14.12.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/1

---

459. PLENARNO ZASEDANJE 20 IN 21. JANUARJA 2010

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varstvu in izobraževanju v zgodnjem otroštvu

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 339/01)

Poročevalka: ga. HERCZOG

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Varstvo in izobraževanje v zgodnjem otroštvu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. decembra 2009.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20 januarja 2010) s 194 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

Preambula

Države članice so pristojne za izobraževanje in varstvo vseh otrok znotraj svojih meja. Obstajajo različne oblike izobraževanja in varstva. V zadnjih 15 letih so se spremenila njihova poimenovanja, vsebine in cilji. Spremenili so se definicije in pojmi na področju varstva v zgodnjem otroštvu. Izobraževanje in varstvo otrok se ne nanašata le na zagotavljanje varnega okolja za otroke, temveč tudi na izobraževanje in varstvo v obliki čustvene, fizične, družbene in izobraževalne podpore, ki jo otrok potrebuje za napredovanje in razvoj svojega potenciala. Izobraževanje in varstvo v zgodnjem otroštvu obsegata vrsto obsežnih storitev, namenjenih otrokom od rojstva do vpisa v šolo. Zunajšolsko varstvo obsega storitve, namenjene šolskim otrokom v času zunaj pouka – ob popoldnevih, koncih tedna in v času šolskih počitnic.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Odbor priznava in podpira prizadevanja Evropske komisije in držav članic pri razvoju in krepitvi kakovostnega, cenovno ugodnega in dostopnega otroškega varstva, vključno z ustanovami za vzgojo in varstvo v zgodnjem otroštvu. Hkrati je treba nadaljevati z vrsto ukrepov, da se te storitve zagotovijo vsem otrokom.

1.2   Odbor priznava pomen celostnega in celovitega pristopa k vprašanjem otroškega varstva, da bi bolje razumeli medsebojno povezane postopke in zagotovili človekov, družbeni in gospodarski razvoj. Države članice morajo posameznikom in družinam nuditi možnosti, da bodo samostojno izbirali, sprejemali osebne odločitve in izražali svoje želje glede oblike in trajanja varstva svojega otroka. Pri oblikovanju politik na tem področju bi morali upoštevati različne potrebe, konkurenčne vrednote in interese pri naslednjih vprašanjih:

—	največje koristi otroka (1);

—	podpora staršem, izobraževanje in opolnomočenje staršev;

—	demografska vprašanja (vključno z nizko stopnjo rodnosti in večanjem števila upokojencev);

—	potrebe trga dela;

—	izobraževanje in vseživljenjsko učenje;

—	enake možnosti za ženske in moške;

—	razlike v geografski porazdelitvi (mesta, podeželje, odročna območja);

—	usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja;

—	dostopno, cenovno ugodno in kakovostno izobraževanje in varstvo otrok;

—	aktivno državljanstvo;

—	solidarnost med generacijami;

—	boj proti revščini in socialni izključenosti.

1.3   Odbor priznava razlike v nacionalnih družinskih politikah in posledično v politikah na področju otroškega varstva. Vendar barcelonski cilji in drugi dokumenti EU s tega področja določajo dokaj splošne cilje (2).

1.4   Odbor poudarja potrebo po posvečanju posebnim skupinam otrok, zlasti najbolj ranljivim skupinam otrok s posebnimi potrebami, kot so invalidi, otroci iz priseljenskega okolja, pripadniki etničnih manjšin, socialno izključeni otroci in otroci, ki živijo brez staršev, za katere je otroško varstvo nadvse pomembno za pripravo na šolo in za uspeh v šoli. Poziva tudi k dodatni podpori staršem otrok iz teh skupin.

1.5   Odbor v skladu s socialno agendo in drugimi zadevnimi političnimi dokumenti vidi v kakovostnem otroškem varstvu priložnost za večjo kakovost življenja in uskladitev poklicnega, družinskega in zasebnega življenja vseh družinskih članov, hkrati pa večje vključevanje žensk na trg dela ter večji dohodek družine.

