52010DC0487

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 24.9.2010

COM(2010) 487 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

O PRILOŽNOSTIH IN IZZIVIH EVROPSKE KINEMATOGRAFIJE V DIGITALNI DOBI

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

O PRILOŽNOSTIH IN IZZIVIH EVROPSKE KINEMATOGRAFIJE V DIGITALNI DOBI

1. Uvod

Evropska kinematografija ima pomembno vlogo pri oblikovanju evropskih identitet, ki je v ospredju evropske agende za kulturo. Avdiovizualno področje doživlja hitre spremembe po vsem svetu ter odpira neštete možnosti za evropsko kinematografijo in avdiovizualno industrijo, če se premagajo neizogibni izzivi, kot je vlaganje v opremo, usposabljanje in nove modele. Z novimi načini prenosa avdiovizualnih vsebin, ki jih omogočajo digitalne tehnologije (kot na primer video na zahtevo in „catch-up TV“), evropska avdiovizualna dela že postajajo lažje dostopna zunaj držav, v katerih so nastala. Konkurenčnost industrije avdiovizualnih vsebin v Evropi bo močno odvisna od uporabe teh novih tehnologij v fazi distribucije.

V skladu z Evropo 2020, novo strategijo za pametno, trajnostno in vključujočo rast[1], si digitalna agenda za Evropo [2] (ena od njenih sedmih vodilnih pobud) prizadeva za digitalni enotni trg, ki bo omogočal čezmejni pretok komercialnih in kulturnih vsebin in storitev, evropski državljani pa bodo lahko izkoriščali vse prednosti digitalne dobe. Ena od prednosti, ki jo v Evropi omogočajo IKT, je širša in cenejša distribucija kulturnih in ustvarjalnih vsebin.

Kot navaja zelena knjiga Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij[3], imajo kulturne vsebine odločilno vlogo pri razvoju informacijske družbe, saj krepijo naložbe v širokopasovne infrastrukture in storitve, digitalne tehnologije ter nove potrošniške elektronske in telekomunikacijske naprave. Kulturna in ustvarjalna industrija ni pomembna le zaradi neposrednega prispevka k BDP, temveč tudi zaradi spodbujanja gospodarskih in družbenih inovacij v številnih drugih sektorjih.

Ker je vse to povezano tudi z vprašanji politik, ima pri določanju potrebnih ukrepov Evropske unije glede digitalizacije kinematografov pomembno vlogo tudi Konvencija Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja[4], ki jo je Evropska unija ratificirala leta 2006.

Vprašanja politik, ki se porajajo ob vplivu digitalne revolucije na evropsko kinematografijo, zadevajo vse ravni − regionalno, nacionalno in evropsko. Posebno pomembna sta dva vidika:

- konkurenčnost in razširjanje evropskih del,

- pluralizem ter jezikovna in kulturna raznovrstnost.

Podporni ukrepi držav članic se pretežno osredotočajo na ustvarjalno in produkcijsko fazo snemanja filmov. V prihodnje bodo za predvajanje teh filmov in doseg mogočega občinstva potrebni tudi digitalni originali in digitalna platna. Dostop do digitalne opreme in digitalnih originalov bo odločilen za ohranjanje konkurenčnosti na hitro razvijajočem se trgu.

Da bi se gledalcem zagotovila razširjenost evropskih del in raznovrstnost evropske kinematografije, bo potreben širok razpon operaterjev (distributerjev in predvajalcev). Eden od izzivov bo ohranitev kinematografov kljub visokim stroškom digitalne opreme, saj ti ogrožajo obstoj številnih evropskih kinematografov.

To sporočilo nadaljuje delo, ki so ga na tem področju že opravile Evropska komisija in države članice . Evropska komisija je že spomladi 2008 ustanovila skupino izvedencev za digitalno kinematografijo. Skupina, sestavljena iz distributerjev, predvajalcev in predstavnikov filmskih agencij, ki se ukvarjajo s programi digitalizacije, je raziskovala različna sredstva za ohranjanje raznovrstnosti filmov in kinematografov v digitalni Evropi jutrišnjega dne. Na razpravah se je pokazala potreba po alternativi za obstoječi model pristojbine za virtualni film (VPF – Virtual Print Fee) pa tudi pomembnost podpore Evropske unije in nacionalne javnosti pri digitalizaciji nekaterih kinematografov.

Preučevanje teh vprašanj se je nadaljevalo z javnim posvetovanjem o priložnostih in izzivih evropske kinematografije v digitalni dobi[5], ki ga je Evropska komisija odprla 16. oktobra 2009. Prejetih je bilo več kot 300 odgovorov predvajalcev, distributerjev, producentov, prodajnih zastopnikov in drugih interesnih skupin, kot so filmske agencije, strokovne agencije in podjetja za digitalne storitve. Ti odgovori so pomembno prispevali k temu dokumentu.

