključuje znanstvena podpora. Znanstvene ustanove pomagajo pri tem, da se mnoge želje po prenovi kmetijstva pretvorijo v funkcionalne in realne projekte, zato jih je treba povezati z inovacijskimi programi in sredstvi;

69.   meni, da mora EU za uspeh te reforme nameniti ustrezna sredstva;

70.   meni, da bi za uresničitev tega skupna kmetijska politika za obdobje 2014–2020 morala imeti konsolidiran in okrepljen proračun glede na izzive in vprašanja, s katerimi se srečuje.

Sklepne ugotovitve

71.   želi spomniti Evropsko komisijo, Evropski parlament in Svet EU, da se bosta dodana vrednost prihodnje skupne kmetijske politike in njen prispevek k doseganju prednostnih ciljev strategije EU 2020 ocenjevala na podlagi njene sposobnosti, da:

—	zagotovi prehrambno neodvisnost in zanesljivo preskrbo s hrano v Evropi z zdravo, raznoliko in kakovostno proizvodnjo;

—	zagotovi stalne in zadostne dohodke kmetom in kmetijski dejavnosti, da bi podprli ohranjanje in ustvarjanje trajnih delovnih mest;

—	prispeva k boju proti podnebnim spremembam in k ohranjanju biotske raznovrstnosti s splošnim določanjem ekoloških pogojev in podporo načinom proizvodnje, ki so najbolj prijazni do okolja in naravnih virov;

—	spodbuja teritorialno kohezijo v okviru Evropske unije z zagotavljanjem kmetijske dejavnosti in uspešnih podeželskih skupnosti v vseh evropskih regijah;

72.   meni, da lahko samo z reformo skupne kmetijske politike na podlagi jasnih in dolgoročnih usmeritev in z zagotovljenimi zadostnimi finančnimi sredstvi omogočimo, da se bo lahko Evropska unija spopadla z glavnimi izzivi, ki jo čakajo.

---