1.6   Odbor pozdravlja dejstvo, da so na voljo različne oblike otroškega varstva in storitev za otroke različnih starostnih skupin, ne samo za predšolske otroke, ki obsegajo tudi dejavnosti po pouku ali obšolske dejavnosti in neformalno izobraževanje. Treba je nuditi dostopne, cenovno ugodne in kakovostne storitve za vse otroke.

1.7   Sektor otroškega varstva hitro raste. Vendar pa je treba usposobljenost, priznavanje kvalifikacij, uravnoteženo zastopanost spolov, ugled in plačilo delovne sile, zaposlene v formalnih in še bolj v neformalnih oblikah otroškega varstva, še izboljšati in podpirati, da bi omogočili bolj raznovrstne storitve v skladu z različnimi potrebami. Cilj je sicer zagotoviti izobraževanje in varstvo za vse otroke, vendar je treba spomniti, da je potreben prilagodljiv, trajnosten in rahločuten pristop za nudenje raznovrstnih storitev, ki bodo zadostile pravicam in potrebam različnih skupin otrok.

1.8   Potrebe družin in otrok, ki živijo v manj razvitih, odmaknjenih območjih in regijah, bi bilo treba obravnavati bolj podrobno in z več vidikov, tudi z vidika vključevanja skupnosti in javne podpore. Različne oblike storitev – celostne, na domu, kot podpora staršem itd. – lahko zadovoljijo različne potrebe otrok in njihovih družin.

1.9   Odbor odločno podpira priznavanje pristojnosti držav članic, vse večjo zavzetost socialnih partnerjev, da prispevajo k izboljšanju možnosti za splošno in prilagodljivo izobraževanje in varstvo za vse otroke, ter njihovo uporabo vseh možnih ukrepov za dostopnost in uspešnost tega izobraževanja in varstva. Delodajalci lahko sami poskrbijo za otroško varstvo ali ga finančno podprejo, medtem ko lahko sindikati in organizacije civilne družbe pomagajo pri ozaveščanju o njegovem pomenu ter podpirajo nenehno ocenjevanje in vrednotenje. Države članice lahko uvedejo davčne spodbude za delodajalce, ki ponujajo izobraževanje in varstvo za otroke.

1.10   Odbor v skladu s splošnimi načeli in pristopom prožne varnosti po življenjskih obdobjih meni, da je treba predlog obravnavati v luči težav z varstvom in vzgojno-izobraževalnimi potrebami otrok do 3 let starosti in po vstopu v šolo. V zvezi s tem se je izkazala koristnost prožnega delovnega časa staršev, za kar so se pogajali vsi partnerji.

1.11   Socialni partnerji imajo pomembno vlogo, saj podpirajo države članice pri izvajanju politik na področju izobraževanja in varstva otrok ter celovit pristop.

2.   Ozadje

2.1   Priporočilo Sveta o otroškem varstvu (92/241/EGS), v skladu s katerim naj bi se oblikovala merila za določanje kakovosti vzgojno-varstvenih storitev, je že leta 1992 opozorilo na pomen otroškega varstva; vendar sta se razpon in obseg otroškega varstva od takrat močno spremenila. Leta 1996 se je mreža Evropske komisije za otroško varstvo posvetila ciljem kakovosti storitev za malčke, ne pa številu ali deležu otrok, ki obiskujejo jasli.

2.2   V EU-25 (3) je bilo število otrok do šoloobvezne starosti ocenjeno na približno 30 milijonov. Od teh je formalno otroško varstvo obiskovalo manj kot 25 % otrok do 3 let, tistih od 3 let do vstopa v šolo pa več kot 80 %. Med državami članicami so bile velike razlike, odvisne od njihovih nacionalnih politik, sistemov porodniškega in starševskega dopusta, običajev in vrednot. Velike so razlike tudi glede oblik in kakovosti varstva ter časa in dni, preživetih v varstvu.