V tem obdobju so številne države članice tudi začele razmišljati, kako kinematografom omogočiti prehod na digitalno projekcijo in izkoriščanje njenih prednosti. Ti programi so se preučili tudi pri pripravi tega sporočila.

Jasno je, da ima Evropska komisija pri digitalnem prehodu kinematografov pomembno vlogo, zlasti s prispevanjem k vzpostavitvi okvira za ta prehod, ki zadeva elemente, kot so:

- standardizacija,

- zbiranje in ohranjanje filmov v digitalni obliki,

- regionalna podpora digitalizaciji (vključno s kohezijsko politiko EU),

- skladnost s pravili Pogodbe,

- podpora predvajalcem evropskih filmov (program MEDIA),

- dostop do financiranja (Evropska investicijska banka in MEDIA).

2. Evropski kinematografi

V primerjavi z Združenimi državami (kjer je večina filmske industrije vertikalno integrirane, tržni delež domačih filmov pa je 95-odstoten) so za evropski filmski trg značilni razdrobljenost, različna jezikovna območja in precejšnja raznovrstnost operaterjev, kar otežuje izvajanje globalnih dogovorov in nacionalni razvoj.

V Evropi je približno 10 % kinematografov multipleksov, v ZDA pa je takih 35 %[6]. Poleg tega je v Evropi 31 % platen v kinematografih z enim platnom. To bo upočasnilo digitalizacijo, saj zaradi omejenega obsega dejavnosti draga digitalna oprema ni dobičkonosna.

Položaj je še težavnejši v novejših državah članicah, kjer je delež platen v kinematografih z enim platnom 60-odstoten, v nekaterih državah pa celo 80-odstoten. Obstajajo tudi razlike glede števila prebivalcev na platno: leta 2007 je bilo v Zahodni Evropi 15 977 prebivalcev na platno, v državah članicah Srednje in Vzhodne Evrope pa povprečno 50 926 prebivalcev[7].

Večina evropskih kinematografov ima od 2 do 7 platen. Zato je za predvajanje v Evropi značilna precejšnja raznovrstnost − od lokalnih kinematografov z dvema platnoma, ki večinoma predvajajo nacionalne in ameriške vsebine, do urbanih kinematografov z več platni in večinoma evropskimi programi. Zato obstaja tudi širok razpon kategorij predvajanja/podjetij za predvajanje, za katere ni enotne rešitve.

Nekateri evropski predvajalci se še vedno obotavljajo z vlaganjem v digitalno opremo, saj so v zadnjih 15 letih že precej vložili v posodabljanje objektov in gradnjo mini/multipleksov. Leta 2008 je bilo 37 % platen v državah programa MEDIA v multipleksih, medtem ko jih je bilo leta 1994 9,4 %, med letoma 2000 in 2008 pa se je njihovo število več kot podvojilo.

Zaradi revolucije v distribuciji digitalne kinematografije se zato porajata dve pomembni vprašanji:

- v digitalno opremo morajo precej vlagati predvajalci, prihranili pa bodo distributerji (zaradi nižjih stroškov za digitalne kopije),

- digitalna oprema je strošek, ki ga zmorejo verige kinematografov in multipleksov, pogosto pa ne nekateri manjši neodvisni (velikokrat umetniški) kinematografi.

Zato bi lahko nastal dvojni predvajalski/distribucijski trg, kjer bi koristi od revolucije digitalne kinematografije imeli samo multipleksi in filmi visoke komercialne vrednosti. Kulturna raznovrstnost in prihodnji talenti pa so odvisni od ohranjanja posebnosti evropske kinematografske mreže.

S tem je povezano pomembno vprašanje družbene cene digitalnega prehoda (v smislu presežkov kinooperaterjev in laboratorijskega osebja), zadovoljiti pa bo treba tudi potrebe po usposabljanju. V prehodnem obdobju bo zato potrebno skrbno upravljanje, pri čemer bo treba upoštevati vse vplive tega prehoda na različne interesne skupine v vseh fazah avdiovizualne verige.

3. Standardizacija

Leta 2002 je šest pomembnejših ameriških produkcijskih hiš začelo pobudo za digitalno kinematografijo (Digital Cinema Initiative, DCI) za določitev tehničnih specifikacij distribucije digitalne kinematografije. Specifikacije so bile objavljene julija 2005, nato pa jih je Društvo filmskih in televizijskih tehnikov (Society of Motion Picture and Television Engineers, SMPTE) sprejelo kot standarde. Določajo ločljivost 2048 x 1080, imenovano tudi 2K (4096 x 2160 ali 4K za platna, večja od 15 m) in JPEG 2000 kot format kompresije, ki naj bi digitalnim kinematografom omogočil, da občinstvu ponudijo bolj kakovostno kinematografsko izkušnjo od tehnologij, ki bodo kmalu dostopne (prenos televizijske slike visoke ločljivosti (HDTV), Blu-Ray in video na zahtevo). Te specifikacije vključujejo tudi varnostne parametre (pomemben del stroškov za opremo). Zdaj jih za sprejetje v obliki prostovoljnih mednarodnih standardov preučuje Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) v Ženevi.