2.3   Storitve izobraževanja in varstva v zgodnjem otroštvu so v državah članicah EU na različnih razvojnih stopnjah in so še naprej eden najhitreje rastočih trgov za zagotavljanje oskrbe v Evropi. To je deloma posledica barcelonskih ciljev, vendar se je treba bolj zavzeti in vsem otrokom zagotoviti možnost različnih oblik varstva, pri tem pa je treba upoštevati različna ozadja ter potrebe otrok in družin.

2.4   Evropski svet in Komisija sta opozorila na pomen kakovostnih vzgojno-varstvenih storitev, ki so bistvenega pomena za doseganje enakosti med spoloma in večje vključevanje žensk na trg dela, zato so bile leta 2002 vključene med barcelonske cilje, v letih 2000 in 2008 pa v lizbonsko strategijo. V poročilu Komisije o uresničevanju barcelonskih ciljev glede vzgojno-varstvenih ustanov za predšolske otroke so bili proučeni dosežki in prihodnje naloge na tem področju. Države članice „naj odpravijo ovire za sodelovanje žensk na trgu dela ter si ob upoštevanju povpraševanja in v skladu z nacionalnimi sistemi na tem področju prizadevajo za to, da se do leta 2010 zagotovi varstvo za vsaj 90 % otrok od treh let do obveznega vpisa v šolo in vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let“. (4) V nekaterih državah so za doseganje izvedbenih ukrepov potrebna večja prizadevanja.

2.5   Sporočilo Evropske komisije o demografskih spremembah navaja dejavnike, ki prispevajo k staranju prebivalstva v Evropi: nizka rodnost, ki vodi v krčenje delovne sile in vse večji pritisk na javno porabo. (5) Evropski svet je marca 2006 poudaril potrebo po boljšem ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem za doseganje gospodarske rasti, blaginje in konkurenčnosti ter potrdil Evropski pakt za enakost spolov. (6) Drugo sporočilo o spodbujanju solidarnosti med generacijami obravnava vprašanje demografskih in družbenih sprememb, vključno z morebitnimi težavami pri financiranju ter zagotavljanju blaga in storitev, tudi v otroškem varstvu. (7)

2.6   Državljani in predstavniki civilne družbe, s katerimi se je posvetovala Komisija, so izrazili zaskrbljenost zaradi dejstva, da ima starševstvo večji vpliv na zaposlitvene možnosti pri materah kot pri očetih. Stopnja zaposlenosti žensk z vzdrževanimi otroki je samo 65 %, moških pa 91,7 %. Ženske se soočajo s posledicami stereotipov o njihovih domačih obveznostih in njihovi zaposljivosti. (8) To lahko pripelje do zmanjšanja števila žensk, ki se po porodu vrnejo na trg dela.

2.7   Bistveni vprašanji sta revščina otrok v Evropi (9) in cilj, da se Konvencija UNCRC (10) uresničuje po vsej EU, saj Komisija v sporočilu navaja, da revščina staršev in socialna izključenost močno omejujeta možnosti in življenjske priložnosti otrok; zato je nujno prekiniti krog revščine. (11)

2.8   Pri Komisiji je med letoma 1986 in 1996 delovala nadnacionalna mreža za otroško varstvo, ki se je posvečala trem področjem: storitvam za otroke, starševskemu dopustu in moškim kot skrbnikom. Postavila je 40 referenčnih ciljev glede kakovosti za prihodnje politike, kar pomeni politično zavezo EU glede storitev otroškega varstva in ciljev, povezanih z njimi.

2.9   Za seznanitev s potrebami otrok in družin ter obstoječimi in možnimi ukrepi je bilo pripravljenih veliko študij, dokumentov o politikah in analiz. (12) Vzgoja in izobraževanje v zgodnjem otroštvu sta bila obravnavana in preučevana z različnih vidikov, denimo v dokumentih, ki so jih v zadnjih letih izdale Evropska komisija in njene agencije. Med temi so vidik otrokovih pravic (13), vzgojno-izobraževalna vprašanja (14), zdajšnje razmere in prihodnost otroškega varstva v EU (15), simpozij o potrebi po izboljšanju vzgoje in izobraževanja za najmlajše (16) ter socialnopolitični vidik zmanjševanja revščine in socialne izključenosti najbolj ranljivih skupin otrok, pa tudi ocene raziskav in projektov (17).