Vendar so te specifikacije povezane s stroški. 2K/4K je za kinematografe precejšnja investicija[8], saj se večina trenutno spopada s finančnimi težavami. Vsi evropski kinematografi niso prepričani, da jim bo ta tehnologija prinesla kratkoročne koristi (razen morda tistim, ki predvajajo tridimenzionalne filme) ali celo dolgoročne koristi (digitalni projektorji imajo krajšo življenjsko dobo od 35-milimetrskih, zato bodo menjave pogostejše in dražje).

Pomembno je poudariti, da standardov za tridimenzionalno digitalno projekcijo ni. Vendar pa zanimanje občinstva za tridimenzionalne filme kinematografom vsaj kratkoročno omogoča zaračunavanje visokih cen vstopnic za tridimenzionalno predvajanje. To je komercialne kinematografe spodbudilo k vgradnji opreme za digitalno projekcijo, ki omogoča predvajanje v tridimenzionalni tehniki. Glede alternativnih vsebin (neposrednih prenosov koncertnih, opernih in športnih dogodkov) so distributerji doslej postavljali precej omejene minimalne zahteve.

Tehnologija se hitro spreminja. Pomembno je, da standardi ustrezajo potrebam evropskih kinematografov. Zdaj obstajajo za velike dvorane primerni digitalni projektorji, ki so občutno cenejši od projektorjev 2K, skladnih s specifikacijami DCI, vendar z ločljivostjo slike 1920 x 1080. Profili nekaterih od njih so podobni tistim, ki jih zahtevajo specifikacije DCI, in so na voljo v različicah, ki bi lahko predvajale tridimenzionalne filme. Ti projektorji so tudi kompaktni in bi se zlahka vgradili v projekcijske kabine in se vsaj kratkoročno uporabljali vzporedno s 35-milimetrskimi projektorji, kar bi olajšalo prehod s 35-milimetrskega predvajanja na digitalno.

Več kot 80 % evropskih platen je širokih manj kot 10 m. Kakovost predvajanja pri ločljivosti 1920 x 1080 je na njih več kot zadovoljiva in razlika v primerjavi z 2K je povsem sprejemljiva tako za občinstvo kot za lastnike kinematografov. To bi bila zagotovo primerna alternativa za večino evropskih platen. Poleg tega bi to pomenilo pomemben prihranek pri zasebnih in javnih investicijah, potrebnih za prehod na digitalno predvajanje. Vendar ostane vprašanje, ali bi vsi distributerji soglašali s predvajanjem svojih filmov v takih razmerah.

Evropska unija bo še naprej preučevala, kako izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja proces standardizacije. Cilj je zagotoviti potrebno prožnost, s katero bi se digitalno predvajanje omogočilo vsem primernim evropskim kinematografom.

4. Izzivi digitalne kinematografije glede filmske dediščine

Kot poudarja drugo poročilo o izvajanju Priporočila o filmski dediščini, je prehod na digitalno kinematografijo povezan s tveganjem, da prihodnje generacije ne bodo imele dostopa do digitalnih filmov. V zvezi z zbiranjem digitalno produciranih ali digitaliziranih filmov v institucijah za filmsko dediščino ali specializiranih kinematografih za filmsko dediščino je treba posodobiti pravne instrumente, ki določajo zakonsko ali obvezno oddajo filmov, da se vključi filmska produkcija vseh medijev. Prav tako je pomembna določitev standardov na evropski ravni, ki bi določali pogoje za oddajo filmov v arhive in njihovo ohranitev.

Čeprav glede shranjevanja in dolgoročnega ohranjanja digitalnega gradiva ostane odprtih še veliko vprašanj, je treba upoštevati vse možnosti ohranjanja digitalnih filmov in tudi merila, vzpostavljena med državami članicami in drugimi sektorji. Zelo pomembna so vlaganja v raziskave, opremo in poklicno usposabljanje na tem področju. Institucije za filmsko dediščino ali specializirane kinematografe za filmsko dediščino je treba opremiti za digitalno predvajanje in jih vključiti v strategije držav članic za opremljanje kinematografov. Prav tako je treba določiti standarde za digitalno projekcijo filmske dediščine.