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Komisija je v sporočilu iz leta 2006 (18) navedla, da so otrokove pravice prednostna naloga EU in da morajo države članice spoštovati Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in njene izbirne protokole ter razvojne cilje tisočletja. Marca 2006 je Evropski svet države članice pozval, naj „sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za hitro in bistveno zmanjšanje revščine otrok, pri čemer bodo imeli vsi otroci enake možnosti, ne glede na [svoje] socialno okolje“ (19). V okviru te teme to pomeni, da se vsem otrokom zagotovijo možnosti za primerno vzgojo in izobraževanje ter varstvo v zgodnjem otroštvu in po pouku v skladu z njihovimi razvojnimi potrebami in družinskimi razmerami ter dostopno, prilagodljivo, kakovostno in ugodno izobraževanje in varstvo vsaj do starosti 14 let.

3.2   Razvoj zmogljivosti otroškega varstva omogoča staršem, da bolje usklajujejo svoje poklicno, zasebno in družinsko življenje. To zadeva predvsem ženske, ki se morajo zaradi neustreznih možnosti otroškega varstva pogosteje odpovedati službi, ne morejo najti službe ali izkoristiti ustreznih pogojev dela. Tako ne morejo v celoti izkoristiti svojih zmožnosti in svojih družin zavarovati pred revščino. Ta problematika je tesno povezana z demografskimi problemi, saj taka neusklajenost vodi v manjšo rodnost.

3.3   Evropski pravni okvir z vrsto zakonodajnih ukrepov prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola. Vendar pa ženske pogosto delajo s skrajšanim delovnim časom ali jemljejo daljši dopust, da skrbijo za otroke, posledica tega pa so nižje plače in pokojnine ter revščina zaposlenih, zlasti v enostarševskih družinah ali v družinah z veliko otroki. Čeprav je delo s skrajšanim delovnim časom osebna odločitev, je med drugim razlog zanj pomanjkanje ustreznih storitev za otroke.

3.4   Starši bi morali imeti možnost izbirati, kdaj bodo izkoristili starševski dopust, in ga, kjer je to mogoče, kombinirati z ustreznimi možnostmi otroškega varstva. Vendar pa je treba pri tem upoštevati tudi nacionalne politike, prednostne naloge, potrebe podjetij, družbeni pritisk in potrebe otrok, spremembe pa morajo omogočati posebne ukrepe.

3.5   V EU več kakor šest milijonov žensk, starih od 25 do 49 let, pravi, da zaradi družinskih obveznosti ne morejo delati ali lahko delajo le s skrajšanim delovnim časom, za več kot četrtino od njih pa je razlog pomanjkanje vzgojno-varstvenih zmogljivosti ali cena varstva. (20)

3.6   Kakovostna, cenovno ugodna in dostopna vzgoja in izobraževanje za najmlajše in dejavnosti po pouku ne zagotavljajo le, da bodo otroci čas preživljali v ustreznem okolju, prilagojenem njihovim razvojnim potrebam, temveč poleg tega staršem (predvsem ženskam) omogočajo zaposlitev. Kakovostno otroško varstvo vpliva na kakovost življenja ter na prihodnost otrok, staršev, družin in skupnosti.

3.7   Različne cilje strategij EU glede uresničevanja lizbonske strategije ali barcelonskih in drugih ciljev pa tudi glede demografskih razmer, medgeneracijske solidarnosti, enakih možnosti za moške in ženske ter boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja je mogoče deloma uresničiti z zagotavljanjem otroškega varstva. Da bo mogoče zagotoviti te možnosti, ki temeljijo na največjih koristih za otroka, so potrebna večja prizadevanja.