5. Financiranje prehoda na digitalno kinematografijo

5.1. Komercialni modeli

V skladu z modelom financiranja z VPF distributerji (najprej šest pomembnejših ameriških produkcijskih hiš) podpišejo dolgoročne sporazume s posredniki (imenovanimi tudi integratorji). Ti integratorji[9] financirajo nabavo digitalizirane kinematografske opreme in poberejo prispevke distributerjev za (delno) odplačilo opreme, ki so jo financirali v imenu predvajalcev.

Koncept tega modela je, da ob prvem predvajanju digitalnega filma, ki ga distributer prikazuje v kinematografu, opremljenem s pomočjo sporazuma o VPF, distributer integratorju plača pristojbino (VPF) za povrnitev stroškov začetnega vlaganja.

Trenutni modeli komercialnega financiranja pretežno temeljijo na plačilih VPF. Sporazume o distribuciji je podpisalo vseh šest pomembnejših ameriških produkcijskih hiš, druge pa so jih začele podpisovati zdaj. Model VPF morda ne bo predstavljal zadostnega priliva prihodka za manjše in umetniške kinematografe z evropskimi programi. To bo morda vplivalo na vrsto filmov na programu.

5.2. Javno posredovanje na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni

Ker finančni model VPF temelji na modelu tradicionalne distribucije, profil kinematografov, ki so tradicionalno kinematografi za drugo, tretje ali četrto prikazovanje filmov, morda ne bi bil primeren za model VPF, ki temelji na povprečni stopnji obiskanosti premierno prikazanih filmov.

Kinematografi imajo pomembno družbeno in kulturno vlogo v občinah in na podeželju, saj so pogosto edine ustanove, ki skupnostim omogočajo dostop do kulturnih vsebin. Veliko evropskih kinematografov (zlasti kinematografov z enim platnom) je v občinski lasti.

Države članice/regije bi pri sofinanciranju projektov digitalizacije in pobud za usposabljanje kot dejavnikov inovacij, kulturne raznovrstnosti in regionalnega razvoja lahko zaprosile za pomoč iz strukturnih skladov Evropske unije , če bi bili ti projekti in pobude v skladu s pravili o državni pomoči. Finančna sredstva bi se tako lahko pridobivala v okviru več vrst projektov, ki imajo kulturno dimenzijo in so povezani s privlačnostjo krajev: urbano prenovo, diverzifikacijo podeželja, kulturnim turizmom, inovativnimi dejavnostmi, informacijsko družbo in človeškim kapitalom[10] Ker te strukturne sklade upravljajo države članice/regije, je v njihovi pristojnosti, ali se digitalizacija obravnava kot možno področje financiranja v nacionalnih strateških referenčnih okvirih in operativnih programih[11]. Za uspešnost projektov digitalizacije jih je treba vključiti v integrirane razvojne strategije na regionalni ali mestni ravni, v partnerstvu z organi, ki predstavljajo različna področja politik, in ustreznimi predstavniki civilne družbe.

Na Poljskem so v regiji Malopolska s pomočjo evropskih strukturnih skladov že digitalizirali manjšo mrežo umetniških kinematografov v občinski lasti, da bi povečali „turistično privlačnost“ regije. Na Portugalskem je že skoraj izpeljan medregijski program digitalizacije (pretežno mestnih) kinematografov v severni in osrednji regiji ter regiji Alentejo, ki ga financira ESRR[12] kot del splošne postavke „kulturni objekti“. V nemški zvezni deželi Spodnja Saška in nekaterih francoskih regijah za digitalizacijo kinematografov prav tako nameravajo uporabiti sredstva iz ESSR.

V državah EGP prevladujejo različne politične, družbene in gospodarske razmere. Zato so se različne države odločale za različne pristope k digitalizaciji, vključno s programi kolektivne zamenjave, na primer v Franciji in Nemčiji, kjer se ti programi niso izvedli do konca:

- pilotski projekti: prva država, ki je začela izvajati pilotske programe, je bilo Združeno kraljestvo z Digital Screen Network (240 platen za „specializirane“ filme); podobni pilotski programi potekajo na Irskem (Cultural Cinema Consortium) in Švedskem (prek Švedskega filmskega inštituta),

- ciljno naravnani nacionalni načrti: Finska; Poljska, Češka republika in Slovaška se pretežno osredotočajo na občinske kinematografe,

- davčne in posojilne ugodnosti: Španija (ugodna posojila) in Italija (znižanje davka)[13],

- drugi programi: Norveška (v teku) in Nizozemska (v pripravi).

Dopolnjevanje

Na ozemljih, kjer so na voljo tržne rešitve/dogovori o VPF, so ti dostopni številnim kinematografom (multipleksom, verigam kinematografov, kinematografom z več platni in velikim številom obiskovalcev prvič prikazovanih filmov). Če so v skladu s pravili EU o konkurenci, se manjši kinematografi, ki imajo malo obiskovalcev in želijo digitalno opremo, v nekaterih primerih lahko povežejo in „združijo“ stroške za dostop do dogovorov o VPF (ali do evropskih regionalnih skladov). Ena od možnosti so tudi nacionalni solidarnostni skladi.

Komplementarnost je še toliko potrebnejša, ker bi javna podpora po nekaterih razlagah lahko vplivala na vrednost VPF za povrnitev stroškov opreme predvajalca.

Čeprav nekatere države dajejo prednost digitalizaciji celotne države za zagotovitev enakopravnega dostopa do kinematografov in za hitrejši prehod, so nekatere mnenja, da bi glede državne podpore morali imeti prednost kinematografi, ki nimajo dostopa do tržnih rešitev ali solidarnostnih skladov in si zato ne morejo privoščiti opreme brez javnega posredovanja − kinematografi z enim platnom, občasni kinematografi, potujoči kinematografi … Drugi mogoči pristop je podpora digitalizacije kinematografov v zameno za zavezanost evropskim programom.

Združljivost z zakonodajo o državni pomoči in konkurenčnim pravom

V skladu s trenutno politiko Evropske komisije glede državne pomoči za digitalizacijo kinematografov so bile na podlagi člena 107(3)(d)[14] PDEU odobrene subvencije kinematografom, ki predvajajo določen delež evropskih ali umetniških filmov, na podlagi člena 107(3)(c) PDEU[15] pa državna pomoč manjšim kinematografom in kinematografom na oddaljenih območjih. Za javno financiranje v manjših vsotah, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe de minimis [16], se ne šteje, da bi lahko vplivalo na konkurenčnost in trgovino med državami članicami, zato o ukrepu ni treba vnaprej obvestiti Komisije.

Trenutne izjeme ne vključujejo pomoči večjim kinematografom/multipleksom brez dokazane minimalne stopnje evropskih/umetniških filmov in tudi ne pomoči, ki presega prag de minimis .

Komisija bi morala oceniti združljivost državne pomoči za digitalno kinematografijo bodisi s členom 107.3(c) PDEU bodisi z odstopanjem glede kulture iz člena 107.3(d) PDEU. Oba določata, da Komisija preuči potrebnost, sorazmernost in primernost pomoči.

Komisija ugotavlja, da je zaradi digitalnega predvajanja v tehniki 3D vlaganje v digitalne projektorje komercialno donosno. Zato se zdi, da državna pomoč za take stroške ni potrebna.Poleg tega programi javne pomoči za financiranje opreme za digitalno predvajanje:

- ne smejo pospeševati zapiranja kinematografov z velikim deležem umetniških programov,

- upoštevajo načelo tehnološke nevtralnosti, kar pomeni, da:

- mora vsakršna pomoč omogočati financiranje opreme za digitalno prikazovanje, za katero predvajalec meni, da je primerna za njegov avditorij in občinstvo, in da

- mora biti oprema, za katero se prejme podpora, primerna za prikazovanje vsebine iz različnih digitalnih virov.

Komisija bo vedno upoštevala dvojno (kulturno in gospodarsko) naravo filmskega sektorja, v skladu z vodilnimi načeli Konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja.

Pri razvijanju podpornih programov za opremo za digitalno predvajanje se morajo države članice izogibati modelom, ki bi lahko sprožali vprašanja o konkurenčnosti, na primer tistim, ki vključujejo kolektivne sporazume med večino distributerjev. Komisija bo zagotovila, da bo prehod z analogne kinematografije na digitalno potekal v skladu s pravili konkurenčnega prava, zlasti glede prepovedi omejevalnih sporazumov iz člena 101 PDEU.

6. Javno posredovanje na evropski ravni

Če bi prehod na digitalno kinematografijo povzročal zapiranje kinematografov, bi lahko bila to jasna grožnja kulturni raznovrstnosti. Evropska unija je zavezana k ohranjanju in spodbujanju kulturne raznovrstnosti v skladu z naslednjimi določbami:

- člen 167(4) PDEU določa, da mora Unija pri svoji dejavnosti na podlagi drugih določb Pogodbe upoštevati kulturne vidike, zlasti zaradi spoštovanja in spodbujanja raznovrstnosti svojih kultur,

- Konvencija Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja poudarja jasno dvojno (kulturno in gospodarsko) naravo kulturnih dobrin in storitev[17] (ki vključujejo predvsem avdiovizualna dela).

Cilj akcijskega načrta Evropske komisije je ustvariti ugodno okolje za digitalno predvajanje evropskih filmov. Začete so bile in še bodo različne pobude za podporo uvajanja nove digitalne tehnologije in vlaganja vanjo. Z evropskimi kulturnimi skladi in novim programom MEDIA je končni cilj Komisije tudi spodbujati dostop evropskih državljanov do digitalne kinematografije.