3.8   Hitro rastoči sektor storitev za otroke prav tako ponuja vse večje število zaposlitev za ženske in moške, (21) saj rastejo tudi zahteve po izobrazbi in usposobljenosti, ugled in plače.

3.9   Veliko držav članic je že sprejelo svežnje ukrepov za spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega, zasebnega in družinskega življenja, ki odražajo različne potrebe nacionalnih trgov dela ter raznolikost običajev in kultur v Evropi. Velik razpon prilagodljivih oblik otroškega varstva je skupaj z različnimi drugimi instrumenti na tem področju del širšega koncepta. Med temi instrumenti so programi za socialno vključenost, prilagodljiv delovni čas, starševski dopust in druge vrste dopusta, ki so namenjeni boljšemu usklajevanju družinskega, zasebnega in poklicnega življenja ter pravicam otrok, prek tega pa gospodarskemu in družbenemu razvoju držav EU.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Sektor otroškega varstva v EU, ki temelji na določenih minimalnih standardih, hitro raste in se razvija. Potrebe otrok v prvih pomembnih letih življenja, naložbeni vidik zagotavljanja storitev, kot so priprave na šolo ter uspeh v izobraževanju in poznejšem odraslem življenju, ter omogočanje srečnega otroštva so del dokaj novega koncepta, katerega cilj je predvsem čim večja korist za otroka, pa tudi za skupnost in družbo kot celoto (22).

4.2   Do nedavnega se je javna poraba za otroško varstvo pogosto usmerjala v otroke od 3 let do vstopa v šolo, z namenom priprave na šolo. Vendar pa se morajo vlaganja v otroško varstvo usmeriti tudi v mlajše otroke in šolarje do 14 let starosti. To ne pomeni samo izboljšanja dnevnega varstva, ko so starši v službi, pač pa tudi dejavnosti in varstvo po pouku, izobraževanje in obšolske dejavnosti za vse, kar niso samo zabavne urice v varnem okolju, pač pa tudi učinkovita priprava na odraslo življenje.

4.3   Socializacija in oblikovanje sistema vrednot sta bistveni sestavini vzgoje otrok v družini, ki ju dopolnjujeta formalna vzgoja in izobraževanje v zgodnjem otroštvu. Tudi drugi ponudniki neformalnega izobraževanja – nevladne otroške in mladinske organizacije ter otroški in mladinski centri – prispevajo k pridobivanju veščin za življenje in imajo vlogo v vseživljenjskem učenju. Kar 70 % znanja in veščin pridobimo v neformalnem izobraževanju, zato bi bilo treba priznavati in podpirati vse možne oblike izobraževanja.

4.4   V posebnih primerih – pri invalidnih otrocih, otrocih migrantih, starših z duševnimi težavami itd. – se lahko z otroškim varstvom otrokom omogoči, da ostanejo s svojo družino, namesto da živijo ločeno od nje. Razpoložljivost različnih oblik otroškega varstva je bistvena sestavina družbenega in gospodarskega razvoja ter je še posebno pomembna na prikrajšanih območjih in za zapostavljene skupine in gospodinjstva, ki živijo v sicer dobrih razmerah. Otroško varstvo lahko pomaga pri iskanju rešitev za socialne, gospodarske in zdravstvene težave, s katerimi se srečujejo taka prikrajšana gospodinjstva, in pri socialnem vključevanju izključenih skupin.

4.5   Komisija bi morala ob upoštevanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah (23) izvesti vzporedno študijo o vplivu predlaganih ukrepov na otroke. Za otroke je treba skrbeti in zagotoviti njihovo dobro počutje. Dobro počutje otrok in vrednost otroštva v tem izredno pomembnem življenjskem obdobju sta bistvenega pomena, hkrati pa so otroci delovna sila prihodnosti, zato utegne pomanjkanje oskrbe in podpore v tem zgodnjem življenjskem obdobju voditi v učni neuspeh in težave pri poznejšem vključevanju v družbo.