Program MEDIA 2007

Digitalna revolucija je izziv splošnim ciljem programa MEDIA, ki obsegajo kulturno raznovrstnost, razširjanje evropskih del in krepitev konkurenčnosti avdiovizualnega sektorja[18].

Program MEDIA 2007 je zavezan k podpori evropske kinematografije v digitalni dobi. Eden od glavnih ciljev je „ ohraniti in povečati evropsko kulturno in jezikovno raznolikost in (…) zagotoviti javnosti dostop do te dediščine …“.

Prvič, digitalni prehod mora spremljati usposabljanje strokovnjakov. V tem smislu člen 3(1)(c) Sklepa o programu MEDIA 2007 določa usposabljanje za uporabe digitalnih tehnologij pri produkciji, postprodukciji, distribuciji, trženju in arhiviranju evropskih avdiovizualnih programov . Zato se podpirajo pobude za usposabljanje, vključno za produkcijo v tehniki 3D in za predvajalce[19]. Drugič, člen 5 Sklepa o programu MEDIA 2007 na področju distribucije in razširjanja določa naslednje cilje:

„(d) spodbujanje digitalizacije evropskih avdiovizualnih del in razvoj konkurenčnega digitalnega trga;

(e) spodbujanje kinematografov k uporabi možnosti, ki jih nudi digitalna distribucija.“

V skladu s točko (d) je program MEDIA prispeval k digitalizaciji evropskih vsebin prek pilotskih projektov kot sta Europe's Finest[20] (digitalizacija evropskih filmskih klasik) in D-Platform[21] (skupno orodje, ki omogoča digitalno masteriranje in distribucijo evropskih filmov). S programom video na zahtevo MEDIA posredno podpira tudi digitalizacijo evropskih programov.

V skladu s točko (e) je Komisija s programi MEDIA že podprla številne pobude: pilotske projekte v zvezi z novimi tehnologijami (na primer CinemaNet Europe, mrežo kinematografov z digitalno opremo, specializiranih za predvajanje dokumentarnih filmov), sofinanciranje stroškov za digitalno opremo za distribucijo evropskih filmov in poseben podporni program za digitalno predvajanje evropskih filmov, ki ga vodi Europa Cinemas.

Zdaj je naslednji korak oblikovanje novega programa MEDIA v podporo digitalnemu prehodu evropskih kinematografov. V skladu z načelom subsidiarnosti in cilji programa bo podpora usmerjena na kinematografe, ki predvajajo večino novejših evropskih filmov. To bo glavno merilo pri izboru kinematografov, ki bodo zaprosili za pomoč.

Enako merilo je bilo že uporabljeno pri vzpostavitvi mreže Europa Cinemas, ki ima pri predvajanju evropskih filmov odločilno vlogo[22] in jo program MEDIA podpira že 15 let. V mrežo je zdaj vključenih 770 kinematografov s skupno 1 945 platni in 443 mesti v državah, ki sodelujejo pri programu MEDIA.

Novi program digitalizacije bo ponujal neposredno podporo kinematografom in sofinanciral jasno določeno skupino stroškov opreme v obliki pavšalnega financiranja. Podpora programa MEDIA se lahko kombinira z nacionalno podporo, vendar pa bodo imeli prednost kinematografi/države, ki ne morejo kandidirati za dogovore o VPF ali za nacionalne podporne programe za digitalizacijo. Kinematografom teh držav bo v skladu s prednostnimi nalogami programa MEDIA 2007[23] namenjena posebna pozornost.

Da bi se pomoč lahko dodeljevala v obliki pavšalnega financiranja, je bila naročena stroškovna študija digitalne opreme za določitev drsne lestvice stroškov na enoto. Dokončno oblikovanje in začetek tega programa bosta sledila ob koncu leta 2010 na osnovi ugotovitev iz te študije.

Druga možnost, ki jo je treba preučiti, je omogočanje dostopa predvajalcem do kreditiranja stroškov financiranja ali podpore zanje. V obdobju omejevanja kreditiranja bi lahko bil tak ukrep primeren za nekatere kinematografe, saj ni preveč drag, ima visok množilni faktor, zmanjšuje odvisnost od distributerjev/studiov in pri njem obstaja precej manjša verjetnost izkrivljanja trga. Zato se preučuje možnost odpiranja jamstvenega sklada za produkcijo MEDIA za predvajalce in/ali priprave njim namenjenega novega programa i2i.

Pri digitalnem prehodu bi lahko sodelovala tudi Evropska investicijska banka (EIB) in nacionalnim skladom/načrtom za digitalizacijo ponudila pomoč v obliki dostopa do komercialnih posojil. Doslej je EIB sodelovala pri posojilih integratorju XDC v vrednosti 100 milijonov EUR za digitalizacijo kinematografije v Evropi.