4.6   V otroškem varstvu se tradicionalno večinoma zaposlujejo ženske, vendar sta zaželena enakopravnost med spoloma in mešana spolna struktura na delovnem mestu s povečanjem deleža moških vzgojiteljev. Kakovostno usposabljanje in poklicno izobraževanje, nadzor in dvig ugleda z višjimi plačami zagotovijo boljše storitve ter večjo uravnoteženost spolov med zaposlenimi.

4.7   Barcelonski cilji, po katerih naj bi se do leta 2010 v varstvo vključilo vsaj 33 % otrok do 3 let in 90 % od 3 let do vstopa v šolo, pa ne vsebujejo določb o različnih oblikah otroškega varstva. Nujno je potrebna evropska platforma za razvrstitev in izboljšanje teh storitev na podlagi kakovosti, prilagodljivosti, dostopnosti in ugodnosti. Ostaja pa vprašanje, kaj bo z otroki, ki jih kljub potrebam ni mogoče vključiti v otroško varstvo. Za razpravo o tem vprašanju in odgovor nanj so potrebne raziskave in več ustreznejših podatkov.

4.8   Informacije o kakovosti neformalnih storitev varstva na domu so zelo skope; številni varuhi so nekvalificirani, niso uradno registrirani in niso vključeni v priznane sisteme nadzora. Ti delavci niso vključeni v formalni sistem zaposlovanja in zato tudi niso ustrezno zaščiteni na delovnem mestu. Države članice in lokalne oblasti bi se morale zavezati, da bodo zagotavljale kakovostno varstvo v vseh oblikah. Te neformalne oblike varstva ogrožajo tudi otroke. Socialni partnerji si morajo s spodbujanjem in zahtevanjem strokovnega usposabljanja in nadzora prizadevati za ureditev in preglednost tako strokovnega varstva otrok kot tudi vseh oblik varstva na domu in neformalnega varstva. Z davčnimi spodbudami bi lahko prispevali k vzpostavitvi bolj kakovostnih vzgojno-izobraževalnih ustanov. Glede na veliko število žensk, ki so dejavne na področju varstva, bi izboljšanje delovnih pogojev in kvalifikacij v tem sektorju prispevalo tudi k splošni strategiji EU na tem področju. (24)

---

(1)  V okviru strategije Komisije z naslovom Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, predstavljene 4.7.2006 (http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12555.htm).

(2)  Evropski svet je marca 2002 na zasedanju v Barceloni priznal pomen otroškega varstva za rast in enake možnosti ter države članice pozval, naj „odpravijo ovire, ki ženske odvračajo od udeležbe na trgu dela, ter si ob upoštevanju povpraševanja po otroškem varstvu in v skladu z nacionalnimi vzorci njegovega zagotavljanja prizadevajo, da bi do leta 2010 zagotovile otroško varstvo za najmanj 90 % otrok v starosti od 3 let do začetka šolske obveznosti ter za najmanj 33 % otrok, mlajših od treh let“.

(3)  Otroško varstvo v EU leta 2006, Eurostat/08/172; Bolgarija in Romunija sta se EU pridružili 1. januarja 2007 in jima pred tem ni bilo treba zbirati podatkov.

(4)  Poročilo Komisije Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok, COM(2008) 638, Bruselj.

(5)  Sporočilo Komisije Demografska prihodnost Evrope, kako spremeniti izziv v priložnost, COM(2006) 571 konč.

(6)  Glej prilogo II k sklepom predsedstva Evropskega sveta v Bruslju z dne 23. in 24. marca 2006: http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/ec/89013.pdf

(7)  Sporočilo Komisije Spodbujati solidarnost med generacijami, COM(2007) 244 konč.

(8)  Sporočilo Komisije, Povzetek za državljane – Boljše določbe glede porodniškega dopusta, namenjene večji usklajenosti družinskega in poklicnega življenja (Citizen's Summary – Better maternity leave provisions designed to promote reconciliation of family and working life, http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=611&langId=en); Skupno stališče socialne platforme o reviziji Direktive Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sprejeto januarja 2009.