7. Sklepne ugotovitve

Evropska komisija se zaveda, da je prehod na digitalno predvajanje povezan s številnimi tveganji, s katerimi se je treba spoprijeti, da bodo evropski kinematografi lahko izkoriščali njegove prednosti. Za dosego tega cilja je treba zagotoviti:

- prožnost in preglednost procesa standardizacije, da bodo standardi digitalnega predvajanja ustrezali različnim potrebam evropskih kinematografov,

- pravno varnost na področju državne pomoči za digitalizacijo kinematografov v obliki jasnih ocenjevalnih meril, ki bi državam članicam omogočala, da temu ustrezno same oblikujejo programe,

- finančno podporo EU za digitalni prehod kinematografov, ki prikazujejo evropske filme ali vplivajo na regionalni razvoj.

Komisija zato namerava izvajati naslednje elemente akcijskega načrta za prehod evropskih kinematografov na digitalno predvajanje:

UKREP | ČASOVNI RAZPORED |

Komisija bo pripravila poročilo o napredku glede sprejemanja standardov za digitalno kinematografsko predvajanje in tako zagotovila, da se upoštevajo potrebe evropskih kinematografov in preučijo alternative za evropske kinematografe, ki ne potrebujejo opreme 2K ali nimajo dostopa do nje. | 2010 |

Komisija bo začela izvajati stroškovno študijo digitalne opreme in pridobila pomembne podatke iz celotne Unije. | 2010 |

Komisija bo začela izvajati nov podporni program MEDIA za digitalizacijo kinematografov, ki prikazujejo pomemben delež evropskih (nenacionalnih) filmov. | 2010 |

Komisija bo preučila možnost razširitve jamstvenega sklada za produkcijo v avdiovizualnem sektorju na predvajalce ali našla podoben način, da se jim omogoči dostop do kreditiranja. | 2011 |

Komisija bo sprejela priporočilo za spodbujanje digitalizacije evropske kinematografije. | 2011 |

Komisija bo spremljala digitalni prehod in preučila vse njegove različne vidike v celotni avdiovizualni verigi (usposabljanje, digitalno masteriranje, programi …). | 2012 |

Komisija bo razvila primerna merila za preučevanje podpore državne pomoči za digitalno predvajanje v sporočilu o kinematografiji. | 2012 |

[1] Glej http://ec.europa.eu/eu2020/index_en.htm.

[2] Glej sporočilo COM(2010) 245, 19. 5. 2010, na http://ec.europa.eu/information_society/digital-agenda/index_en.htm, zlasti strani 31 in 32.

[3] Glej sporočilo COM(2010) 183, 27. 4. 2010, nahttp://ec.europa.eu/culture/our-policy-development/doc2577_en.htm.

[4] Glej http://ec.europa.eu/culture/portal/action/diversity/unesco_en.htm.

[5] Glej strokovno podlago za javno posvetovanje:http://ec.europa.eu/culture/media/programme/overview/consultations/docs/background_digital_cinema_en.pdf.

[6] V letu 2007 (vir: Media Salles).

[7] European Audiovisual Observatory , letnik 2008, zvezek 3, str. 18.

[8] Približno 60 000 EUR (projektor in strežnik) na platno + stroški vgradnje + s tem povezani stroški (prilagoditev kabin, odstranjevanje kablov, prezračevanje, luči …) + stroški vzdrževanja (višji od stroškov za 35 mm).

[9] V več kot eni evropski državi delujejo le štirje: Arts Alliance Media, XDC, Ymagis in Sony za opremo 4K.

[10] Od 347 milijard EUR, ki jih bo kohezijska politika vložila v regije v obdobju 2007–2013, bo 5,9 milijarde EUR namenjeno za kulturo, 10 milijard EUR za projekte obnove mest in podeželja ter 15,2 milijarde EUR za razvoj digitalnih infrastruktur. Za kulturne projekte s podporo strukturnih skladov glej: http://ec.europa.eu/regional_policy/themes/culture/index_en.htm.

[11] Za podrobno upravljanje programov, ki prejemajo podporo strukturnih skladov, so odgovorne države članice. Za vsak program določijo upravni organ (na nacionalni, regionalni ali drugi ravni), ki obvešča upravičence, izbira projekte in na splošno nadzira izvajanje. Za pristojni organ glej:http://ec.europa.eu/regional_policy/manage/authority/authority_en.cfm.

[12] Evropski sklad za regionalni razvoj.

[13] Komisija je začela preiskavo državne pomoči julija leta 2009.