(9)  Evropska komisija, Revščina in dobro počutje otrok v EU – Sedanje stanje in pot naprej (Child Poverty and Well-Being in the EU – Current status and way forward), Luksemburg, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, 2008.

(10)  Konvencija ZN o otrokovih pravicah.

(11)  Sporočilo Komisije Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, COM(2006) 367 konč., Bruselj, 2006.

(12)  Starting Strong (Dober začetek), OECD, 2001 / Childcare services in Europe, Foundation Findings (Storitve otroškega varstva v Evropi, Izsledki fundacije), Evropska fundacija za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2009 / Families and childcare services (Družine in storitve otroškega varstva), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2009 / Early Childhood Education and Care key lessons from research and policy makers (Vzgoja in izobraževanje v zgodnjem otroštvu – ključna spoznanja raziskovalcev in oblikovalcev politike), NESSE, 2009 / The Provision of childcare services, Comparative review of 30 European countries (Zagotavljanje storitev otroškega varstva, Primerjalni pregled 30 evropskih držav), Evropska komisija, 2009 / Child Poverty and well being in the EU (Revščina in dobro počutje otrok v EU), Evropska komisija, 2008 / Changing Childhood in a Changing Europe (Spreminjajoče se otroštvo v spreminjajoči se Evropi), ESS, 2009 / Babies and Bosses (Dojenčki in šefi), OECD, 2007 / Education Today, the OECD perspective (Vzgoja in izobraževanje danes, vidik OECD), 2009 / Tackling Social and Cultural Inequalities through Early Childhood Education and Care in Europe (Spopadanje z družbeno in kulturno neenakostjo prek vzgoje in izobraževanja v zgodnjem otroštvu v Evropi), Eurydice, 2009 / Out of school care services for school aged children (Zunajšolsko varstvo šolarjev), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2007 / Employment developments in childcare services for school-aged children (Razvoj zaposlovanja na področju otroškega varstva za šolarje), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2006 / UNICEF Report Card 8, The Childcare Transition (8. poročilo Unicefa, Preobrat v otroškem varstvu), Firence, 2008 / evropski simpozij za izboljšanje izobraževanja in varstva v zgodnjem otroštvu Early Matters, ki ga je leta 2008 v Bruslju organizirala Komisija.

(13)  Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, 2006.

(14)  Sporočilo Komisije Učinkovitost in pravičnost v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja, COM(2006) 481 konč.

(15)  Childcare services in the EU - what future? (Kakšna je prihodnost storitev otroškega varstva v EU?), Eurofound.

(16)  Early matters, simpozij o vzgoji in izobraževanju najmlajših, oktober 2008, Bruselj.

(17)  Tackling social and cultural inequalities through early childhood education and care in Europe (Predšolska vzgoja in varstvo v Evropi: odpravljanje socialne in kulturne neenakosti), Eurydice, 2009, Early Childhood education and care – key lessons for policy makers (Predšolska vzgoja in varstvo – glavni nauki za oblikovalce politike), NESSE, 2009.

(18)  Sporočilo Komisije Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, COM(2006) 367 konč.

(19)  Glej odstavek 72 sklepov predsedstva – 23. in 24. marec 2006 (sklic v opombi 8).

(20)  Childcare Services in Europe, Foundation Findings (Storitve otroškega varstva v Evropi, Izsledki fundacije), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, Dublin, 2009, str. 9, www.eurofound.europa.eu

(21)  Z že navedeno lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta.

(22)  P. Reid, D. White: Eurofound, Out of school care services for children living in disadvantaged areas, (Storitve zunajšolskega varstva otrok na prikrajšanih območjih), Luksemburg, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, 2007.

(23)  Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina z resolucijo 44/25 z dne 20. novembra 1989 in je v skladu z členom 49 začela veljati 2. septembra 1990, http://www2.ohchr.org/english/law/crc.htm

(24)  Mnenje EESO, UL C 277, 17.11.2009, str. 102.

---