[14] Državna pomoč N 477/04 Združeno kraljestvo, Pobude Filmskega sveta Združenega kraljestva za distribucijo in predvajanje – Digital Screen Network (State aid N 477/04 United Kingdom, UK Film Council Distribution and Exhibition Initiatives – Digital Screen Network): člen 107(3)(d) določa „pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar taka pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi“. V primeru UK Digital Screen Network je bila pomoč na podlagi te izjeme odobrena kinematografom, ki so prikazovali velik delež „specializiranih“ filmov z opremo za digitalno predvajanje, ki je bila (v celoti) financirana na ta način.

[15] Državna pomoč NN 70/2006 – Shema pomoči za kinematografijo na Finskem (Valtiontuki NN 70/2006 – Suomen elokuvatuotannon tukiohjelma): člen 107(3)(c) določa „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“. Na tej podlagi je Komisija odobrila podporo kinematografom v okviru programa pomoči finski kinematografiji. Podpora je bila namenjena delnemu financiranju nabave opreme in posodabljanju kinematografov (umetniških in kinematografov z 1–3 platni), ki pretežno delujejo v manjših oziroma srednje velikih krajih. Multipleksi in kinematografi, ki so bili del večjih verig na območju glavnega mesta, so bili izključeni iz pomoči (prav tako v srednje velikih občinah, razen v omejenih gospodarskih okoliščinah).

[16] Za uporabo pravila de minimis mora pomoč ustrezati naslednjim merilom:– zgornja meja pomoči iz pravila de minimis običajno znaša 200 000 EUR (neto ekvivalent dotacije) v katerem koli obdobju treh davčnih let kateremu koli posameznemu upravičenemu podjetju. Ustrezno obdobje treh let je premično, tako da je treba za vsako novo dodelitev dotacije de minimis opredeliti skupni znesek pomoči de minimis , dodeljene v treh zaporednih davčnih letih (vključno s takratnim tekočim davčnim letom),– zgornja meja se nanaša na skupni znesek vse javne pomoči kateremu koli posameznemu upravičenemu podjetju, ki se šteje za pomoč de minimis, in ne bo vplivala na možnost, da upravičenec pridobi drugo državno pomoč na podlagi programov, ki jih odobri Komisija,– zgornja meja se uporablja za vse vrste pomoči, ne glede na njihovo obliko ali cilj. Edina vrsta pomoči, za katero se pravilo de minimis ne uporablja, je izvozna pomoč,– Uredba se uporablja samo za „pregledne“ oblike pomoči, kar pomeni pomoč, za katero je mogoče vnaprej določiti bruto ekvivalent dotacije brez potrebe po izvajanju ocene tveganja. To pomeni določeno število omejitev za nekatere oblike pomoči, kot so poroštva,– glede na trenutni gospodarski položaj bo Komisija pod določenimi pogoji začasno štela za ustrezno državno pomoč do višine 500 000 EUR na podjetje. Prav tako se za de minimis lahko šteje možnost posojilnega jamstva do višine 1,5 milijona EUR.

[17] Glej zlasti uvodno izjavo 18 v preambuli in člen 1(g).

[18] Splošne cilje programa določa člen 1(2) Sklepa o programu MEDIA 2007:(a) ohraniti in povečati evropsko kulturno in jezikovno raznovrstnost in kinematografsko ter avdiovizualno dediščino, zagotoviti javnosti dostop do te dediščine in spodbujati dialog med kulturami;(b) povečati razširjenost in gledanost evropskih avdiovizualnih del znotraj in zunaj meja Evropske unije, vključno z večjim sodelovanjem med udeleženci;(c) okrepiti konkurenčnost evropskega avdiovizualnega sektorja v okviru odprtega in konkurenčnega evropskega trga, ki nudi ugodne razmere za zaposlovanje, vključno s spodbujanjem povezav med strokovnjaki v avdiovizualnem sektorju.

[19] Glej Where to be trained in Europe (izdaja 2010, zlasti strani 59–71): http://ec.europa.eu/culture/media/programme/training/guide/docs/guide2010v2_en.pdf.

[20] http://www.finest-film.com/en/index.html.

[21] Zdaj imenovana Evropska knjižnica za digitalno kinematografijo (European Digital Cinema Library, EDCL). Glej http://www.cnfilms.fr/soutien.html.

[22] Leta 2009 so evropski nenacionalni filmi predstavljali 36 % predvajanj in 34 % obiska gledalcev, povprečje v Evropski uniji pa je manj kot 10 %.

[23] Člen 1.4.(c) Sklepa o programu MEDIA 2007 kot eno od prednostnih nalog določa „zmanjševanje neravnovesij na evropskem avdiovizualnem trgu med državami z visoko stopnjo avdiovizualnih produkcijskih zmogljivosti in državami ali regijami z nizko stopnjo avdiovizualnih produkcijskih zmogljivosti in/ali z geografsko in jezikovno omejenim območjem “.